Eden njiju (Y) je vseodpuščajoč, omejen na svoje logično vesolje, spolno-silno nenevaren za subjekt X. Pojavlja se v obliki starejšega moškega, lahko par let, lahko dovolj, da bi subjektu bil roditelj. Do X-a sproža malo zahtev, a so tiste doživljenjske in izjemno težko spregledane, četudi redko izražene s čimer koli drugim kot neudejanjeno mislijo.
Drugi, Z, je v odprtem razmerju z X, v nepredvidljivem klobčiču pričakovanj, poželenja, paranoje, prijateljstva, poštenosti in perpetuacije preslikav. Na X vpliva zelo vzpodbudno, vendar mu vzajemno s tem povzroča veliko ran, saj bi si ga (za razliko od Y) rad podredil, da pretvoril vase, ubil njegovo krožno vijačnico, ožel spoznanje iz njega ali preprosto prepoznal sebe v njem tako dokončno, da ne bi imeli več dveh entitet, zgolj eno. Do tega pride zaradi pogovornega privlaka, ki je močnejši od vseh navadnih silnic, ki jih ljudje spletajo v debatah, omizjih ali za klavrnimi šanki. Možnost, da je izmenjava misli med dvema človekoma lahko kar koli in da iz te navidezne poljubnosti lahko nastane čudež, spočetje. Za to pa je seveda nujna spolnostna hierarhija oz. poskus vzpostavitve le te, strast in vojna potekata istočasno.
Lika 1 in 2 sta ženska lika. Tukaj so stvari malo bolj preproste, a le v grobo orisnih določnicah. 1 je konglomerat materinske skrbi in domala sestrske pozornosti, ki se ni vzpostavila v osnovni celici, v biološki družini. Poleg tega obstaja nek minimalen, a postopno razvijajoč se in ob popolni sproščenosti X-a silen seksualni privlak. Lik 1 ima izjemne umske sposobnosti in umsko stabilnost, s čimer je X naenkrat zafrustriran in očaran nad tem. Iz te slepe "zaverovanosti" vzklije močan odnos, ki težko vzdržuje bližino dveh tako različnih si polov. Obsojen na kratke stike in večno daljinsko, brezžično povezavo se subjekt X ne more in noče rešiti spon tega odnosa, saj ga ta odnos opredeljuje v njegovi civilizaciji, v njegovi logični domeni, v osnovnem dojemanju sveta.
Lik 2 je včasih docela brezoseben, včasih pa stoji kot potencialni vprašaj, pod katerim se pojavlja vprašanje o nadaljevanju rodu, zmožnosti življenja v paru oz. širši skupnosti brez dolgotrajne izolacije. Brezosebnost se pogojuje v surovi fizični privlačnosti lika 2, ki ravno tako kot lik 1 X-a impulzivno zasvoji in hitro usahne iz njegovih pomisli. Do brezosebne 2 X čuti najbolj minimalno raven odgovornosti, trudi se uiti celo temu, vendar je kaj takega za njegov psihološki ustroj nemogoče. Kadar je 2 manj brezosebni nekdo (ženska, fatalle, Venera), ga potegne v razmišljanje o tem, da se srečo da doseči že v onostranstvu. Vnemar vsem svojim stremenjem in vsem svojim sanjam navkljub (ki so skrajno perfekcionistične in nemalokrat hudo konkretne in zavoljo tega abotne) se je X liku 2 pripravljen podrediti, ga vzeti celo za sebi enakega, poskušati navezati pristen stik z njim zaradi spoštovanja in skrbi, ki jo goji do lika 2 ... ampak ves ta trud je neštetokrat bolj odveč kot tisti pri ostalih treh, prav tako prisoten, a funkcionalen. Kljub vsem svojim razprtim rokam in pripravljenosti spoznati nekaj neznanega, nekaj, kar mu niti ni toliko všeč kot bi rad sebe preizkusil, če mu je lahko (všeč namreč), kljub vsemu temu ostane hitro praznih rok in je lik 2, kolikor pač že brezoseben, obsojen na depresijo. Lik 2 včasih poseduje mesijansko idejo, ki že dolgo čaka na svoje utelešenje. Ampak X vsebuje samo zunanje znake te ideje, in niti tako ne vseh, zgolj morda tiste najlaže berljive.
Trenutno izumljamo enačbo, ki bi ustrezno tem petim izumila šesti in sedmi subjekt. Ta dva bosta razprla Pandori skrinjo in Marsu odgrnila prevleko s sulic in mečev. Takrat bo prišlo do hudega konflikta X subjekta in Y, Z, 1 in 2. Nepomembnost bo postala glavno vprašanje.
Spodaj, za ponazoritev, sedem mostov Königsberga. Glej: Euler.
