Prepoznavanje in smeh

Za letošnje novo leto in božič, ta semenj dvojne podvojene prazničnosti, dvakrat po dveh dela prostih dni in kar je okoli nabranih preprostosti - toliko voščil, kot še nikoli. Prejšnja leta jih je bilo več, vendar sem letos ugotovil, da bo treba naslednje leto pošiljati pošto, pravo, arhaično pisemsko pošto, pa bo postavitev teh končnih dni leta prišla vsaj zasilno do izraza. Naj stanejo znamke kolikor hočejo, s pismom se poklanja čas, tudi z elektronskim. Kratka sporočila so skrajšano življenje. Včasih imam rad namigujoče potegavščine v 150 znakih, redko zares. Včasih imam občutek, da imam čas, redko ga v resnici premorem.

Za nekatere občutke (zdaj že lanskoletnih) prazničnih požrtarij dene dobro, da samo slišim tu in tam glas (bolj črke, no) od koga, ki sem mu že dolgo hotel povedati kaj več, pa nisem bil prepričan v točnost svojega adresarja ali pa sem preprosto preveč misli usmerjal nase in pozabil na ostale. Misliti na druge je nekaj drugega kot misliti nase v odnosu z drugimi, to bi moral že zdavnaj spoznati. Ekola, še ena pastirska dognanja: spoznati - ne pa samo vedeti.

Še vedno ni glasu od nekaterih, za katere sem že od starega Egipta dale uverjen, da imam prave naslove in neskaljene namere. Vedno isto. Na obisku smo imeli, kolikor sem bil doma teh nekaj dni, podaljšek družine, ki preko sestrične kozmopolitsko sega v nedrje omikane Anglije, v London. Njen črnocelinski mož me je spet prepredel z načrtovanjem nekih, recimo temu "povezovalnih projektov", ki se iz klobke odvijajo z gotovostjo in srečno naključnostjo. Zdaj se vprašujem o takih stvareh, za katere sem mislil, da so že davno odslužile svoje - o gibanju neuvrščenih držav, o primitivni astronomiji, o izvoru srednjeafriškega popularnega ritmovja, o drobcih spomina, ki se mi že začenjajo izgubljati. Prav o spominu sva govorila s prijateljem, ki jih ima čez trideset in pravi, da so se mu od večopravilnosti pred nekaj leti, torej ravno ob preskoku desetletja, scvrli vsi uporabni centri za kratkoročni spomin. Da ne obnavljam cele zgodbe... Kako bo kdo od nas, sošolcev, prijateljev, vsaj enako starih pubecof in deklin - kako bo kdo lahko opravljal tako zahtevno in umsko razpršeno nalogo, kot je starševstvo? Sami blesavi in prezgodnji domisleki mi gomazijo po mozgu. Na novoletni dan se je prvič po nekaj letih razširilo družinsko omizje. Zaradi naraščaja obeh bratrancev, ki si ju nikoli nisem prav dobro predstavljal v vlogi očetov, sem začel razmišljati o svojem trenutnem stanju, o premikanju, o letih, o času, ki se ustavlja pod lučmi in na navadni dnevni luči izgubi svoje vektorje v običajne skalarje. Samo cifre, brez smeri in dihanja.
Ne morem se smejati računovodjem, ki si otirajo brke od lipidno bogatih stojničnih produktov, težko gledam ljubke, a premlade hčerke komunikacijskih magnatov, ki mi od nevemkje segajo v roke, lahko pa gledam obraze v našem kraju, ko se konča še ena stvar, povezana z našim vročim izvoznim artiklom - Hermanom Potočnikom Noordungom. V Vitanju se je dan po božiču napravil čist zrak za Orbitalno akademijo v čast njegovega 115. rojstnega dneva in po tako zmedeno konglomeratnem sporedu se nikomur ni nikamor več mudilo. Kako preobražena so bila lica, za katera sem se vedno bal, da ne bodo mogla prebaviti zgodbe bolehnega, neporočenega znanstvenika, ki so mu ideje iz tako obrobnega vzletišča stikale prve debele tramove človeka med tu in tam, med ploščato njivo in kupolasto črto, ki loči upor zraka od breztežnosti.

Danes se mi piše, zato neham kar tukaj, da ne bom začel padati po stopnicah in si sam blagohotno zvijati dominantne tipkalne roke. Želim si, da ne berete več teh besed, tisti, ki imate naslov, ker vas le opeharjam za vrednost časa s svojo neodločnostjo in šklepetavimi izpadi brezobličnih čustev. Želim si, da bi čimmanjkrat sproščal svoj znoj nad standardiziranimi kvadratki tipkovnic, večkrat z ljudmi. Pa je tako ali tako že to prevelika želja.

Zlatolasi projekat

Saj ne vem, ali bi se raje prijel za kolec iz ekavskega ali ijekavskega narečja (ali kako se že temu temeljnemu lignvističnemu razkolu Balkana reče...), v glavnem, zdaj prihajajo v goste Hrvati, in to za precej dobro načrtovano reč, ki ji bomo, upam da, kos. Akademijske nagrade so imele enoletni premor, zato se bodo podelile tudi tri sivolaske (postajamo multinacionalka z uradniškimi povišanji, hehe). Danes pridejo gostje, z vlakom, delo se bo zavleklo pozno v noč in jutri raztegnilo na celo dnevno luč plus nekaj zimsko odvzetih dnevnih ur.

Včerajšnji koncert v Linhartovi dvorani je bil poživljujoč nektar za telo in glavo. Več v drugem podaljšku bloga. Napravil sem tudi majhen "update" za Orbito Noordung, ampak so bolj obširne reportaže zaenkrat še zavite v meglo. Do Hermanovega rojstnega dne bo vse jasno.

Dopolnjujem svoj repertoar zabavništva, kabaretskega pristopa, smejalnega "timinga" in uravnoteženosti. Rešujem vprašalnike, ki naj mi povedo, če sem res umetnik ali samo potencialni ročaj za smetišnico, ki služi velikemu gospodarju veselega decembra, dolgčasu osebno. Prva viola liberalnih demokratov se ga naceja v družbi slinastih golobučnežev; oni sivolasi Hemingway za psihologijo preučuje vpliv pesmi o Miklavžu na slovensko/priseljensko/turistično mladino; Gustek na Čopovi pospravlja harmoniko, da si lahko privošči "Glühwein" ob najetem šanku Prekmurske iže (?!), rejeno cvetličarsko dete izza stolne cerkve se dogovarja za vsesplošno bunkanje mladeži vnetih, srbečih pesti; režeči se gospod župan iz ust dodaja manjkajoče lučke za manjkajoče zvezdice poslovenjenen evropske zastave. Bizarnostim ni konca. Egoizmu še manj, predvsem lastnemu.

Zaradi vaj, ki se usmerjajo v komiko, humor, duhovitosti, glavne teme semestra, mi glava počasi odpoveduje in tudi v mojem pisanju in delovanju se začenja poznati neka površnost, lenobna počasnost. Saj ne, da je bilo kdajkoli kaj dosti bolje, a vendar se mi zdi, da ni bilo čisto tako, kot je zdaj. Malo me razvedri kak Matsuo Basho, ki sem si ga navesil nad pisalno mizo, njegova rimska cesta je tako spodbudna, da vam moram kar eno tudi sem prilepiti. Ampak šele na koncu. Ali pa bo plapolala kot nek dolgočasen "banner" na levi.

Se učim teči, hehe. Me kar spomni na Haileja, ko gledam svoje etiopske noge. Košarke nisem igral dve leti in pol, odkar sem nehal s treningi. Na zadnji tekmi UKL (Univerzitetne košarkarske lige) sem popolnoma pogorel, ker nisem več vedel, kako naj še mečem žogo, da ne bom popolnoma zgrešil. Ko si misliš, da še premoreš občutek, pa te roka zapušča in se predaja nejevolji, znoju in norenju. Vse bo treba začeti znova. Z manj realizma. JUHU! Na juriš.

Veliko niča

Veliko zamaščenega izginotja snovi. Zdaj se vnovič pojavlja veliko vprašanj, ki so pred tem zbledela. Glava je namreč mislila, da sodi med najpametnejše na planetu in da ji na kakšnem hiper slavnem kvizu ne more spodleteti vse tja do zadnjega kroga. Znanje je bilo seveda tako zelo enciklopedično, da je občutek za ustvarjanje iz gole domišljije zvodenel. Rabiš nekoga, ki ti od časa do časa pove, da tvoja zadnja improvizacija ni bila samo ruvanje z zidom brez vmesnih, morebiti zanimivih preobratov. Tudi če je bilo vse navaden ščiš. Jaz sem že eden tistih, ki jim je treba vsake toliko zabiti kropski cvek v načrt, da se ga držim, ne glede na pomanjkanje samozavesti ali česa podobnega.

Zakaj je na stopnicah amfiteatra name čakal sivi otoški hrt? Zakaj se je od blizu spremenil v kolo, ki ga že več kot mesec dni ni nihče odpeljal z najbolj neprikladnega mesta v vesolju? Zakaj so kamni okroglega stopnišča, podobnega gledališču, izgledali kot robniki železniške postaje iz Hirošime? Od njih vendar živ dan ne puhti drugo kot nabodeni oblački srednješolskih dišav, ki mislijo, da so prerasle svojo kobacavost in že postale parfum. Za distribucijo ter za ženitev. Ovalni sloji zmesi megle, dima in smoga se napajajo v očeh zgodnjih in poznih snažilk, v tistem kotu ne diha in ne živi nobena stvar, pod peskom umirajo nerojeni regratovi cvetovi, po železu se spuščajo zaljubljene roke, ki so obsojene, da se bodo že čez nekaj dni igrale same s sabo. Iz tega nastajajo klovni, iz preveč časa zase in za druge. Ampak to so izprijeno nezdravi, anemični glasniki ponavljajočih se tednov, izgnane zavesti, okradene ljubezni. Noben ovenčani Gandhi ne bi mogel teh potlačenih kotov sredi goratih stolpnic Ljubljane več spremeniti v kaj ali ... karkoli.

Še ko greš na stranišče, lulaš, otresaš, zadrgneš, vse za rešetkami. Vsepovsod so znaki, listki, ki te opominjajo, da si tvorec skupnosti in da ne smeš niti za trenutek popustiti nazaj v egoizem. Najbolje bi bilo, da bi se vsak večer skupaj napili, igrali slači-človek-ne-jezi-se in se šli osnovno celico naše bodočnosti. Mladino brez ovir, brez manir, peneči se pir, ki mu bo brbotajoči puh precej skopnel do dna. Potem pa bomo trzali le še po naučenem, odmerjenem postu/pokori, ne bo več prostora za odrive, pristanke s podplutbami, inozemske orgije s trajnim moralnim mačkom, ne bodo nas več metali iz lokalov, ker bi jim mašili stranišča. Saj vam jih mašimo z vašimi poživili, ki ne delujejo? Če ne dela, vržeš stran. Samo sebe ne smeš nikdar vreči stran. Lahko še zmeraj počakaš na prosto opcijo.

