Gornjeavstrijsko vreme

Jodlanje v prvem kraku julija je pojem, ki se giblje med izjemno hladnim, depresivno nadležnim deževjem, in v seštevku tremi dnevi knajpanja v ledeni reki oz. severnjaško popedenanem kopališču. Vmes smo delali dosti (mi, premladi v gledališču). Prvič v življenju sem delal s tako mladimi ljudmi, ki za nameček vedo neslavno mnogo več od mene, kar me hkrati preseneča v dobrem in v malo manj dobrem. Prvo obče, indigo, rešimo svet pogled, drugo osebno, a ne zlovoljno misleče zavistništvo.
Kar malo potrt in begajoč sem, ker sem zapustil ta svet 15, 16-letnikov (trije od devetindvajsetih so bili bolj mojih let), ki me je očaral, iznenadil. V bistvu so bili pripravljeni na vse, odločni, nediplomatski v akcijah, česar zase pri svojih rosnih gimnazijskih letih nisem mogel reči - in tudi zdaj bi bil raje tiho. V okviru Lehar Festivala, ki ga mesto Bad Ischl (1, 2) gosti v poletnih mesecih, smo soustvarjali (in ustvarili) energetsko eklektično predstavo, ki se je tematsko naslanjala na pop-opereto Johanna Straußa, namreč na njegovega valčkasto in avstrijsko plesnega Netopirja. Meni se je zdelo že v izvoru vseh (ne)sistematičnih priprav pred odhodom zanimivo dejstvo, da je še ena slovenska zvezda, ki bolj kot doma sije v tujini, mezzosopranistka Marjana Lipovšek, prav pred dvajsetimi letimi odpela najbolj eksotično vlogo v opereti v eni najbolj znanih izvedb z Nikolausom Harnoncourtom kot dirigentom. Ravno to vlogo, Orlovskega, so zaupali meni, tako v predstavitev kot raziskavo, in napravil sem si kupček strasti s tem.
Torej, smo se odločili potujoči-rajžajoči-za-lastnimi-kajžami-jokajoči Sloveni, je treba kovačevi kobili Marjani za dvajseto obletnico pokloniti nekaj fletnega, v duhu ali v mesu, ni važno. Pa smo naredili malce sporno sceno in jo, glede na odzive sodeč, uspešno zaklekljali v sveže vozličkasto čipko evropskih držav. Na teh dvotedenskih delavnicah so poleg nas sodelovali Poljaki, Čehi, Francozi, Nemci, Avstrijci in Madžari. Mnoštvo narodov se je v zadnjih treh letih dosihmal povečalo vsaj za eno državo, kar napoveduje slikovit razvoj programa.
Ampak... Kako znajo eni pri 15-ih urejeno spraviti v svojo glavo več podatkov kot jaz v svojo betico pri 21-ih, eni pri 18-ih igrajo harmoniko kot mladi Paganini violino, eni posekajo vsako brhko smreko, ki pride mimo, preden lahko jaz rečem Pringles, tretji imajo pri 19-ih telo in športne sposobnosti Asafe Powella, četrti se, scela otroških postav, v kostolomu zavihtijo na eno roko in z nogama za glavo delajo jako čudne poskokce... Koliko norega talenta! In obenem - množica lišajastih sramežljivosti, ki nimajo v zgodbi kaj iskati. Za povrhu pa kralj globalizacije - jezikovni moment. Naučil sem se osnov francoščine, ker ena od plesalk ni znala drugega, obnovil in izboljšal svojo nemško pogovorno sintakso, izpilil angleščino, vse po malem, vse dobro. Ves projekt me je, summa summarum, zajedel za bornih 20€. Neverjetno se mi zdi že samo to zadnje, ker v deželi kaisersemmlaric že zaradi pazljivosti in sitega trebuha postaneš malo kapitalista.

Vodil nas je južnoafriški belec, operni in glasbeno-gledališčni režiser, ki je študiral ples in glasbeno kompozicijo, zanima se tudi za klasični teater. Posrečena spletka, spodbujajoč sogovornik, ki je odprl še kako z moje strani nenačeto vprašanje. Ravno to sem rabil - in mi vsi tam dol še bolj kot Aralsko jezero rabi podiranje jezov. Njegova ogrevanja pred delom pa so mi v dveh tednih prinesla kar precej razširljivosti faličnega o(b)krožja. Znoja pa tisti hladni oder ni bil vreden.

Nič, satis o Oberösterreich, ki se mi je doživljenjsko usmradila s svojim posranim vlažnim, prezebajočim, tako zelo angleškim zrakom. Po teh dveh tednih sem tudi dar pisanja in ustvarjalnega razmišljanja (upam da začasno) izgubil. Ampak, ker v torek za do konca meseca letim v London, v iskanju izgubljenega estetskega in dimenzijskega šoka, bo tudi vnaprej dežnik v mojem vojaškem nahrbtniku. Oprtan, da kaže sredinec Zevsu.

Sivina, široka za cesto

Ko hodiš po asfaltu, po katerem se običajno vozi, in to takem, ki tam, kjer imajo motoristi in kamele malhe z živežem, nima pločnika, ko hodiš po takšnem zdelanem potovju, takrat šele opaziš, skozi koliko nesreč je že šla ta cesta, koliko zakritih Lun je že videla, preden smo ljudje sploh opazili, da ene strani Lune skoraj ne moremo videti, koliko pešcev je že oddala vetru v razpošiljanje...
...vedno nekam vodi. Ni nedolžna, ne more pa vedeti za vse, si zapomniti utrjena kolena vseh tistih, ki ob njenih ramenih vzdigujejo palce za srečo - in za dom. Elegantno umerjene toalete so zanjo agnostika. Vem, da si, a ne morem te spoznati. In na agnostiko še jedka mizantropnost. Zakaj bi, če ne prideš sam in me pogledaš v raze, v odlomke, v vijuge in razseljena bitja iz moje smeri?

Opravil še en izpit, ampak veliko bolj pomembna je tukaj sestra, moje mlajše babše od doma, ki je v prvem poskusu z rekordnimi urami (zadevši rekord, govorim bolj o teku na 100m kot o malokalibrskem streljanju, če razumemo recipročnost vsega tega onegá) fasala vozniški izpit. To so zmage, vredne slavolokov iz svežega, še smolnato jokavega lesa. Ne jočem, sem pa kar ponosen. Tudi na svojo blesavost malo, ti egoist, ti ti.

Je rekel oni dan nekdo, da se moram osredotočiti na nekaj, kar želim res početi. Ni bil prvi. Na žalost pa tudi jaz sam nisem bil prvi, ki bi si to zares povedal, preprosto in hic et nunc, zares. Kaj bo? Trilok Gurtu in Frikyiwa Family, Herman Potočnik Noordung, preoblečeni MS-DOS, lira v obliki zame edinega korpusa lepote - ali bo vendarle zmagala italijanska škatla? Saj ni treba, da je škatla.

In tako grem zdaj dokončati svoje izjalovljeno poizkušanje, svoje jagodnato natolcevanje resnici, da jo poznam bolje, grem dokončati še par spisov in se potruditi. Več je bolj izgovor kot resna rožica, jaz nisem tak. Želja pa ostaja, impotentnosti province navkljub, dihaje ji za ovratnik kot truma gnujev, ki se selijo čez poljane Serengetija.

Kje je pa zdaj AGRFT?

Moj nabiralnik za v pocinkane skodele pakirano meso mi pravi, da sem evrazijski alkimist, jaz pa vem, da mi bolj kot določnice ugaja trenutno ohlajanje od popoldanskega poštenega rukerja. Nogometa je bilo kar nekaj, še pomembneje pa je, da imam zdaj čas razmišljati o Lojzetu Kovačiču in njegovih stavkih o glasbi, o njeni preveliki enostavnosti, o preveč poenoznačenem sprejemu.

Tudi v mestih živijo preproste glasbe (pojmov ne štejemo, pa ne bom dlakocepil), preprosti ljudje. K enemu takih sem danes pristavil kolo na ograjo. Odtipkal številko. Preden bi mignil, je bil možakar zunaj, spregovoriva par besedic, se s kolesom v skoraj samih gatah odpelje sto metrov naprej po ulici, vmes popravlja pedalko in prikimava sosedu, ravno zavijajočemu na dovoz z eno tistih pološčenih limuzin, ki jih delajo Švabje. Te moramo bojda v mislih poplačati za našo zverinsko nabreknjeno številko gospodarske rasti. Ne vem, če gre ravno za kake nujne stiske členkov ali prijazno vrtčevsko obdarovanje s poticami pri vsej tej komoditetni globalizaciji. Gastarbajtersko "svileno" pot prekrivajo uradniške listine, zveličavno ponosno napisane v tujem jeziku. Slovenija, svetilnik Evrope. Zakaj bi že hodili plavat v morje okoli njega? Mogoče pa je v Sloveniji tako kot na Lubenicah...

Jutri bom ujel en film iz mesečne retrospektive Johna Hustona v Slovenski kinoteki, drugače pa bi že nekaj časa rad pregledal Apujevo trilogijo, zatem pa Gospo iz Musashira, da bi malo prekinil svojo trenutno usmerjenost. Niti ne vem, kam pelje, pa se mi kar zdi, da iz te moke ne bo hlebca, še prežgane župe ne. Za polno mero sem znova ugotovil, kako mi, razvajenemu Pohorcu, odurno zaudarja ljubljanska bazična sestava zraka. Nekaj apneno neprivlačnega leži v dihanju Ljubljane, ko se po enem dnevu imenitnega vremena vrneš od doma. Niti slučajno pa ne gre za domotožje, toliko se zavedam.

Zjutraj sem odpisal še enega od naših krasnih teoretskih izpitov. Posebno zdravo ni bilo, saj sem noč pred tem prebedel v periodah á la 30 minut branja + 15 minut dremeža. Zjutraj sem se, počasi, kot bi prelagal skladovnico pakležev (lokalni izraz za drva iz debelejšega smrekovega vejevja), natovoril na biciklet in rdečih oči odblodil proti naši kasarni. Včasih si mislim, AGRFT bi potreboval kak dodatni prostor, vsaj kako zgledno plesno dvorano, konvencionalno urejen sistem stolov, odra, tehnike, vse tako.
Večino časa ne oziraje se na resničnost razmišljam proti tej, navzven racionalno umni ideji. Prostorska postavitev uspešno skriva svojo centralno umeščenost, saj le redki ljudje izven gledaliških elips vedo zanjo, torej za lokacijo faksa. Meni se zdi energetsko eden boljših delov Ljubljane ravno ta konec (nikakor ne v celoti), pomešane secesije, novotarije in -ije okrog Franceta in Julije. Za domišljijsko higieno bi lahko morda odstranili le "second-hand" prodajalnico multimedijskih nosilcev, ki se boleče vedno ponavlja s svojim grotesknim repertoarjem. Ampak tudi to zaenkrat sodi točno tja - in nikamor drugam.
Kako se navadim... Na sonce takisto.

Faza ß vkoračena

Produkcija je spremenila naš koncept v ruskega Aeroflota derivate, v nekakšno posilno vizualno podobo, ki se giblje nekje med Brniško prihodi/odhodi konzolo in popreproščeno letalsko vozovnico. Heh, sem študiral danes, ko sem lepil en poklonjen plakat na zunanji, beli del omare, da nima pravzaprav niti malo zveze z našo uprizoritvijo oz. točneje --> produkcijo.
Bi šlo pa dosti premišljevati o naših ocenah, o pripombah, o nekaj redkih, a dovolj dražljivih čudaškostih, ki so se znašle med pogovorom. Mogoče smo vsi že preveč utrujeni, da bi še zmogli nadaljevati to gonjo, to besedno vojno, mogoče je samo to. Danes smo se še enkrat dobili s polovico profesorskega tima (beri: z njim) in sredi porepkavanja prijaznih kužkov ob ožarjenem obrežju Ljubljanice vsi napol mrtvi diskutirali. Neprisiljeno in nenaporno - in prvič po dolgem času je bilo res vredno govoriti. Splošni odzivi (torej eksterni) so bili dobri, vsaj v četrtek in sredo pa nemalokrat hudo deljeni - in to pri istih točkah! Treba je torej še veliko... O tem smo si edini, veliko je bilo narejenega, veliko še čaka. Naslednji semester s klasičnimi komedijami, ko že kar vidim, kako se bo prekleti Bergson krohotal nad našo zapoznelo odzivnostjo. Še vedno smo preveč odvisni od naših močnih režiserjev.

Ojej. Je šla avdicija danes.
Torej, veliko spanca je pojedla poprodukcijska žurka nekje sredi popolnega ničesar v Šiški (kje pa drugje), še več današnja avdicija, ko sem do dveh, ko naj bi se začela, štiri ure motril svoje neslane ideje z varne razdalje in jih najmanj petkrat podrl kot vrsto terakotastih vojakov iz dinastije qin. Vseeno - satis.

Zdaj so tu še štirje mušketirji, štirje zakolni rapirji, štirje poslednji izpiti tega semestra. Vmes nazarensko močno pričakovana naslednja avdicija, eno mini snemanje in nekaj priprav za izlet na jodlarske operetno-simptomatične delavnice. Mislim, da bo. Sploh pa danes ne mislim kaj dosti o ničemer.

Čistilni kompleks

Z Vinkom Globokarjem, zateglo igravim pod stropom malega odra Akademije, smo uspeli očistiti šminkarno vse navlake: do polovice požrtih balkanskih cmokarij, lepljivih banjic tirolskih jogurtov, smrdljivih čevljev višjih letnikov in nagrmadenega listovja novincev. In tebe, veliki oder, ki si velik samo za nas, smo popolnoma vsega pripravili za sladki, kisli, grenki, slani prvi hod naših negotovih nog. Senzorični kompas je na široko namagneten, naspan in skrajnje umsko iztirjen za premiero. Like compasses do.
V tem času... Pod noge, roke, in koren jezika se je naselil genetsko izmaličeni bršljan, da bi svoje vitice kot neskončno vrsto razpostavil po naši orodjarni, črpajoč pokvarjeno vino iz treme, treme, treme.
No, plakat je dober, ne posebno, ampak tudi mi ne odrešujemo niti mikrokozmosa. V drugem letniku je to:

• kljub vsem priporočilom iz Al-Akse (poudarjam, gre za slab podpohorski vic) in
  
• kljub najrazličnejšim medsebojnim ploskanjem,
  
• pa tudi kričanjem in delovnih zmerjanjem - nemogoče.

