Samojed in vprega; raztros novic

Stanja sveta:

Ovalno obdana ovojnica nojevega jajca, kot kadar se srečata dva premlada človeka, da bi se poljubila. Zaslišiš ropotanje sosedove drvarnice, nekaj se je prevrnilo, nikogar ni v bližini, precej dobro razumeš to burno vreme v pozni pomladi (kje, kdaj je zdaj to?), ki se, usmrčena, z rdeče omočenim rilcem sesede na sveže oprano preprogo, ravno prav, da še dočaka zorenje ranih plodov v podrasti. Kruh, ja, butelj, kruha nimamo, tarnajo v istih zlogih berači in metaforiki, pa tudi semen nam manjka, ker v razpokanem betonu ne bo zraslo več nič novega. Zakaj se strinjajo, prosjaki in abstraktneži?

Manjvrednostni kompleks v zatonu:

Gledam, kar ustvarjajo, ti, vedno mlajši in na drobno z vonjem nove smole prepojeni, ampak ne objokujem svojih zaostankov. Škoda je vode za umivanje brkov! Škoda je, seveda, tako smejati kot zgražati se nad nabijanjem kladivc na samoraslih, lastnih kvadrastih tribunalih. Več luči, ne pa te italijanske škatle, no. Niti toliko ni več brezmadežne slasti posredi, da bi uspel zaželeti rosnim zmagovalcem, motorjem njihovim naoljenim dobro, četudi v preletu, hitreje, vseeno pa brez temnih lis ali nevidne podkožne gobavosti. Vse, kar vidim od igralk in igralcev slovenskega, morda pa tudi tujega gledališča (ali filma) zadnje čase, je boljše od mojih pričakovanj. Usta se jim razpotegujejo v vedno drugih diagonalah, noge jim uvijajo slikovite enačbe znotraj imperativa sekunde, dasiravno jih nihče ni učil, kako se zvirati v pospešek navdahnjenosti ... na žarečih odskočnih stezah - nobena ni moja, tvoja takisto ne - se borim s predpogoji in brzovlakom posledic, stojim na tem mestu, vkopan kot stalingrajski ostrostrelec, in opazujem te tuje, lepe loko-motive, kadar drdrajo v različne dežele. Na severnem kotu sanj jih, te raznolike izseljence iz pritličnih koč izmislekov, pričakuje trdna, zlikana noša, poleg debele nogavice in dozoreli hlebec sira, to je na severu, v sredici azijski jim po glavah skačejo nabrušeni kosi železa, se postavljajo navpično in čakajo, da se bodo na njih v prostem padu razrezale tenčice bosporskih devic, to je na azijskih planjavah, dalje - v kreolskih otokih jih pričakuje bobnjava izvotljenih dreves, ki se tik ob največjih vodah pogovarjajo z drugim koncem sveta. Namakati noge na drugo stran, se pravi. Vse razen tega mnogoobličnega pogovora narodov tone v prostor, kjer deklarirano zmagujejo drugi in kjer so lastne bitke vnaprej pozabljene, izvzemši digitalni števec mrtvih. Kamor koli potuje voltaični tramvaj onih drugih, hitri mestni dostavnik razmišljujočega mesa, vedno je zaobjeto nekaj, česar ne morem razvozlati. Jih ne razumem več? Izrisuje se mi s svinčnikom postavljena skica z izbuljenimi očmi, ki v naravno polnem kotu preiskujejo vse in se čudijo vsemu živemu. Zakaj iz učenca vedno postane učitelj?

Borzni trg krvožilja:

Spet je v sedmih kratkih dneh odšel nekdo in prišel nekdo drug. Veselje iz dveh različno označenih malh. Pa ni, da bi človek zato postavljal čakalnico, kje pa, na tem mestu se ji celo odrekam in zahtevam samo en velik zvočnik, po katerem bo tišina predirno sikala svoj oddavna umazani zven, dnevno. Si moreš predstavljati, kakšna tišina bo šele nastala, če ne boš več zdržal - tišine? Ha! Kozarec vode zvrni, pa se boš vrnil med žive. Od dobrega požirka lahko podaljšaš vprašanje za en meter ... eee ... mesec.