Ploščice so še vedno bele, parket diagonalen, zavese imajo umazan še zrak v luknjastem tkanju, namesto prenosnih računalnikov delamo s pisalnimi stroji, ker žuljavi prsti mehkeje božajo.
Ta deloma od vodke, deloma od cigaret in bibličnega poljskega maga J. G.-ja zdelani režiser nam zdaj ponuja v obravnavo skupno produkcijo, ki bila samo predelava njegove uspešne predstave, s katero je gostoval celi krog naokrog po oglatem svetu. Za vaje naj bi porabili pičlih deset dni, v goste pa bi nas, s šunko in povretim jabolčnikom seveda, vzela ali PTL ali Glej. Zaenkrat sem popolnoma zmeden, ker imam v naslednjih sedmih dneh štiri bralne uprizoritve (meni osebno zelo ljub način izobraževanja o tem, kako brati in kako razumeti že na ravni zapisa); čakajo me koline, ki se jih po dolgih letih res veselim; zaganja se naša daljnovzhodna plesna karavana znoja (to naj vsak bere zase, me en korenček briga); pa da ne bo preveč, povem samo še, da sem končno dobil dve mikrokasetki. Moj zastareli diktafon bo spet njuhal tekoči eter, jaz pa si bom, upam, oddahnil od tvezenja laži v besedah.

Spoznavanje Grotowskega

Ryzsard Ciesłak je v svojih najboljših letih (in teh ni moč kar tako na hitro prešteti) po več kot deset ur na dan vadil pod vodstvom velikega ateja Jerzyja, tako da je zmogel tudi iz navidez obskurnih mišic na podlahti proizvesti trenutni vzgib, sunek moči, sunek ustvarjalnega fizisa. Dobro, seveda teatralno pretiravanje škoduje, če ga in dokler ga ne preizkusiš sam in si lahko oblikuješ svoje mnenje.
Ta vikend se je po hitrem dogovoru (in res tesnem času med obvestilom in dejanskim pričetkom delavnic) v Ljubljani znašel poljski gledališki režiser Witold Izdebski, že več kot dvajset let vodja in ustanovitelj Teatra Cogitatur iz Katowic. Danes sem pri njemu preživel prve tri ure treninga po metodi Grotowskega in spet se mi zdi, da se metaforični izraz "Amerika" razpolavlja in preobraža v novo celino, ki sploh ni več Amerika. Revno gledališče in njegov pravi pomen sta zaenkrat še ovita v tuniko nepredirne ideje, kajti prvi dan smo posegli "zgolj" po ogrevalnih tehnikah in pri tako navdihujoče majhni skupini uspeli zaobjeti nekaj bolečih mest, ki so za igralca vedno znova žarišče prelomov, zatikanj, žarčenj negative in celostno zelo fino zajebanih poškodb.
Zaenkrat se mi preveč suče po glavi, sploh ker je ta režiser tak ogromen možak, rahlo protisloven, a vektorsko gumijast zemeljski tjulenj. Jutri pet ur komunikacije med igralci, v nedeljo tehnike improvizacije. Let's keep it simple.

Pensa-sente, senti-mente

Slogan letošnjega, 52. (številka ni koherentna z besedo bienale glih) Beneškega bienala se mi je zdel zvočno skrajnje dobro zadet, čeprav ... s prevodi se marsikak čudovit vokalni zasuk odšije in štrbunkne v tiste usrane kanale.
Francozi so imeli edini ogrevan paviljon, kar je sredi novembra strahovita prednost, tudi zato sem si malo bolj vzel kosti lobanje skupaj in stisnil svojo osredotočenost na najvišjo štengico. Klovnesa, ki se je na enem od skritih videov delala prav nemarno-obrtniško norca iz pisma in vseh njegovih preklasično postmodernih obravnav, mi je polepšala minuto. Naslednjo je napravil kakadu, ki je z govorom vlival samozavest, s cefranjem papirja pa začuden premik oči. Kakorkoli že, nič pametnega razen sporofitnega izleta po kanadskih glavah, nekako še kar (na sekunde pogrošno) izvirne bizarnosti ruskih vizualnih zloženk, pa še nekaj manjših, ki jih oko ni več čisto pojedlo. Aja, srčkano okostje miška Jerryja v korejskem bungalovu je bilo res "bronhi bonbon" za zatlačena dihala. Zamaknjen vzdih preveč! - takojšnja prestavitev iz Giardinov v Arzenale.
V pujferšpajzah pa za rezino edamca bolj koheziven tek ogleda, pa vse manj in manj zanimanja. Balon, ki je bil pripet na tla, kot da Zemlja sama misli njegov narisani vprašaj, je bil en hec, drugi raziskovalno racionalni Bolgar s strelnim orožjem, potem čisto čudna, raztrgana Ljudska republika Kitajska, nekaj vtisa afriškega vzpona (nekako tako kot topot na Okrešelj, op. izk. plan.) ...


Na avtobusu se je zgodil večdelni disput o prednostih Lovrenca na Pohorju pred Vitanjem. Priznam, so me zjebali. Z mikroekonomsko analizo in seksi podatki iz loga Jelinčič. Ni tako zelo bolelo, biti nasprotovan s strani Zmaga že nekaj nakazuje.
Vročina se ni do kraja polegla že četrti dan v vrsti. Še en žebelj, pa bomo sladko dreto vlekli, v krsti. Moja bo državna, sem se že odločil.

Mitternacht.

Je domišljijski zapis, a spijo že vsi drugi, jaz ne upam.
Ti ljudje si med sabo potiskajo vrtavko, vsakič na nekoga kaže, reč obrnljiva, nihče se ne izmika slasti pojesti trenutek, vse je namenjeno, skoraj vse je ustvarjeno, da bi shodil in potem obhodil svoje ljudi. One, ki jim ne moreš graditi svetišč iz lesa jelk, da bi stali nad vodo in se v toplem večernem škripotu oklepali takih, še vedno živečih debel, ničesar več ne potrebujejo, da bi izplavali, oni že mahajo med nazobčanimi bregovi otokov. Debele plasti zemeljske skorje so ti otoki, debele plasti iz mežečih sil, ki spijo ob vseh izgubljenih, pomoč je tako daleč, daleč. Praviš, ti kradem bucike z glavicami oblike Zemlje, pravim, ti kradem šivanke, skozi katere so včasih hodile kamele na Venero. Vsem izgubljenim dušam z zalogami vode so v prostrane obronke naših košatih gozdov na vratovih, naših globusov med očmi in temenom, med šivi kosti in spodnjo čeljustjo, v naše glave prodrli šakali in polži, lisice in somi, bradati na nogah, mesnati na snovi. Naša skupna snov nekje živi svoje življenje in ne more govoriti z nami. Lažje ji je, da je za nas razdrta, težka steza skozi taka šivankina ušesa. Glog raste ob poti, glog za prepike, glog za razmigati jezik, glog za to, da se midva uleževa podenj in ločena, ja, ločena - če sploh kaj, potem ločena štejeva in v kosce prekoljeva zmrznjene jagode tega grma, ki mu odteka sok po najinih vratovih pod nohte, nohte na pet, deset, dvajset prstov, in se podnje pritakne v vrveče ožilje umevanja.
Ulezi se ti pod moje drevo, uležem se slečen pod tvoje nebo. Če pade oblak z neba, se bo pokazalo tudi to, kaj si oni zgoraj misli. Upam, da misli na kaj majhnega, ker je drugače vseeno, če je ali ni. Želim si biti ogledalo, ki samo opaža dejstva in ne hodi izven svoje velike srebrne hiše, niti ponoči niti ob luči, ne hodi na sprehode z oblikami, motnjami njenega vrta, zunaj.
Nikoli nisem potegnil dima iz sveta, ogenj odmerjenih trsk je goltal mene, da se mu nisem rad vračal v naročje. Ko pa pogledam tiste prsi, nevidne balončke pretikam s polmeseci prstov, da Zemlja in Luna prihajata skupaj, no, kolikor lahko. Oziram se po odprtem oknu, kjer sloni starec in v osmicah negibno premika svojo palico, svoj dimni steber, da ga kamen ves ovije in se sproti premenja v pepel.
Da bi lahko že enkrat skale postajale prah na obrazih, ki jih niso nikoli videli. Naših, najinih, mojih skal. Živ krst si tam ne polomi ničesar. Vse je iz gume, kamna, in pepela. Lubje kavčukovcev bodo obrali, strme drče kač zaprli, žare izpraznili v konice vseh morij.

Človek brez spomina

Zvečer, pozno, ko sem se skobacal iz avta in še prej iz zanimivo polnega polnočnega vlaka, sem na svoji postelji zagledal svežo posteljnino, ki je nisem sam tja položil. Gledam vanjo, ob dveh zjutraj, ko bi lahko bil že vsaj malo zaspan, ampak mi ni do tega, da bi na glas hvalil mamo in njeno nenadno prizadevnost. Bolj sem razmišljal o glodalcih in ugrizih in žužkih, ki so mi še pred enim tednom nepretrgoma kratili spanec. Vse mrtvo, vse poklano in naphano z arzenikom ali dobro merjenimi udarci, pa vseeno nisem mogel stakniti vek na nočni tokokrog.

Po včerajšnji predstavi je bilo težko ne sanjati o grozljivih slikah, ki vstajajo iz svojih časovnih lesenih ograj, ki ne trajajo samo v obdobju predstave. Via Negativa je premierno predstavljala svoje novo dognanje, gledališki plod iz drevesa zavisti, predzadnjega grešnega jabolka, ki se ga dotikajo v svojih načrtovanih sedmih/osmih letih. Štirje izvajalci, naslov projekta: Štiri smrti. In potem sanjaš, celo noč, kot da ne bi bilo dovolj, da ne moreš početi nič drugega cel večer po tem, ker ti zgoščeni umotvori zajedajo razumski del tebe. Ko začneš sanjati, vidiš ogromne moške, kako z vztrajnostjo NG fotografov razbijajo prižgane žarnice, vidiš gole ženske, kako se do onemoglosti mlatijo po antično lepih licih...

Potem pa sredi noči premišljuješ, kako je lahko generalko tako drugačna (v veliko ozirih tudi bolj neposredna, boljša) od dejanske predstave. Publika pomeni ogromno za takšne predstave, ne samo dobra, marveč kakršna koli publika. Kako estetsko so prerasli (kdo sem jaz, da bom tako arogantno uporabljal ta glagol, pa vseeno) nekatera svoja prejšnja spoznanja, to dejstvo je bilo skorajda nemogoče spregledati. Klasična glasba, mladoklasične balerine, domiselni geniji novega gledališča, bleferski performerji, nasladniki nad minevanjem in paradoksom - vsem je veljalo vse kaj drugega kot hommage.

Ob približno šestih zjutraj sem nato zaslutil, da se mi po dolgi zgodbi, novi, nepovezani s predstavo, bliža blazno čutno privlačna temnolaska, ki si je dala malo podaljšati podočnike za lažji prvi stik z vratnim oddelkom živčnih končičev. In bog je rekel, bilo je dobro, samo spanje sem pozabil ustvariti.

Najlepše bi bilo pa tako ali tako, če bi lahko bil kot oni muzikolog, ki se vsako jutro s težavo spomni, kje je in kaj mora početi, vsako jutro na novo zaljubljen v svojo babnico, vsako jutro odmaknjeno čist. Da je za to potrebna bolezen?