Take zapiske bom čez nekaj časa mogoče bral z okusom po grenkem temnem, haloškem staranem belem ali pa enostavno večzložno s temeljnim cmokom nostalgije. Opisati kaj takega, kot je pričakovanje, je stvar, ki bi jo zaupal le še Lojzetu Kovačiču. Nekoč še.
Zaspim lahko samo še z zvoki Čajkovskega, Satieja in še kakega post-nevmatika, da se moja trda pnevmatika v glavi končno spravi v mirni prelet s hitrostjo, enako planetovi. Lepo se je zjutraj zbuditi, še posebno če se ob spodvihanih roletah zbudiš vedno ob istem času. Jaz vedno natanko ob sedmih. Razen če grem takrat spat.
Pred produkcijo so napeti vsi tisti deli, ki se jih običajno ne spomniš. Spravljivo, neopazno odtekajo plameneče vijuge brezvoljno tožeče lave, zato da jih je potem poln kak tak, nič hudega sluteč blog. V resničnosti so vulkani na Havajih. Tam tudi moški rojevajo.
Ampak obstajajo seveda moški, ki tehtajo dvakrat več od mene, ki ne uporabljajo kondomov, ki berejo Dostojevskega s peno ustih, ki praznijo pivo istočasno z umiranjem človeškega mladomesovja pred svojim nosom. Charles Manson bo leta 2012 spet zaprosil za pomilostitev. In jaz bom znova prosil, da mi ne bi bilo treba prelagati krivde na ničkrive, sekanja drv na daljni, soparni avgust... Da bi se vsaj za kratko razredčil in prdel v svoj vzglavnik.

P.S.: Zdaj je ta blog postal nekako javen, ampak takih izpadov si zaenkrat ne pustim vzeti. Obenem se zanje opravičujem. Tako je.

(Pre)klic

Avdicija in živčnost, vzajemno rezgetanje bližajoče se produkcije in žametni lesk problema. Problem-ov.
Danes sem prejel telefonski klic, vprašanje, če bi snemal nek manjši vložek v neki nanizanki. Iz zaenkrat še nepojasnjenega razloga se mi vedno upirajo stvari, pri katerih pokažeš kvečjemu svojo bazo, svoj obraz, svoje telo, in ga v spolirani obliki, grabežljivež, zasoljeno prodaš očem, lačnim razvedrila. Seveda je egoistično gledati na vloge kot na nekaj, kar bo vedno prineslo kaj tudi tebi, ampak mislim, da je to lahko moja izbira. "Make no mistake", velikokrat sem počel kako reč čisto brez vzroka, brez vprašanj, izključno da bi komu pomagal. Ampak če bi bil edini vzvod odločitve skrinja zlatá... "Jo nij variante," bi rekel naš lokalni polagalec ploščic. "No way".

V zadnjih etapah ustvarjanja predstave vznikajo mizanscenska nasilja, neudomačena čustvena stanja, gibanja brez občutkov, ampak prvič imam v sebi prav trdovratno prepričanje, da bo vse, kot mora biti. In bolje.

Trenutno sem precej nesposoben za kakšno daljšo pisarijo, kaj šele blogopis. Obljubljam, da se vrnem, ko bo najhujše mimo. Hvalabogu za 115. rojstni dan Hermana Potočnika Noordunga, da si malo odjebem grdavžaste misli. Čekirajte podaljšek bloga.

Egotrip številka 21

Zarana sem statiral na Kamniški ulici za Bežigradom, kjer je potekalo snemanje še enega študentskega filma. V nekem oblikovalskem biroju (kako presenetljivo so si podobni!) sem ždel nekih pet ur, vmes bral rusko porevolucijsko prozo (ki je, mimogrede, scela precej navdušujoča), se učil osnovnih funkcij programa AutoCAD, da bi posnetki mene kot pisarniškega Brazil-ca čimbolj avtentično izpadli... No, pa vsake toliko mi je kljub vztrajnemu držanju nazaj oko skočilo na izjemno privlačno (ne seksapilno!) dekle, ki je pri projektu delala kot kostumografka (menda). Popoldne sem mučil svet in še vsaj tri ljudi zraven, ko nam nekako niso šle vaje za jutrišnji vskok pri buto kompoziciji... Ni važno.

Teden je šel mimo v trenu očesa, lahko bi celo samopašno navrgel, da burneje kot prvih nekaj sekund nastanka vesolja. No, glede slednjega upam na uspešno prerazporeditev vaj, da bom lahko šel v torek na še en veliki dogodek v Vitanje, o katerem lahko več preberete tukaj.

Izpitov je mrgolelo in žvrgolelo in švistalo okoli ušes, da je bilo človeku že kar nerodno spati od preobilice prebujenega in zdestiliranega pogonskega goriva. Najprej govor, potem kontaktne improvizacije, zgodovinski plesi, petje in včeraj še sodobne plesne tehnike v kombinaciji s prvim in tretjim letnikom. Malo je vseeno gneča. Pa naš faks nekako ni med težjimi, če si pogledamo v oči.

Sredi vsega tega kaosa me je v četrtek (niti se ne spomnim natančno, če ravno tedaj) poklical najboljši kolega iz osnovne šole, s katerim sem se od navdušenja potem še neobičajnih petnajst, dvajset minut dolgo zatelefoniral v svojem domačem narečju. To je bil mutirani anabolik, adrenalin, bencin, helij - vse naenkrat! Sveta preproščina, ki je potrebna.

Spravil sem se k poslušanju nekaj primarne polifonične glasbe (Perotina, natančneje), ki vzbuja povsem drugačne senzacije kot npr. poznejša Orlando di Lasso ali G.P. da Palestrina. Nekaj je na teh katedralnih majestijah, da še sam ne vem, kaj. Precej pritegne in v istem dihu zmore tudi odtegniti, malo zaradi ponavljanj, ki učinkujejo nekako ambivalentno. Upam, da bom v kratkem napisal kaj več o ploščku v podaljšku za "kritike". Drugače pa je to konkretno tale zgoščenka, ako komu skokovito upade (heh) zanimanje za resnično življenje.

Ne spomnim se, polovice tega tedna se od dela sploh ne spomnim več. Še Horvatove produkcije so šle urno mimo, sledeč analizo odziva zelo dobro, pa vendar prehitro. Lahko bi vam dolgovezil o čem privatnem, ampak nočem pokvariti še tega malo rojstnega dne, kolikor mi ga je ostalo. Naj ostane 3. junij lep, kot je bil do zdaj. Letos prvič skupen, neprisiljen, jasen, minimalen, čist v svojem praznovanju. 21 let, pa se mi zdi, da sem se ravnokar izlegel.
Morda je tudi etično tako. Smeh.

Zdaj pa še Njega!

[link]

Zgodi se tudi tistim, ki anticipirajo.

Vera je lepša v obliki ženske s širokim "e"

V ponedeljek me čaka romanje v Emavs, na katerem bo Kristus, mnogoter v svojih osebah, tak hinavec, da se bo blagohotno smejal in z obveznimi komplimenti trosil miloščino. Sicer pa je skoraj brezupno pričakovati, da bo karkoli učinkovalo vredno dan ali dva po premieri Horvatove predstave. Misel na nje obisk sem moral predčasno opustiti zaradi sočasnih vaj. Ko bi bile vsaj sočne, te skušnje, pa so bile neartikulirani zdrahospevi šibkosti!
Vsaj prva dva izpita za semester sta odjadrala po toku brezskrbnega poletja.
Ampak nikakor se ne morem iznebiti sluzaste mrenice, ki se vleče preko mojih misli. Ta predstava, ta B-produkcija, ki se je lotevamo - ali mora res biti izpitni dokazni material ali bi ji lahko pridodali še kaj umetniškosti? Ni dvoma, kaj hočem(-o?). Zakaj je potem organizacija na nivoju osnovnošolske deklamacije Toneta Pavčka? Zakaj je interes skladišče že ponujenih bergel (za invalide)? Še vedno ostaja čudaško, če sem prepuščen samemu sebi. Ne le neoprijemljivo, tudi pretirano naporno in kužno postane. Spore se razrastejo po mišičju, limfi in vidnem živcu, da sploh ne dojemam več sproščeno, kaj se dogaja. Se pojavlja mrzlica iz občutka manjvrednosti, pregorele domišljije ali avtonomne izčrpanosti? Zbegan sem.

Deklaracija o nezaupanju predoča problem takole: "Ljubi svojega soseda kot samega sebe. Izjeme naj bodo pijani ameriški študenti na obrežju Ljubljanice, romarski prodajalci ničesar izvirnega in nenazadnje raznorodni nekoristni vegetacijski hominidi."
Kaj pa je to, vraga? Kako naj vem, s kom točno napredujem in s kom piham steklo?
Kronski odgovor je seveda, da sem veliko premalo samostojen, da bi verjel svojim sposobnostim, ker moram najprej verjeti, da jih sploh imam. Če bi nadaljeval v tej maniri, bi od svojih najboljših prijateljev v trenu očesa dobil tri kovaške po žnabljih...

Danes je tak dan, da sem moral to napisati.
Rad bi raziskal Leidenfrostov efekt, gostoto moških in ženskih prsi, svoje zasvojenosti z medijskim.
Moral bi/hočem spoznati ljudi, katerih delo občudujem. V organiziranju časa sem že boljši, kot sem bil kako leto nazaj, tako da so možnosti večje, širše, magmatsko upogljive. Veselje šele bo, hehe. Najprej je potrebno presoditi, če sploh lahko o čem presojam - jaz.

Kamera, lekcija 2

Dva dni smo porabili za snemanje; najprej sredo, ko smo od ljudskega števila zjutraj (onega najbolj finega za film) do dveh popoldne vedrili pod drevesi okoli ljubljanskega gradu in se delali (igrali, hah!), da nam čudaške razmere ne morejo nič. Z enim starejšim, prijaznim tonskim mojstrom, enim preveč humorističnim snemalcem z Akademije (a je to z véliko?), prezebajočo, a vzpodbudno maskerko in voznikom kombija. Režiserka je emajlirala svoje živce in vse prizore na prostem smo posneli, čeprav smo se vmes redno prekinjali in iz dokaj mokrega niča spočenjali srž našega projekta. Znova in spet.
Včeraj, ko smo Vsevišnjemu sp**dili skoraj vso dnevno osvetljavo, smo mu jo v bistvu vzeli za nič. Interier je bil zatohla, hladna kovačija nekje na Viču, ki smo jo v bistvu šele do kosila uspeli ogreti. Potem smo si dali duška (in ne dušika), raztrgali nekaj scen s slino od smejanja, včasih naježili roževinaste derivate režiserki, pa je bilo vse po svoje gledljivo. Nisem mogel mimo tega, kako lepi so moji soigralci, seveda ne revijsko, festivalno lepi; bolj žareči, željni, življenjski. Najprej sem se zbal, ker smo imeli ob sebi toliko novih ljudi (cel tovornjak za režijo z RTV-ja!), ampak smo se medsebojno hitro asimilirali. Zdi se mi, da je v filmu še več ljudi zraven, ker je medij toliko bolj tehničen in razcepljen na nešteto pododdelkov. Vseeno se ga nekako privajam in počasi odkrivam njegove zakonitosti:

• važno je potrpeti s tehniko, počakati pri kadrovanju, pozabiti na tekoče ustvarjanje (kdaj pa kdaj),
• povedati kak gorak vic snemalcu, kostumografki, sosedom,
• izrabiti in po možnosti "zlorabiti" naturalizem zunanjega, ki ga film ponuja,
• izkoristiti premore za zrak, vedno za zrak (tu šele vidiš, koliko je pomemben, ker v bistvu delaš v njem, pa je na "setu" drugačen)
• obvladati stalnost koncentracije, obvladati telo za ponovljene posnetke,
• poljubiti soigralca, če se prostor shladi in zaspi.

Pa to so samo splošne ugotovitve. Malih reči je toliko in vse so drugačne od odra - v bazi pa... To je bilo res snemanje, na katerega sem ponosen.

Drugače? Razmišljam o tem, zakaj nimam niti enih spodobnih zvočnikov za presnavljanje glasbe in filmov, zakaj imam že takooo prestar računalnik za kaj resnega in zakaj je ta vikend spet tako noro poln.

Euro srčki in - ples?

Vizija povprečne popglasbe stare celine je spustila svoj šus. Ejakulacija retorike prijaznega ugajanja je izvrgla Srbijo kot naslednjo gostiteljico. Beograd 2008? Kapacitete imajo, navsezadnje jih bo 14. julija oplodila tudi karavana Rolling Stonesov, za katere lahko bratje Slovani celo izbirajo, kam jih bodo namestili. Hipodrom bi povzročil ježenje dlake Jadranki Juras - in ne le njej - tako da so prvotni načrt opustili...
Eurosong (oprosti, dragi moj Trubar, slovensko ne umem) sem spremljal skoraj v celoti, da bi si razbremenil možgane od čudaško nastrojenega dne. A se vedno vse zasuče tako, da začnem poglobljeno spremljati odrske nastope in si pritajeno misliti svoje. Gledal sem seveda v družbi samih punc iz doma, ki so skupaj z mano "prebedele" vikend, pa sem se včasih sam zase smejal različnosti okusov, če se kaj takega pri tovrstnem tekmovanju sploh sme izustiti.
No...Srbi so imeli speven komad in zanimivo frontgirl, Ukrajinci čisto usekano "opa-cupa" tehnijado, domačini Finci MTV verzijo svoje pop-metal travme, Madžari lahkoten blues, Moldavija presenetljivo neomajno vokalistko, pa... Kaj drugega ni vredno omembe.
Slovenka je poskusila, ampak malo preveč sramežljivo, čeravno ji kvalitete glasu (ne pesmi) ne morem oporekati. Ja, šolan glas, ja. Pa kaj? Premalo, tudi če vzamem to tekmovanje kot nekaj, kjer se ob vsej politični definiranosti sploh da in je vredno zmagati.

