Today I once again mastered myself in the art of shadowhand, tenebrae, being invisible. In the art of being informally unnoticed by the people that actually stood there and were talking to me. Sometimes it seems a mere deductive operation, since my predecessors in life, my parents and their parents were trying to be nobody special, I am having big difficulties when my ego, my feeling of the progressive self wants to evolve. And it is actually posing a lifelong quesstion about why should we, our generation, keep on suppresing bright and strong ideas to remain unattacked and unknown.

I meet a girl that I find attractive and then there are many ways of how to find an apology for not approaching her directly. Yes, we talk, but then I think I do not know how to cook, I do not wish for anything else than a strong body commitment, I do not wish to form a relationship in which one depends one the other, etc.

Then I meet a fellow theatre man, whom I regard as highly successful in his strivings for creating his own specific artforms and always "getting there", even if it takes a hefty load of struggling, stubborness and also manipulation. I think that the only reason he talks to me lately is because he has got plans of cooperation, but on a strictly professional, artistic level, he does take no interest in my private self.

After that, I meet a theatre performer with whom I was very enchanted at yesterday's performance, thinking that I have maybe found a new friend, at least in terms of thinking, a new debate buddy, yet I figure out I am of no interest to her, that all the words of praise are there just as a social lubricant in the time where there is nothing to say, because there are too many glances to catch, producers to talk to and important fans to attend to.

What is this world I am living in? The world of hasty decisions of selfishness or a world where only a very narrow focus can prevail and is therefore very self-centered - because it is the only way? Is it a world where people seek eternal life in an art piece which dies when its stage time is over or are we all believing that our stirring of irational spirits can do things beyond our wildest optimism? I do not know, but I intend to find out, and if have to read all the literary fragments available for the radio, dance on the stage, sing on the microfone, act as Richard III, be myself in the service of performative truth, there are many ways but only one of them is destined to be mine.

Kakor lirični fragmenti, se zdi

Lirični delčki (ali kako bi drugače človek prevedel angleški izraz "Lyrical Pieces") Edvarda Griega izpod prstov Leif-Ove Andsnesa zvenijo po mojih zvočnikih, popolnoma klasična glasba v tem smislu, da skoznjo lahko zdrsneš v meditacijo, kadar si tega zaželiš, kadar hočeš osredotočiti svoje misli na nekaj drugega in glasbo uporabiti kot katalizator ustvarjalno-proizvodnih procesov, takrat pa ... mirno obrneš pogled drugam. Morda na resničnost, ki se je na platno preslikala v podobi Madsa Mikkelsena v filmu Lov, morda na tisti pravi "obrat vijaka", ki ga je v Sloveniji sprožilo rokovanje trenutnega notranjega ministra in Roberta Fojkarja. Potem je tu še primerjava s počasnim umiranjem "tiranije starcev" (Shakespeare: Kralj Lear), ki jo predstavljajo vse vrste demagogi, ki bi radi na stara leta prevzemali vloge sedmero modrecev stare Grčije, a nimajo pravih miselnih in še manj etičnih kapacitet za kaj takega. Njihove politične barve so različne, a vendar se vsi dobro zavedajo, da so "volcjé odeti v krzna ovac" in da bo njihova surova moč (torej moč količine in s tem spet stara nevarnost, da demokracija postane tiranija večine) v prihodnjih desetletjih samo še naraščala. Pojem užitka se je namreč brezpogojno naselil v vse nas, tako imenovane Evropejce, in v tem pojmu smo našli svoje družine z enim otrokom, ki prevzema nase v veliki meri vse dobre in slabe vplive svojih staršev in ima, morda bolj kot prvorojenci v družinah z več otroki, večje težave preseči morebitno starševsko posesivnost ali že samo golo vplivanjsko moč. Star pregovor, ki ga sicer nisem nikjer zasledil, namreč pravi, da se od družbe vrstnikov in od starih modrecev človek lahko nauči največjih skrivnosti življenja - seveda ne tako, da je to nek kurikulum, ki ga je treba od zunaj pripeljati vase, nego je to spoznanje, ki se začne pri samem sebi in se potem razrašča navzven. Seveda ne v agresiji reševanja sveta, vsaj ne v prvi vrsti.

Ergo: imamo vedno manj vrstnikov, mi, na kogar plečih sloni naša družba (družabnost, društvo, množina interesov a vendar soglasje, logični konsenz - kje pa je to?), modri starci, poglavarji plemena (saj Slovencev nas je bolj kot ne za eno pleme v svetovnem smislu, kar je seveda naša prednost), pa so šli po zlu na križpotjih ideologij in maščevalnih zamer. Dr. Anton Mavretič, svojčas eden vodilnih strokovnjakov NASA pri programih Voyager 1 in 2, je neuradno izrekel tale stavek: "Mi v znanosti se ne ukvarjamo z bistvenimi stvarmi. Mi se ukvarjamo s prav posebej določenimi stvarmi. Z bistvenimi stvarmi se ukvarja umetnost."

