Določena anksioznost me preveva te dni. Mogoče se mi angleški izraz zdi bolj posrečen že zato, ker vključuje v sebi germanski Angst in vseeno takoj referira na slovensko besedo tesnoba. Tesnoba je nekakšno občutje ukleščenosti med dve ali več pomembnih odločitev, ki se navidez med seboj izključujeta(-jo). Tako je po eni strani tukaj t.i. poletna odločitev, odločitev, kaj storiti s tistim poklonjenim in libidinalno naklonjenim časom, ki ga prinaša to, očitno eno bolj vročih poletij zadnjih let (kar pomeni, da bo več časa za dehidracijo in manj za neprestano uriniranje), po drugi strani pa je to odločitev, ki že pred dobo štiridesetega ali temu bližajočih se let vzpostalja avtohistorično refleksijo človekovega delovanja. Prizma uspeha, lom žarkov na nepreseženih ovirah, ožemanje starih cunj ter prežvekovanje antičnih žvečilk, vse to se strne v en sam nepregleden opus, ki ga potem človek motri v samem sebi - najbrž iz strahu premakniti se naprej. Hej, nič nenavadnega ni, da lahko počnem to, kar sem si želel početi, in da lahko od tega "dela" (imam se za prevelikega lenuha, a verjamem, da to ne bo trajalo eone) spodobno živim, materialnost mi ponuja zadostno bazo za praktično vse, kar me mika in kar me s svojim privlakom nepretrgoma bode v oči, ampak - hej, posredi je tudi refleksija etosa. Kaj sem storil s sabo v zadnjih nekaj letih, ko sem začel veljati za odraslega? Še vedno ne znam skuhati več kot treh spodobnih stvari, še vedno se ženskam opravičujem in jim utemeljujem, zakaj so rade v moji družbi, še vedno se pred moškimi branim konflikta in se v resničnosti držim stran od očetovskih (ali, bogu bodi potoženo, negativno avtoritarnih) figur, v navideznosti in preko sanj pa iščem natanko to - vrhovno moralno oblast, ki bi odločala namesto mene, torej ta moški princip, ki bo določil ograjo in leso in zamejil mojo vseenost.
Igra je nevarna, če jo igram sam. Želim si golega kopanja s svojimi najboljšimi prijateljicami, ki jih nisem nikdar upal povabiti v posteljo (kot se temu abotno in prav po bukovo nerodno deje), morda le z eno po eno, morda z vsemi naenkrat, da bi se moja neprestana analiza okolice izgubila v iracionalni navzočnosti. Želim si reči vsem mojim moškim prijateljem, ki jih njihova zavrta seksualnost (diskretno ali odkrito jo seveda največkrat mendrajo sami) hromi, da je treba najprej storiti dejanje, da lahko potem iščeš svojo odgovornost zanj - brez dejanja se tudi o odgovornosti ne moreš preizpraševati. Želim si, da bi mi tisto zanimivo mlado dekle s svetlim glasom in obrazom pripovedovalo stare perzijske pravljice nekje na kaki pohorski jasi (Pohorje seveda nosi v sebi, v svojem imenu, vsaj za mene kot Slovenca, večni boj proti kmečki robatosti), ob svečavi kakega zelo
impromtu ognja, želim si jo občudovati oblečeno, sploh ne vem, kaj bi se mi razkrilo v nasprotnem primeru, ne vem, pa vendar me strašno zanima. Ljubezen je v razmerju ženska-paradoks. Z vsem spoštovanjem do mojih mnogoštevilnih (in nemaloštevilno sijajnih) prijateljev istospolno zaljubljenih. Želel bi si, da bere te pravljice, kot da je sama s sabo in vendar kot da se pripravlja na nastop pred množico ljudi, zapredena v svoj nenadejano razsvetljeno-cinični glas. Evo, ljubezen ne hodi skozi abdomen, marveč koraka po grebenu glave in se vrže na glavo v srce.
Which reminds me: "Amor ut lacrima, ab oculo oritur, in pectus cadit."
Naj bo julij zvest svojemu zvočno poželjivemu imenu in naj bo vsa
perestroika, ki jo je v meni doslej napravila letošnja gledališka sezona, oddaljeni šofar. Prisoten, a vendar lahko v trenutku pozabiš nanj. To je moja želja. Bog pa naj mi oprosti hlinjeno iskrenost. To spodaj se pojavlja v mojih sanjah, nazadnje pred dobrim tednom dni.