Danes dopoldne sem preveril, kako napreduje mladi sodobni ples v Sloveniji. V prulskem PTL-ju se je zvrstilo nekaj manj kot dvajset solističnih, duetnih in trio gibalnih točk, v katerih je bilo videti enega samega fanta, pa še tega sem poznal (!?). Nekaj pootročene predvidljivosti, tu in tam zanimive odrske pojavnosti, (katerikrat že?) tehnika, ki se očitno nima namena podvreči temi, smislu, rdeči klobki izraza. Z ene tremi točkami sem bil sicer izjemno zadovoljen, malo pa me je vendarle strah, da samo kot izrazit neplesalec. Sicer pa sem tudi sam promilno raziskano gledano pretendent.

In potem nekaj krogov po stadionu, nekaj uteži, nekaj dolgčasa, kosilo - zdaj pa k resnično pomembnim stvarem.

• kako stopiti skozi vrata v prostor, kjer veš, kdo te za pregrado čaka, pa moraš vmes pozabiti, kdo je tam, in biti v prostoru človeka prvikrat prvič?
• kako izvedeti za svojo besedo šele takrat, ko se plazi izza dlesni do ustničnih kapilar?
• kako se ne pustiti preračunati logiki umišljene, ne vsiljene hitrosti, ki je ni moč obvoziti? Kako ustaviti konje, če nimaš prav nobenega nadzora nad njimi?
• kako se delati, da je tvoja fizikalna spretnost z danostmi vred OK, če je podpovprečna?
• kako se lotiti narejene odrske situacije, postavljene hoje, premišljene navezave stika? Kako se lotiti znova - vprašanje, ki bo ostalo večno prisotno.

Lahko bi še nabijal s takimi brezveznimi, presplošnimi izusti, vendar je danes nedelja, dan, ki ga je treba zjebati, umetno popraviti njegovo ležerno ritmiko ter vzpostaviti taksonomijo uma in giba, vse naenkrat, vse danes. Danes postavljam svojo koreografijo za najpomembnejši plesni izpit doslej, berem o filozofiji umetnosti, psihologiji agresivnosti, paranormalnem zapletu in budnosti, vse brez misli, da sem kaj že naredil samo z orisom dogajanja.

Gledališče na medmrežju

Hura, vpijem v strop sveta gospodu, da za nekaj izpitov že vem in nekaj teh datumov in obveznosti mirno pojem preden se začne glavna, naglavno grešna požrtija ob izdelani produkciji. Takrat bo sedanji semester že bivši, še en čas mnogih izkušenj in malo dognanj.
Zdaj, tu, danes je dobro "voziti medijsko podobo", ali bolje, medijsko samopodobo, dobro odmerjene sestavljanke iz spletnih črk, ki ustvarjajo deljene resnice, ne pa deljenih hotenj. Ampak, gledališčniki smo taki, da so štuleži nezaželjeni in če ima kdo kaj na centru za sladko (na jeziku), naj pove, tudi če tega istega taisti center ne zaznava. Slaba fraza.

Alora.

• Matjaž Pograjc
• Rob odra (Maja, Jure, Katarina, Mare, Eva)
• UPDATE: Aljaž Tepina

Upam, samo, da ne bo kdo pogruntal mojega linka, ker sploh ne najdem fascikla v svoji čumnati na vratu, ki bi mi razložil, kako hudiča ga zdaj kar vsi vedó...

Enivej, brezumno jurišanje proti nekončnemu cilju se nadaljuje, ampak o tem nima smisla pisati, ker bi spet porabil preveč prostora za onanijo. Mislim, to se pak vendar počne za zaveso in vanjo potlej tudi obriše. Torej zaenkrat nič o mojem gledališkem jazu.
Danes pride v ljubljanske Križanke Jan Garbarek, skandinavski ECM nabornik še od časa njenih prazgodovinskih prodiranj.
Danes nisem prepričan, da je bilo vredno odtrgati toliko denarja za karto, ampak vseeno mislim, da me bo stari (spoštljivo, druidsko, plemensko rečeno) pozno zvečer preokrenil v mojih analizah.

Stavki se mi neopazno daljšajo, kar je verjetno posledica pretečega narcisizma zadnjih nekaj tednov. Vsekakor bom malo pripomogel k vojni z njim, ko se bom danes šel obrit. Rabim nov potni list, ker me čez poletje, od kasnega junija do ranega avgusta sploh ne bo v Sloveniji. Več kot polovico tega časa bo pospravila delavnica v Avstriji, kamor so me prijavili z bivše gimnazije (za kar sem izjemno hvaležen). Stvar se bo sukala okrog pojava operete, mislim pa, da se bo dalo dosti nalog (vsaj tako kaže scenosled) povezati z odnosom do gledališča, igro, pa seveda z veseljem do življenja. Hec. Mislim, da bo to rahlo čudna, ampak verjetno poučna odisejada. Sploh če so financerji zunanji - moj študentski zalogajček pač ne bi bil dovolj za kaj takega.
Drugo polovico julija obiščem svojo sorodnico v Londonu, ampak bom (heretik!) več časa gotovo preživel z njenim možem, občasnim igralcem iz dežele Roberta Mugabeja. Tega se v bistvu najbolj veselim, čeprav bi se bilo dobro vsaj med počitnicami malo izklopiti iz razmišljanja o tem, kar bi rad nekoč znal in počel, ampak bo verjetno že še čas za take stvari.

Ker ne bi rad danes preveč pisal, ker nočem pisati osebnih izpadov, ker nočem izpasti kreten in ker hočem vsaj kdaj pa kdaj načrniliti jasen zapis, želim za konec

vsem slovenskim gledališkim blogerjem (tem prvenstveno, a enakopravno tudi ostalim) ogromna, a premišljena, moda, ki bodo po svoji stari navadi malo hladnejša od ostalega telesa.

Eko.

William Blake

William Blake je pasel drobnico midjanskega pomožnega tasta Jitra. Nobeden od njiju ni bil kaj prida ovčerejec, ampak vsak je mislil, da ima svoj ceh v mezincu. Nekega dne se je v čredo prikradel aljaški volk, ki se ni menil niti za mimobežno podnebje ne za krajevne bakroreze, ki so ga upodabljali izključno v ultra-mrzlem okolju in v nekakšni 49-ti različici sive barve, kot jih poznajo Eskimi. Ampak ovce so, navzlic redčenju pasme, vseeno nekako dorasle strižnemu razpoloženju in naredile pastirju Blakeu in gospodarju Jitru (v islamu Shoaibu) neizmerno radost, namreč zalogo kapitalno donosne preje, volne in pozneje tudi zahtevnejše tekstilne metraže.

Kaj je hec v zadevi? V vsaki krizi, ki se dogaja (četudi ravno pred tvojim nosom), ni nikakršnih pravil, ki bi moralistično razcepljale nedeljive (gr.: atomos) delce izkušnje na uporabne samobitnosti. V igri, ki se je ravnokar lotevamo, prestrašeni študenti, z vsakovrstnim naborom hladnega orožja, se skriva toliko pasti, da je s kančkom kartezijanske premišljenosti težko reči, da smo popolnoma zreli izzivalci naloge. Lahko raziskujemo medgalaktične možnosti človeškosti, ampak kako, ko pa smo ljudje v vsej Rimski cesti naseljeni samo na enem planetu? Kakšna bizarna potrata prostora, res. Lahko se poskušamo vživeti, lahko hodimo na čisto drugačen način, kot naši udje navadno lovijo ritem, pa je vendar še prostor za izum.
Lahko je majhen, lahko je Herman Potočnik Noordung, ki se veličine svojega umskega razvoja ne zaveda, lahko je Michael Palin, ki govori hitreje kot se premikajo iskrnice, majhne žverce, ki dajejo vodi obraz morja. Vseeno pa je treba povedati tisto, česar še ni slišal ne William Blake ne Jitro ne Emile Cioran. Vsa ta imena počasi, a vztrajno pokopavajo voljo, pa nima smisla odklanjati in obupavati. Samo zagrabiti scela, ne pustiti delnih odgovorov, narobe ali ne, to je breme, s katerim si je težko pogledati preko oči.
Lahko je reči: zavedam se - naredil bom - čutim. Naš na cezijeve atome odmerjeni čas misli na nekaj drugega, kar je treba najti. Pretenciozen sem s tem zapisom, neoporečno domišljav, da se vse žge naokrog; ampak kako težko bo jutri biti človek, ki si upa razkoračiti se pred dvajset let starejšo žensko, ji pljuniti v obraz in reči: "Hočem poskusiti!", podreti kulise in se delati, kot da nismo še nič postavili v celotni gledališki maškeradi, ki se jo gremo. In zakaj bi bilo treba?
Vedno je več vprašanj kot odgovorov, veliko več. Če si uspemo (sošolci, igralci, vse sami ljudje, v katere imam neomajno vero) odgovoriti na eno na leto, še to približno, bom lahko dihal tudi brez pljuč in brez našega najbolj žlahtnega, modrega plina. Ne živimo samo od tega, kar je tako ali tako tu.
Ah ja, danes je noč za sentimentalnost.

Nova Gorica

Ravno prijadral(-i) nazaj iz Nove Gorice, kjer se svet vrti okrog ruletnega kolesa, sneženja vseprisotnih topolov, nizkih blokovskih sosesk, še po barvi smrdečega teatra in malo tudi okrog THC-ja.
Zaključili smo s štiridnevnimi delavnicami fizičnega gledališča, obrnili nekaj frulic, kakšenkrat po vesoljsko narobe, včasih pa prav po artistično švigajoče - in estetsko. Scott Henderson, Magnifico in Iztok Mlakar se na zvočnikih začuda prav posrečeno križajo in sparijo v zabavno razpoloženje. Kar pa je še boljše - v živo smo se prepričali, kako se sliši težko ozvočeno navzkrižno flodranje punka, metala, ciganije, sevdaha in pastirskega rocka.
V Novi Gorici je vmes namreč (okej, poleg stalno nostalgičnega Vladeka) v soboto pozno zvečer gostovala bosansko-bolgarsko-ameriško-japonsko-židovska (in ostale nejasnosti vse vzajemno v ekonom loncu) zasedba Kultur Shock. Ker sem stal nekoliko preblizu ozvočenja, a tudi centra šova, sem mogoče spregledal kakšno lirično malenkost, ampak v osnovi je njihov grobi, otožni, easternizirani (v tem sobesedilu plus) prizvok pustil dober vtis. Nekaj nagravžnih nacionalizmov jo je seveda kdaj pa kdaj podurhalo iz ust poslušalcev, ampak vsemu navkljub...
Na cirkuških delavnicah, ki so v malo bolj sproščenem ozračju potekale ob popoldnevih, po naših kvazi-telesnih iznajdbah, sem dobil nekaj več občutka za žongliranje (zdaj sem na 0,5%, glavno da niso več promile) in hrbtenico, malo sem obnavljal davno pozabljeno otroško strast z osvajanjem drevesnih struktur, itn. AH. Kako je tista Španka odplesala svoj flamenko na Camaronovo glasbo - zgoraj in spodaj: pri poletnih organih mi je zanesljivo skurilo sinapse.
Ali pa so se vsaj nevrotransmiterji kot desetniki poslovili od doma za nekaj časa.

Ko bi bil vsaj zmožen po kakih takšnih štirih dnevih, kot so se izkazali tile zadnji, napisati kaj spodobnega. Mogoče so tega sposobni Geoffrey Chaucer in Giovanni Boccaccio. Kurc, kanonični avtorji, ko so že mrtvi... "Okenske zavesice pa skupaj s preprogicami," by A.P. Čehov.

Fortinbras je mrtev (ne vem, kako nasloviti)

Stojim v centru svoje prav nerešljivo ljubljene Slovenije in gledam, kako svetla življenjska tekočina odteka iz glave - nekomu, nekemu Andreju, nekemu kolesarju, ki ga četrtki ne marajo. April, človek božji, sploh ni mesec, da bi se človek dobro opraskal, saj si potem zaprt za mesece najslajših nobilitet duha. Meso je tudi nič več kot medij.
Kako so lepi, ko so mladi in igrajo, četudi čisto brez interesa. Ostajajo stvari, zaradi katerih simfonični orkester Akademije za glasbo na koncertu včeraj ni mogel pogrešiti. Ker so takorekoč prilivali na ogenj s svojimi navidezno neomejenimi možnostmi. Dežela odklenjenih možnosti in zakrknjenih nevoščljivcev je vsak svet. Zelo verjetno tudi tisti planet iz 20 svetlobnih let oddaljene kopice, ki so ga pred kratkim s kukal preselili v besede umni astronomi in pridodali, da je podoben Zemlji po klimatskih razmerah, samo da je večji.
Glej, Hernan Cortes, pošljimo ladje, mnogo jambornic v slavo večnemu cesarstvu!

Po drugi strani pa je pomlad. Hvala Nazarečanu, da je to zgolj temna plat Meseca, ki ga od tu vedno vidimo samo v zlato obličje morja spokojnosti, kot kardinale in cerkvene zvonove. Vedno lepi, dobri, equus et bonus in večno samohodne lirike pregovorov. Kakšen dolgčas! bi bil, če ne bi bilo pomladi, ki ji tudi april ni več tuj in temačen spremenljivec. Vse tlakovane promenade so napošev obsijane s popoldanskim (in jutranjim in včerajšnjim) soncem, tanki plesni čevlji pokončnih mladih deklic pritrkavajo rebrom mesta, jaz pa še kar gledam joške in riti. Kako morem?! Ne bi se dalo plačati, če bi po velikem mestu naenkrat vsi sezuli čevlje in jeli blažiti zemeljske krče. Svoje, njene, naše.

Včasih je optimizem zdrav, večinoma je nevaren. Pomožni pesimizem in absolutni dvom sta največja tvorca mojih zdajšnjih dni. Najbolj učlovečena, častita čustva ne pomagajo več, zato je treba verjeti, da bom v naslednji uri zmogel odlepiti svoje misli od prizora, ki ga moram še spisati, od spolne moči, ki jo moram še potlačiti, od poletja, ki bo zdaj zdaj zasulo prizorišče s češnjami in jeseni z njihovimi koščicami. Ne morem več tako, ampak seveda, saj nihče ne more več tako, kot počne to ta dan, lahko le še vstopi v naslednjo uro in dan. Prehitro gre vse tega aprila. Toliko dobrih reči ostaja neogledanih, toliko pota neobrisanega z obrvi tistih, ki so izvedeli kakšno majhno resnico in so zato le še malo bližje smrti.