Premalo spanca. Evo, se že začenja.

Sinočnjo noč sem prebedel, ker se je v sobo prikradel majhen sesalec. S hitrostjo in barvo Carla Lewisa je parkrat zaokrožil ob robu talne obloge in jadrno zaoral nazaj proti zaščitni strehi starinske omare za moljem namenjene obleke. Sanjal sem o madžarskih plesalkah, ki so spremenile obraze in postale Hrvatice z naglasom, sanjal o tekočih računih, ki jim je odtekal likvidni del, neka trdovita gmota pa ostajala in branila pred tem, da bi kdorkoli kaj imel od gomile prihranjenega oneta, sanjal o kratkih deških pričeskah na suhljatih kolcih, ki se jim je takrat še reklo košarkarji.

Na vlaku sem nato spal, kot še v življenju nikdar in nikoli. Prikladno stran od okrog tri desetletja stare, odštevši obraz zanimivo ohranjene nadute babnice, nasproti sezonskega delavca iz Banja Luke z očitnim sindromom pregrevanja (toliko, da se ni slekel), pa po dolgem času spet v smeri poti. Je to sploh kaj? Z rjastim newyorškim prevodom romana nekega egiptovskega pisatelja, ki se spet, kot milijoni, gre užitno socialo, sem se uspel obdržati pri življenju do Laškega. Kot mnogi, ravno do tam.

V prestolnici sem opazoval, kako vročina, podarjena od slovenskih železnic in posredno od vseh Janezov, kar jih je, puhti od mojega pokvečenega trupla (spanje na vlaku - če je sila, četudi se amortizerji držijo božje poti). Muzikantskih mrmotov nabasan inu prenosnega diska bogatejši sem se odpravil v dijaški dom spravit svojo posvetno imovino pod bitno oporoko. To je tako, če daješ skladbam imena, da jih lažje izpečeš za družino ali narodiš za kvatrne znance. Z lipovo kuhalnico vkuhaš Tonyja Bennetta, Laibache, Hamzo El Dina in Stevea Roacha v isti strjeni kremenčev pesek. Tako gre to, bi rekel popularni, priljubljeni, nartabulši (*), sploh v zanimivem prevodu (*).

Pozabljena revolucija, pokvarjena pašteta, škoda, ki postaja oktavia namesto pasavca iz družine ljudskih avtomobilov, lepa in urejena parkirišča, lepi in urejeni lasje, žmohtni salonarji in vse po normativih. Ljubljana, pozdravljam ti tvoj ego s svojim, nabreklim še za veliko let. Po zaslugi Fredija Milerja in njegovih odkrito obscenih naslovov bom preživel.

Odveč po-misel

El crimen maestoso, da še niso spustili Aung San Suu Kyi - in zakaj bi moralo to ravno njega zanimati? Tretjeperspektivni opazovalec je dobra vloga za presojanje tovrstnih miselnih razdorov. Kjer ni predorov, so tudi konflikti bolj redka dobrina.

Vsekakor bo treba še kako premisliti, kako naprej. Velike živine so našobile svoje židovske nosove, Shylocki so izterjali svoj načrt za funtke mesovitih dajatev, preživele eminence so se oglasile, da bi pozabile kakšen precenjen šal ali kako bleščavo plombo, tam nekje pod monoklom. Rumenega vina ni bilo moč razločiti od rumenih lic, osamljene roževine, ki se je navidez utrujeno, navznoter prežeče oklepala pecljev kozarcev za peneče vino. Samo ob uri spodletelih načrtov je torej mogoče oceniti položaj, prešteti pehoto in se odločiti za naslednji desant. Drvar is way off line. Vielleicht noch mehr als Ljubljana, die Stadt, in der Geiste leben. In ogni caso, io non capisco la cronologia del questo spettacolo, non piu. Je cherche une femme, ma c'est pas une beau recherche. Koliko besed za tako malo misli. In na koncu ostanem sam, kot pravi Komelj: z brezumnim, brezimnim imenom.

Pozabiti je treba na to, da nima več šestnajst let in da so se roki odločitev postarali, njihove gube segajo preko grčave ograde iz starih fižolovk, gube iz iztrebkov neješčih ljudi in gube iz porezanih skalpov zamer in gube iz prepadnih slapov nad tretjim očesom, ki se stekajo v eno samo veliko točko. Točko, od koder ni vrnitve. Dogodkovno obzorje je torej zdaj. In odločitev je padla.

Premor. Zgodba.

Ko se odprejo zagrafitana garažna vrata pod oknom, preslikanim z utripajočo kuliso nočnega programa; ko se po rjastem prstu gledališke ure potoči jedka, smogasto poparjena solza prejšnje minute, tedaj ni treba počakati, da bo večnost novoizumljena skočila mimo v dežnem plašču iz shranjenih sončevih žarkov, kaj šele da bi človek opazil, da izgleda vse rumeno, prijateljsko, a prehitro. Rumeni J, bi rekel nekdo diplomatsko, rumeni J, ta najgrša vseh črk. Torej gnije barva ali pa zorijo hruškasti sosedje.

Ne moreš končati sprehoda z belo, počesano mačko, ne da bi se dejansko zaletel v zvonec meščanskega bloka in se z okroglim oknom domenil za jutri. Propadajoča luna se bo najbolje ogledala v okroglem okvirju. Domenil se bo za sestanek, miting, vsaj za ogled ali brisanje nikoli počiščenih pack, ki jih puščajo mastne tube za ljudi s slabimi nogami, ki niso pripravljeni teči maratona zase.

Slovenija je očitno zmagala nad bivšimi zavojevalci. Prepričan - ne prepričan. Begunci uspejo povedati smisel trenutka, gastarbajterji samo sklope številk, na izust. Kako dolgo jim bomo še tako rekli, vaši, naši? Zmaga je bila obilna, ko je bila, kljub pogojem, ki jih finance slovenskemu športu odmikajo in znižujejo pod nivo klubske mizice iz kabineta prvega pravnika države. Tam nekje ... se dogaja marsikaj. Ampak on tepta topli pod z debelo razsutim prahom.

Slabo je, če septembra ne moreš pospraviti pod streho vseh iz življenja izobčenih debel. Hudo je gledati, kako jim gobe grizljajo stisnjene mišice, gobe, majhne, resaste in velike, dežnikaste z rebrci. Pisano neužitne.

Televizija govori? Vse, kar so nam svetovne velesile dolgo časa zamolčale, tako da ni nobenega razloga več za hermetičnost. Prost pretok človeškega blaga, metraža, ćilimi, brisače in robci za solze in polutkaste riti dojenčkov. Tole na začetku zapisa ni zadnja stran lune, marveč možganska korala. Ekologi naj si samo razslojijo metaforo.

Prvi šolski dnevi. Policija v pripravljenosti.

S hrastom na pobočju začne rasti malo dni, namenjenih zemlji, ki je ne bo odplaknilo z njenega sedeža na ramenih hriba. Tudi živalski bobni, rjoveči nohti in praskajoče omare za preskakovanje časov potem ne morejo ukrasti tiste preklicane zemlje.
Dobro, da nisem posadil hrastovega boršta na sebi. Zdaj moram to narediti sam, pa ne tako, da bi bil jaz in jaz za karkoli zaslužen.
Madžarski zaljubljenci v en tak les, v drugačnost posvečen, so me učili (in, dobro, nekaj naučili) s plesnimi koraki Transilvanije, z otožnostjo možnosti samomora in veliko ravno lagodnostjo, ki pusti stvarem rasti. Nekdo drug me je učil prevezovati dolge roke umrlih dreves, da se njih palci ne bodo oprijeli kamnitih cest in popadali z voza. Pozimi ne bomo zmogli brez pokljajočega bobniča, ki se mu drugače reče tudi peč na trda goriva. Iz litega železa pristoji kot ulito na odmaknjeni dom vsako pribito dejstvo. Tisto takisto, da je vprašanje, če je tam še kdo pustil ključ v vratih, za katerimi je dovolj volne in oluščenega fižola. Saj, saj, september je tu in tam še zmeraj vedro zapiknjen v tla z razkosanimi delci Sonca. Kako dolgo bodo kaveljci držali jesen v sušilnicah mesa, skrito pred pravičniki. Snega ni na spregled, ampak Madžari so vseeno šli, kako vesel sem zanje, na vrh Triglava kar po severni steni. Njihove delavnice so postrgale še en, dasi tanek sloj nečimrnosti z moje zajebanosti.
Trava je narasla, da je skrila in posušila hruške, ki jih ni nihče ne pobral ne pogledal, ko so letele v središče Zemlje. Vmes pa kilogrami teme, prepredene z odhajajočimi, nezadovoljnimi začasnimi delavci, utesnjenimi v svoje pocinkane enosobne kasarnice. Asociacija --> Ciao, Luciano! Nič več kot asociacija.
Za vse zamišljene in za vse, ki radi berejo Večer(National Geographic) na stranišču - David Helfgott prihaja 9. oktobra koncertirat v Gradec. Ni ravno poceni, mogoče pa bo padel v nezavest ali igral s cigaretami v rokah in upravičil vložke. Eko, to zadnje je bilo res nesramno. Vzhičen, da pride, ne glede na program, na žalost pa imam takrat že polni nabor predavanj. Če se bo iz pogovora iztaknil kak dogovor, bom šel.
Globoko se opravičujem - z zavedanjem, da opravičila ni - da sem še ene počitnice naredil premalo za druge. Mogoče dovolj zase, to pak ni mera.
V glavi so Afrika, dekle s teritorialnoobrambnimi hlačami in "combat" jakno, besni on, mrzlično stanovanje iščoča ona, tri plesne prihodnosti in neverjetno lepi sošolci.
Kaj se slepim, saj so vsako leto enaki.

