Pippo Delbono je storil, da so se stvari zataknile v grlu kot mojemu zavetniku koščica v grlu. S svojim neandrtalskim pogledom, ki se nenadzorovano smuka po bližnjih pogledih, ki jih rešeta in zabava, drži puško nadnje in obenem mehča dialog kot skodelica vroče cikorije, ki jo starostniki vlivajo vase ob dolgočasnih jutrih. Saj veste, vdove odšle v večna lovišča, partner za šah umrl, knjige o Aljehinu, Spasskem, Botviniku, Talju in Petrosjanu prebrane, računalnik kadaver iz prihodnosti, ki zasužnjuje mehansko logiko z logiko "shella", prekritih plasti in vedno bolj nerazpoznavnega izvora.Brezbrižnost napolnjuje moj osebni prostor. Namesto da bi preživel večer doma, sam s seboj in s svojimi tisočkrat neprebranimi knjigami, sem odšel na vrat na nos v nek razstavni prostor, se preoblekel v žensko in skušal gledati ljudem v oči, medtem ko sem jim govoril prilagojeno resnico. Prilagojeno zato, ker včasih niso razumeli, kaj bi rad povedal, resnico zato, ker sem skušal najbolj naravnost v besede spravljati, kar se v besede spraviti da. Tako je eno dekle mislilo, da se namesto petih minut z njo pogovarjam pol ure zaradi osvajanja, zaradi nasilne deviantnosti, zaradi šibkega duha, ki se skuša dokazovati z ugajanjem čimveč dušam. Neka starejša gospa se je znašla pred mano in doživela ekstazo, kot bi se ji v posteljo vrnil dvajset let vegetirajoči mož. Če seveda še ni odšel spat v drugo, prenovljeno spalnico.
V nekem trenutku je prišel celo moški, preoblečen v žensko z nekaj ikoničnimi posegi - opravičeval se mi je, preko vseh mojih igralskih/performerskih točk, ki sem jih skupaj z njim izvajal, mi je skušal povedati, da on ni kriv in da je dober človek, pa vendar ... Pred zaveso mojega skrivnega prostora je stala črna, živordeče nališpana ženska, njegova nadrejena, in ni upala vstopiti, zaradi istega razloga. Čemu potem demokracija, če obstaja le samica duha in skupni zapor za skupne, nerazrešljive vzorce, v katerih se meandriram kot kakšna davna reka?
Norec je norec, dokler se ne utrudi. Duša je živa, dokler je živo oko, ki jo je naselilo, uho, ki jo je streslo, velikan, ki jo je zgnetel iz brezoblične gmote. Duša je potemtakem kakor privid prapoka znotraj mene. Ne morem je izigrati s šahovsko desko, ne morem je premagati na polju solz sreče in solz nesreče, na njej ni nič uničljivega, edini njen omahljiv in silen del naenkrat je srce, zvezano z njo po jekleni pajkovi mreži, ki zablodelim muham ponoči sveti kakor razprostrta postelja iz žebljev v oči.
Vzemi od mene, pravi ta, poželjivost trebuha. Drugi bi se rad rešil poželenja oči. Vsakdo, ki hodi v mojo komoro, bi rad iztisnil iz sebe svojo kremenasto solzo, da bi se mi obdrsnila ob žgoče pline, ki mi švigajo iz rok, da bi se vnela stavba, nadstavba, da bi se preobrazili v licu ognja. A na koncu smo še vedno kot ženske v pozabljenih odročnostih Hindukuša, ožgane, porezane, zakrite. Kot starinske svetilke nad pravnikovo mizo. Braniti se, ne braniti se. To je bolj odgovor kot vprašanje, se mi zdi.
Franc Slanina pa poreče: "Semper aliquid haeret." In ni hudič, da se me od tega galerijskega izleta, shizofrene utonitve v majavih podobah polljudi in nadljudi, ne bo kaj prijelo, kar mi bo jutri prišlo prav. Na koncu koncev sem še vedno neuresničeni kmetovalec in duhovni pastir. Neuresničeni pomeni, da ne eno ne drugo ne bi mogel nikoli biti.
