Popokan po vseh šivih je. Strinjam se, da govori neupravičeno, popolnoma zgrešeno, ko reka stvari o sebi v tretji osebi. Ampak tako je, kot da so mu zvenele najboljše šale in vsa vrata navesila nase česen, da ne bi prišlo v hišo zlo, da ne bi bilo treba več odpirati in odklepati teh zagamanih vrat. Zažgolela je taščica, na bližnji bukovi veji se je zrcalila njena podoba in njen dih, ki je ravno tako širil paro v zgodnje popoldne. Zrak jeseni postane zid, skozi katerega moraš zarivati omehčane zidarske žlice, da se vda in razkorači pred tabo, potem pa narediš preval skozenj. Vseskozi se je valil po zaviti cesti, ki je imela ravno toliko žive meje ob sebi, da je za vsak ovinek moral stopiti na prste in nagniti svoje težišče do skrajnih meja, da je sploh kaj opazil. Je mislil, da bo lahko ves čas gledal samo svojo zrcalno podobo v lužah, ostankih nočnega prepira med temo in mesecem. Pa mu ne dovoli nebo, da bi se kar tako predal praznemu motrenju idej in nič napravil.Tezej se je dolgo igračkal s svojo usodo. Najverjetneje je mislil, da so legokocke in je tovoril plastiko sloj za slojem, spoj za spojem. Da bo imel glas ljudstva svojo pot in svoj cilj.
Konec igre je začetek spočenjanja.
Danes mineva osem let, odkar je izginil Emil Zatopek. Prvi človek, ki je premagal tri najbolj prestižne in naporne dolgoprogaške atletske preizkušnje na enih igrah in vselej pretrgal trak v cilju. Mislim, da so takrat še imeli to, ta sijaj cefranja meje, ta simbolični zarez v črko zgodovine. Rekli so mu tudi kar "lokomotiva", kar je izjemno čuden izraz za človeka, ki iz sebe ne spravlja ne isker ne destilirane pare, ampak kvečjemu znoj, pomisleke, razprtije, preteklost in minljivi občutek dosežka. Stalno, sproti, na poseben način počasi.
Tako nenavadno je, da mi je včeraj en prijatelj razložil, da se je več let ukvarjal s sirarstvom in da ga to pravzaprav izjemno zanima in da se spozna na mikrokulture, zorenje, vse to do te mere, kot se na reč spoznajo menihi, ki profesionalno izdelujejo najboljše, gurmansko nenadkriljive sire. Tudi sam je bil menih in profesionalni navdušenec, ne zgolj brezimni udeleženec kakega tečaja, zdaj pa spet dela v enem takem sirarskem obratu, kjer svojim nadrejenim na vse kriplje razlaga, da finta dobrega sira ni v tekočem traku in stanovitnosti recepta ampak v tem, da je mleko živa tvorba, bistveno povezana z vsakodnevno prehrano živali, s sterilnostjo okolja, ki je, skratka, tako odvisna od svojega dnevnega razpoloženja (tudi mleko, božanska gošča hranljivega, ima svoje dnevno razpoloženje!), da je ustvariti dober sir vsak dan iskanje El Dorada. Po svoje, ker je pravo zlato ono, kar iz majavega upanja in mnogo dela nastane.
Seveda, nikakršen problem niti presenečenje ne bi bilo, če ne bi bil ta moj prijatelj drugače prevajalec, jezikoslovec in vse kaj drugega v mojih mislih, vse tja do včeraj. Prisilno sem se spomnil, da bi lahko vozil avtobus od Ljubljane do svojega zaselka, doma bi obnavljal hišo, uokvirjal rumenosive fotografije in jih razvrščal v tapete, čez dan bi čistil gozd smeti in odvečnih debel, zvečer bi igral predstave in se čudil koncentraciji pozornosti na obeh straneh reke. Rampe. Pampe. Argentina, res!
Velikokrat je tako, kot da govori različnih ljudi skupek, vsi imajo isti jezik in enako zložene besede, a se med sabo ne razumejo, podobno kot prebivalci vsake normalne države, vsaj danes. No, tudi Grki se niso dosti puščali pri miru, ampak njim kot da je narekoval nerodnosti in prigode nek drug ustroj časa, potek nastajanja je bil ves premočen od določnih nadrobnosti. Tako izgleda. Mnogo stvari je drugačnih od svojega izgleda. Kakšen je moj lik, se znova sprašujem ta semester. Najbolj seveda pri študiju samem, pri zunanjih projektih ne toliko, tam se lotevam rešitev hitreje in bolj brezglavo, zato so pogosto tudi boljše in manj obtežene s plesnivim sovraštvom do sebe. Igral naj bi dva moška, ki sta med sabo podobna samo v tem, da sta oba nekakšna demiurga, vsak na svojem področju, eden je aojd/rapsod, ki še kako dobro vidi in razbira, pa se, kot vsi premeteni pastirji dejanj in sprememb raje smuka okrog kolesa in ga pusti, da se od vznemirjenosti samo vrti, kot da bi sam spravil gibanje v tek. Drugi je vladarsko jabolko, Adamovo jabolko in jabolko prepovedanega sadu, ki je prepovedan samo ljudem in je živalim končni namen. Tri jabolka torej, samo da so še zlata, pa bom še kakega Miklavža naredil iz vsega skupaj, da bo spet rasla brada in se bodo vsi zgražali nad mojo podobo tragičnega, žilavega meniha. Posvetilo se mi je, zakaj je tista ura na tekoče kristale, ki sem jo zadnje dni močno ugledal kot ozadje prve scene v igri, kazala narobe. Morala je kazati tridesetletno razliko. Zaradi skupine Tangerine Dream - in verjetno še milijon drugih reči. Konec koncev je še vedno vse skrito ter zavito v takem skupnem opasaču režiserke, dramaturga, obeh soigralk in soigralca. Če bom vsaj do njih prelomastil pot, najsi bo po visoki in razmajani kavkaški brvi, pa pač tako. Da bo svečana univerza zadovoljna, to zdaj ni več na prvem mestu. Zdaj je pomembno zanimanje - in čas, iz katerega sopejo snovi svoj poparjeni parfum.P.S.: Prva fotografija je od Algimantasa, druga od Michaela, vse pravice pridržane.
