Roberto Benigni ali benigni tumorji ali novi semester

Nekje proti polnoči se svet zlije v eno, sploh če poslušaš godalni kvartet. Klasika dobi nazaj svoj oplenjeni, od lesnih črvov iztrošeni pomen, jaz pa se sladko smejim, da mi je spet do vsega skupaj. Kako, še ne vem, je pa prelomnosti dovolj minuta, da se spravi v tek. Do tega trenutka sem bil precej upehan in nejevoljen, ker se bliža veliki preizkus, prvi tak res visok drog letos, ki ga bo treba kar čimbolj brez palic naskakovati. Preskočiti.

Vmes smo pojedli nekaj srčnih mišic in se delali, da je tudi stihija samo drugo ime za spreminjanje stvari. Se to kar samo od sebe naredi, ti pa samo stojiš ob najbližjem semaforju in čakaš, da ga bodo v rosnem jutru spet zakurili obrazi študentov, raznašalcev zastonj časopisov in tistih, ki redko spijo.

Zakaj se zdaj spravljam na godala? Mogoče bi bilo res spravno, do vseh, če bi kdaj napisal kaj zabeljenega o sebi, prebito močnega kot zabeljeni žganci, silnega kot kravje mleko ob štirih zjutraj, naravnost izpod mogočnih mehov in neumnih pogledov. Ha! Dobro bi bilo, da bi še jutri oblekel tisto svojo gozdarsko srajco, v kateri se počutim kot pravični knez sredogorskih pragozdov. Stari gorski masivi, razjedeni od topota razcapanih vojakov, obljudeni z egoisti, ki se v samoti nevede predajajo lastnemu malodušju, stari gorski masivi, polni kot mlade oči mehkih lišajev, ki bi jih rad mečkal med svojimi prsti, samo da bi se po delno izgubljenih rokah košato razmazal sladki vonj visokega zraka. Visoki zrak, mogoče je to pravi izraz za tisti zrak, ki ga lahko vdihavaš kot kot svoje postelje, kadar je nisi videl več dni, kot vdihneš tri sekunde pred izpitom, ko je polno svežega v namišljenem vdihu, lahko je tudi tisti zrak, ki ti ga ponudi odpeti vonj človeka, ki se mu mudi z nasmeškom. Ne vem.

Gospod vsevišnji, najsvetejši in oh in sploh bojar starih rodovin človeštva, priporoči svojim mračnim načrtom moje streptokoke, stafilokoke in vsakoredne bacile, ki mi ostudno gomazijo po grlu in moji glavi ne dajo, da bi si izbila vročino - iz sebe. Molimo tudi za mojo vranico, da bi ji pretok rdečih krvničk ne povzročil prastarih krčev ali suhih dni brez zadovoljstva, ki ga nudi tekoča življenjska snov. Naj se uspešno raztegne v svojem meditativnem prizadevanju, da bi v prizadete sobice trupa dostavila zdravo, bohotno navdihujočo kri. Prosim te tudi za svoje Langerhansove otočke, naj ostanejo po zgledu Johna Donneja povezani v čvrsto gomoljiko, ki bo zadajala očiščujoče udarce grobim boleznim, ki se imajo namen naseliti v meni. Gospod, moje telo je močno, akoravno ni obilno, ima pa vse razloge za veselje, samo ko bi mu ti, egoist nadpopolni, dovolil malo uživati v sadovih svojega dela. Daj mi, modrost ti krotka in usmiljena, da nikoli v življenju ne srečam bolehnega človeka, kvečjemu bolehno žival, kajti tiste vrste bitij je dovolj, da, še prav do roba Zemlje so se zaredile, bube nevednega užitka, kaj pa ljudje? Zakaj se morajo potem ljudje umikati tem tajvanskim pijavkam iz prepečene plastike, tem poezijam tekočega traka in deviznih poskokcev? Ne znaš in ne zmoreš odgovoriti, ti hrabri predantični komunist, ki si hotel, da sta moški in ženska enakovredna skupnost. Kako si lahko mislil na kaj tako podlega, ti v haljo zaviti čarodej frdamani? Misliš, da si s svojim jutranjim basom in goščavi prilikujočo brado že uplenil prekaljenost in znanje o vsem? Še vedno gre za kaj in za kako. Se mi zdi, meni, ki mi solzno dolino požirajo zimski virusi, možganske reke jezovi iz armiranega betona, oči pa jeklena očala brez napak, brez lukenj. Da je tudi v pogubi vse popolno, je glavobol močan, trden in neodpravljiv tvorec mojega današnjega kakanja na ta blog :). Pa da boš vedel, ti, srednik med ljudmi in oblaki, čustveni znakci so samo zato, da te ujezim in ti naženem pretkanega profesorja Baltazarja v rit, da ti bo v danki brbotalo in te niti finska savna ne reši pogube. Če boš kaj naredil, si bog, če pa boš samo stal in gledal, da se stori samo, si pa navaden gledališki režiser. Ha!

