Nekje za devetimi stebri obstaja dekle, ki sem ga nekoč ljubil. Devet stebrov je seveda izmišljija ljudskega slovstva, ki pa zato nič manj ne ustreza temu, kar hočem povedati. Nekoč sem si umišljal, da je obraz tega človeka (človek ima pač v slovenščini moški spol, samica je nedonošena stranska veja ali gliva) edino, kar me še veže na moje globine, na temne vodnjake, na radioaktivno sredico mene, ki bi se ob prvem stiku z navadnim zrakom čisto navadnega dneva razblinila kot kupček joda v laboratoriju. Za tistim nekdanjim žezlom poganske narave ne bi ostal niti en sam dragulj in vse luči bi se pogasnile od silnega prepiha.
Morda se je zgodilo v mojih sanjah, kot že tolikokrat, a to dekle se je nedavno tega omožilo. Ni si vzelo kakšne druge ženske in pustilo za sabo postranskega priznanja, ni si vzelo same sebe, do konca in brez ugovora, vzelo si je tisto, kar pripada njeni evoluciji. Dušan Pirjevec meni, da je edina možna revolucija današnjega časa (in na žalost so se stvari od njegovega pohajkovanja po zemeljski obli le še zaostrile, pragozd je postal neprehoden in pomračen) tista, ki se zgodi znotraj ustaljenih sistemov in jih preseže. Tisto dejanje torej, ki se ne ukvarja več z rušenjem zunanjih oblik, ampak z njihovim notranjim odraščanjem. Naslednje dejanje, ki naj ga v tek časa spravi moja bit, je torej ločitev subjekta od človeka samega (dolgo jasna, premalokrat natančno poudarjena ločnica), dejanje, v katerem se bo moj jaz odlepil od trubadurske pripadnosti, od nenehnega dvobojevanja čutne posvečenosti in izgorevanja v smrt v novo obliko, ki ji ne vem nadeti imena. Če bi vedel zvok tega imena, bi torej ne izkusil ničesar novega, ampak bi, po nekdanjem Černigojevem (Avgust, op. a.) robantenju sodeč, jemal stare mehove za hrambo novega vina. Pomen imena me veseli še manj in še manj ga hočem spoznati, dejanje naj bo le to in nič več.
V tem oziru torej moram obiskati svojo staro dušo in spoznati njenega novega sopotnika, ne le zraven hodečega na poti, marveč nekoga vrednega vse posvetne in božanske veljave, brez cinizma in brez skrivajočega se šibkega duha. Samo tako bom lahko preživel ta vmesni čas, ko kralja ni, na prestolu pa se nabirajo kepe prahu, ravno kakor se v kratkih dnevih nabira sneg po strehi sveta. Streznitve se ne da preskočiti.
Začeli smo delati nov gledališki projekt, umeščen med tri sorodna in čudno privlačna gibanja sil, ki se jim pravi ljudje. Izčrpan sem od vsakodnevnega pregledovanja črk, preletavanja strahotno lepih podob, ki se ustvarjajo za rdeče prepredenim globusom beločnic, od slišati glasbo, nikoli poprej slišano, od skrbi za bodoče rodove in vprašanjem, kako privoščiti to veliko vprašanje, skrito med tlemi in stropom težnosti, od zavezovanja povojev na bolečih mestih. Ampak vsako leto, ki ga preživim, je podarjeno. Vriskam torej!