Savana, savane

Mladi levi, globoka grla, debele pesti. Na sceni je težko nekoga zares pozdraviti, vsaj odzdraviti mu s plastičnim kozarcem vode, če imaš oči, ki v kotu polovijo še tri dolgo nevidene obraze. Važno je, da je "shuttle" mirno, opečen, a varen, prispel na pisto, naredil še nekaj izboljšav.
Tile rjoveči živalski gledališčniki so očitno ena redkih stvari, ki je v Ljubljani poleti vredna časa. Mlada Francozinja in ravno tako mladozreli Tunizijec sta bila v tem vrstnem redu neke sorte gradacija, nehoteno medsebojno naraščanje in nadgrajevanje. Medtem ko je prva, lepa ko strela (prvič dejansko mislim to frazo), vtikala in iztikala kable, cvilila na ritem zamešanih zvokovnih sinusoid, je oni drugi dobesedno naredil poklon Arvu Pärtu in se v svoji krompirjevi vreči norčeval - ne samo iz samega sebe. Pritajeno, silovito, tiho. Človek si ne bi mislil, da se da to troje reči za isto stvar v istem razdobju časa, v času, ki ga lahko zavzame predstava. Izrazito "solo" večer torej, na vsakem vogalu namnožen z dvojino.
Sošolci so se vsi po vrsti blazno polepšali. Sem se že bal, da ne vidim dobro, tako očitno je bilo to. To se dogaja z normalnimi ljudmi poleti - normalnost v smislu pojdimo skozi topel poletni dež, nemogoče se je prehladiti, če veš, kaj bi rad in kam hočeš. Nekako tako.
Henryk Górecki je sestavil godalno kompozicijo, ki mi je nadela take gromozanske plašnice, da je ves lepi ostali svet izostal, periodično za kakšno uro na dan. Dolgo se je kotrljal po lepljivih mizicah, za katerimi ležijo listki neprespanih umetnikov brez sanj, brez črnila in mokrega jezika. Ampak tako, kot se sliši ta eterična gaz skozi ušesa, tako kot jo lahko odigra samo Kronos Quartet, tako se podira nekaj neverjetnega. Pa je London vendarle tudi iztisnil svoje kratkocvetoče orhideje v retorte. Najlepše - to je takšna muzika, da jo lahko tudi komu poklonim v poslušanje.
Bratranec je policist in skupaj s kolegi vodniki psov po Veliki Planini išče zablodelo gobarko. Meni se zdi podatek, egoistično kot vse tukaj, lepši od scela domače goveje juhe s korenjem, pa vendar sem bil danes deležen tega drugega, ko bi družinska kosila vsaj kdaj postala kaj drugega kot samo izvrstna hrana, ko bi že jaz lahko kaj naredil proti temu, da je ugasnjena televizija mrtva stvar sredi dišečih, praznih glav pod lučjo. Zunaj lomasti sonce, da se trava upogiblje pod njegovim jezikom, še drevesa se podirajo, da bi polegla na popoldansko smrčanje. Družinska kosila sredi tedna - še kar bolno.
S sošolci s faksa se mi obeta piknik konec avgusta (ne čisto, ali jeste), s sošolci z gimnazije konec septembra, z občutkom krivde pa bova spravno večerjala pod oboki slovenske komorne vokalne glasbe. Mimogrede, predvsem v čudoviti (1x), pa tudi v bizarno presenetljivi (3x) družbi je radovljiška graščina počastila visoke, skaldsko navdahnjene Norvežane z Valhalle vredno akustiko, odzivnostjo, ojačanim gromovnikom baročnega bobna in hruške in okni v obilno nejasno noč.
Jutri je nov dan in nov levji mladič čaka na skotitev.

Velika Planina

Prekleti naj bodo vsi zaščitni znaki, pokrajine, razgledi, ogledi in ogleduharska nrav kelnarjev v dolini. Kislo mleko je dobro sedlo, pravzaprav sem po tistih dveh skodelah cel dan jedel samo še zrak, brez vsakih potreb. Tudi potem, ko sem prebral o očitno majavi (nisem še končal, pustimo odklenjeno) teoriji "plazmatskega vesolja".
Enemu prijatelju že celo poletje nisem namenil kakega pametnega mitinga ali... Mogoče bi bilo treba kar pošteno zasekati že kar ta teden, ko se končno (pa še to pogojno) lahko osvobodim pritiska obveznosti. Dobro, nekaj dreves bo treba podreti in namotati nekaj prikolic drv, ampak vmes bo že kdaj padala voda s stropa Zemlje in bo čas za mesto med gledalci. Vsaj jutri, če ne jutri, pa v torek. Vsaj danes, če ne danes, pa kdaj do konca leta. Vsaj... Znova in znova.
Tudi obrazi v Soboti so se režali, kako jim kaplje brišejo pot z bradatih brad, kako se jim nehvaležno zmočene spremljevalke grdo zvijajo po sedežih in kako se čudaki na odri še vedno trudijo, četudi imajo pod nogami cel egiptovski namakalni sistem in veter skozi svoj pisani krep papir. Proslava je šla v redu, ja, z izjemo 99 odstotkov dogodkov. Vrag naj pocitra in pocimbali tistega, ki nam je zakuhal izvrstno generalko in kilavo predstavo. Sicer pa vse skupaj ni bilo vredno tistega nasitnega bograča in razmetavanja nožne hitrice na račun Ferusa Mustafova. Vredno je bilo samo zaradi do kraja edinstvenega, jasnega, širokega obzorja za opazovanje zvezd. Pri nas je tudi v najboljšem primeru kak gozdnat kucelj v napoto.

Zimbabavijski kolega je včeraj, ko me še ni bilo doma, z atom in še enim holcarjem podiral smreke pod Roglo. Črni zanesenjak je bil navdušen kot otrok, ko mu prvič postane jasno, kaj se da početi z LEGO(TM) kockami. "Položi jo," mu je hodilo po glavi še ves današnji dan, ko smo božali zdolgočasene, zvončkljajoče mlekarice na obličju ene najbolj fletnih planot v Sloveniji. Aja, mimogrede, ob zvoncih je ves čas donelo kot iz kakšne oživele avstroogrske nabožne pesmarice. Slovenci še vedno verjamemo? Dobro, eden se je prisesal na rimsko kurijo, in to ne slabo, ampak...

Vmes sem prebral en hitri roman Ödöna von Horvátha, ki me je zmedel, ker nimam pojma, kaj naj si o njem mislim. Niti malo. Je pa znova udarila lirika Georga Trakla, to pot v nemščini - jo moram kar neutegoma priporočiti, čeprav je zaprašena, da se pršič dvigne že ob valovanju zvoka, ampak nekaj vsebuje, kar me malo povezuje s prihajajočo Medano v Goriških Brdih. Iz spremljajočega gradiva mi do mojega racionalnega jaza (razmerje=86:1) prodira neka čudna povezava, prav do Trakla, še bolj pa do bolgarske lirike.

Zdaj lahko res samo upam, da jutri že zgodaj začne deževati. Ker Rolf ne bo hodil dvakrat. Važno, da sem dobil CD z glasbo s tistega fenomenalnega koncerta Kronos Quarteta v londonskem Barbicanu. Že dve uri občudujem plošček, ne da bi se ga dotaknil ali vstavil barvožerju v žnablje. Rajši čakam na tisto, kar bom lahko napravil jutri. Spati pa zares ne morem - že cel avgust!?

Raz(o)glednice

Po dolgem času sem obiskal Novo Mesto, rahlo izmučen od aktualnih priprav na nekaj koreografskih točk. Kronološko sicer to ne bo prva stvar, ampak moj nos je bil hvaležen novi zakonodaji, ko sem vstopil v Lokalpatriot(-a?) in zavohal nevtralni zrak absolutnega ničesar razen piva in raznih neprimerno bolj zdravih, bolj barvitih napitkov. Nejca Gazvode pa ni bilo doma.

Vreme se je nenadoma razredčilo v svoji vlažnosti, a je vseeno sameval oder na vrtovih Dolenjskega muzeja (in ti so zares so izgledali kot neka viseča odrska kompozicija, majhna in prijazna), koncert luštno sodčkastega Afroameričana in ostalih pa se je začel dobre pol ure kasnejev kulturnem domu. Kaj bi človek pričakoval - črnski vokalist je imel kar nekaj domišljije na dlani, vendar je nikoli ni porabil do konca, in najhuje je bilo, da očitno nikoli ni imel tega namena.

Z nečim sem se ukvarjal prekomerno - s tem, v kakšni družbi sem šel poslušat koncert. Lahko poslušam jazz improvizacije z veliko hvaležnosti, če imam zraven sebe optični premik fokusa, ki me stalno meče vmes, med oba svetova z istim vprašanjem. Metal sem se na napade trobentača, ki je dobro vedel, kdaj je treba nežno privleči blazinice na valjčke, smejal neumnim obrazom basista in bobnarja, ki sta dajala videz nogometašev, ki bi rada dobila tekmo in ostala lepa, ob harmoniju/električnem klavirju nisem mogel reagirati na prav nič - razen na to, da je bil zvok zelo podoben albumu ene newyorške zasedbe, ki jo zadnje čase motam po zvočnikih.

Nisem si mogel pomagati, včeraj res ne, mogoče zato, ker že kak teden bolj slabo jem, tako, po en obrok na dan, dela pa res kar ne zmanjka. V istem trenu listja umazanih ljubljanskih dreves pomislim na stvari, ki bi jih moral narediti, ampak je izbira odvrgla nekatere, ki jih ne bi smela. Hvaležen sem Matjažu za njegove delavnice in (tipkarski) zalet, ki so mi ga dale. Ni mi mar, če sem se ognil pražnjemu dnevu v domačem kraju, da bi tu vadil za pretencioze neke politične komemoracije. Ker smo tako kot nekoč zanimivi kritik v Slovenskih novicah - neobzirno zajebani do svojega medija, predstave, proslave, kar pač že.

Celo poletje razmišljam, popolnoma po nepotrebnem, kako osredotočiti to, kar se mi pod rokami spreminja v statve, iz statev v parnik, iz parnika v dve leti star nabiralnik za organske odpadke in iz tega v neznosnost. Obenem bi bilo bolje, da bi tukaj objavil kaj tistega in ne tega sebe, ki ima porejena intimna d(v)omovanja. Nekega Nigerijca spomini na otroška leta so me spravili v tako žalost, surova moč mojega hrbta sredi gozdov v obešenjaški straniščni humor, več ljudi pa v preprosto hojo naprej. Torej mi to ni prihranjeno za hibernacijo, sestop lastnega egoizma.

Raziskujem globine sufijskih besedil, predvsem seveda teh iz območja qawwalija, zdaj ko sem jih od nekje nabodel na pisarniško iglo v fonetičnem zapisu. Še vedno ne vem, kaj kaj pomeni. Goltam afriško živo mejo med glasbo, ki dvigne in glasbo, ki zaliva. Berem, trudim se ogibati katodnemu šalterju za izgubljene, pa mi vsaj danes ni uspelo. Mislim, vsaj to mislim, da se rad vozim z velikimi avtomobili, kljub strahu, da bom podrl kak leseni most, zbil kako izmed ovac ali raztrosil seme mrtvih muc po strjeni nafti, s peskom pomešani mrtvici tistih pravih cest, tistih, kjer se je treba izogibati vsakemu kamnu, da pripelješ domov zaspano, a celo glavo.

Ne dogaja se veliko, ker je vse tisto ono nadzorovano zunaj mene. Vseeno mislim, da bo treba v ponedeljek obiskati Radovljiško graščino zaradi Rolfa Lislevanda, o katerem sem v podaljšku bloga že pisal, Mlade leve v prestolnici pa zaradi mnogih stvari, zaenkrat bom zagotovo lahko prišel samo na upanja žrtvenega ognja vrednega Tunizijca, ki bo Staro elektrarno priklopil na napeljavo 21. avgusta, dan za lutnjarskim eksodusom.

Matjažu (berem, to mi že rata) veliko semenčic, gostega dima in deževnih voženj v avtomobilu. Prinesem še kaj muzike, to je tako vse, kar znam. Vsem, ki so letos praznovali obletnico dihanja, privoščim cockneyski high five in malo Rolfa (spodaj), pa še kaj. Ne zamerite moji driski.

