Saj ne vem, ali bi se raje prijel za kolec iz ekavskega ali ijekavskega narečja (ali kako se že temu temeljnemu lignvističnemu razkolu Balkana reče...), v glavnem, zdaj prihajajo v goste Hrvati, in to za precej dobro načrtovano reč, ki ji bomo, upam da, kos. Akademijske nagrade so imele enoletni premor, zato se bodo podelile tudi tri sivolaske (postajamo multinacionalka z uradniškimi povišanji, hehe). Danes pridejo gostje, z vlakom, delo se bo zavleklo pozno v noč in jutri raztegnilo na celo dnevno luč plus nekaj zimsko odvzetih dnevnih ur.Včerajšnji koncert v Linhartovi dvorani je bil poživljujoč nektar za telo in glavo. Več v drugem podaljšku bloga. Napravil sem tudi majhen "update" za Orbito Noordung, ampak so bolj obširne reportaže zaenkrat še zavite v meglo. Do Hermanovega rojstnega dne bo vse jasno.
Dopolnjujem svoj repertoar zabavništva, kabaretskega pristopa, smejalnega "timinga" in uravnoteženosti. Rešujem vprašalnike, ki naj mi povedo, če sem res umetnik ali samo potencialni ročaj za smetišnico, ki služi velikemu gospodarju veselega decembra, dolgčasu osebno. Prva viola liberalnih demokratov se ga naceja v družbi slinastih golobučnežev; oni sivolasi Hemingway za psihologijo preučuje vpliv pesmi o Miklavžu na slovensko/priseljensko/turistično mladino; Gustek na Čopovi pospravlja harmoniko, da si lahko privošči "Glühwein" ob najetem šanku Prekmurske iže (?!), rejeno cvetličarsko dete izza stolne cerkve se dogovarja za vsesplošno bunkanje mladeži vnetih, srbečih pesti; režeči se gospod župan iz ust dodaja manjkajoče lučke za manjkajoče zvezdice poslovenjenen evropske zastave. Bizarnostim ni konca. Egoizmu še manj, predvsem lastnemu.
Zaradi vaj, ki se usmerjajo v komiko, humor, duhovitosti, glavne teme semestra, mi glava počasi odpoveduje in tudi v mojem pisanju in delovanju se začenja poznati neka površnost, lenobna počasnost. Saj ne, da je bilo kdajkoli kaj dosti bolje, a vendar se mi zdi, da ni bilo čisto tako, kot je zdaj. Malo me razvedri kak Matsuo Basho, ki sem si ga navesil nad pisalno mizo, njegova rimska cesta je tako spodbudna, da vam moram kar eno tudi sem prilepiti. Ampak šele na koncu. Ali pa bo plapolala kot nek dolgočasen "banner" na levi.
Se učim teči, hehe. Me kar spomni na Haileja, ko gledam svoje etiopske noge. Košarke nisem igral dve leti in pol, odkar sem nehal s treningi. Na zadnji tekmi UKL (Univerzitetne košarkarske lige) sem popolnoma pogorel, ker nisem več vedel, kako naj še mečem žogo, da ne bom popolnoma zgrešil. Ko si misliš, da še premoreš občutek, pa te roka zapušča in se predaja nejevolji, znoju in norenju. Vse bo treba začeti znova. Z manj realizma. JUHU! Na juriš.
