Nekega dne vmes sem se držal za vzglavje kavča, da ne bi padel v črni prt, ki mi je ležal pod nogami. Trudil sem se premakniti, ampak ni bilo možnosti. Ampak to ni med
Mar je krivo ogledalo, da se zid premika? Ali moj zašiljeni las, ki mi sredi nosnega grebena odganja muhe? Saj vem, Heine je prepogost, da bi ga človek kar tako tjavendan jemal za svojega in se norčeval iz njegove poezije, pa vendar - zakaj so ogledala v prostorih? To je vprašanje današnjega dne. In pa to, zakaj vedno več sobratov novoštiftarjev zapira svojo besedo sebi, kolikor že je naključna in nič prida Nobelove vredna.
Zdaj pa še nekaj nedavnega. Nikogar ne zanima, pa ravno zategadelj:
Najprej greš mimo kot začaran las, tiho stopaš, samo profil je,
celo ta postranski uvid je zakrit z baldahinom.
Dolgo je, kar si si spletla kito ali si poravnala nos.
Ampak gre še za nekaj drugega, vedno gre tudi za to,
kaj bi v istem trenutku rekla Salman in Kazimir, kakšno kavo
bi od razburjenja polil tvoj Josif, bi bila srečanja obraznih mišic
mojega prijatelja iz gibljive galaksije ljudi bolj nazorna, bolj priučljiva?
Dobro, se ti zdi, da govorim o pesmi sami, ki se použiva z istega mesta,
kot jo gledaš zdaj, ko me vidiš v hrbet in pričakuješ, da bom manj
neveden, komu seveda mar, kaj in kako rečem, samo da zadostuje statistiki.
Prediranje tkiv, pravi oni. Josif si še zdaj briše polito Etiopijko s kolen, bog prizanesi njegovi trmoglavosti. Sladki so stihi, ker so neurejeni kot cerkveni brezovi drevoredi. Si vedela,
da se takrat nisem zares poročil, takrat, ko sem bil še manjši kot zdaj in se je s cerkvenega
zvonika videla zamrežena savana. Nisem videl levov, kako se motajo pod akacijami,
skrivaje hrbte v plešasto travo, ampak bi se bal, kot se bojim zdaj, zdaj so me poslali,
pojdi, glej, moraš prijeti tega grivastega za brado in mu udomačiti čeljust. Samo
potem bomo lahko speljali naftovode po tleh, brez pločevinastih oblog in znakov strupenih barv.
Prizanesli bomo kulturni pokrajini, mi pravijo. Jaz bom zdaj prijel tega leva za čeljust, gospodje, tebe, ki sestopaš s kolesa (ali se morda podajaš nanj, nisem dobro gledal) pa za krilo, da bo frčalo
perje starih dni, albumi se bodo s truščem odpirali in kar sami polagali svoje slikovite
žare na kompostnik. Spodaj že detelja žene, ljuba moja, pod tvojimi plavalnimi kožicami redke kislice izpod betona, na Salmanovi glavi naglavni greh, na bradi Kazimirjevi poredne kljubujoče
vetrnice. In potem je Gregor rekel, da so vetrnice samo prehodna oblika, da je drevo, ko umre,
še vedno tam in vrba sploh ne more skozi sekiro, tako kot bi rada in blabla. Krohotam se
na tiste nizke knjige, ki jih spravljajo v bavarske knjižnice, zato da jih otroci predelajo
do svojega trinajstega leta in nato utonejo v penastem ječmenu in strastni nepotrpežjivosti.
Veš, kako izgleda strastna nepotrpežljivost? Gleda od obeh strani, kot Janus iz Rima, kot Inkognito
očala Bennetonova, samo reklame so še ostale, vse razen tega si ti, zjutraj podnevi ponoči je želodec prazen in nenaseljen, še hainaultska kosa bi se mu zdela odkritje margarine in nobel
zajtrka. Salman, Josif, Kazimir, modro molčeči, vsak za svojim pisalnim strojem, o, vračajo mu, krč za krč skozi členke, vsak svojemu najljubšemu tipkalnemu kričaču. Ne skrbi, njih je druga skrb, bolesti izgotovljena bera, nespremenljiva. Sanje o tebi pa se menjajo, skozi minute in včasih
tudi na manjše enote krotovičijo nepoštirkane prte in listja polne predalnike. Zato je vrat upognjen, ogiba vajen in volhak. Zato te danes nisem pogledal, ker je bila tvoja ustnica posredi
razklana in dvomljivega prepričanja, koren nosu pa vse preveč ugankarski sfingi za sestro snubeč. Hitiš, ti tudi? Se kdaj ustaviš? Niti ne, korak je potreben, ni pa nujen. Lažje je potovati s podzemno kamelo, kakršne delajo Briti. Rad bi zaključil
No, tole pa samo tako, kot huronski izrezek iz dnevnega spletarjenja, ki me nasmeji ob vsaki reklami za akcijsko znižane melone. "Keep it real," so mi rekli.
Najprej morate z nožem v melono narediti luknjo, ki bo primerna za vašega korenjaka. Primerna luknja je nekoliko manjša od obsega vašega penisa. Odstranite nekaj sredice, vendar ne vse. Večino pustite noter. Igračka je že skoraj pripravljena. Če se želite res počutiti "kot doma", jo morate le še pogreti. To storite preprosto tako, da jo daste v pečico za nekaj minut.
Preden vanjo vtaknete penis, se prepričajte o temperaturi v notranjosti. To lahko storite s prstom, kar pa ni najbolj zanesljiva metoda. Če želite biti resnično prepričani, izmerite temperaturo s termometrom. Primerna temperatura je tista, ki jo ima nožnica v času, ko je vzburjena. Takrat temperatura naraste za kakšno stopinjo nad povprečno telesno temperaturo. Preostane vam le še, da v melono stisnete nekaj lubrikanta ali otroškega olja in se prepustite vagini, ki ste jo ustvarili. Zaprite oči in fantazija se lahko začne.