Povzetek sveta stvari:

Nekaj novih izdanih plošč, povzetoprevzeto zavedanje osamelosti, znano dejstvo, kot tisti suhi bor v kakšni kekčasti bajeslovni odzadnji sliki. Kuga, ki se je pod pretvezo maščevanja tlačene in izkoriščane narave razrasla v pristanišče princev in v vladikavkaške kučme. Med zaljubljenima sibirskima tigroma raste dve leti star plinovod, kot pankrt brez obraza. Trem prijateljem, japonskim sumoborcem, stoji posredi in nad glavami mongolski rival, ki jih prekaša v silovitosti in bukovo zategnjeni kultiviranosti. Nihče se nikomur nima namena več priklanjati, ker se prostor vedno bolj oži, več kot se rodi ... ljudi. Hehe. Obenem pa se plodijo zidaki v komorah izbire, vogelni kamni, ki spominjajo bolj na ločevanje odpadkov kot na prvi poljub.

Poskus izhoda:

Vseeno vmes obstajajo žonglerji, slečeni naivci, navzkrižni burkeži, vsak je svojemu sosedu neuradna bergla in uradna vzhičenost. No, pardon, to so utrinki, pernati kometji repi kosmatih vicev so iz tako zelo zelo tolsto obloženih ponvic pobrani, da je vsak nedeljski pridanič željan vzeti kepo mlade zmesi in se po lepljivih prstih svaljkati do zarana, ko bo po razigranih, nič hudega želečih prstih samo še nerazločna svinjarija. Žgečkamo se po zadnjičnem znoju, da nas manj srbi, z ušesnim maslom tvorimo grahke in jih stresamo po umitih, vitkih, enakomerno rebrastih hrbtih devic, igramo se z besedami - in nam je manj hudo.

Sklepni psalm:

Opomba prevajalca je edinole ta, da je množina nekakšen izgred piščeve domišljije - in ne kakšne stranske reakcije psihoaktivnih snovi. Včasih zadostuje že, da izhoda ne opaziš. Spet drugič je zadosti psalm iz obdobja blaženosti. Which is now.

SKLEPNI PSALM: POSVET

Še vedno bi s tabo hodil po istanbulskem bazarju,

še vedno bom s tabo poslušal barda iz Azərbaycana,

še vedno bi te rad pokril, ko se tvoj polmesec odsvitne skozi sipki kremen,

nakloniti hočem breg, kjer so se potovke oguljenih ramen sprehajale med nama,

pustiti torej, da se raztogotijo in ukinejo in poležejo po dnu brezčasja.

Še zmeraj moram misliti papir na tvoji nagnjeni mizi,

kakor da se niso nikdar rodile vladarske družine,

ki bi zapovedale izumrtje pergamenta ali vznik svinčenega žezla,

mehak si, mehak, jezik, kadar te pregibam,

nepoklicana prideš kot samotni posvet s perzijskim šahom,

figure z ovratniki, take brez, take z grivami, take z nizkimi čeli,

a usedeš se kot kublajkanski naslednik, še ne pravih let, na zvrhano vrečo veličastnih pisem,

nisem jih pisal, da bi se potem pretepal s preostalim, črnim črnilom,

nisem ti pisal, kakor bi zasuk sončnega života zapovedal,

želel sem samo nasititi hijene, ki so se smukale okoli trdnih nog

mlade zebre, kot si bila ti, ne da bi se osvajalci delali norca iz tvoje

druge vsakdanjosti in hodili po tebi,

marveč da bi te lev, vržen sredi nagnitih sekvoj, s svojo mogočno šapo

ustrojil, da postaneš tudi ti majhen moški in velik nasmeh.

Ko se smeji levinja, padajo kamene strele z neba

in zebre nimajo več zavetja ne pod listi lapuha v celinskih hribih

ne pod starimi lokvanji pod ožiljem Kisagate,

niti pod anatolskimi nadstreški ali stebri iz Petre v pustinji

ni več zavetja za izgnano žival.

Potem, ko se zvečer prikaže Antares, si predstavljaj, kaj bo,

če dočakaš, da se najbližja zvezda spremeni v polnočni obisk

z vsem svojim tovorom, vsemirskim človečnjakom, ki ti bo prišel samo povedat:

izvezla si dostojno obleko za svoje vstajenje.

Blagoslovljen bodi tvoj bazaltni oltar

in edinole s petjem ozaljšana, v polnem cvetu starih carjevičev ob poti odrasla radost.

Táko široko krilo naj izvrže odgovore.

Pomagal ti bom šivati, če se Odisej prej ne vrne, pijan od hoje, in sam ne razveže statve njihovih zaobljub.

Podolgovat pogled na zlatorogovo smrt je pomirjujoč, kar pozabiš, da iz zebre, ne iz rogatega skakalca, rastejo svetlikajoče se rože iz žive skale.