Mine čas.

Pes se slini, neizpodbitna resnica. Hodi tako, da mu noge zevajo narazen, okorele mesnate hodulje. Zaobrnjeni poganjki jesenske trave se upogibajo mojim korakom. Na prepadnem ovinku pes najprej zavoha meso in se potem požene v dir. Pred kakim tednom so tu zagotovo zaklali kakšno svinjo - ali pa si je edini volk tu okoli napolnil abdomen. Ne znava se več pozdraviti, s psom, buljiva usmerjeno narazen, navzven. Kroživa in podplati se debelijo od rjavine, spuščava se, rokavi pa so vedno bolj oguljeni in ovratnik začne zaudarjati po znoju, ki prihaja s hrbta. Srečava koga, marsikoga in nikogar za več kot vljudnostni priklon. Na koncu razmišljam, zakaj je na daljnem vzhodu lažje ubiti psa - jedo pa tudi svinje. Ve kdo relativističen odgovor? Dvomim.

Asociacije se kotrljajo dalje, kot kakšne čarobne lučice, kot grozeči zrak, kakor izgleda vožnja z avtomobilom na zasneženo noč. 

Simplified chinese. Poenostavljena Tang dinastija, to bi bilo nekaj. Seveda me je zdaj moralo zvesti na čas-opisno informativnost, ker sem tam doma kot v trdno zidani stolpnici, v neuničljivem socrealističnem kvadru. Voltaire ali Apollinaire - to se pravzaprav sprašujem. Francoski duh ali buržujski smraduh ali disident iz čustva in suženj oblike, take, velike, kosmate in daleč stran od vsakega karakterja. Ker tako zaenkrat pišem, kot da se me nič prav zares ne tiče, in tako je pisan tudi Voltaireov Kandid, ki se ga lotevamo ta semester, v isti maniri, po svoje, tudi Saloma, ki jo bomo tudi posiljevali in ji nadevali najrazličnejše grdavžarije v življenjepis. Usoda osebe je nepredvidljiva, usoda odrske osebe pa predvidena - a docela nejasna, polita z nerazločno barvo usmrajenega kotlinskega zraka. Saj, v Ljubljani smo, kjer nas sonce doseže skoraj tako redko kot pravo martinčkanje ohole Britance. Razen morda v Cornwallu, ki pa je preklet s teorijami monarhičnih zarot in legendarnim Pythonovskim štosom, dolgim za celo razmetano epizodo. 

Včeraj smo spočeli nov semester, tako da smo še vedno obračali glave za predzadnjim, prejšnjim, tako da smo zavdali svojim starim simptomom in glavkomom eno orenk kemoterapijo, tako - iz ust v misli in iz klišejev v edinstvenost. Osmo polletje. Potem pa poletje. Ampak zdaj ni čas za preskakovalne prislove. Zdaj je čas za pederastijo, vizijo in Oskarje. Mimogrede, Mickey bi si ga tudi zaslužil :).