Satie in Jesih imata tudi urnik

Sveže stisnjen domač jabolčnik počiva v steklenem vrču z visokim, ozkim grlom. Mravlje lezejo ven, ampak ti tega ne vidiš, ker stopaš skozi podolgovato kuhinjo v temi. V sobi, kjer si postal zatem, je v vtičnici zataknjena velika vešča, njena krila so v barvi somraka napol prosojna. V tisti sobi je umrlo dvanajst tvojih pradedov, medtem ko so njihove žene odšle kak mesec prej, neopazno, iz hiše, na dolgo pot. Razglašeni čembalo je ravnokar premolknil, predirni zvok njegovega odletelega pedala se je izgubil za gotsko grlo hišnega služabnika. Stenska ura si na dolgih tramovih, na katerih je grajen hodnik, izmenjuje očesne zareze s staro, samostoječo mehansko uro, ki stoji na drugi strani in kraljevsko guglje svoje zarjavelo nihalo v obe smeri.

Ni naključje, da sem uvod v legendarno Serlingovo serijo "The Twilight Zone" v glavi prav zdaj povezal s partituro "Dracula" Phillipa Glassa - napisal jo je za prvega zvočnega, ne pa tudi glasbeno podloženega filmskega Drakulo (režija Tod Browning), Belo Lugosija, letnik 1931. Sliši se kot "Chateau Latour", pa je veliko starejše in veliko bolj rdeče. Groza je orumeneli pakt med senco hišnih zaves in česnom nad pragom. Stroki česna se zibljejo, ko pride veter izza vogala, kamerman pa še kar stoji in čaka. Film potemtakem kot lovec tistega, kar preži med zrakom in praznim prostorom.

Najhuje je torej, če se voziš v avtu, tvoj sovoznik se obrne stran, se zazre čez okno, in ko ti vrne pogled, je namesto njega nekdo drug. Še bolje je, če se ti to zgodi tako pogosto, da tudi sam ne veš več, ali si z zenico zavil v stransko ogledalo in se od njega odbil ven iz avtomobila ali ...

Vse se po malem povezuje. Morda bo sila medijskega opija in ljudomilega protipedofilskega zanosa v naslednjih tednih pokopala Romana Polanskega, prav tako avtorja, ki se je v prikriti predrznosti spoprijemal s prepovedanim. S kitajsko četrtjo, s Sharon Tate, s trinajstletnico, z genocidom in - s krvosesi. V sobi, kjer sem zdaj, na primer, jaz, zdaj, radiatorji puščajo natanko tak nenačrtovani, dobesedno atmo-sferski šumot kot je óni iz Schreckovega Nosferatuja (1922), a o vsem tem sem nekdaj, nekje že govoril. Mogoče ravno v prejšnjem spisu. No, Polanski se je v svojem Plesu vampirjev ovedel v davni sen. Igral je naivno, celo na izgled preprosto vlogo mladega popotnika, s kostumom nikogar manjšega od mladega Lenina. Po zgodbi je zašel v eno tistih transilvanskih vasi, kjer po mraku vsi čemijo ob peči, stikajo svoje z volno obdane gležnje in molijo, da jo veter ne pobriše s česnom z oknic. To in še cel kup krščanskih insignij, ki jih skrivajo za hrbti, človek ne more biti nikdar prepričan.

Kot mu je, Romanu, grof Krollock speljal prelepo sosedo v filmu in jo povampiril, tako mu je Mansonova tolpa na oni svet peljala prelestno Sharon Tate. "Vsi veste, kako lepa je bila, a le malokdo ve, kako dobra," je samo rekel novinarjem, ko so ga oblegali po hollywoodski večerni klasiki za časopise ... Sharon Tate se pod rušo ni izpremenila, njene fotografije so še vedno čiste kot dvojna osvetlitev Marilyn Monroe - in še bolj boleče lepe, morda pa se je povampirila deklina, ki naj bi jo Polanski pred več kot tridesetimi leti posilil, ali bolje, posilili so jo ravnokar, in sicer taisti, ki se puritansko obliznejo ob omembi slave in otrokofuka v istem kontekstu.

Končno vprašanje kratko: v ogledalu je srebro, v vodi voda, v steklu druga stran in v kavi tema. Katera podoba je prava, če te tlači mora in ni elektrike, da bi razsvetlila sobo?

Bodi dovolj. Kar sem hotel reči, je to, da se sedaj, ta izginjajoči vikend, trudim povezati misli, in mogoče mi pomagajo ravno taki polčlanki, vam pa dajejo možnost, da kaj vprašate in pognojite Kandidov vrt že vnaprej. Fosfatov in Zahodne Sahare vam želim.