Pizidija

V desetmestje gre karavana kamel v soju modre luci, kot da ji rdece belocnice nad njenim hrbtom, postlanim z ledenimi kozarci samostanskega piva, ne morejo skoditi, ne, ne morejo ji do zivega. Nad globusom se ze nekdo naslaja s posvinjanimi prsti, da bi prizadejal vsem bozjim drzavam Commonwealtha trzajoc poraz z obrazom malega, porazenega Napoleona. Kdo je na cigavi strani, ni vec vazno, psi bevskajo in tulijo, svilena cesta ljudi in blaga se vije dalje, neobhodno. Po njeni desni smrdi izpraznjeni zrak, z njene leve odpirajo plocevinke s konzerviranim, cistim, gorskim kisikom. Po slemenu prodirajocega poslanstva se siri okluzija, ki se bori s sto let starimi predsodki in izciscenim casom zdaj. Ubogi William Blake na tilniku ene od zadnjih kamel odpociva in umirja svoje dlacice na rokah, ki mu utrujeno ena za drugo tonejo v spanec. Med prsti drzi svoj nagrobnik, iztrgan iz nedrja korporalov, kornetov in usranih pribocnikov, ki so si priborili vecji kos Marmarre od njega. Marmorja lacni, od kamna ubra njeni vstajenja, izginuli v svojih mrtvih, hehe.
Z vsake od kamel se zdi, da je guru Bill Gates spisal vozni red, ozadje se takorekoc komaj kaj spreminja, le da je dihati vedno tezje, vedno vec je padlih, ampak kamelje mleko ne odteka vnemar, same sebi stoicne gospe vzdrzujejo kolicino, z malo zolicastega humorja na kosmatih tacah, z malo grbavih vicev nad parklji. Ubogi Blake pa ne ve, kam bi porinil svojo zamasceno, popljuvano vstopnico za dvonadstropni avtobus. Pa tako nepoceni je bila.
Na premcu kolone, ki neopazno gazi robati pesek, sedi srednjeazijski pevec s svojo prelepo, mlado, ledig, nasploh zelo mocno neozenjeno hcerjo, in ji kaze blizajoci se oder v obliki polmeseca.
"Vidis, Abolfazlija, to je pa rojstni kraj vsega najboljsega, kar je svet izselil iz svoje maternice zadnjih deset tisoc let. Starodobno svetisce, kjer so se tisti najbolj skriti lahko igrali se naprej, ostali so morali pa gledati in posteno placati, tudi za sedeze z daljnogledi za najem."
Mlada Ferhana je poblisnila nazaj proti stricku Willu, saj ni bil pravi stric, koga briga, in ocak se je izborno namrgodil, potem pa kot kak neumen kameleon nedolocno premaknil glavo vstran.
Ubogo dekle tako ni moglo verjeti niti svojemu lastnemu ocetu, ce pa eruditni Anglez kapitelj vstran nagiba...

V njej je zrasla pagoda, obrascena z majhnimi zaplatami gozdnih borovnic, na stopnicah visoka masajska trava, na oknih okrasje pandzabskega orienta, na zidovih slike iz spodnjega Nila, na sipah ivje novozelandskega ledeniskega pisa.
Sama je sla po poloznih, mnogoterih stopnicah, obuta v mlado kozo, slecena do preproste glasbe njenega oceta, ki je bil edini ton, ki ga je kdaj slisala poleg njegovega glasu. Da ni rekla ne bev ne mev, so krivi Slovenci s svojo sintakso, ampak tega sama ne more vedeti, saj noben preklican psoglavec na svetu se nikdar ni bil v Sloveniji.
"Preozko, jebiga."

Opesani ovcar Blake je, vznemirjen kot divji petelin v nespolnem letnem casu, komaj se sestopil s svojega zasebnega dromedarja, pa je prelepa mlada Abolfazlija izginila v senci sedmega nadstropja. Sedmega meseca pa pogled visje zakriva enostavna nujnost, izpeljana iz poljedelske znanosti: geometrija.
Lepota je sla, Blake je nad glavo samo se zaslisal, a ne slisal, kako poka marmor od toliko vklesanih crk, od toliko podpisov, od toliko ljudi, ki so mu hoteli nekaj povedati, preden je umrl, prekleti nesolani mistik, nesojeni nemogoci nepismeni nektar britanske svete trave. Pokopal ga je.

Oce je ustavil svoj daf, da je zdaj namesto njega poskakovala roka in se pripogibala k tlom. Veliki je odsel, plamenica dolgih nitk, tekocih z glave, pa je kradoma uhajala nadzoru v sed-emnajsto nadstropje.

Gornjeavstrijsko vreme

Jodlanje v prvem kraku julija je pojem, ki se giblje med izjemno hladnim, depresivno nadležnim deževjem, in v seštevku tremi dnevi knajpanja v ledeni reki oz. severnjaško popedenanem kopališču. Vmes smo delali dosti (mi, premladi v gledališču). Prvič v življenju sem delal s tako mladimi ljudmi, ki za nameček vedo neslavno mnogo več od mene, kar me hkrati preseneča v dobrem in v malo manj dobrem. Prvo obče, indigo, rešimo svet pogled, drugo osebno, a ne zlovoljno misleče zavistništvo.
Kar malo potrt in begajoč sem, ker sem zapustil ta svet 15, 16-letnikov (trije od devetindvajsetih so bili bolj mojih let), ki me je očaral, iznenadil. V bistvu so bili pripravljeni na vse, odločni, nediplomatski v akcijah, česar zase pri svojih rosnih gimnazijskih letih nisem mogel reči - in tudi zdaj bi bil raje tiho. V okviru Lehar Festivala, ki ga mesto Bad Ischl (1, 2) gosti v poletnih mesecih, smo soustvarjali (in ustvarili) energetsko eklektično predstavo, ki se je tematsko naslanjala na pop-opereto Johanna Straußa, namreč na njegovega valčkasto in avstrijsko plesnega Netopirja. Meni se je zdelo že v izvoru vseh (ne)sistematičnih priprav pred odhodom zanimivo dejstvo, da je še ena slovenska zvezda, ki bolj kot doma sije v tujini, mezzosopranistka Marjana Lipovšek, prav pred dvajsetimi letimi odpela najbolj eksotično vlogo v opereti v eni najbolj znanih izvedb z Nikolausom Harnoncourtom kot dirigentom. Ravno to vlogo, Orlovskega, so zaupali meni, tako v predstavitev kot raziskavo, in napravil sem si kupček strasti s tem.
Torej, smo se odločili potujoči-rajžajoči-za-lastnimi-kajžami-jokajoči Sloveni, je treba kovačevi kobili Marjani za dvajseto obletnico pokloniti nekaj fletnega, v duhu ali v mesu, ni važno. Pa smo naredili malce sporno sceno in jo, glede na odzive sodeč, uspešno zaklekljali v sveže vozličkasto čipko evropskih držav. Na teh dvotedenskih delavnicah so poleg nas sodelovali Poljaki, Čehi, Francozi, Nemci, Avstrijci in Madžari. Mnoštvo narodov se je v zadnjih treh letih dosihmal povečalo vsaj za eno državo, kar napoveduje slikovit razvoj programa.
Ampak... Kako znajo eni pri 15-ih urejeno spraviti v svojo glavo več podatkov kot jaz v svojo betico pri 21-ih, eni pri 18-ih igrajo harmoniko kot mladi Paganini violino, eni posekajo vsako brhko smreko, ki pride mimo, preden lahko jaz rečem Pringles, tretji imajo pri 19-ih telo in športne sposobnosti Asafe Powella, četrti se, scela otroških postav, v kostolomu zavihtijo na eno roko in z nogama za glavo delajo jako čudne poskokce... Koliko norega talenta! In obenem - množica lišajastih sramežljivosti, ki nimajo v zgodbi kaj iskati. Za povrhu pa kralj globalizacije - jezikovni moment. Naučil sem se osnov francoščine, ker ena od plesalk ni znala drugega, obnovil in izboljšal svojo nemško pogovorno sintakso, izpilil angleščino, vse po malem, vse dobro. Ves projekt me je, summa summarum, zajedel za bornih 20€. Neverjetno se mi zdi že samo to zadnje, ker v deželi kaisersemmlaric že zaradi pazljivosti in sitega trebuha postaneš malo kapitalista.

Vodil nas je južnoafriški belec, operni in glasbeno-gledališčni režiser, ki je študiral ples in glasbeno kompozicijo, zanima se tudi za klasični teater. Posrečena spletka, spodbujajoč sogovornik, ki je odprl še kako z moje strani nenačeto vprašanje. Ravno to sem rabil - in mi vsi tam dol še bolj kot Aralsko jezero rabi podiranje jezov. Njegova ogrevanja pred delom pa so mi v dveh tednih prinesla kar precej razširljivosti faličnega o(b)krožja. Znoja pa tisti hladni oder ni bil vreden.

Nič, satis o Oberösterreich, ki se mi je doživljenjsko usmradila s svojim posranim vlažnim, prezebajočim, tako zelo angleškim zrakom. Po teh dveh tednih sem tudi dar pisanja in ustvarjalnega razmišljanja (upam da začasno) izgubil. Ampak, ker v torek za do konca meseca letim v London, v iskanju izgubljenega estetskega in dimenzijskega šoka, bo tudi vnaprej dežnik v mojem vojaškem nahrbtniku. Oprtan, da kaže sredinec Zevsu.

Sivina, široka za cesto

Ko hodiš po asfaltu, po katerem se običajno vozi, in to takem, ki tam, kjer imajo motoristi in kamele malhe z živežem, nima pločnika, ko hodiš po takšnem zdelanem potovju, takrat šele opaziš, skozi koliko nesreč je že šla ta cesta, koliko zakritih Lun je že videla, preden smo ljudje sploh opazili, da ene strani Lune skoraj ne moremo videti, koliko pešcev je že oddala vetru v razpošiljanje...
...vedno nekam vodi. Ni nedolžna, ne more pa vedeti za vse, si zapomniti utrjena kolena vseh tistih, ki ob njenih ramenih vzdigujejo palce za srečo - in za dom. Elegantno umerjene toalete so zanjo agnostika. Vem, da si, a ne morem te spoznati. In na agnostiko še jedka mizantropnost. Zakaj bi, če ne prideš sam in me pogledaš v raze, v odlomke, v vijuge in razseljena bitja iz moje smeri?

Opravil še en izpit, ampak veliko bolj pomembna je tukaj sestra, moje mlajše babše od doma, ki je v prvem poskusu z rekordnimi urami (zadevši rekord, govorim bolj o teku na 100m kot o malokalibrskem streljanju, če razumemo recipročnost vsega tega onegá) fasala vozniški izpit. To so zmage, vredne slavolokov iz svežega, še smolnato jokavega lesa. Ne jočem, sem pa kar ponosen. Tudi na svojo blesavost malo, ti egoist, ti ti.

Je rekel oni dan nekdo, da se moram osredotočiti na nekaj, kar želim res početi. Ni bil prvi. Na žalost pa tudi jaz sam nisem bil prvi, ki bi si to zares povedal, preprosto in hic et nunc, zares. Kaj bo? Trilok Gurtu in Frikyiwa Family, Herman Potočnik Noordung, preoblečeni MS-DOS, lira v obliki zame edinega korpusa lepote - ali bo vendarle zmagala italijanska škatla? Saj ni treba, da je škatla.