Vseeno, kako je zdaj - naslednje štiri dni bomo s sošolci preživeli na delavnicah fizičnega gledališča v Novi Gorici, verjetno tudi kaj zaspani in obkoljeni z dimom ter etanolom, pa kaj. Ergo: Protestantska logika je zgolj ena iz puščave peščenih zrnc, delati pa je vseeno užitek. Svoje liste obglodanih dogodkov, knjig, od ali česarkoli takega ne dopolnjujem več, zato je tukaj pretenciozno zasnovani podblog - Prebavni trakt / Metabolism.

P.S.: Se opravičujem za pomensko raztreščenost tega zapisa.

Razbeljena nedelja

Po krščanski tipologiji je sicer danes bela nedelja, vendar bi izraz suha, pregrešno vroča in utrujajoča bolje pokazal, da je beseda danes in vsak dan sproti meso postala. Zjutraj sem se zavozlal v eno tistih brezplodnih debat na vlaku, ki ti sicer od ritma besed razpršijo misli, ampak potem ne ostane nič pametnega, da bi se sestavil na novo ali kaj pomembnega dognal - pa za to stvar že prenosnik, enosmerni vlak, nima nikakršnih pravih pogojev. Če uro in pol svojega življenja še enkrat prebijem ob ponavljanju zmernih antikristov, previdnih svetovljanov in radostnih dvojčkov - vse od tega sem oponašal, v dotrajani obliki - bo šla ta ura v Kočevski rog pod nanose kosti... AAA! Kako sem jezen, da takole mečem stran minute.
Čez dan smo v prirejeni TV-obliki posneli nekaj prizorov iz produkcije Driade, sredi najhujše vročine vsi židane volje v akademijski kleti. Ko bi bila to bahava haloška ali dolenjska klet, potem bi nam bilo toplo pri srcu samo od redke krvi in ne pa od bližine toplotnih postaj in migotavega zraka.
Nekako smo posneli, čeprav se ne spominjam ravno dobro, kaj smo počeli. Bolj mi je ostalo v spominu nekaj ur spravljanja vejevja v gozdu - včeraj sem bil tako zadovoljen s tako blesavo enolično dejavnostjo, da se (ne)resno vprašujem - kaj zaen dan je jutri?
Ponedeljek. Brez plesa, z obilo lenobe in Richardom Wagnerjem. Mogoče bomo pri igri dirigirali na Händla, Bacha, Holsta ali Haydna, ampak tip bo ziher Švaba.
Danes bom lahko dokončal nekaj branja in nekaj razmišljanja. Dnevu se dozdeva, da sem poln odločitev, da mi je kaj mar do dela, ampak temperatura me posiljuje nad vsako voljo. Ni pa ga znoja, ki bi bil odvečen pri vsem skupaj, tudi v uri, ko je nakladanje še preblizu spancu. Ahoj, samo da smo zdravi fantje.

Kot da nimamo kaj delat(i)

Na eks-kurzije!
Včeraj Dolenjska, z izjemnimi, prav vsiljivo idiličnimi pejsaži, danes bo sledilo južno Pohorje in malo bolj hladno sopihanje ob spravljanju lesa.
Ampak na akademijskem izletu ni bilo slavnih režiserjev in olovorikanih igralcev, prej kakšen dramaturg, pa nekaj takih, ki na častiti šoli za igralsko umetnost (arheneologizem) štejejo stopnice, ker jih čistijo, po kurirsko preletavajo ali pa po upokojensko premagujejo. Dolenjska, kjer je vratar na pivu (ali cvičku, ampak ne, saj ga imajo že vrh glave) s profesorjem, še preden se sploh začne protokol in podajanje ljudi od tega župana do onega veljaka do tretjega "veseli-smo-da-ste-tu sprenevedavca".
Na gradu Mirna raste epicenter alternativne kulture v Sloveniji, ki naj bi bil vzpostavljen, vsaj načeloma in na papirju, v naslednjih treh letih. Težko verjamem, da bi v tem času lahko že začel "obratovati", ker je še veliko preostalega tehničnega dela na objektu, ki pa po mojem mora biti narejeno pred vselitvijo vseh mogočih artistov. Zakaj? Ne rečem nič, a.
Čudovito se pogovarjaš z nekaterimi, od katerih si v navadnem zaporedju dogodkov, v vsakodnevnosti, obravnavan kot rahlo nepomemben. Seveda, tudi ti jih vidiš kot obrobne, sestavne, a vendar nezanimive objekte - zato pa se odnosa pokrivata. Misterij o preproščini, ki se nehote izgublja po poti do boljšega sebe. Zato, ker je to precej osladno velik pojem.
Šofer avtobusa je imel čast razdevičiti nekaj salamensko vijugastih odsekov ceste, jaz pa sem ob tem razmišljal o zadnjih izvenšolskih vajah in vedno manjšem sestavu ljudi, ki se v tej naši skupini še trudi, da bi dosegli cilj, ki mu ne vemo imena. Mogoče nadaljujem iz trme, tekmovalnosti in razgaljanja večne neznanke, ampak ne morem še končati, jutranja vprašanja pa še niso večerni odgovori.
Eni ljudje (ljudje božji) si pa naštimajo vaje na dan šolske ekskurzije, ker jih drugače nimajo kdaj imeti. Eni ljudje ne nehajo uporabljati sodobnih glavobolov, da bi se zaščitili in se vzeli iz priklopa takrat, ko nihče ne gleda. Eni ne morejo plesati, ker imajo visoke pete. Eni ne morejo spustiti ose ven iz stanovanja, ker imajo prekratke ude, da bi segli do okenske kljuke. Eni so samo majhni, drugi pa nič več. Eni vlečejo iz pogorišča zgodovine mnogovezje, pa ne vidijo, kakšno zanič prihodnost si s tem prerokujejo, heh. Pogled v galerijo likovnih samorastnikov, nakup knjige o Jožetu Tisnikarju, vse sami drzni znanilci sranja.
Po naključju - kot da bi kaj takega sploh obstajalo - sem iztaknil in prebral življenjepis dobre prijateljice, ki se osredotoča (sam spis) predvsem na njen rezime, pretekle dejavnosti v polju profesionalne umetnosti. Človeka prime, da bi si kar malo poonegavil ud na takšno imenitno naštevanje. Najpomembnejši dvom, ki je sledil iz seznama, je: zakaj jemati prostor željnim in ga nadomeščati s polaganjem ploščic na zlati rez?
Pohvale zmanjšujejo toplotni potencial misli. Ustvarjalne trepljanjske (po rami, jasno) seanse so veliko boljše, če jih v času in prostoru zamenja banket delavcev po uspešno zaključenem proizvodnem dnevu. V njem je več pomembnega. Več od iznajdbe novih besed in uspešne širitve besednega zaklada. Ko prideš do novega, se lahko pove le preprosto ali pa se ne reče nič.
Prijateljica mi teži na SMS-kaslc, da je nikdar ne pokličem, da bi lahko malo mislil na njen proračun za telefon (ki ga niti pod slučajno ne troši zame, a pojdimo dalje), ki da baje ni od Boga dan inu obilen v svoji oblagodarjenosti. Tole klicanje in sporočiljenje se mi bo sčasoma priskutilo, zaenkrat še kar gre, ampak ko se odločim (za nekaj, karkoli), bom samo še hodil po hišah s svežimi nageljni in poravnanimi zobmi.

The sword of Damocles

I am bad at accepting a piece of advice, because I think that it is my work to produce certain solutions and partial decisions. NOW, there could be a more profound meaning to all this perpetuous babble, but right now, the temperatures are getting dangerously vivid and my senses reluctant to restrain what is human in me.

Constantly, there will be people that are afraid of getting too close, because it is so safe to take from someone what he owns in the best possible shape, it is so predictable and balancing to know what you will get. The relationships taking a turn for the supermarket strategy, where one must know what he/she buys. What is there new? Nothing, a few very not-unsaid words building into one's conscience.

These past few days were really hell. The Easter is not what it used to be, not in one bit, my active acting imagination has sunken like the bleedin' Atlantis and the workshop of horrors, facing yet another weird directive (that we must each form his own solo show) - and due to all that, my ways of talking to people have drastically changed for the worse, because I feel threatened and ignored in every sentence I produce. I take it all as a messenger of the near future, trying not to look back, hard as it is. Trying not to take pity on my own egoism, for it will only give it additional strength.

How small is Slovenia? That is not a question anymore. The things that are good have no effect on the theatre. And being little is good - but we think big. That is what makes the inspiring contrast.
My head aches. And these words upstairs are negated.

Pasijon po Luku in Janezu (AR)

Gnassingbe Eyadena. Moshe Katzav. Kako se pišejo vsa ta tuja imena? Kako se napiše ime mojega gospoda Boga, Aleksandra Ignatijeviča Veršinina? Zakaj imamo imena, ki se tako očitno bijejo s tem, kar bi lahko postali...
Moje igralsko dejanje je posilstvo. Ne da bi hotel, imam svoje ude po požiralnikih ljudi in od njih zahtevam, da pijejo slane umotvore, ki prihajajo do njih po tanki rešilni cevki. Mazohizem in obenem čaščenje lastnega sebe. Brezobzirna večobličnost črnih. Čakajoča čuječnost. Členkasta mast, ki se izmije z lekovi, ne v tvoji posesti. Zdravila so odslikane navpične sence, za zaprtimi tiri tvoje proge je treba iti po nerazločni stepski praznosti nekim neznanim izgnanim spoznanim očem naproti.
Turški stolp razpostavlja trepalnice v mrknjene pločnike glavnega mesta. Majhna, da se je ne splača spečati s tako nenasitnim želodcem. Zarašča se, v njenih ploščatih, odklenjenih materah ne raste več divja ravnina, polna surovih, pohojenih borovnic, zdaj je ostala le praprot. Zraven pa listek, da zviješ, skadiš še to zmes na dušek do dna do dna. Meša se - zmes za potico.

Vaistino se rodi!

Delavnice Telo kot Orodje Izola konec marca odmaknjeni vznik aprila terasasta mikro vzglavnica tihi zgodnji spanec krč v želodcu za tristo trojanskih grških perzijskih nedavnih spopadov cunami pa morebiti še vratar ozdravljen bogat ovešen s prašičjimi zaklopkami po ušesih.

Kar lahko je pisati teh zadnjih nekaj. Pa točno zato je treba.

Okej, bedeč, pa bo že.

Znova sem prebedel noč ob klanfanju nekih bedastih racionalizacij - pisal sem si vprašanja, ki me zanimajo v zvezi s tremi dejanji Treh sester. Ni lahko, ker se vsakič znova zdi, da je kaka postavka čisto zgrešena, najsi bo to zaradi vprašljive pomembnosti, najsi zaradi vprašanja, ali naj na bodico odgovori režiser ali bi to moral storiti že sam, kot odločujoči se (Jaspersov) igralec, najsi bo zaradi slabe preglednosti celote.
Pisati vprašanja o svoji vlogi v gledališču je čudaško opravilo, ki pa je nujno potrebno - četudi ne gre za dejansko napisane reči. Pišeš o človeku, ki ga boš igral, ampak tisti človek je že v tebi, nekje, samo najti ga je treba - kot bi rekel Peter Zobec, je v vsakem človeku možnost za tisoč življenj.
Tako da nas nikoli ni manj kot tisoč na predavanju...

Koncert Fazila Saya v torek bo treba nujno izpustiti, ker bi moral manjkati pol ure na glavni obravnavi, na igri, kar pa je (ravno) v torek precej kočljiv minus. Sem pa že dobil karte po predprodajnem + študentskem popustu za enega od dveh koncertov Druge godbe 2007, na katera sem namenjen. Tudi spočit sem, ena neprespana noč še ne okrene tečajev na glavo. Za vikend bi rad odšel na plesne delavnice v Izolo, vendar me je prijatelj, ki jih bo vodil, pustil z minimalno podatki in sem zdaj čisto izgubljen - ne vem niti tega, kje bi lahko prespal (razen v kakem hostlu ali pri zasebniku ali pa sošolki). Naslednji teden ponavljamo eno predstavo, v katero sem nadknadno vskočil za živo zvočno kuliso - pride nas gledat selektor za državno tekmovanje lutkovnih predstav.
In v svojega človeka iz drame še niti približno nisem dokončno zakoračil, čeprav mi je bil na začetku, ob prvih branjih in tuhtanjih, preklemano všeč. Jebiga, v gledališču je edinole dvom trden.

Programi, veselja, hrepenenja

Objavljen je bil (izvrsten) program letošnje druge godbe, kupil sem predrago, a po mojem vredno karto za skandinavskega saksofonista, tudi za ljubljanski jazz festival pa že imam prve neuradne podatke, kdo pride igrat. Tomasz Stanko je že eno tako ime, zaradi katerega bom točil solze, če bom imel takrat kako predstavo ali kako drugo zadržujočo aktivnost.

Aaa. Ni več časa - za danes.

1 uro naprej?

V Sloveniji smo tako nagneteni, da si marsikdaj pljuvamo v lastno skledo. Ali pa vanjo mešamo smetano in pričakujejo, da bodo vsi prijazno sodelovali. Ampak v resnici je to vsesplošno hvaljenje, pokroviteljsko trepljanje po ramenih in pavšalno dobrikanje krinka. Ja, seveda nisem povedal nič novega. Včasih se mi zdi, da bi kakšno umetniško stvaritev, besedo ali pa misel koga drugega zelo rad pokritiziral, povedal, kaj se mi v tistem trenutku zdi in kako dojemam stvari. Pozneje se mnogokrat mnenje spremeni, včasih počiva - pa ni v tem poanta.
Finta je v tem, da se ljudje zavarujemo, ko dajemo pričakovane pozitivne sodbe, ko nam kaj ni všeč. Tako zavestno ali podzavestno pričakujemo podoben odziv v obratni smeri. Spet nič novega.
Torej.
Zadnje čase se mi dogaja, da tu in tam kdo ne razume, da je med pravimi prijatelji lahko/možno celo več t.i. "kritizerstva" kot med bežnimi znanci. Hej, vendarle se poznamo bolje - še vedno premalo - kakor koli. Nikjer se ne izvzemam, verjetno tudi jaz to počnem kar večino časa - namreč, da si ne upam povedati v obraz, kadar mi kaj "narobe hodi" (in zakaj!) in to, da se včasih preveč znašam nad ljudmi, ki jih imam v bistvu rad. Ali je to zaradi te težko pogrešljive bližine ali zaradi preproste prirojene agresivnosti, ne vem. Ne iščem opravičil, ne iščem tolažbe. Nočem pa, da se vedno znova gremo isto gnilo jajce. Odnosi, ki so udobni in dolgoročni, postanejo formalnost sama na sebi. Kar pa spet ne pomeni vojne in mira, še manj iskanja prilagojenih pogojev.
Treba se je najbrž potruditi pogledati naokoli in spoštovati človeka, s katerim se pogovarjaš. Resnica je amorfna in prehodne narave. In ne spodbujam nikakršnega naslanjanja na lahkotni relativizem.

