Postarane misli, ruski temačni basi, ki prihajajo iz oblih komor zamrznjenih duš, revnih duš, ki niti šala ne premorejo, da bi pokrile svojo vročično polt. Zakaj mislim tako enako, kot sem mislil še pet let nazaj? Prihajanje zrelosti, ropotavi salto naprej - in za zrelostjo pride gniloba, vendar je tudi za Davidom napočil Salomon, posredi pa je stala ona, ki se je brezsramno čedila na vrhnji terasi glinene hiše.
Narejen sem, da uničujem živo in živinčeta okoli sebe, bodisi kot homofob, bodisi kot rasni skeptik, bodisi kot zanikovalec dihotomije srečnega vzklikanja in razbolelega trpljenja - še najbolje pa kot uničevalec neuničljivih src. Templjar zanalašča. Kako zelo me popada boječnost, ampak si bolj želim narediti to, enfin.
Pa sem že mislil, da so prehodne zasede, kot je strah, izginile z ukinitvijo redne vojaščine. Mogoče bi zadostoval sveženj očiščenih granat in bi, pravokotno v vozičku, do konca življenja razmišljal o tem, zakaj je hoja tako zabavna prvina. Hojo imam rad, samo da ni po hodniku.
Danes sem poštirkal, oziroma bolj površno zlikal nek prevod nekega slabega prevoda neke udarne literature - in ga naredil v pesem, skupaj s soigralko. Nimam stabilnega glasu, kadar ga skušam podaljšati dlje od njegovega prvotnega trajanja; to sem zaslišal prvič. Kot da bi se moral z dušno pastoralo in primanjkljajem poguma vred preseliti v pankersko subkulturo in tam ostati desetletja; tako bi bila moja grlna anatomija že prav vsa na psu, da bi bilo vsakršno preizpraševanje odveč. Hec je samo tedaj, ko obstaja možnost - pri vsem ostalem, denimo pri plesu, mi je vsaj v glavi lažje - malo več poroznih kamnin, lehnjak in plutovina kraljujeta med kovinskimi dvermi, z zakovicami podkrepljenimi, katerim ključi več ne dajo niti loputati niti neopazno prožati prepiha. Niti piša ni skoznje.
Stari zapisi. Advokatski akti. Je enako, ergo: enačaj med obema izrazoma.
"Kakšno muziko ustvarjajo ozvezdni zbori, fori romani caelestiali (moja latino spakedravščina)? Nimam pojma. Vem pa, da sem se na odru tokrat prvikrat po mnogih težkih mesecih počutil, kot da mogoče za trenutek spadam tja, kot da je to tista neugnana oljenka, ki jo bom lahko podrgnil, pa najsi bo v njej duh gotskih romanov, Maska rdeče smrti, Pločevinasti boben ali sam Petronijev Satirikon. Federico Fellini menda ni vedel, v kaj se spušča, sem bral in slišal, ko so mu ponudili snemanje. Zato je potem iz njegovega Satirikona postala mastna motvozna zaveza, ki je zvozlala med sabo šunkasta stegna vamp-žensk in prekratke himatione ljubkih, mladih hermafroditov. Kdo bi si mislil, da bom ravno danes od vseh dni, ko se zdi, da se luna nagiblje v spodnji drnjoh, videl okna katedrale v Chartresu, videl tisto trgovino s Conanovimi figuricami na Vii Dolorosi, tisto koptsko menišijo s črnim mesijo, da bom videl tudi črno zaveso in se je oprijel z najbolj brezskrbnim izrazom na obrazu?Samo da sem malček prespal, pa že lomastim po svojih včerajšnjih idejah in rogovilim kot zbujena svinja bradavičarka v pretesnem brlogu. Samo zato, ker si me želi tisti nekdo na drugi strani nevidnega kabla, saj kablov sploh ni več, kje si se pa sploh rodil - in kdaj? - v katerem času si se izlegel, ti jajce mutirajočih solat. Iii, včasih ne vem, če ni tisti nesrečni hram jedrske neprilike vplival name, tako da mi zdaj rastejo brki tje noter pod zavihek usten, lasje v hudičeve oboke in čez pneče se tokove visoko kipečega čela.
Počutim se, nimam pojma, kako. Iz razpetih kožnih statev se mi sceja drobna, v vitkosti preslic izmerjena kri, po zapestju na mizo. No, resno, se nisem nič porezal, tudi previsokega pritiska mi niso nikoli očitali, ampak očitno očitki in razletela eterična rezila iz sorodne galaktične vlade terjajo svoj davek. Koordinate galaksije neznane. Bolje rečeno, ta nevidna rezila mi puščajo posledice. Po moji glavi poledice, odrasle zmedice, kot da se je včerajšnji blues, ko je klavrno propadla ponovitev predstave, prelil v današnji ragtime, shematični zven tipkastih kobilic. Vsi dobri pianisti so bili v prejšnjem življenju zagotovo insekti, in to vodje tropa, stražarji, oplojevalci termitne mačehe, samo da so imeli priložnost s svojimi sonarskimi organi trepljati vse žive zvočne intervale, ves dan. Kakšno veselje, imeti svoj instrument vedno s sabo, razen če te smrt od njega razloči in osmoljen podaš se dol, dol.
V snu se mi je narisala podoba, taista kot že pred časom, ženske v rumenem puloverju, kako jo srečam v nekem lokalu pod stopnicami, na plano vodečimi in za ograjo stoječimi. Danes so se mi sanje uresničile in postal sem eden najsrečnejših ljudi petnajst do dveh popoldne. Nobena kvizovska klepsidra me ne more izmeriti, noben šiviljski trak na drobnem koturnu zaobseči, ko se pnem više po pomenu nedosegljive blizkosti. Ginjen sem kot kakšna stara štruca kruha, ko zagleda svojega najljubšega berača, tistega, s katerim je menjala zadnjih dvaindvajset življenj. Zato je zapis kratek in ustvarja kot sinusoida kratke, v daljo razvijajoče se medu plodne griče. Kot da sem, Hlo(d), srečal Dafnis, kot da sem, pastir edomski, podržal zapestje Sulamit, kot da sem, Prostran/Trist(r)an, Izoldi naklonil kratek ošin režočih se dlesni, tako daleč je segalo moje veselje petnajst pred drugo uro. Tako da je skoraj preosebno za v nek tak esej... Pa naj bo! Pot v jajce!"
Tako sem mislil, da je prav. Zdaj se je sestav mojega drevja korenito spremenil - in še vedno drevje raste in žene obilen sad. In le redka semena padejo kraj pota, da bi jih zobale ptice - vse češče sadike vknjižijo svoje knjižice odprte v rodovitno malho tega, kar me čaka v bližnji prihodnosti. Ali bolje - obsodbi na večno sedanjost. To je ideologija desetletja nič, ki se ji ni moč upreti, kot se ni bilo moč upreti niti kapitalu in njegovi dioksidni drogi.
Vsem voščim mnogo prijetnih kolin, vegetarijancem prašičkov iz pora in soje!