In tako grem zdaj dokončati svoje izjalovljeno poizkušanje, svoje jagodnato natolcevanje resnici, da jo poznam bolje, grem dokončati še par spisov in se potruditi. Več je bolj izgovor kot resna rožica, jaz nisem tak. Želja pa ostaja, impotentnosti province navkljub, dihaje ji za ovratnik kot truma gnujev, ki se selijo čez poljane Serengetija.

Kje je pa zdaj AGRFT?

Moj nabiralnik za v pocinkane skodele pakirano meso mi pravi, da sem evrazijski alkimist, jaz pa vem, da mi bolj kot določnice ugaja trenutno ohlajanje od popoldanskega poštenega rukerja. Nogometa je bilo kar nekaj, še pomembneje pa je, da imam zdaj čas razmišljati o Lojzetu Kovačiču in njegovih stavkih o glasbi, o njeni preveliki enostavnosti, o preveč poenoznačenem sprejemu.

Tudi v mestih živijo preproste glasbe (pojmov ne štejemo, pa ne bom dlakocepil), preprosti ljudje. K enemu takih sem danes pristavil kolo na ograjo. Odtipkal številko. Preden bi mignil, je bil možakar zunaj, spregovoriva par besedic, se s kolesom v skoraj samih gatah odpelje sto metrov naprej po ulici, vmes popravlja pedalko in prikimava sosedu, ravno zavijajočemu na dovoz z eno tistih pološčenih limuzin, ki jih delajo Švabje. Te moramo bojda v mislih poplačati za našo zverinsko nabreknjeno številko gospodarske rasti. Ne vem, če gre ravno za kake nujne stiske členkov ali prijazno vrtčevsko obdarovanje s poticami pri vsej tej komoditetni globalizaciji. Gastarbajtersko "svileno" pot prekrivajo uradniške listine, zveličavno ponosno napisane v tujem jeziku. Slovenija, svetilnik Evrope. Zakaj bi že hodili plavat v morje okoli njega? Mogoče pa je v Sloveniji tako kot na Lubenicah...

Jutri bom ujel en film iz mesečne retrospektive Johna Hustona v Slovenski kinoteki, drugače pa bi že nekaj časa rad pregledal Apujevo trilogijo, zatem pa Gospo iz Musashira, da bi malo prekinil svojo trenutno usmerjenost. Niti ne vem, kam pelje, pa se mi kar zdi, da iz te moke ne bo hlebca, še prežgane župe ne. Za polno mero sem znova ugotovil, kako mi, razvajenemu Pohorcu, odurno zaudarja ljubljanska bazična sestava zraka. Nekaj apneno neprivlačnega leži v dihanju Ljubljane, ko se po enem dnevu imenitnega vremena vrneš od doma. Niti slučajno pa ne gre za domotožje, toliko se zavedam.

Zjutraj sem odpisal še enega od naših krasnih teoretskih izpitov. Posebno zdravo ni bilo, saj sem noč pred tem prebedel v periodah á la 30 minut branja + 15 minut dremeža. Zjutraj sem se, počasi, kot bi prelagal skladovnico pakležev (lokalni izraz za drva iz debelejšega smrekovega vejevja), natovoril na biciklet in rdečih oči odblodil proti naši kasarni. Včasih si mislim, AGRFT bi potreboval kak dodatni prostor, vsaj kako zgledno plesno dvorano, konvencionalno urejen sistem stolov, odra, tehnike, vse tako.
Večino časa ne oziraje se na resničnost razmišljam proti tej, navzven racionalno umni ideji. Prostorska postavitev uspešno skriva svojo centralno umeščenost, saj le redki ljudje izven gledaliških elips vedo zanjo, torej za lokacijo faksa. Meni se zdi energetsko eden boljših delov Ljubljane ravno ta konec (nikakor ne v celoti), pomešane secesije, novotarije in -ije okrog Franceta in Julije. Za domišljijsko higieno bi lahko morda odstranili le "second-hand" prodajalnico multimedijskih nosilcev, ki se boleče vedno ponavlja s svojim grotesknim repertoarjem. Ampak tudi to zaenkrat sodi točno tja - in nikamor drugam.
Kako se navadim... Na sonce takisto.

Faza ß vkoračena

Produkcija je spremenila naš koncept v ruskega Aeroflota derivate, v nekakšno posilno vizualno podobo, ki se giblje nekje med Brniško prihodi/odhodi konzolo in popreproščeno letalsko vozovnico. Heh, sem študiral danes, ko sem lepil en poklonjen plakat na zunanji, beli del omare, da nima pravzaprav niti malo zveze z našo uprizoritvijo oz. točneje --> produkcijo.
Bi šlo pa dosti premišljevati o naših ocenah, o pripombah, o nekaj redkih, a dovolj dražljivih čudaškostih, ki so se znašle med pogovorom. Mogoče smo vsi že preveč utrujeni, da bi še zmogli nadaljevati to gonjo, to besedno vojno, mogoče je samo to. Danes smo se še enkrat dobili s polovico profesorskega tima (beri: z njim) in sredi porepkavanja prijaznih kužkov ob ožarjenem obrežju Ljubljanice vsi napol mrtvi diskutirali. Neprisiljeno in nenaporno - in prvič po dolgem času je bilo res vredno govoriti. Splošni odzivi (torej eksterni) so bili dobri, vsaj v četrtek in sredo pa nemalokrat hudo deljeni - in to pri istih točkah! Treba je torej še veliko... O tem smo si edini, veliko je bilo narejenega, veliko še čaka. Naslednji semester s klasičnimi komedijami, ko že kar vidim, kako se bo prekleti Bergson krohotal nad našo zapoznelo odzivnostjo. Še vedno smo preveč odvisni od naših močnih režiserjev.

Ojej. Je šla avdicija danes.
Torej, veliko spanca je pojedla poprodukcijska žurka nekje sredi popolnega ničesar v Šiški (kje pa drugje), še več današnja avdicija, ko sem do dveh, ko naj bi se začela, štiri ure motril svoje neslane ideje z varne razdalje in jih najmanj petkrat podrl kot vrsto terakotastih vojakov iz dinastije qin. Vseeno - satis.

Zdaj so tu še štirje mušketirji, štirje zakolni rapirji, štirje poslednji izpiti tega semestra. Vmes nazarensko močno pričakovana naslednja avdicija, eno mini snemanje in nekaj priprav za izlet na jodlarske operetno-simptomatične delavnice. Mislim, da bo. Sploh pa danes ne mislim kaj dosti o ničemer.

Čistilni kompleks

Z Vinkom Globokarjem, zateglo igravim pod stropom malega odra Akademije, smo uspeli očistiti šminkarno vse navlake: do polovice požrtih balkanskih cmokarij, lepljivih banjic tirolskih jogurtov, smrdljivih čevljev višjih letnikov in nagrmadenega listovja novincev. In tebe, veliki oder, ki si velik samo za nas, smo popolnoma vsega pripravili za sladki, kisli, grenki, slani prvi hod naših negotovih nog. Senzorični kompas je na široko namagneten, naspan in skrajnje umsko iztirjen za premiero. Like compasses do.
V tem času... Pod noge, roke, in koren jezika se je naselil genetsko izmaličeni bršljan, da bi svoje vitice kot neskončno vrsto razpostavil po naši orodjarni, črpajoč pokvarjeno vino iz treme, treme, treme.
No, plakat je dober, ne posebno, ampak tudi mi ne odrešujemo niti mikrokozmosa. V drugem letniku je to:

• kljub vsem priporočilom iz Al-Akse (poudarjam, gre za slab podpohorski vic) in
  
• kljub najrazličnejšim medsebojnim ploskanjem,
  
• pa tudi kričanjem in delovnih zmerjanjem - nemogoče.

Take zapiske bom čez nekaj časa mogoče bral z okusom po grenkem temnem, haloškem staranem belem ali pa enostavno večzložno s temeljnim cmokom nostalgije. Opisati kaj takega, kot je pričakovanje, je stvar, ki bi jo zaupal le še Lojzetu Kovačiču. Nekoč še.
Zaspim lahko samo še z zvoki Čajkovskega, Satieja in še kakega post-nevmatika, da se moja trda pnevmatika v glavi končno spravi v mirni prelet s hitrostjo, enako planetovi. Lepo se je zjutraj zbuditi, še posebno če se ob spodvihanih roletah zbudiš vedno ob istem času. Jaz vedno natanko ob sedmih. Razen če grem takrat spat.
Pred produkcijo so napeti vsi tisti deli, ki se jih običajno ne spomniš. Spravljivo, neopazno odtekajo plameneče vijuge brezvoljno tožeče lave, zato da jih je potem poln kak tak, nič hudega sluteč blog. V resničnosti so vulkani na Havajih. Tam tudi moški rojevajo.
Ampak obstajajo seveda moški, ki tehtajo dvakrat več od mene, ki ne uporabljajo kondomov, ki berejo Dostojevskega s peno ustih, ki praznijo pivo istočasno z umiranjem človeškega mladomesovja pred svojim nosom. Charles Manson bo leta 2012 spet zaprosil za pomilostitev. In jaz bom znova prosil, da mi ne bi bilo treba prelagati krivde na ničkrive, sekanja drv na daljni, soparni avgust... Da bi se vsaj za kratko razredčil in prdel v svoj vzglavnik.

P.S.: Zdaj je ta blog postal nekako javen, ampak takih izpadov si zaenkrat ne pustim vzeti. Obenem se zanje opravičujem. Tako je.

(Pre)klic

Avdicija in živčnost, vzajemno rezgetanje bližajoče se produkcije in žametni lesk problema. Problem-ov.
Danes sem prejel telefonski klic, vprašanje, če bi snemal nek manjši vložek v neki nanizanki. Iz zaenkrat še nepojasnjenega razloga se mi vedno upirajo stvari, pri katerih pokažeš kvečjemu svojo bazo, svoj obraz, svoje telo, in ga v spolirani obliki, grabežljivež, zasoljeno prodaš očem, lačnim razvedrila. Seveda je egoistično gledati na vloge kot na nekaj, kar bo vedno prineslo kaj tudi tebi, ampak mislim, da je to lahko moja izbira. "Make no mistake", velikokrat sem počel kako reč čisto brez vzroka, brez vprašanj, izključno da bi komu pomagal. Ampak če bi bil edini vzvod odločitve skrinja zlatá... "Jo nij variante," bi rekel naš lokalni polagalec ploščic. "No way".

V zadnjih etapah ustvarjanja predstave vznikajo mizanscenska nasilja, neudomačena čustvena stanja, gibanja brez občutkov, ampak prvič imam v sebi prav trdovratno prepričanje, da bo vse, kot mora biti. In bolje.

Trenutno sem precej nesposoben za kakšno daljšo pisarijo, kaj šele blogopis. Obljubljam, da se vrnem, ko bo najhujše mimo. Hvalabogu za 115. rojstni dan Hermana Potočnika Noordunga, da si malo odjebem grdavžaste misli. Čekirajte podaljšek bloga.