Zdi se mi le, da preveč ljudi, ki jih ne bi rad, izgubljam po malomarnosti. Novo tkanje pa je vsako leto bolj težaven proces.
Ura je šla naprej, evo, kaj še.

Glasbena omara, 1. del

Danes malo brskam (časa je, preklezakurenk, na pretek in iztek) po svoji glasbeni zbirki ali natančneje po tistem njenem delu, ki ga imam tu, v Ljubljani, na cimrovem računalniku. Jutri naj bi bil namreč dan, ko se bodo po vsem svetu ugasnili računalniki, pa raje postorim danes, kar ne bom mogel jutri.

Ob tem, da je seveda Ali Farka Toure lani umrl in lahko samo še sanjam, da ga bom kdaj slišal v živo, sem danes malo poslušal njegov poslednji album, že dokaj zapolnjen, prebarvan in naohomotan z raznobarvno kramo, ki bi naj bila malijska. Jasno, še vedno je to tako zelo njegov album, vendar mi založba, ki ga je izdala, ne daje ravno upanja, da ga niso hoteli zgolj dobro prodati neukim afrofilom.
Med jadranjem po svetovnem spletu sem naletel na nekaj posnetkov Alija, vendar me je eden, ki ga še nisem videl, prav prijetno presenetil. Gre za posnetek s kraja DVD-ja "Festival in the Desert", letnik 2003, ko je Ali s prijatelji organiziral koncert v Niafunkéju, svojem "glavnem štabu", da tako rečem.

No, v glavnem, počasi so se prilivali na ogenj spomini na koncert, posvečen v spomin od lani pokojnemu Toureju. Gerhard Kubik in njegova etnomuzikološka finoča "Donald Kachamba's Kwela Heritage Jazzband", Afel Bocoum (ki je tudi na videu, v črnemu klobuku in črnem šalu; nekaj postov nazaj sem narobe črkoval njegov priimek!) kot Alijev naslednik in nečak, Tartit (tuareška - mislim da - zasedba, tudi sodelujoči na taistem festivalu)...

Ampak ta video je bil posnet tri leta pred smrtjo te legende afriške glasbe, vsaj tiste afriške glasbe, ki je uspela prodreti. Za svoje delo je fasal tudi Grammyja (za tisti ponesrečeni zahodni predalček World music), niti ne vem, če samo enega, pa saj ni toliko važno - nikoli namreč ni šel dvignit nagrade. Če mi hočejo kaj povedati, je rekel, naj pridejo k meni, v Niafunké, v Mali, in so vedno dobrodošli. Evo ga:



Da ne bom ostal zgolj pri zibelki civilizacije, naj povem še to, da se zdaj skušam potopiti v Zahodni kanon in vse tozadevne monografske publikacije (pa ne le zaradi naloge), predvsem pa se skušam ob vseh razpršenih mislih usrediščiti v problemu Veršinina, osebe, ki jo igram v Treh sestrah. Seveda je res, kot pri vseh rečeh, da bolj kot si pozoren, bolj kot si zares zraven, manj razumeš vse skupaj. Da se izmeriti, da se skicirati - kaj pa naprej? Do ponedeljka se moram domisliti nekaj bistvenih vprašanj za naše režiserje, da bo delo bolje prekrvavljeno in široko gledano.

Dumpster

I'm getting dumped, but the funny fact around the matter is - I deserve it. But the second thoughts tell me that something is finally going to change, and that me myself am going to turn it upside down. Well, yes, how else could it be.
I think theatre really is a risky and unhealthy behaviour of mankind, but considering that I still love co-producing and researching it to the very depths of Kocitus, no matter how little success there is in doing that, I'll do it.

This week - the Lunatik shows in Stara elektrarna; the Odtenki performance in Kranj, on the Week of Slovene drama; re-rehearsals for Driada next week and figuring out who is William Blake and/or Aleksandr Ignatievich Vershinin.

Gazeta Wyborcza

V največjem in - tako mi pravijo poljski prijatelji - najbolj inteligentnem poljskem časopisu, Gazeti Wyborczi, sem bil očitno tako odmeven, da razen imena sodelujoče države, Slovenije, sploh niso opazili mojega nastopa :). Vse je dobro, vse je od Boga, tako vsaj ne bom več živel v lažni veri, da je bil moj nastop vreden počenega groša. Dobro, seveda sem se potrudil dati svoj maksimum, potrudil sem se zabavati publiko in kolege, potrudil z glasom, kolikor je tistega dne moj glas od živčnosti še zmogel.
Heh, je bil pa hec, da za prvo odpeto pesem nisem imel niti najmanjšega pojma, kako priljubljena je na Poljskem. Youkali Kurta Weilla je nenazadnje prevedena v njihov jezik in jo vedno pojejo kar v domači priredbi, tako da je bil velik del aplavza verjetno namenjen tudi faktorju, ki ga jaz niti v sanjah nisem pričakoval. Dobro, okej, dovolj žalovanja. Postavi se ravno in dihaj.

Kako je dirigirati Beethovnovo deveto simfonijo? Bolj nehvaležen šiht kot če bi počel isto s Chopinovim Nokturnom v Cis-molu. Za naslov te zadnje skladbe, ki mi posvečuje uspavanke vse tja od filma Pianist naprej, sem izvedel od Poljaka, pianista, ki me je spremljal na zaključni večer. To z dirigiranjem ima pa bolj malo opraviti s kakšno samopašno norostjo, ampak bolj s študijskim programom. Naloge v smislu "ne ti delat kaj, ampak ti razmišljaj kako" so vedno bolj pogoste in zahtevnejše, ne glede na predznanje in obdelavo besedila. Samo da se ne zaštrikam v tekst, kot se je v tem življenju najlaže zaplesti, pa da ne pozabim, da oder ni terapija za zdravljenje privatnih nezadovoljstev. Slovenske anamneze pa te reči so dobra snov za kako oh-kako-zelo hlinjeno samomorilno literaturo, gledališče pa jih ne prenaša dobro.

Kaj sem sploh napisal? Mogoče bi bilo bolje, da blog za nekaj časa zaprem, ker imam že dlje časa občutek, da ne gre nikamor naprej in ne nazaj.

Spanje ni važno

Smrad od pogrešanja Poljske se je majčkeno razkadil. Zdaj poskušam umiriti glavo, se naspati, pa seveda ne preveč, in ne misliti na to, da imam naslednji teden predstavo vsak dan do sobote. Nekaj pomirjujočega, pa ne preveč:


In The Morning Frost by ~Yaninah on deviantART

I must write. Otherwise, silly things would conquer my head utterly.

Arvo Pärt je poznan malo širše, Henryk Górecki and Toro Takemitsu are a little less known. In fact, apart from audio-enthusiasts and musicians, frankly pretty much a mystery. William Blake was not acclaimed in his home country for a long, long time, before they have finally put him as 38th on the "100 greatest Britons" chart. Luigi Pirandello is a great situationist, satyric writer, and much, much more, but outside the circles of a few, his name is still, to my big surprise, unknown. Who knows, outside Poland, the great music band called "Raz, dwa, trzy"? Has anyone of you ever heard of the name of Afel Bocoum?

You will expect a punchline to all that. But there will be none. And one other thing, very noticeable, from this day on, I don't care, in which language the diaries will be in. The mood, the need for practice, the unusually strong feeling, whatever... So be it.

After about 30 hours without sleep, full of work, eating, partying, sightseeing, plane traveling and moving from seat to seat at the airport, I am finally back to the ways of the old Slovenia republic. I believe it is not what I expected to see when I come back, but after all, there was only two days that I was gone. Only two, and I thought Mikołaj Kopernik turned the Milky way around. I still cannot find the Ali Farka Toure's albums for making some order in my music library...
I feel a bit lost, I admit. Yet, admitting is not the way to do things nowadays, so I would do better if I lied to you... That would be a totally different, but equally inadequate and boring story.

Poland was great. In fact, the most depressing, almost suicidal fact after such festivals, in which you invest a mountain of your own energy, is that you do not feel the life for the next few days. Everything is in vain, the senses dissolve, the eyes blur the vision. I would like to live again.

Bodoči rodovi in njih usoda

Včeraj sem zaspal rahlo poklapan, ker sem na vlaku srečal znanca, ki ima ogromne sanje, večje, od njega samega, in mi jih je celo vožnjo do Ljubljane in še med prestopnim čakanjem počasi zlival... to svojo teorijo hitrega uspeha v šovbiznisu mi je počasi zlival skozi lijak v glavo. Pa kako vi, igralci, kako vi fejkate, zakaj se ne smejite zares, zakaj ne jočete zares, zakaj niste resnični, ampak samo navidezni? Pa a misliš, da bi lahko uspel v resničnostnem šovu? No, tu, v Sloveniji je itak brezveze, da bi se trudil, se preveč poznamo vsi. V Ameriko grem, pa me mogoče kdo opazi, pa zdaj sem se začel s tisoč fizičnimi treningi ubadat, pa sem čist noter padel. Ful me veseli, ful sanjarim, sam neki od tega bo že moralo biti res, popokam kakega kolega, pa greva skupi pa razfukava sceno...

Je bilo naporno. Če je ena prijateljica danes našla moje voščilo za dan žena, bo pa v vsakem primeru še dolg dan :).

Zdaj sem že ves vroč in željan te Poljske in njenega neodkritega privlaka. Pazim na grlo, pijem dosti, skušam se upevati vsakih pet prostih minut... Vmes pa sem danes med spletkanjem odkril spletno stran 1. letnika naše AGRFT in vse bolj jasno mi je, da smo mi še ena zadnjih generacij, kjer je večina ljudi za internet nezainteresiranih, email pa uporabljajo po enkrat tedensko ali celo mesečno. Ti pobalini in pobalinke (če lahko dam brucom šaljive nadimke) imajo prav zgledno urejeno spletno stran, kjer preko foruma komunicirajo s profesorji in med sabo, pa še prav nič nepregledna ni. Jaz pa že od lani skušam spraviti v pogon neuradni akademijski forum, pa je bolj Pirovo vse skupaj.

Temperature so že nevarno visoke, če zdaj napade pozeba, bo šla letina v en velik, smrdeč nič. Take misli potem človeka obhajajo, ko se za kak dan vrne domov, v kotlino sredi smrek in bukev. Ta teden, kmalu po povratku s Poljske, grem prvič po dolgem času na ene neokrnjene, kot-je-rdeča-barva-močna polne koline. In naslednji dan na tek po solinah. Pri vsem informativnem sranju, ki ga tukaj kotalim po mrežni besedilni stavnici, pa pozabljam, da se še vedno nisem odločil, kaj mi je zares všeč in kaj ne. Če mi je ona ali on ali oba ne? Od vrabca, ne povem nič.

Buto workshop

I was in Japan for the past two days. I didn't move, I didn't travel, at least not in my material substance, but this microstructural, slow, tense Buto (a japanese dance style) workshop with a great german guy from Münich was anything but dull.
Exhilrating and exhausting at the same time, I might say.

Evo, ker se zadnja dva dneva pogovarjam v angleščini in nemščini s tem tipom, me je pa po betici podrgnilo in izginilo - preklapljanje v normalno slovenščino. Saj ni, da bi bil jezen na Jelinčiča ali kaj takega.

Danes je ljubljanska tržnica izgledala kot sodni dan nekje med četrto in peto uro. Nekaj čudnih možakarjev (in možicev) v zelenih plahtah je obračalo lesene mizice, povsod so ležali ostanki zelenjave, rezanega cvetja, embalaže, tri starke so pobirale iz gajbic preostalo zavrženo robo v svoj kordon belih polivinilastih vreč, vmes pa je bil zrak tako prijetno suh in pomlad je imela obraz poletja. Temperatur ne štejem, čeprav se mi je zdelo, da so tako ali tako že čisto poskočile do nekje majskih. No, ja, pa poročna karavana me je skoraj zbila z obličja Zemlje, če smo že ravno pri maju.

Veršinin je javor. I might as well go to Canada. And get to know, what it's all abUt. No, režiserka druge slike nam je povedala, kdo spada h kakšnemu drevesu oz. se povezuje z njim, naj pa ne bi pogledali, kaj to dejansko pomeni, ampak poskusili ostati samo pri golem znanju o drevesu kot takem. Kako imam rad te drobne iracionalnosti, da mi potem kodrajo lase do naslednjega striženja. Kmalu. Grrrr. Buu.

Zdaj bom hranil glas za naslednjo uro ranega plesa na napol zatemnjeni Akademiji. Pa, jasno, za Poljsko in tiste tri dni, kolikor bom tam. Ne bom skušal biti podoben, niti najboljši, najlepši odpade z genomom. Kakor vam drago, tako se bo pa izšlo.

P.S.: Te objave ne bom opravičeval.

Stanley

Ne oni, ki se podpiše pod vsakoletne zmagovalce lige NHL, kjer letos uspešno orje ledino Anže Kopitar, osamljeni slovenski fenomen v tujem športu. Dobro, jih je nekaj, ampak samo on je še v fazi, ko lahko dejansko iz njega rata polnovredna zvezda. In to je termin.

Kubrick me je spravil v obup in obenem v dobro voljo, da se lahko zdaj s pospešenimi možganskimi silnicami učim francoskih šansonov, pa še kake slovenske kvantaške poezije za nameček. Njegov dokumentarec je verjetno tak nenadomestljiv kolaž, da ga absolutno mora videti vsakdo, ki ima karkoli zares rad. Ker ne govorimo le o filmu, ne barantamo zgolj za milijone, ne umiramo na obroke, več od tega je. V nas pa rohni tisti primanjkljaj in se dela pomembnega.

