Revolucija islama v Evropi je bila povod za ustanovitev univerz, nekakšnih hranilnic obče dostopnega znanja. Kot bi se tisto, kar je pomenila aleksandrijska knjižnica, po nekako podobni geotrasi vrnilo nazaj.
Francoska revolucija je bila zadnji kvalitativni preskok sui generis v poznani zgodovini človeštva: prvič se je govorilo o tem, da vrhovni poglavar ljudstva, države, ozemlja ni nastavljen od boga, ni poverjeni nadvojvoda dogmatične tvorbe z imenom ancien regime. Pred tem so v Brutovi zaroti preluknjali Gaja Julija Cezarja, nekako štiridesetkrat so ga lepo izvotlili v imenu ljudstva, da bi število ran pomenilo tudi množino tistih, ki so proti političnemu monoteizmu. Proti temu, da bi bil bog tudi človek in da bi bila moč v rokah enega, ki ni nič drugačen od nas vseh. In navsezadnje so tudi v Atenah rekli - Periklej, doslej si bil služabnik ljudstva, odslej pa boš njegov tiran, če te ne ločimo od pozicije moči. Samo z varne razdalje lahko namreč človek pravilno oceni tisto, kar je bilo prej samoumevno - in včasih te razdalje ne more zavzeti sam.
Od časa francoske revolucije dalje (ki ji je tedaj uspel samo prvi švist meča, njeno radostno bombo privilegiranim je spretno prestregel imperator Bonaparte) so se dogajale spremembe na bolj prikritih ravneh. Velika Britanija danes zagotavlja posel turizmu in komercialnemu domoljubju na račun tradicionalne podobe monarhije in živih monarhov, ki pa so brez vsakega realnega vpliva na življenje ljudi, kvečjemu predstavljajo muzejski katalizator narodove identitete. No, to se lepo prilepi na dojemanje angleščine kot moderne latinščine skozi tisti antični rek: "Non tam praeclarum est scire latine, quam turpe nescire." (Ni tako lepo/odlično znati latinsko, kakor je grdo/sramotno ne znati.) Sovjetska zveza in Kitajska sta poskusili z radikalnim komunizmom, vsaka je po svoje uničila velik del zgodovinsko nezamenljive dediščine, druga nemara dosti bolj kot prva, obe pa sta se trudili prikazati idealno podobo - ni voditelja, vsi so samo sekretarji, tajniki, delujoči anonimusi v službi delovnih ljudi. Seveda človek ne more obstajati brez očetovske ali materinske primere, zato so morali obstajati liki Lenina, Stalina, Hruščova, Brežnjeva, Maa, Čangkajška, Trockega, Xiaopinga, še vedno so obstajali primus inter pares.
Danes obstaja pojem navidezne svobode, ki je definiran nekje na pol poti med globalnim kapitalizmom in fevdalizmom razvitega sveta, med globalno svobodo in "dostopno" svobodo možnosti za tiste, ki si jo/jih lahko privoščijo z materialnimi sredstvi. Pojem svobode še nikdar ni bil v večjem paradoksu in v večjem navideznem sorazmerju. Znanje je za ambiciozne še vedno blago, orožje je še vedno eden vodilnih zagonskih poligonov neaplikativnih znanstvenih raziskav (v smislu: raziskujmo sredstva za nujnosti in ohranjanje šovinizma znotraj sveta, ki je povezan ravno toliko, kolikor nam to eksistenčno odgovarja, pa se mogoče ob vseh direktnih namenih izcimi še kak Flemingov ponesrečeni poizkus), selitve narodov pa so neprimerno večji opij za ustrahovanje "navadnega človeka" kot so bile takrat, ko so se (sredi predprejšnjega tisočletja) zadnje velike selitve narodov zgodile.
Zdaj se je skoraj dokončno izgubil pojem civilne družbe, čeprav ga vsaj to opozarjanje na morebitni radikalni prelom z zavestno solidarnostjo med ljudmi malo oživlja. Temu sem priča tudi sam, ko v gledališču med mnogimi predstavami igramo eno, ki zelo direktno posega v jedro tega vprašanja oz. bolj točno: direktno vzpostavlja formo bazičnega socialnega vprašanja kot takega in obenem skuša problematizirati vlogo iracionalnega (umetnosti, norosti, nepredvidljivosti, nasilja) v svetu, ki se zdi vedno bolj matematičen - a obenem tudi vedno bolj racionalno špekulativen. Izsledki te predstave in zlasti izsledki gibanj (15o, Očistimo Slovenijo, Ekologi brez meja, Tomo Križnar, Pedro Opeka, etc., nalašč naštevam eklektično) kažejo na to, da bo tokratna sprememba, kadar bo že prišla (najbrž tista odločilna ne za časa mojega življenja, ker bo v tem primeru verjetno slabša), tako kot razlika med velikimi eksplozijami stare dobe in tistimi novega veka. Če so Kitajci iznašli smodnik in povzročili eks-plozijo, je jedrsko orožje začelo uporabljati načela implozije, če laično poenostavim - da se tisto pomembno zgodi najprej navznoter. V človeški analogiji nočem za to zlorabljati pojma evolucije, ker bi se storila sila tako Darwinu kot zgodovini nasploh - samo čas lahko izumlja imena svojih preobrazb, in sicer za nazaj. Če se bo nova "revolucija" zgodila prehitro, se bo zato, ker še vedno večina sveta nima "uravnotežene" starostne piramide, obstajajo progresivne (in agresivne) zašiljene tvorbe, pa modre žare, ki resda izgledajo kot glave mrtvecev. Edina rešitev za ohranjanje temeljnih človekovih pravic je pač na dlani: človeštvu moramo pustiti, da se nemoteno ljubi in razmnožuje, ker smo se odločili, da je svetost človekovega življenja (obstajanja) nad vsako religiozno izpovedjo, treba pa bo v doglednem času poiskati nova območja, kjer bo lahko človeštvo našlo (morda) svoje nove pojavne oblike. Potovanje v bližnje, naseljivo vesolje ne sme čakati na pomanjkanje zdravega habitata in ekotopov tako dolgo, kot je čakala obnovljiva (tudi ta pojem je delno sporen) elektrika na pomanjkanje fosilnih goriv.
Dovolj razumskega laiziranja in tematiziranja parol za danes. To je moralo ven, sapienti sat.