Egotrip številka 21

Zarana sem statiral na Kamniški ulici za Bežigradom, kjer je potekalo snemanje še enega študentskega filma. V nekem oblikovalskem biroju (kako presenetljivo so si podobni!) sem ždel nekih pet ur, vmes bral rusko porevolucijsko prozo (ki je, mimogrede, scela precej navdušujoča), se učil osnovnih funkcij programa AutoCAD, da bi posnetki mene kot pisarniškega Brazil-ca čimbolj avtentično izpadli... No, pa vsake toliko mi je kljub vztrajnemu držanju nazaj oko skočilo na izjemno privlačno (ne seksapilno!) dekle, ki je pri projektu delala kot kostumografka (menda). Popoldne sem mučil svet in še vsaj tri ljudi zraven, ko nam nekako niso šle vaje za jutrišnji vskok pri buto kompoziciji... Ni važno.

Teden je šel mimo v trenu očesa, lahko bi celo samopašno navrgel, da burneje kot prvih nekaj sekund nastanka vesolja. No, glede slednjega upam na uspešno prerazporeditev vaj, da bom lahko šel v torek na še en veliki dogodek v Vitanje, o katerem lahko več preberete tukaj.

Izpitov je mrgolelo in žvrgolelo in švistalo okoli ušes, da je bilo človeku že kar nerodno spati od preobilice prebujenega in zdestiliranega pogonskega goriva. Najprej govor, potem kontaktne improvizacije, zgodovinski plesi, petje in včeraj še sodobne plesne tehnike v kombinaciji s prvim in tretjim letnikom. Malo je vseeno gneča. Pa naš faks nekako ni med težjimi, če si pogledamo v oči.

Sredi vsega tega kaosa me je v četrtek (niti se ne spomnim natančno, če ravno tedaj) poklical najboljši kolega iz osnovne šole, s katerim sem se od navdušenja potem še neobičajnih petnajst, dvajset minut dolgo zatelefoniral v svojem domačem narečju. To je bil mutirani anabolik, adrenalin, bencin, helij - vse naenkrat! Sveta preproščina, ki je potrebna.

Spravil sem se k poslušanju nekaj primarne polifonične glasbe (Perotina, natančneje), ki vzbuja povsem drugačne senzacije kot npr. poznejša Orlando di Lasso ali G.P. da Palestrina. Nekaj je na teh katedralnih majestijah, da še sam ne vem, kaj. Precej pritegne in v istem dihu zmore tudi odtegniti, malo zaradi ponavljanj, ki učinkujejo nekako ambivalentno. Upam, da bom v kratkem napisal kaj več o ploščku v podaljšku za "kritike". Drugače pa je to konkretno tale zgoščenka, ako komu skokovito upade (heh) zanimanje za resnično življenje.

Ne spomnim se, polovice tega tedna se od dela sploh ne spomnim več. Še Horvatove produkcije so šle urno mimo, sledeč analizo odziva zelo dobro, pa vendar prehitro. Lahko bi vam dolgovezil o čem privatnem, ampak nočem pokvariti še tega malo rojstnega dne, kolikor mi ga je ostalo. Naj ostane 3. junij lep, kot je bil do zdaj. Letos prvič skupen, neprisiljen, jasen, minimalen, čist v svojem praznovanju. 21 let, pa se mi zdi, da sem se ravnokar izlegel.
Morda je tudi etično tako. Smeh.

Zdaj pa še Njega!

[link]

Zgodi se tudi tistim, ki anticipirajo.

Vera je lepša v obliki ženske s širokim "e"

V ponedeljek me čaka romanje v Emavs, na katerem bo Kristus, mnogoter v svojih osebah, tak hinavec, da se bo blagohotno smejal in z obveznimi komplimenti trosil miloščino. Sicer pa je skoraj brezupno pričakovati, da bo karkoli učinkovalo vredno dan ali dva po premieri Horvatove predstave. Misel na nje obisk sem moral predčasno opustiti zaradi sočasnih vaj. Ko bi bile vsaj sočne, te skušnje, pa so bile neartikulirani zdrahospevi šibkosti!
Vsaj prva dva izpita za semester sta odjadrala po toku brezskrbnega poletja.
Ampak nikakor se ne morem iznebiti sluzaste mrenice, ki se vleče preko mojih misli. Ta predstava, ta B-produkcija, ki se je lotevamo - ali mora res biti izpitni dokazni material ali bi ji lahko pridodali še kaj umetniškosti? Ni dvoma, kaj hočem(-o?). Zakaj je potem organizacija na nivoju osnovnošolske deklamacije Toneta Pavčka? Zakaj je interes skladišče že ponujenih bergel (za invalide)? Še vedno ostaja čudaško, če sem prepuščen samemu sebi. Ne le neoprijemljivo, tudi pretirano naporno in kužno postane. Spore se razrastejo po mišičju, limfi in vidnem živcu, da sploh ne dojemam več sproščeno, kaj se dogaja. Se pojavlja mrzlica iz občutka manjvrednosti, pregorele domišljije ali avtonomne izčrpanosti? Zbegan sem.

Deklaracija o nezaupanju predoča problem takole: "Ljubi svojega soseda kot samega sebe. Izjeme naj bodo pijani ameriški študenti na obrežju Ljubljanice, romarski prodajalci ničesar izvirnega in nenazadnje raznorodni nekoristni vegetacijski hominidi."
Kaj pa je to, vraga? Kako naj vem, s kom točno napredujem in s kom piham steklo?
Kronski odgovor je seveda, da sem veliko premalo samostojen, da bi verjel svojim sposobnostim, ker moram najprej verjeti, da jih sploh imam. Če bi nadaljeval v tej maniri, bi od svojih najboljših prijateljev v trenu očesa dobil tri kovaške po žnabljih...

Danes je tak dan, da sem moral to napisati.
Rad bi raziskal Leidenfrostov efekt, gostoto moških in ženskih prsi, svoje zasvojenosti z medijskim.
Moral bi/hočem spoznati ljudi, katerih delo občudujem. V organiziranju časa sem že boljši, kot sem bil kako leto nazaj, tako da so možnosti večje, širše, magmatsko upogljive. Veselje šele bo, hehe. Najprej je potrebno presoditi, če sploh lahko o čem presojam - jaz.

Kamera, lekcija 2

Dva dni smo porabili za snemanje; najprej sredo, ko smo od ljudskega števila zjutraj (onega najbolj finega za film) do dveh popoldne vedrili pod drevesi okoli ljubljanskega gradu in se delali (igrali, hah!), da nam čudaške razmere ne morejo nič. Z enim starejšim, prijaznim tonskim mojstrom, enim preveč humorističnim snemalcem z Akademije (a je to z véliko?), prezebajočo, a vzpodbudno maskerko in voznikom kombija. Režiserka je emajlirala svoje živce in vse prizore na prostem smo posneli, čeprav smo se vmes redno prekinjali in iz dokaj mokrega niča spočenjali srž našega projekta. Znova in spet.
Včeraj, ko smo Vsevišnjemu sp**dili skoraj vso dnevno osvetljavo, smo mu jo v bistvu vzeli za nič. Interier je bil zatohla, hladna kovačija nekje na Viču, ki smo jo v bistvu šele do kosila uspeli ogreti. Potem smo si dali duška (in ne dušika), raztrgali nekaj scen s slino od smejanja, včasih naježili roževinaste derivate režiserki, pa je bilo vse po svoje gledljivo. Nisem mogel mimo tega, kako lepi so moji soigralci, seveda ne revijsko, festivalno lepi; bolj žareči, željni, življenjski. Najprej sem se zbal, ker smo imeli ob sebi toliko novih ljudi (cel tovornjak za režijo z RTV-ja!), ampak smo se medsebojno hitro asimilirali. Zdi se mi, da je v filmu še več ljudi zraven, ker je medij toliko bolj tehničen in razcepljen na nešteto pododdelkov. Vseeno se ga nekako privajam in počasi odkrivam njegove zakonitosti:

• važno je potrpeti s tehniko, počakati pri kadrovanju, pozabiti na tekoče ustvarjanje (kdaj pa kdaj),
• povedati kak gorak vic snemalcu, kostumografki, sosedom,
• izrabiti in po možnosti "zlorabiti" naturalizem zunanjega, ki ga film ponuja,
• izkoristiti premore za zrak, vedno za zrak (tu šele vidiš, koliko je pomemben, ker v bistvu delaš v njem, pa je na "setu" drugačen)
• obvladati stalnost koncentracije, obvladati telo za ponovljene posnetke,
• poljubiti soigralca, če se prostor shladi in zaspi.

Pa to so samo splošne ugotovitve. Malih reči je toliko in vse so drugačne od odra - v bazi pa... To je bilo res snemanje, na katerega sem ponosen.

Drugače? Razmišljam o tem, zakaj nimam niti enih spodobnih zvočnikov za presnavljanje glasbe in filmov, zakaj imam že takooo prestar računalnik za kaj resnega in zakaj je ta vikend spet tako noro poln.

Euro srčki in - ples?

Vizija povprečne popglasbe stare celine je spustila svoj šus. Ejakulacija retorike prijaznega ugajanja je izvrgla Srbijo kot naslednjo gostiteljico. Beograd 2008? Kapacitete imajo, navsezadnje jih bo 14. julija oplodila tudi karavana Rolling Stonesov, za katere lahko bratje Slovani celo izbirajo, kam jih bodo namestili. Hipodrom bi povzročil ježenje dlake Jadranki Juras - in ne le njej - tako da so prvotni načrt opustili...
Eurosong (oprosti, dragi moj Trubar, slovensko ne umem) sem spremljal skoraj v celoti, da bi si razbremenil možgane od čudaško nastrojenega dne. A se vedno vse zasuče tako, da začnem poglobljeno spremljati odrske nastope in si pritajeno misliti svoje. Gledal sem seveda v družbi samih punc iz doma, ki so skupaj z mano "prebedele" vikend, pa sem se včasih sam zase smejal različnosti okusov, če se kaj takega pri tovrstnem tekmovanju sploh sme izustiti.
No...Srbi so imeli speven komad in zanimivo frontgirl, Ukrajinci čisto usekano "opa-cupa" tehnijado, domačini Finci MTV verzijo svoje pop-metal travme, Madžari lahkoten blues, Moldavija presenetljivo neomajno vokalistko, pa... Kaj drugega ni vredno omembe.
Slovenka je poskusila, ampak malo preveč sramežljivo, čeravno ji kvalitete glasu (ne pesmi) ne morem oporekati. Ja, šolan glas, ja. Pa kaj? Premalo, tudi če vzamem to tekmovanje kot nekaj, kjer se ob vsej politični definiranosti sploh da in je vredno zmagati.

Danes dopoldne sem preveril, kako napreduje mladi sodobni ples v Sloveniji. V prulskem PTL-ju se je zvrstilo nekaj manj kot dvajset solističnih, duetnih in trio gibalnih točk, v katerih je bilo videti enega samega fanta, pa še tega sem poznal (!?). Nekaj pootročene predvidljivosti, tu in tam zanimive odrske pojavnosti, (katerikrat že?) tehnika, ki se očitno nima namena podvreči temi, smislu, rdeči klobki izraza. Z ene tremi točkami sem bil sicer izjemno zadovoljen, malo pa me je vendarle strah, da samo kot izrazit neplesalec. Sicer pa sem tudi sam promilno raziskano gledano pretendent.