Herman Potočnik začenja širiti svoj krog občudovalcev, obiski se zgoščajo, ljudje vidijo več. Blizu pa je tudi nekaj tako prazgodovinskega, kot so kmečke koline. Krvavi sneg, pečen biskvit iz drobovja in ljudske pesmi, ko te v roke nevzdržno zebe, saj si čreva pral na štepihu ob hiši, na hribovski mrzli vodi. Vrača se znoj maturantskega plesa, na katerem me ne bo, ker je treba premagati nostalgijo. Prihaja Wroclaw, za tri dni, ampak Poljska je domovina zadnjega velikega guruja največje svetovne religije. To rabim. Poljakinj sicer ne, pikado mečem drugam. Vsakršna podobnost z inscenacijo "pikada" nima zveze z resničnostjo.

Marec je mesec žena in mater in retrospektive Stanleyja Kubricka v Slovenski kinoteki. Butasto bo, če ne bomo dobili povračilnega striptiza za 40 mučenikov (marčne Ide minus delovnik, preden so sesirili Cezarja). Noben zapis ni nadaljevanje prejšnjega, čeprav se kopica nakopičenih kopulacij v sanjah samo še veča, besede pa rastejo čez svoje miselne zakovice. Če nima smisla, pomeni to: da nima svojega življenja? Ne strinjam se.

P.N.S.: Zdaj imam nekaj na desnem lasu od ušesne mečice, kar mi pravi, da tega ne bi smel napisati. Eko, tako preprosto. Spet sem malo zaljubljen, toda to je pa že preveč preprosto.

Zjutraj sem razmišljal, med standardizirano hojo navzdol do centra, o mestnih metronomih, o taktologiji ulice, o inakciji, reakciji frakcij in refrakciji načina. Mogoče sem bil umsko zadet od beri-dokler-ne-zaspiš-na-knjigi branja Čehova prejšnjo noč ali pa je bila preprosto dobra misel o dnevu kriva, da je zdaj zunaj Sonce.

Ravno berem, da tudi drugi najdaljši tiči Evrope niso več tako samozavestni. Here. Pa, saj, to je doba zmanjševanja dejavnosti, dejanja. Zakaj potem igramo dramo, delamo dramo?

Najbolje, da skočim tri nadstropja više in si izposodim kaj daljnega. Če že ne sibirskega, pa vsaj ruskega. Malo sem pa le zadovoljen, ker sem končno dobil v roke svoj izvod zbornika ob 60-letnici AGRFT, ki je bila že lani, pa so v nevemkateri impregnirani glasbeni skrinjici hranili tiskovine, ki bi morale biti dostopne najprej študentom, profesorjem in uslužbencem Akademije. Tako se mi zdi, no, nočem nabijati parol na stene. Luther nisem, prav dosti stran od svetohlinca pa ravno tako ne.

Koliko informacij se prebere danes? Koliko se jih najde, kje? Če bi na svetu obstajala aleksandrijska knjižnica, bi se jo dalo podreti, sežgati, in človeštvo bi izgubilo svojo zalogo znanja, moralo bi začeti znova, temeljiteje. Danes pa lahko - kaj? Izklopiš elektriko, globalno? Saj imamo knjige? Sežgeš knjige? Imamo preveč glav, da ne bi obnovili večine. Grozen občutek, pa niti ne bi smel biti. Ja, to je najbolj zanimivo pri vsem. Ne bi smel biti...

In to je samo en traktat bloga, kakršni nastajajo vsake pol sekunde po celem svetu. Obup pa nima mesta, zato še tole - za vse vernike bo v kratkem poskrbljeno. Bog prihaja in hudič je v mamonu, in tako dalje in tako dalje...

Yerushalayim, Tel Aviv, re:

Kakšen dan je bil spet to! HUH! Čez vikend se mi je vnel - od po neumnem razbesnele se vročine - ramenski sklep, tako da ga nisem mogel držati niti v eni poziciji, ki ne bi pekla, bolela, kar pač že. Ne vem, mogoče je zajebano, če si kaj zviješ, še bolj, če si tisto zlomiš, ampak tam se da verjetno vsaj najti neko pozicijo, kjer omiliš trganje bolečin. Tukaj je pa jeba obči problem. Hvalabogu (da je vedno en hvalabogu) smo dopoldne opravili vesele plesne urice s profesorico kontaktnih improvizacij. Trenutek za tem predavanjem so se na naš faks pritiholazili neki novinarji in posneli nekaj ljudi, ki odgovarjajo na vprašanja v zvezi z letošnjimi oskarji. Izrezek je tukaj:



Hehe. Da so sploh našli naše nizkokorasle frančiškanske hodnike. Očitno nas je nova spletna stran še predobro zreklamirala.

Ampak najpomembnejše šele pride. Pri Temeljih filozofije je nek majcen kvark debate letel na fizika Heisenberga in ni hudič, da nisem potem po zadnji učni uri dneva na nekem obskurnem prehodu za pešce trčil v svojega gimnazijskega profesorja fizike. Pojava, da bi ga še zdaj prepoznal na sto metrov. Njemu se je malo mudilo na vlak, pa vendar ne preveč, da si ne bi rekla besede ali dveh (tudi o Heisenbergu!). Kaj sva se pogovarjala - ni važno. Bolj to, da sem videl, kako mu še vedno noro dobro delajo možgani, kako hodi na neka neobvezna predavanja v Ljubljano, ker ga zanima ogromno nekih reči in kako je in bo verjetno ostal njegov največji problem držati pedagoško avtoriteto v razredu s tako nežnim pristopom in ogromno, razpršeno željo po vedenju. Okej, to je bilo za mimo njive.

Glaven je bil ogled dokumentarca z Olive 2006, festivala sredozemskih gledaliških akademij, na katerem smo bili Nika, prof. Jožica in jaz septembra lani. Zlepek posnetkov je bil precej impresiven. Četudi bi bil narejen skrajnje butasto, je vseeno toliko zgodb skritih po tistih metrih traku (ali digitalnega spomina - vseeno!). Kar je poglavitnega pomena - po ogledu tega (kot že tudi prejšnjih filmov s tega festivala) filma sem spet dobil precej litrov bencina za vse skupaj, če mi ga je mogoče ta nedeljska bolezen kaj spila. Preprosto premočna roba je ta Izrael zame!

In... Ne, ne bom vsega napisal. Je preveč in premalo splošno zanimivega. Tudi blog je samo javni medij. Đeboš.

Mati, daj mi S(s)onca in ostalo

Včeraj smo s sostanovalci iz doma gledali neke nemške driskaste posnetke, ki niso nesli dlje od svojega šokiranja s fekalijami in nekimi navideznimi katoliško zaostalimi temami. Brez veze, vsake veze z lepim. Tudi grdo mora biti estetsko - to včeraj je bilo navadno neideološko natepavanje. Najhuje je, ker vem, da se da tudi s takšnimi skatološkimi pornadami hudo dobro služiti, saj obstaja določen odstotek ljudi, ki jim je to jako všeč in jih močno vzburja. Ostali pa se lahko samo histerično režimo in se pretvarjamo, da smo ljudje dobra, polangelska bitja iz vmesnega prostora med nebesi in peklom.
Ali kot bi na to zabrusila ena zadnjih epizod legendarnega South Parka - bombardirajmo nebesa, ker v njih Sadam posthumno tvori orožje za množično uničenje...

Cimer je montiral na okno v študentskem domu ogromno toplotno črpalko, ki deluje kot klima in kot grelnik. Termična estavela torej. Ne vem sicer prav dobro, zakaj, ampak ta črna gmota železja me za zdaj ne moti. Za zdaj. Bom pa popizdil, če mi kdo vzame razgled na čisto nič razen nasprotnega dijaškega doma in stadiona.

Končno sem našel pomen latinskega izraza "ut consecutivum". Pri Čehovu je namreč en manjši problem, da za vlogo Kuligina (ki je ne igram, pa vseeno) dosti zlorablja latinščino. Ob tem iskanju pa sem ugotovil še, da se je moja polenitev (in domnevam, da ni zgolj moja, privatna) razširila tako daleč, da se dolgo dolgo ubadam z iskanjem informacij preko interneta, šele potem, ko postane vse skupaj brezupno, se lotim vpogleda v kako strokovno knjigo. To je taka kužna bolezen, ki se je je treba zavedati in jo počasi, a zanesljivo iztrebljati. Vsaj relativizirati.

In še največji problem zadnjih nekaj dni - ponudili so mi snemanje reklame. Ne vem niti tega, ali bo zares (zagotovila so že taka) profesionalno posneta, dobro zrežirana, najhuje pri vsem je to, da bo dobro plačana in moj etični kodeks se pričenja rušiti kot hišica iz kart. Zaenkrat samo pričenja, za nič se še nisem odločil. Igralska higiena in prva predstavitev - vprašanj je na tisoče. Ampak tako ali tako je moj astrološki znak takšen, da so mi v življenju očigledno namenjena vprašanja, odgovori pa ne.
To z reklamo je hud moralni problem. Četudi je nastal samo v moji glavi - a je važno, kje?

Deljenje fig

Razdelitev vlog je prišla kot komet. Na prvi dejansko skupni uri smo izvedeli, kaj bo kdo igral, tako dokončno kot je dogovor za ena in ena v Principia Mathematica. Prvič na akademiji sem dobil vlogo, ki sem si jo v bistvu zelo želel. Ampak to sproži ravno nasprotni val vprašanj - vse v povezavi s pritiskom, razvojem, kaj zdaj in še tisoč takšnih. Mogoče je pa samo preveč prisotna človeška želja po negativi. Mimogrede, delo z Vio Negativo še traja - in izhoda iz tunela še ni ravno videti.

Včeraj sem si ogledal plesno-glasbeno-gledališko predstavo VSPRS v Cankarju. Danes, ko razmišljam o njej z nekoliko razdalje, ugotavljam pomanjkljivosti v zgradbi, zgodbi, zapletu, včeraj pa me je vse to tako malo zanimalo, da me je predstava vsega zapeljala in odvedla na svoje polje umetnosti. Pa ne zgolj zaradi fizične moči, ne zgolj zaradi vseh osebnih problemov, ki sem jih s sabo tovoril na to prezentacijo spretnosti v upanju, da se očistijo z nekim dionizičnim blagoslovom... Preprosto tako močno je delovalo name vse, kar so počeli na in izven odra, da sem si po predstavi kupil ekstremno drag plošček z originalno glasbo iz predstave, da sem bil čisto mehak za nekatere ljudi, ko sem ponavadi bolj narejeno mehak ali realno trd. In potem tista razstava slik v glavnem preddverju, ki je kar sama od sebe lezla v zrklo...

Na Kongresnem trgu sem ob povratku domov naletel na stare komšije iz časov celjske gimnazije in z njim židane volje stisnil kozarec belega. V krogcu sem poznal v bistvu vse, najbolj pa sva se zaklepetala z Jožetom, staro legendo. Vedno ga srečam ob pravih trenutkih. Ima pač smisel za "timing". Da ne načenjam, o čem vse sva trgala besede, ko se vendar nisva videla že več kot pol leta - ampak dan je imel včeraj posebne razsežnosti. In pika.

Sreda tedna, novega vsega

Začenja se, v popadkih, novi semester. Veliko stvari mu zastavlja pot. Tudi odločenost se še ni odločila, ali bo odločena. V vsakem izmed nas je kanček zle skepse.

Kar lahko rečem zase: zdi se mi, da izgubljam pozornost in zaupanje, ker sem preveč rahlih živcev in preveč hlepim po pozornosti ljudi, ki se ravno zato branijo, da bi mi je sploh kaj namenili. Borba je vnaprej obsojena na svoj "Waterloo".

Za druge: vidim obilo novih, neznanih pogledov in kopice bogate snovi za očmi. Enigme se večajo, razdalje tudi. Mogoče je to čista pot do pometene police resnice. Če tja sploh hočemo, vsi mi skupaj. Režiser dela svojo dolgo pričakovano komorno zasedeno premiero, igralka nas še vedno sprašuje o naših rečeh, o tistih, o katerih lahko govorimo za skupnost. Osebno je postalo javno, ne da bi to še pomenilo kaj novega.

Prebirali smo Mihaila Čehova (Michaela Chekhova), starega K.S.S. (III, IV), biografijo Sare Bernhardt, Josepha Chaikina in vse na temo Open Theatre, Grotowski sourcebook nas še čaka...

In ravnokar odprti čas do junija bo posvečen času. Bolj prikladno že skoraj ne bi moglo biti.

Nespečnost

Našel sem dva precej zanimiva linka do robe na medmrežju:

http://www.kvarkadabra.net/article.php/Raziskovanje-nenavadnih-vzrocnih-povezav/

http://learn.genetics.utah.edu/units/addiction/drugs/mouse.cfm

Nič kaj posebnega. Očitno danes res ne vem, kam s sabo, posledično se rad malo ponavljam.

Dnevi, polni vlage

Sem res taka žrtev drugih, da mi je zares všeč ena ženska, šele ko to na meni, v moji rdečici in izrazu na obrazu opazijo tudi drugi?
Pa grem naslednji dan po tem, ko se mi prvič po nevemkoliko časa zgodi, da začutim, da mogoče nimam kamna namesto črpalke za kri (vsaj glede tovrstne ljubezni), v fotokopirnico sredi mesta in se kar naenkrat pojavi, kot duh, za mojo desno ramo in sprašuje, če si lahko skopira isti tekst, ki sem ga malo prej vložil, še zase. Pa ni bilo nobenega stika, ker je še od nevemkdaj malo zadržana na razdalji do mene (in jaz do nje), ampak dovolj je bil nevtralen pogled, pa lahko živim še en mesec od tega. Novi semester pa se tako ali tako začne že prej.

Dobro, stran s temi jamrarijami. Včeraj so na uradno spletko AGRFT končno naložili profesionalne slike vseh (z izjemami, ki se niso prišle slikat) študentov, tudi absolventov, ampak kontaktne informacije niso ne naši maili ne naše telefonske številke - za vse so preprosto kar prilepili številko Referata za študentske zadeve in njegov e-poštni naslov. Lenobe. Slike same po sebi so pač manifest retuše in domišljene osvetljave. Pa EOS-a.

