Po mojem je vse spočela razstava s staroegipčanskimi eksponati. Ta bližina oddaljenosti je tako ali tako že samo po sebi mikavno načelo zgodovine. Zgodovine, ki jo Emile Cioran tako brezmejno sovraži. Moj namig za poletno branje, vročina in njegov posebni destruktivizem se idealno sklapljata v os zla, ki še vedno potrjuje zimo za kraljevski letni čas. Spet ter neizpodbitno - zaradi motivacije.
Odkar se sučemo okrog ukletega komada gledališča, Shakespearjevega Macbetha, se mi sanjajo samo brezumne stvari, ki jih ne najdem v nobeni sliki, nobenem odlitku dneva, nobeni asociaciji, tudi tisti, ki bi si jo morda lahko razrešil skozi algoritem potlačenih spominov. Nič se ne ujema. Aja, no, pa fotografski spomin mi vztrajno usiha ali pa se je le preusmeril na drugo, neodkrito polje zaznavanja. Vedno je dobro imeti en račun v Švici in enega doma, ker državi z belim križem se še naciokultisti niso imeli česa bati.
Sanje se začnejo z moškim in žensko, oba pozno mlada, stara približno tako, kolikor so stare vitice pratrte proti oljkam iz časa osvboditve izvoljenega ljudstva. Napravljena sta v dostojanstvene, žametne dvorne obleke, oba v širokih ogrinjalih, v odtenkih rdečevijoličnega sija, kot bi nekdo zlil barvo sivkinega polja po bordojcu na lanen prt. Ko me, hodeč po neki ploski daljici v varni razdalji, sunkoma opazita, se zgodi vse na mah. Njemu iz ogrinjala kvišku in naprej zagomazi vsaj ducat parov lovk, sluzavih, dolgih, kot bi jih zmodeliral kak B-horrorist v svoji za glavo preveliki želji. Lahko da so lovke hobotnice, lahko da so umazane roke pavijanov, lahko da so krvave, potne šape puščavskih mačk. Nič določnega, samo tam so. Ko se lagodno pospravijo v njegovo obgrizeno plahto, se njej iz oči utrne navpičen, dolginast plamen, ki žari kot palica iz središča Venere, plinasta gmota oklepljene luči. Njej iz štirih, petih žepov v razvlečeni kapuci zrastejo bakrene škrge, ki razširijo njeno podobo v sliko visoke gore ob zatonu dne. Tudi ona kmalu neha, nerazpoznavno preide v svoje prvo stanje.
Nato. Majhen pes, ovčar, očitno kmalu po skotenju, se postavlja predme na zadnje noge, mi z ihto skoči v naročje, od tam si brusi svoje zobe ob moj nos, hitreje od boja za obstanek, a ravno prav za barvo krizanteme ob pogrebu otroka. Še samemu sebi se zdim slaboten in plehek.
S tem psom v naročju in v gruči ljudi se počasi sprehajam ob vaški promenadi - če se temu na vasi sploh sme tako reči. Obrazi se pozdravljajo, ne da bi terjali drug od drugega besedo, niti mnenja niti majhne sodbe v pogledu nočejo videti. V tem je vse prej kot zlovoljnost in vse kasneje kot hitra zadovoljnost. Pozabiš obraze, neopazno se z velikimi zamahi pomikajo amorfne železne oblike po cesti, kopičijo se in kopičijo v vseh možnih smereh vožnje, nazadnje je cesta izven dosega oči v višino polna tekmovalnih avtomobilov. Ja, prometno žilo z vseh grl križišča zgosti strdek iz podvozij, ki so vsa obrnjena navzven, avtomobili vsi ležijo na boku in se nalagajo v plasteh, kot bi se z velikimi dlanmi težkih kovin gnetla visoka, mnogokotna, sadna torta. Rje nikjer, nikjer odtekajočih maščob, nikjer petrokemičnih dolarjev. Gola mehanska pregrada, ki se začne odpirati na vse strani križišča kot lilijin cvet in dušiti ljudstvo, ljudi, ki so od samega začetka napada še vedno okamneli. Stojimo kot risbe iz prazgodovinskih jam, ženskam preklani trebuhi, moškim napeti udi, živalim predrte oči. Na zaslonu stisnem II (premor), grem v svojo domačo hišo, toliko jo prepoznam, iskat kipec starega egipčanskega svečenika, ki je nadzoroval gradnjo Džoserjeve stopničaste piramide v Sakari v času Srednjega kraljestva. To je edini logični podatek, povezan s tem, kar se mi je res pripetilo, v življenju izpod zavese. Še ta je smešen do skrajnosti.
Najdem učinkovito rešitev. Jezim se, ker sem v parasvetu, pasvetu, praresnici ali kjer pač že edini, ki lahko kaj stori, izven pernatih zablod pa je vse postavljeno na glavo. Brez Kolumbovega jajca na vidiku. Torej - ugotovim, da so za ljudmi pomične tribune (Kako prismuknjeno je pa to, 'jga.), takšne kot stojé v večnamenskih dvoranah slovenskih mestec. Z nekim lokalnim "keramičarjem" jih povlečeva nazaj in sprostiva potrebne kanale, da se lahko prav po "breaking-news"-ovsko množica sprosti iz fosilnega stanja za domačo peč.
Čemu? Čemu so Egipčani verjeli, da je obelisk prvo, kar sončni bog prebere, ko se zjutraj vzpenja nad sonce s tisto stalno osemminutno zamudo? Čemu se zakrknjeni Romun ubada z utopijo, civilizacijo, fanatično vero v nič in o tem piše strahovito humoristične (seveda v najbolj odličnem smislu) eseje? Čemu je toliko različnih vrst tolkal na svetu in kje (zakaj) so vsa glasbila po svoje tolkala? Zakaj slabo spim in živim ponoči, ko se ukvarjam s štiristo let starim gledališkim štiklom, čeprav se ubadam z njegovo najbolj somračno platjo? Zakaj je sedem ur odrskega ustvarjanja spogledovanje z izmozganostjo, deset ur srednje težkega gozdarjenja pa flirt z medeno izčrpanostjo? Glavna vprašanja, za katerih odgovore se priporočam na svojem stalnem naslovu.
P.S.: Imhotep zlorabljen v stotisoče namenov - zakaj si kreativci in scenaristi ne morejo izmisliti nekaj svojega? Je prelepo obdržati mumije, naciste, Aborigine, razgled z Alpamaya, legende o sovah in prikazovanja orenk sablje iz vode vunkaj, ne. Preprostost. Ampak preprostost je tudi tole. Zgolj za ilustracijo.