In nemara je prav zategadelj v nekaj revialno-publicističnih objavah na slovenskem medmrežju vredno prebrati intervjuje s Prešernovimi nagrajenci. Marsikdo bi porekel, da so "z obeh polov naše povojne resnice", a to je povsem nepomembno glede na njihove izjave. Večinoma so to izjave umetnikov, ki se dobro zavedajo spoja trdega dela, zavesti, naključja (ki ne obstajajo več) in neustrašnosti, vse to naenkrat tvori dušo ustvarjalca. Selektivne oznake potem porečejo, ta in oni je zgolj poustvarjalec, samo na novo interpretira, kar je v resnici in v biti nekoč že bilo povedano. Ampak vedno je bilo povedano skozi medij, posrednik je ključnega pomena za "zaznavo" resnice, ki ji umetnost hodi od blizu do neizprosnega obraza, z mehkimi ali grčavimi rokami, pa prav tako tudi od daleč, tipaje, z zavezanimi očmi kot soha Pravice. V nobenem primeru pa ni merilnega traka, ki bi lahko rekel, ti si slaba in ti dobra umetnost kar povprek. Obstaja samo čisto oko in pripravljeno srce (zdaj plujem v vode religije, zakaj tako vrhovi znanosti kot umetnosti so neuradna religija sveta), kjer lahko vstopi spoznanje, presunek, kjer se lahko odvozlajo živčna vlakna, utrujena od vnašanja podatkov, referenc in mrež razumljive resničnosti. Merilni trak za te bistvene stvari, kot jih imenuje dr. Mavretič, je nekaj, kar nima vstopnine in ima svoje zakonitosti trajanja v konceptu, ki ga dandanes imenujemo "čas" in ga lahko dosti uspešno merimo na vsem veljaven način. Do bistvenih stvari, res je, g. Kocijančič, pa si je treba vedno znova utirati pot za pravico do njih doseganja. Treba se je boriti za besedovanje, zakaj narava človeštva je takšna, da mora biti to v taki celoviti meri dano samo tistim, ki se izkažejo tega vredni. In smo spet pri prvotnem vprašanju: kdo naj postavlja mero umetnika? In, tako Pandur, ali naj polnokrvni umetnik sploh obstaja, če ne more ves čas misliti samo sebe in skozi sebe svoje lastne kreacije vzpostavljati?

Manipulacije z umetnikom se dogajajo že na ugotovljivi ravni, kjer je dr. France Prešeren popravil svojo pesem, rigidneži trdijo, da je edini zveličaven prvi zapis iz leta 1844, čeprav je vsem jasno, da ima pesnik pravico dodelati svoje stvaritve, kakor ga je volja. Lahko tudi izza groba, če mu nadnaravne moči vodijo nalivnik in poltergajstove kozarce s črnilom! Morda smo ena redkih držav (ne poznam vseh himn), ki v svoji himni slavi bratstvo med narodi in posamezniki, ljudmi, in to naj se nam vrh vsega zdi sporno in ponižujoče za našo samobitnost? Če prakrščanska zapoved ni nekaj, o čemer je vredno štiriglasno peti, v ljudski tradiciji, kar koli naj že to v smislu sodobnosti pomeni, potem res ne vem, o čem je vredno. Če se predolgo trkam po prsih, bom naredil luknjo in skoznjo bo izpadlo tisto, na kar se sklicujem, ko grizem zemljo, kot da je moja, in lokam kri svojih bratov, kot da je moja.

Ergo - samo še nekaj ob rob zapisu: pesem poljskega nobelovca, Czesława Miłosza, naslovljena Sonce. Malo lahko izpade retrogardistično, malo se napaja v krščanskem misticizmu (in četudi, demoni so povsod,  svetli avatarji takisto), malo pa je seveda napol otroška slovanska pesem po mojem, ampak saj ni važno - naj živijo znanstveniki, tehnologi in izumitelji!

Iz sonca barve so, a v soncu ni

posebne barve, barve vse ima,

in zemlja vsa se kot pesnitev zdi,

nad njo je sonce - lik umetnika.

Kdor hoče v barvah svet naslikati,

naravnost v sonce naj nikdar ne zre,

ker na reči, ki so, spomin zgubi

in ga v očeh zapečejo solze.

Poklekne naj, obraz naj skloni k tlom,

pogleda v žarek, od zemlje odbit,

v njem vse bo našel, kar zavrgli smo:

cvetice, zvezde in somrak in svit.