Že drugič nisem stopil na oder na delavnicah, ker režiser hoče, da obdelava in izpiliva točko na ravni teksta, preden jo butneva vsem na ogled. Naj bo, kakor Bog hoče. Meni je všeč delati tudi tako, samo malo nelagodno se počutim zaradi ostalih, ki delajo na odru...

Važno je, da sem se po tistem prezebajočem snemanju včeraj uspel vsaj toliko zbrati, da sem na polovici prebranega komada na Prešernovem trgu ugotovil, da dejansko nastopam in da se miselno še nisem naselil v prostor, kjer trenutno stojim. Grozen občutek! Ampak na nek način je bila to dolžnost do Franceta. Lepa, neposiljena, četudi ti kak profesor rine v roke knjigo in reče: "Dej, dej, ti sam dej!"

Danes so na našem faksu informativni dnevi. Čutim veliko nove moči in čutim, da se tudi nam začenja novo obdobje s temile Tremi sestrami Čehova, ki jih obdelujemo in rovarimo po njih za naslednji semester. Kakršno že bo, močno bo.

P.S.: Spodaj groba montaža in skompresirana kvaliteta, ampak vseeno - intervju filmček za Wroclaw.

Lo'Jo en concert

Klovnovsko-igralske delavnice, ki so čez pretekli konec tedna kulminirale, so se končale z velikimi debatami o igralstvu, zaresnosti in učenju nasploh. Spoznal sem rusko igralko, ki že dlje časa živi in dela v Sloveniji, študirala pa je seveda v Moskvi in ve ogromno o Čehovu, Stanislavskem ter Mejerholdu. Kar pa je glavno - slovensko govori s tipičnim ruskim naglasom, zato pa toliko bolj obvlada samo ruščino, kar se zelo dobro vklaplja v moj program "obdelaj Tri sestre v izvirniku". Sicer pa sem za to že zaprosil dobro prijateljico, ki študira ta jezik in obožuje Rusijo kot tako, čeprav ne jaz ne ona nisva bila še nikdar niti blizu Rusije. :)

Ampak - vsekakor so bile te komaj petdnevne delavnice z nadvse razigranim in iskrim Francozom izjemno pomemben del mojih semestralnih počitnic. Čeprav bi morale v resnici biti počitnice. Mah, zajebi še to. Počitnice bodo pri osemdesetih.

Klical me je koordinator našega gostovanja na Poljskem in mi povedal, da bi rad imel predstavitveni filmček zmontiran v tem tednu. Zdaj se moram spraviti k sebi in čimprej skontaktirati sošolca, da se mogoče vendarle prikotrlja iz krasnega Novega Mesta, da zlepiva zadeva, ki tako ali tako potrebuje samo nekaj lepotnih popravkov, veznih koraldic za ogrlico iz odgovorov (stvar je pač intervju) in mogoče kakšno podporno multimedijo. Bomo videli.

Včerajšnji koncert francoske glasbeno-stilske zmešnjavice po imenu "Lo'Jo" v CD je bil demonstracija izjemno polne glasbe in odrske pojavnosti, scela nekaj tistega najslajšega, kar sem od koncertiranja uspel ujeti zadnje leto ali dve. Čeprav smo cel koncert v Veliki sprejemni dvorani prestali dobesedno, ga nismo "prestajali" metaforično. Njihov zvok je namreč tako raznobarven, medkulturno obogaten in popolnoma zasvojljiv, da bi lahko njihove muzike spravil še za kake tri ure v ušesa in oči, pa seveda ne morem pričakovati, da bodo potemtakem igrali pet ur. Res, ko so končali, je bilo zame kot premor do naslednje polovice.

In še ta kriminal, da ob prihodu v CD nisem našel štanta z njihovimi CD-ji, po koncertu pa sem dobil samo še en starejši album, tistega novejšega (s katerega je bilo, joj prejoj, večina izvedenih kosov) so v hipu razprodali. Aber natürlich. No, tudi "Fils de Zamal" je od hudika, ampak mislim, da si bom moral dobiti še onega. Notfall! Še opomba: Njihova druga vokalistka je magrebska lepotica brez primere. In igra vsaj pet različnih instrumentov! Prevzemajoča ženska.

Hjah, na poti domov sem drsel mimo našega off-the-record akademijskega lokala in ... v oknu so me opazili, kaj pa. Malo sem se zagovoril s tretjimi letniki, malo s punco, ki je pred tednom dni delala sprejemne izpite v "Big Apple-u", malo sem pa hodil na WC, ko so se vzpostavili pari. Tudi to je sprejemljiva tehnika. Vsaj en del telesa ne trpi.

Danes nadaljujemo z Negativ(i)nim mišljenjem in zaostalimi opravki od prejšnjega. And so they lived happily ever after and they - killed Kenny? Hm.

Droben dan

Odnos, fokus na več kot le eni stvari ali osebi ali živemu bitju nasploh, ne vdajati se v svoje napake dokončno, ne si postavljati preveč omejitev, ne razmišljati o svoji zahtevani iznajdljivosti in preskoku misli, ki naj bi ga prezentiral na odru, vsakič ko stopiš nanj. Preprosto - ne!

Saj veš, nekatere preobrate in nekatere težke reči v življenju preprosto prepoznaš iz enega samega, natančno merjenega pobliska z očmi. Veš, primojdunaj da ja. Ampak težko je narediti korak od vedeti do reševati problem. Ker če se ti dve stvari ne povežeta, ostaneš zunaj, kot da ne bi vedel nič. Takoj, ko zares spoznaš svoje šibke točke, jih začneš obdelovati - ampak spet ne ves čas! če za kak dan ne stopiš ven iz svojega problema in se mu zarežiš tja v brk, nimaš niti najmanjše možnosti za uspeh.

Igrali smo se z žogami, si ploskali, se smejali, se vzpodbujali, se gledali, končno postaja naša skupnost tudi skupina. In se valjamo po tleh, ker nas boli prepona, skačemo v zrak, ko ostane prazna glava na praznem odru bolj prazna od praznega časa. Res je težko, ko si v nekaj primoran in obenem rad sprejmeš to, ampak od prisile ne dobiš nič drugega kot dodatne kile v center, ki bi moral začeti dihati, sprejemati in jemati.

Pojavljata se dve vprašanji, ki sta izven delovanja zadnjih nekaj dni - eno je novejše in drugo starejše: Kdo je Jure Godler in kdo Dušan Jovanović? Misija teče.

UPDATE: Nekaj izjemnih nadrealizmov z DA.

Francoz

Beseda ne pomeni kar za brezveze tudi priročnega hišnega orodja. Francoz oz. Belgijec, pri katerem imam zdaj za sabo dva dni dneva delavnic, sledijo pa še trije, je slika, da jo iščeš. Seveda, študiral je na Lecoq-u, seveda, profesionalno se dosti ukvarja s klovnovstvom in teatrom (zlasti pouličnim), vse drži. Ampak mislim, da je v njem dobro še nekaj drugega poleg tega. Izjemen občutek za poslušanje in branje ljudi.
Kako brati ljudi? Izjemno težko vprašanje. To je skoraj tako, kot če bi si želel imeti tista posebna rentgenska očala, ki bi vsakega človeka mimo najprej slekla do nagega (samo zate), nato pa bi mu še pogledala v možgane, kaj misli. Otroška želja, ampak nekateri ljudje to zmorejo tudi brez pripomočkov in brez dotika.

Nekaj žensk je obupalo nad delavnicami, ker se jim je zdelo, da ne vedo, kaj sploh tip hoče, da nima ne sistematike niti prav nič simpatičnega pristopa. Am-pak! Na odru nismo zato, da bi si delili komplimente, ampak da bi nekaj ustvarili. Nismo tam niti zato, da bi v vsakem trenutku vedeli, kaj se od nas pričakuje. Klovn navsezadnje mora držati stik s svojo publiko, nenehno, jo zapeljevati, ji sugestirati, jo presenečati, vse to pa čimmanj z možgani. Ključ se skriva v človeškem strahu, v tremi, v izgubljenosti, v norčavosti, v budalostih in včasih živalskosti obnašanja. Pa saj niso živali samo to, kar pridevnik zanje označuje. Niti slučajno.

No, kaj jaz vem. Meni je všeč za pop*****. Ne morem si pomagati, včasih samo kletvina obarva misel.

Naslednji teden pa poustvarjamo dogodke pri Vii Negativi, glodamo montažo nekega študentskega filma, hodimo na koncerte francoskega etna in obdelujemo Čehova - v ruščini in v cirilici. Če je bil včeraj dan uničen, pa danes dober, mi je vseeno, če so še trije zatem slabi, na enega dobrega preživim cel mesec.

Korol Lir

Danes se bo zgodil prevoj. Pa ne oni matematični. Prevoj iz enih delavnic v druge, oboje naraščajo po svoje, pri enih pričakovanja, pri drugih umetniška negodovanja. Vse z zvrhano mero potrpežljivosti, ki mora končno enkrat premagati nestrpnost. V gledališču je že tako, kot vsepovsod drugje, da stvari uspejo same od sebe na sto poskusov enkrat. S tem je treba dihati.

Kdaj pa kdaj moram postati tudi prasec. A s tem me filajo v poklicu (eee, vokaciji) ali kaj? To se zaenkrat le sprašujem. Prepozno bo, če bom na stopnji razvoja, ko bom že za vse ostale (razen doma, kjer me poznajo predobro) postal prikupni nergač, turbonakladač z ne vem kakšnimi prijetnimi lastnostmi vse... Je že res, da sem mogoče kdaj tudi to, ampak ne vem, čemu posploševanje. Zakaj si morda niti sam ne pustim na nekih prelomnicah v komunikaciji več (p)ostati prasec? Je res življenje tako enoznačno?

In najpomembnejše - je pečat katoliškega tartifovstva res pustil en tak ogromen gnil tartuf na mojih jetrih?

Zajebi to. Danes se začnejo gledališko-klovnovske delavnice z nekim Francozom v PTL-ju na Prulah. Za tem uvodnim mitingom pa še zadnjič ta teden mozgamo naprej in odlagamo nepotrebno svojat misli na stran pri Negativi.

Produkcija III. letnika je bila zanimiva, ampak so bili njeni presežki na žalost tako čudno umeščeni, da mi je bilo po njih samo še bolj žal, da so nekateri ostali deli tako nerazviti. Cikličnost z glasbo me ni zadela sploh, ker mi ustvarja umetno atmosfero, ki je igralci ali ne zmorejo ali pa je takšna zamisel režiserke. Ampak v bistvu sem bil kar prijetno presenečen nad vsakim, vsak je naredil nekaj finega, eni so seveda ostali telesno malo bolj leni, kot bi bilo potrebno, drugi so telo izrabljali preveč - ampak to so že detajli. Upam, da jim bo danes odpadlo še tiste nekaj odvečne treme z ramen, pa bo super.

Najstniški pozimi - z glasbo!

Včeraj sem ugotovil, da imam pozno popoldne in večer sproščen urnik. Usedel sem se na vlak in odbrnel do Celja, kjer sem si drznil vpogledati v prireditveni "lajf" svoje nekdanje gimnazije. Fantje, dekleta in profesorji so pripravili večer, imenovan "Zimske serenade", program pa ni bil dosti drugačen od lanskega. Tudi lani sem namreč edini pravi obisk nazaj v Celje opravil ravno na en tak večer - datum seveda ni bil isti, dogodek pa.

Program --> Hm. Človek ima veliko malho za potrpežljivost, ampak tudi v to včasih začnejo vdirati molji začudenja nad pomanjkanjem razvoja.

1. Ena (morda dve) točki sta bili identični kot lani;
   
2. Izvajalci takisto, ampak zvečine, ne le izjemoma. Razumljivo je, da se zares prizadevni in dejansko kvalitetni predstavljajo bolj konstantno, ne gre pa mi čisto v glavo, zakaj forsirati na nastope tudi takšne, katerih umetniški izraz jasno ne dosega standardov, ki jih postavijo ti prvi;
3. Točk je bilo ravno zavoljo slabe (sumim, da nobene) selekcije preveč - če bi izvrgli iz programa nepotrebne krčevitosti, naravnost iz glasbene šole vzete čudne nezainteresiranosti, tehnične napake, slabo odrsko prezenco (razen količkaj jedrih mladih prsi, ki so jih nekatere nosile kot nadomestilo za svojo borno predstavo) nekaterih, bi bila vsa zadeva bolj kompaktna in bi držala pozornost na svojem mestu;
4. Poezija za "intermezzo deklamacije" je še vedno vzeta iz nekih zaprašenih polic, kot bi jo izmaknil bodisi Wordsworthu (in s tem nimam nič proti velikemu pesniku) ali pa kakemu zelo povprečnemu slovenskemu zaljubljencu iz ust - kot da se zemeljska obla sploh ne vrti naprej;
5. V govorjenih točkah je manjkalo osebne izpostavitve in stika obeh mladih igralcev, pri njej niti ne, pri njem pa je odrski nastop izpadel že kar umazan od vseh glumaških kretenj in šravfarij v glasu. Upam, da ne, obenem pa vem, da tudi sam to velikokrat delam - ampak to gledalca samo distancira od dejanskega sporočila in lirizma pesmi.

Moram preskočiti še na svetlo stran:

1. Harmonikar je tehnično precej napredoval od lani, vsaj takšen imam občutek, in tudi njegova strast do igranja je bolj opazna.
2. Pevke so bile precej čiste v glasu - solistka pa, na žalost, samo v drugem nastopu.
   
3. Dan so rešili zaključni šlagerji in še končna "skrita" točka, edini sproščeni nastopači celega večera. Pri ostalih je imel človek večji ali manjši občutek nuje, prisile... Bljah. Tega ne maram. Hvala Bogu za konec torej.
4. Pohvalno je, da se med odmorom in pozneje rola postrežba - tako se možgani malo lažje prilagodijo dolgočasnosti programa.

Mah, saj ne vem, zakaj se sploh pisarim s tem. V osnovi je bilo lepo videti nekaj starih profesorjev, izmenjati malo nezahtevnih besed in objeti stare kamerade. Je pač tako, da je bila še petminutna kava z bivšo in sedanjo soigralko bolj osebna in ganljiva (oj, ta sluzavost).
Jebiga.

Danes zadnja ponovitev Driade - za zdaj. Et delavnicius Viam negativam v Šiškebabu. Bog, bodi usmiljen z nami.

