Folklorni spust

Ne se hecat. Delovni naslov prizorčka, ki ga pripravljam za biserno obletnico AGRFT, je "Šalim se" oz. "Hecam se". Ne vem še točno, kako bom uredil in dramaturško povezal ves material, ki se je nakopičil v meni posebno ta zadnji teden, ampak upam na najboljše. Navsezadnje je pomembno nekaj povedati. In mislim, da imam nekaj takega v glavi, kar bi prav znalo odpeljati nostalgijo in vpraševanje v neko drugo smer. In tudi če ne. Vse pohvale človeku, ki si je zamislil tako, pravo, neobrezano študentsko-ustvarjalno obliko predstave, ki bo salvirala zadnjim šestdesetim letom, ki jih je akademija preživela - od sreče, norosti, moči in tudi vzdržljivosti.

Danes sem bil prvič v življenju v živo na koncertu legendarne slovenske tradicionalne vokalne zasedbe, Slovenskega okteta. V veliki dvorani Slovenske filharmonije je akustika res odlična, predvsem pa mi je bilo zanimivo in jedko moteče obenem, da je bila večina pevcev, vključno z najvidnejšim solistom, prehlajena, in so zato malo zmanjšali jakost svojih komadov in enega najbolj pričakovanih in razpoznavnih tudi izpustili. Vseeno pa je bil koncert kljub klavrni dramaturgiji in drobni razvlečenosti (ob obletnici so namreč talali šopke naokrog vsem bivšim in zdajšnjim akterjem zbora) nekaj posebnega zaradi par izjemno zvočnih pesmi.

Teden je bil bolj ali manj moreče preganjanje nezadovoljstva nad lastno piškavo iznajdljivostjo in še zmeraj rahlo navzočim pomanjkanjem dobre organizacije časa. Ampak pri igri se je nekaj stvari še uspelo sprostiti, nekaj slabosti seveda intenzivirati, ampak vse je za nekaj dobro. In če je zanič, je tudi to del našega sveta. Poti so tudi makadamske. Mimogrede, dolgo nisem vedel, da se makadam dejansko imenuje po nekem Škotu. Česa vse človek ne izve takole za sproti.

Obisk Borštnikovega srečanja, 41. po vrsti, v Mariboru, je bil prav tako malo bolj medel in mlahav od lani. Padali so razni zastori nedotakljivosti in aure svetosti, pa tudi moja samozavest je dobila malo lažnega zagona. Naplesali smo se, punce iz našega letnika pa so si vzele dan za vaje za prihajajočo obletnico. Smo pa res deloholiki. Tokrat ženske.

Igra, ki jo kanimo igrati ta semester, dobiva zanimive razsežnosti. Po končanih lektorskih vajah se je tudi jezik transformiral v pomembnega nosilca zabavnosti, igrivosti in pomena nasploh. Prve improvizacije in težke besede vseh začetkov so pokazale, da je želja še kako prisotna. Neobvladljivo tukaj, pa vseeno uporabna. Tudi to se mora urediti. Enkrat. Kristus, zdaj pa že sekam kot Godinovo dekle.

Bodite dobro, vsi.

Čakanja konec.

Dobro. Ne bom več čakal, da spletna stran naše akademije navrže nase še pritiklino z imenom "blog", sploh pa je to medtem v Sloveniji postala kar nekako praksa alternativne scene. Pojavljanje v internetnih dnevnikih, ki so več kot to, saj jih vsaj navidezno nihče ne reže in popravlja. Cenzurira, da se izrazimo s totalitarnim jezikom.
Novo šolsko leto je v polnem teku in o počitnicah ne bi imelo smisla na veliko pisariti, saj je nekatere stvari, najsi bodo še tako nadvse dragocene (morda ravno zato!), včasih bolje prihraniti zase, kot pa jih spravljati v izmuzljivo linijo teksta, ki vrh vsega leži sredi internetne navlake, med kupi smeti, oglasov in rezultatov lokalnih volitev.

Prejšnji teden nam je profesor za petje, prima cinik, milostno poklonil dve zgoščenki (kako seksi je ta izraz!), eno s pevskimi vajami (upevanje, itd.) in drugo z raznojezičnimi šansoni, ki jih nameravamo letos obdelovati, seveda posamič in spolno segregirano. Kako hecno bo še to. Sploh ker jih je večina v zategnjeno elegantni in robavsasti nemščini Brechta in Weilla. Same klasike, jaz pa bi tako rad počel še kaj drugega pri petju. Vem, da je za učenje islamske glasbe in njenega sloga petja bogoskrunsko uporabljati ta majhen nabor ur, ki obstajajo na Akademiji za petje, pa vendar se mi zdi, da se repertoar preveč ponavlja...

Zaenkrat so po rokavih in hlačnicah mojih oblek skrith šest projektov:

• A-produkcija: Igra z naslovom Dva angleškega avtorja Jima Cartwrighta, kateri se moram najbolj posvetiti, sploh zaradi dejstva, da se mi zdi v kali izjemno odprta za ideje, da ima uporabne luknje in samo navidezno preprosto strukturo.
• B-produkcija: Ponavljati bomo morali Kafko in njegov Babilonski rov oz. njegove derivate od lani, tako da bo ves morebitni prosti čas šel za nadgraditvene (in ne obnovitvene!) vaje. Obetata se še dve novi B-produkciji, ena od mentorja za igro in druga od mentorja za temelje gledališke režije. Kaj bo, kaj bo... Veselje, logično.
• C-produkcija: Četrti letniki imajo premalo ljudi za postavljanje Strniševe Driade, tako da sem skupaj s še dvema sošolkama in dvema iz tretjega letnika vpadel še v ta projekt. Z njimi moramo biti (vsaj zdaj na začetku, pri branju, in pozneje pač vsaj (!) pri naših scenah, ki jih ni tako malo) stalno na vajah, ko že ravno nimamo drugih predavanj, tako da se polje prostega manevriranja z urami še bolj skrči.
• D-produkcija: Pripravlja se 60-letnica AGRFT, prireditev bo na sporedu 5. novembra v ljubljanski Drami. Zbiram, zgoščam in kritično nadziram svoj mini skupek idej, ki pa po mojem nima neke uporabne vrednosti (za zdaj). Tako ali tako imam samo občutek, da nekaj posiljujem po hitri cesti. Seveda je kaj povedati o tem, zakaj sploh akademija za igralsko umetnost, kaj mi pomeni, kako bi jo izboljšal, ampak to ne more biti nepovezana in razvlečena onanija v tri dni. Bom. Priložnost pa je seveda idealna.
• E-produkcija: Kot vodič delam v spominskem središču Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju (kjer sem doma že vse svoje kratko obstajanje) in se lahko preko tega projekta poglabljam v astronomijo in astronavtiko s kozmonavtiko, kar me je tako ali tako strašansko pritegovalo že od malega. Super zadeva, da so se za to odločili in objekt dejansko postavili, če nič drugega, sem vsaj ugotovil, da je bil ta genialec za časa bivanja v Vitanju moj sosed (če bi preslikali čas tja in obratno :)).
• F-produkcija: Dobra prijateljica mi je spet pripravila sodelovanje na nekem literarnem večeru 3. novembra v Cerknici. O tem vem zaenkrat še najmanj.

Dodatek - v nedeljo grem na Ljubljanski maraton odteč polmaraton, da vidim, koliko mi še prijajo te atletske reči. Itak je brezupno, dolge proge mi bodo v vsakem primeru medle glavo za zmeraj.

Bodi dovolj besedičenja za ta dan. Spite dobro. Cimer, hvala za računalnik.