Globalni tehno via Kleemar

Rigorozen pristop režiserja je končno opravil svoje. Nisem verjel, da lahko zdržim manko upoštevanja in zdrizasto, strgano komunikacijo s človekom, ki bi navsezadnje moral biti možgansko oporišče predstave - in to ne samo za glavne igralce ali za svoje najbližje. Osnovni problem je bil itak že spočetka v logistiki. Mi smo drugi letnik, oni četrti. Prosti smo, ko so oni ob večerih že zasedeni na katerem od profesionalnih odrov, mi pa ravno takrat končujemo naše zadnje ure. Oni imajo avtomobile, mi v glavnem ne. Hitra hoja rešuje življenja - in bobniče in vse, kar je povezano s čutili, ko je nekdo besen nate. Zdaj se že zajebavam, heh, ampak... Pa ta vsemogočni občutek, da sem tako zanič, da se samo moje napake opazijo do mikrometra natančno, drugim pa se zaradi celostnega vtisa daje neko bizarno pogojeno prednost. Hvalabogu sem vsaj spoznal, da so to samo moje osebne zablode.

Konec koncev pa se zgodi, da dobivaš od treh profesorjev razhajajoča se mnenja o interpretaciji vrh vsega se naslanjajo zgolj na tonaliteto stavka ... kar je mestoma opravičljivo, ker je pri komediji nemogoče skovati umerjeno celoto brez natančnosti oblike. Ampak redke so stvari, ki jih izveš o svojem bivanju, o konfliktih z obstojem, kar bi moral črpati iz režiserja, dramaturga, pa ti slednjič ostane samo še samonikla lastna akcija, da greš in preorješ njivo črkovne ajde kar sam.
Ta princip je bil zame tako preklemano nov, da sem se v njem izgubil redno vsak teden po enkrat. Ne vem, če bi bilo kaj bolje, ko bi ne imel vseh ostalih delavnic in še rednega študijskega dela naenkrat s tem projektom v mozgu. Res ne vem.

No ja, ko se konča, bodo zadovoljnostni izpadi bolj blagoslovljeni. Že jutri mi bo kajpada nepopisno všeč, da sem sodeloval v tako razlomljenem projektu, ki se je vseeno povezal v nekaj (očitno, sodeč po odzivih z včerajšnje javne generalke) hudo gledljivega in svežega. O tem drugem sem manj dvomil kot o prvem... Ali pa me hudič že drži za jezik.

P.S.: Vsekakor, poglejte si kaj novic o aktualnem kometu McNaught. Ni švoh ... z likovnega gledišča.

P.P.S.: Še pred tem pa prelistajte novo(iz)rojeno spletno stran hardcore naturščika, Dona Corleoneja t.p.p.i. Nanija Poljanca. Carski praženec, vam rečem. Ali pa zavite mrtve ribe.

V drugo gre rado

On (nekdo) pravi, da si je danes najlepše zvil svojo kopico trave, ker jo je zvijal na izpisnici iz šole. Ne bo se več učil. Dosti ima.
Ona (veliko bolj nekdo) razume, koliko življenje tehta in koliko nariše s svojimi zasuki, drobnimi zmagami in majcenimi porazi, koliko je v drobcu sekunde pomembno vse: volja, moč, obvladovanje obeh. In vse to za poklic, ki meji (niti ne ali ne sploh brezcarinsko) na poklicanost.
Ona (samo zame nekdo) prvič v ničkoliko letih pravi - in s tem utrjuje gornji navedek - da sem in bom premalo plačan za to, kar počnem. To, za kar se šolam. In iz njenega glasu sem dešifriral, da je bila denarna plača še najmanj od vsega, kar mi je hotela povedati. Pa če je bil samo sekundni preblisk in bo po naslednji vmesni fazi med budnostjo in vstajanjem mislila drugače - takrat bo že vseeno.

Zaračunal sem se danes. Naletel na nepričakovano. Občutil, da nisem več tako zelo sam v svojem butastem, neaktivnem svetu. Sem malo počasen v svojih odzivih, to sem ugotovil in vedel že precej časa.
Stvari nabijajo pikado vate samo tako dolgo, dokler si voljan označiti svoje središče. Ne moreš se delati, da ne veš stvari. Samo potuhneš se lahko in čakaš na poglede, ki ne bodo nikoli prišli do tebe. Temne snovi je ogromno, več kot svetle. Zakaj si mislim, da bi lahko še tisto malo helija, kar ga je, prišlo do mene in me nasmejalo? Ta človeški hehet. Kako je majhen včasih.

Svetla tvar je za druge. In to ne pomeni, da sem žalosten, ker mi kaj manjka ali žalosten, ker sem sam sebi zadosti. To samo pomeni, da se iskanje pojavlja kot tuinzdajšnja možnost za nadaljevanje. Strah pa se naj izstreli v vesolje in kroži okrog Zemlje kot smet, na katero se bom tu in tam še raje spomnil. Kar naj gre.

Kolibriji imajo srca, ki so včasih skoraj tako velika, kot njihova telesca. Večja so od njihovega zamaha kril, živahnejša od kaplje mrzlega plina, ki se v Leidenfrostovem fokstrotu ziblje po urnem stekelcu. Ura je steklo, ki ga je treba nekega dne razbiti in umiriti hojo. Zakaj bi nas drugače otroci pozdravili "Dober dan!" z že vnaprej pripravljenim nasmeškom? Oni še vedo, pokvarjeni, razvajeni, agresorski, zahtevajoči, ni važno - vedo, da se lahko ustaviš. Nič se ne bo zgodilo.

Nov teden, nova predstava.

Show must go on. Ob pol osmih zjutraj sem butnil v vrata domačega salona oz. študentske sobe oz. postelja! Kje je postelja!
Torej, na ocene smo čakali približno do pol enih, nato smo se o njih pogovarjali do dveh, treh, vmes dobili vljuden obisk mož v modrem in stanovalcev (naš faks je pač le skupek sobic v konglomeratu stanovanj, kako nesrečno za igralsko šolo, kajne), čeprav smo našo jakost kar zgledno držali na sobni ravni; s faksa smo se preselili torej nekje ob treh (žal mi je za Miftarja, ki je moral braniti vrata utrdbe tako dolgo v jutro), okupirali zono pred NUK-om, od koder so nas spet pregnali plavi, tokrat v spolno enakovredni zasedbi ("javni red in mir in pošteni, delovni ljudje, ki bi radi spali, saj je noč za spanje," etc.); sledi migracija na Prule, do pač nekoga, kjer se ob kvalitetnem house izboru in izborno glasnih zvočnikih pozibavamo in razjebavamo do sedme. Poslednje dejanje - napolnitev praznih abdomnov pri najboljšem sosedu - šiptarju in njegovem bureku! Da je jasno: Albance in Kosovce inu ostale etnične manjšine s tega področja imam strašno rad, šiptar se mi zdi prav spodobno ljubek izraz.

No, da ne bom pisal, kako gre naprej od tam. Danes se začne namreč fotofiniš druge predstave, kjer imamo s sošolci sicer dosti manjše, a zato nič manj pomembne vloge (ekipa je pač ekipa, veliki in mali in vsi). Driada (G. Strniša, režija L.M. Škof) bo na spored pridrajsala za vikend, v soboto in nedeljo. Vmes me čakata še izpita iz tehnike govora in slovenščine.

Danes zvečer je. Ne morem ne jokati ne misliti ne hoditi ne sedeti. Nič od vsega mi ne gre skozi glavo, še manj skozi kakšen ud. Na seks ne morem misliti. Za branje manjka prepotrebne koncentracije. Za jed manjka prostora v sicer praznem želodcu.
Nikogar ni, da bi se o tem pogovoril z njim. Ker se nočem in mi pravzaprav tudi ni mogoče govoriti o tem, raje se zmaceriram sam in dokončno ugotovim, kaj je narobe z mano, da me pred produkcijo vedno zagrabi tak neskončen negativen občutek.

Alah je velik. Bo pa vsaj tiho zvečer. Zvečer moram biti glasen jaz.

Wrocław? Jezus.

Pohvaliti. Sprejeti. Zavidati. Nemoč govora. Menda vsaj kakšna, zagotovo pa so vse stvari težke kot je osmij gost, ko se ti enkrat zgodijo. Sploh pa se pri poklicu, ki je tako osebnostno izpostavljen in od mnenja odvisen, kot je ekshibicionistično igralstvo, to še tolikanj bolj opazi.

Izgleda, da bo prišlo kar dosti ljudi na izpitno produkcijo. Veliko več, kot sem pričakoval. In kar srečujem jih, pred knjigarno na poti do kosila, pred pošto, v podhodu, na poti do faksa, na gazi od faksa... Snega pa še kar ni. Hudiča, ali naj ga pričakujem za novo leto? Da mi bo pobelilo kračo, hren in jajca, kuhana trdó?? Pač - bo, kakor bo.

Začenjam razmišljati o tejle poti v Wrocław, ki se mi obeta za marec. S filmarji se moram nujno dobiti, posneti moramo namreč moje odgovore na kratko, hudomušno anketico, ki so jo poslali skupaj s prijavnico. Za kaj gre? V Wrocławu se bo od 14. marca dalje za kakšen teden odvijal festival odrskega petja, šansonov in takonakega. Moj profesor za petje me je, seveda vsega presenečenega, povabil tja in zdaj me čaka veliko dela med počitnicami. Sem vedel, da bo nekaj prišlo vmes - prosti čas mi očitno ni usojen.

Produkcija je blizu.

Vse je šlo še kar dobro, ampak zdaj so tu odnosi.

• Z režiserko, ki je vedno poštena do mene in mi pove naravnost, včasih pazi, da ne bi izbruhnila, ampak zaradi tega jo še toliko bolj spoštujem.
  
• S soigralko, ki nima čisto ničesar proti meni.
  
• S sošolci, s katerimi smo v tako fragmentarnih stikih zaradi vse obilice dela, da se uspemo pogovarjati samo še o faksu in ustvarjalnih ovirah.
  
• S prijatelji iz časov pred Akademijo, ki se upravičeno čutijo zapostavljane.
  
• S starši, ki bi me radi videli več kot zgolj parkrat na leto, ampak takoj zapadejo nazaj v svoje predvidljivo, zajedljivo pokroviteljstvo.
• S profesorji, ki bi radi videli polnost mojega umetniškega izraza, pa jim vedno manjkajo ali povezanost ali odločnost ali premišljenost ali izčiščenost ali že nekaj. In to tudi dejansko manjka, brez utvar.
• Z režiserjem, ki pričakuje profesionalce z nekajletnimi izkušnjami iz poklica "biti genij", pa niti sam točno ne ve, kdaj mu raziskovanje v tej smeri ustreza in kdaj ne.

Moji sošolci so postali moji edini prijatelji, če gledam na splošno. Edini, ki me poznajo bolj kot foter pa mama. Kaj vse dela ta jebeni študij iz človeka. In potem jih imam rad, četudi kar za brezveze, pa če oni mene sploh ne morejo, vseeno mi je.
Nekega dne se bom zbudil in ugotovil, da mi takšno delo in tak poklic sploh ne ustrezata. Ampak bodo samo sanje. Hec je v tem, da me vse skupaj blazno vzburja tudi takrat (ali pa še posebej takrat), ko se zdi, da ne gre niti ena stvar v redu.
Na vsaki stopinji so dokazi, da življenje ni praznik. Zato smo si jih pa ljudje naredili. Brez umetnih bi ostali samo tisti, ki trajajo kako minutko dneva.

Postelja, vedno znova.

Kako izgleda, če imaš takšno amnezijo, da se življenja na novo zaveš vsakih sedem sekund? Kot človek, ne kot riba ali kaka nižja oblika življenja, ki ji je to prirojeno.
Po mojem mora biti prava mala posebno zagonetna in žuljava oblika življenja. Sploh če se spomniš stvari za dlje časa nazaj, če veš, da si nekoč imel otroke, žensko, hišo, poklic in samoaktualizacijo. Ena oddaja zadnjič mi je dala veliko snovi v razmislek.

Delavnica se je prestavila. Po dolgem času sem šel s prijateljem na kosilo, pa še to je bilo prehitro, da bi se dejansko kaj pogovorila. Vaje so trajale do polnoči. In to niti ne vaje, bolj je bilo podobno lepljenju obližev in postavljanju ostrešja. No, pa še vedno nisem nič rekel o glavni produkciji, ker sem imel danes pri tem segmentu prost dan - za odpočivanje glasilk in mozga.

Rad bi šel v kino s kako punco, ki bi rada šla v kino z mano. Za nič drugega kot za občutek, da ne gledaš sam v svet. Samo to je. Zato ne maram hoditi več sam na kosilo, ker potem ostaneta samo hrana in Delo. Izobraževanje in vsesplošno konzumiranje informacij pa mora imeti nekje mejo, četudi mi moji možgani govorijo, da je še več kot dovolj prostora. Nekje vmes med izčrpanostjo in željo se mora najti prostor za človeka in za spanec. Grem uresničevat to, zdajle.

Želodec in paradigma bolezni

Ko se je začel Silvester, se je začela moja mini kalvarija. Od polnoči pa nekje do šestih zjutraj sem redno, skoraj vsakih pet minut hodil na stranišče in praznil želodec na zgornji lesi. Potem sem zadnji dan leta preživel ob nekem davno pozabljenem westernu, popoldne pa najprej ob naivnem pristopu do zabave, ki je vel iz vseh odprtin oddaje Pri Jožovcu z Natalijo (whatever happened to Avsenik...), v glavnem pa sem se precej zabaval ob drznosti TLP-jevcev in še bolj ob kompaktni privlačnosti silvestrskega programa obeh Tičev. Mogoče sem pa samo malo izgubil na svoji zajebanosti, ker sem bil itak priklenjen na posteljo in nesladkan kamilični čaj. Buuuu.

Zakaj vedno malo zbolim na novega leta dan? Mi je žal, ker sem premalo napravil zase in za druge v preteklem? Tega simptoma se bo treba enkrat odkrižati, enkrat za vselej. Kar je kot igralec, jasno, težko, ker ga moraš vseeno vsake toliko priklicati na dan za...sredstvo. Zakaj si sploh bolan? Zato, ker je bolna tvoja glava - in nič drugače.

Vseeno vam želim čimmanj zaokroženih cen, zlasti pa čimmanj zakrinkanih odnosov v novem letu. Brez izjem in z njimi.