In potem nekaj krogov po stadionu, nekaj uteži, nekaj dolgčasa, kosilo - zdaj pa k resnično pomembnim stvarem.

• kako stopiti skozi vrata v prostor, kjer veš, kdo te za pregrado čaka, pa moraš vmes pozabiti, kdo je tam, in biti v prostoru človeka prvikrat prvič?
• kako izvedeti za svojo besedo šele takrat, ko se plazi izza dlesni do ustničnih kapilar?
• kako se ne pustiti preračunati logiki umišljene, ne vsiljene hitrosti, ki je ni moč obvoziti? Kako ustaviti konje, če nimaš prav nobenega nadzora nad njimi?
• kako se delati, da je tvoja fizikalna spretnost z danostmi vred OK, če je podpovprečna?
• kako se lotiti narejene odrske situacije, postavljene hoje, premišljene navezave stika? Kako se lotiti znova - vprašanje, ki bo ostalo večno prisotno.

Lahko bi še nabijal s takimi brezveznimi, presplošnimi izusti, vendar je danes nedelja, dan, ki ga je treba zjebati, umetno popraviti njegovo ležerno ritmiko ter vzpostaviti taksonomijo uma in giba, vse naenkrat, vse danes. Danes postavljam svojo koreografijo za najpomembnejši plesni izpit doslej, berem o filozofiji umetnosti, psihologiji agresivnosti, paranormalnem zapletu in budnosti, vse brez misli, da sem kaj že naredil samo z orisom dogajanja.

Gledališče na medmrežju

Hura, vpijem v strop sveta gospodu, da za nekaj izpitov že vem in nekaj teh datumov in obveznosti mirno pojem preden se začne glavna, naglavno grešna požrtija ob izdelani produkciji. Takrat bo sedanji semester že bivši, še en čas mnogih izkušenj in malo dognanj.
Zdaj, tu, danes je dobro "voziti medijsko podobo", ali bolje, medijsko samopodobo, dobro odmerjene sestavljanke iz spletnih črk, ki ustvarjajo deljene resnice, ne pa deljenih hotenj. Ampak, gledališčniki smo taki, da so štuleži nezaželjeni in če ima kdo kaj na centru za sladko (na jeziku), naj pove, tudi če tega istega taisti center ne zaznava. Slaba fraza.

Alora.

• Matjaž Pograjc
• Rob odra (Maja, Jure, Katarina, Mare, Eva)
• UPDATE: Aljaž Tepina

Upam, samo, da ne bo kdo pogruntal mojega linka, ker sploh ne najdem fascikla v svoji čumnati na vratu, ki bi mi razložil, kako hudiča ga zdaj kar vsi vedó...

Enivej, brezumno jurišanje proti nekončnemu cilju se nadaljuje, ampak o tem nima smisla pisati, ker bi spet porabil preveč prostora za onanijo. Mislim, to se pak vendar počne za zaveso in vanjo potlej tudi obriše. Torej zaenkrat nič o mojem gledališkem jazu.
Danes pride v ljubljanske Križanke Jan Garbarek, skandinavski ECM nabornik še od časa njenih prazgodovinskih prodiranj.
Danes nisem prepričan, da je bilo vredno odtrgati toliko denarja za karto, ampak vseeno mislim, da me bo stari (spoštljivo, druidsko, plemensko rečeno) pozno zvečer preokrenil v mojih analizah.

Stavki se mi neopazno daljšajo, kar je verjetno posledica pretečega narcisizma zadnjih nekaj tednov. Vsekakor bom malo pripomogel k vojni z njim, ko se bom danes šel obrit. Rabim nov potni list, ker me čez poletje, od kasnega junija do ranega avgusta sploh ne bo v Sloveniji. Več kot polovico tega časa bo pospravila delavnica v Avstriji, kamor so me prijavili z bivše gimnazije (za kar sem izjemno hvaležen). Stvar se bo sukala okrog pojava operete, mislim pa, da se bo dalo dosti nalog (vsaj tako kaže scenosled) povezati z odnosom do gledališča, igro, pa seveda z veseljem do življenja. Hec. Mislim, da bo to rahlo čudna, ampak verjetno poučna odisejada. Sploh če so financerji zunanji - moj študentski zalogajček pač ne bi bil dovolj za kaj takega.
Drugo polovico julija obiščem svojo sorodnico v Londonu, ampak bom (heretik!) več časa gotovo preživel z njenim možem, občasnim igralcem iz dežele Roberta Mugabeja. Tega se v bistvu najbolj veselim, čeprav bi se bilo dobro vsaj med počitnicami malo izklopiti iz razmišljanja o tem, kar bi rad nekoč znal in počel, ampak bo verjetno že še čas za take stvari.

Ker ne bi rad danes preveč pisal, ker nočem pisati osebnih izpadov, ker nočem izpasti kreten in ker hočem vsaj kdaj pa kdaj načrniliti jasen zapis, želim za konec

vsem slovenskim gledališkim blogerjem (tem prvenstveno, a enakopravno tudi ostalim) ogromna, a premišljena, moda, ki bodo po svoji stari navadi malo hladnejša od ostalega telesa.

Eko.

William Blake

William Blake je pasel drobnico midjanskega pomožnega tasta Jitra. Nobeden od njiju ni bil kaj prida ovčerejec, ampak vsak je mislil, da ima svoj ceh v mezincu. Nekega dne se je v čredo prikradel aljaški volk, ki se ni menil niti za mimobežno podnebje ne za krajevne bakroreze, ki so ga upodabljali izključno v ultra-mrzlem okolju in v nekakšni 49-ti različici sive barve, kot jih poznajo Eskimi. Ampak ovce so, navzlic redčenju pasme, vseeno nekako dorasle strižnemu razpoloženju in naredile pastirju Blakeu in gospodarju Jitru (v islamu Shoaibu) neizmerno radost, namreč zalogo kapitalno donosne preje, volne in pozneje tudi zahtevnejše tekstilne metraže.

Kaj je hec v zadevi? V vsaki krizi, ki se dogaja (četudi ravno pred tvojim nosom), ni nikakršnih pravil, ki bi moralistično razcepljale nedeljive (gr.: atomos) delce izkušnje na uporabne samobitnosti. V igri, ki se je ravnokar lotevamo, prestrašeni študenti, z vsakovrstnim naborom hladnega orožja, se skriva toliko pasti, da je s kančkom kartezijanske premišljenosti težko reči, da smo popolnoma zreli izzivalci naloge. Lahko raziskujemo medgalaktične možnosti človeškosti, ampak kako, ko pa smo ljudje v vsej Rimski cesti naseljeni samo na enem planetu? Kakšna bizarna potrata prostora, res. Lahko se poskušamo vživeti, lahko hodimo na čisto drugačen način, kot naši udje navadno lovijo ritem, pa je vendar še prostor za izum.
Lahko je majhen, lahko je Herman Potočnik Noordung, ki se veličine svojega umskega razvoja ne zaveda, lahko je Michael Palin, ki govori hitreje kot se premikajo iskrnice, majhne žverce, ki dajejo vodi obraz morja. Vseeno pa je treba povedati tisto, česar še ni slišal ne William Blake ne Jitro ne Emile Cioran. Vsa ta imena počasi, a vztrajno pokopavajo voljo, pa nima smisla odklanjati in obupavati. Samo zagrabiti scela, ne pustiti delnih odgovorov, narobe ali ne, to je breme, s katerim si je težko pogledati preko oči.
Lahko je reči: zavedam se - naredil bom - čutim. Naš na cezijeve atome odmerjeni čas misli na nekaj drugega, kar je treba najti. Pretenciozen sem s tem zapisom, neoporečno domišljav, da se vse žge naokrog; ampak kako težko bo jutri biti človek, ki si upa razkoračiti se pred dvajset let starejšo žensko, ji pljuniti v obraz in reči: "Hočem poskusiti!", podreti kulise in se delati, kot da nismo še nič postavili v celotni gledališki maškeradi, ki se jo gremo. In zakaj bi bilo treba?
Vedno je več vprašanj kot odgovorov, veliko več. Če si uspemo (sošolci, igralci, vse sami ljudje, v katere imam neomajno vero) odgovoriti na eno na leto, še to približno, bom lahko dihal tudi brez pljuč in brez našega najbolj žlahtnega, modrega plina. Ne živimo samo od tega, kar je tako ali tako tu.
Ah ja, danes je noč za sentimentalnost.

Nova Gorica

Ravno prijadral(-i) nazaj iz Nove Gorice, kjer se svet vrti okrog ruletnega kolesa, sneženja vseprisotnih topolov, nizkih blokovskih sosesk, še po barvi smrdečega teatra in malo tudi okrog THC-ja.
Zaključili smo s štiridnevnimi delavnicami fizičnega gledališča, obrnili nekaj frulic, kakšenkrat po vesoljsko narobe, včasih pa prav po artistično švigajoče - in estetsko. Scott Henderson, Magnifico in Iztok Mlakar se na zvočnikih začuda prav posrečeno križajo in sparijo v zabavno razpoloženje. Kar pa je še boljše - v živo smo se prepričali, kako se sliši težko ozvočeno navzkrižno flodranje punka, metala, ciganije, sevdaha in pastirskega rocka.
V Novi Gorici je vmes namreč (okej, poleg stalno nostalgičnega Vladeka) v soboto pozno zvečer gostovala bosansko-bolgarsko-ameriško-japonsko-židovska (in ostale nejasnosti vse vzajemno v ekonom loncu) zasedba Kultur Shock. Ker sem stal nekoliko preblizu ozvočenja, a tudi centra šova, sem mogoče spregledal kakšno lirično malenkost, ampak v osnovi je njihov grobi, otožni, easternizirani (v tem sobesedilu plus) prizvok pustil dober vtis. Nekaj nagravžnih nacionalizmov jo je seveda kdaj pa kdaj podurhalo iz ust poslušalcev, ampak vsemu navkljub...
Na cirkuških delavnicah, ki so v malo bolj sproščenem ozračju potekale ob popoldnevih, po naših kvazi-telesnih iznajdbah, sem dobil nekaj več občutka za žongliranje (zdaj sem na 0,5%, glavno da niso več promile) in hrbtenico, malo sem obnavljal davno pozabljeno otroško strast z osvajanjem drevesnih struktur, itn. AH. Kako je tista Španka odplesala svoj flamenko na Camaronovo glasbo - zgoraj in spodaj: pri poletnih organih mi je zanesljivo skurilo sinapse.
Ali pa so se vsaj nevrotransmiterji kot desetniki poslovili od doma za nekaj časa.

Ko bi bil vsaj zmožen po kakih takšnih štirih dnevih, kot so se izkazali tile zadnji, napisati kaj spodobnega. Mogoče so tega sposobni Geoffrey Chaucer in Giovanni Boccaccio. Kurc, kanonični avtorji, ko so že mrtvi... "Okenske zavesice pa skupaj s preprogicami," by A.P. Čehov.

Fortinbras je mrtev (ne vem, kako nasloviti)

Stojim v centru svoje prav nerešljivo ljubljene Slovenije in gledam, kako svetla življenjska tekočina odteka iz glave - nekomu, nekemu Andreju, nekemu kolesarju, ki ga četrtki ne marajo. April, človek božji, sploh ni mesec, da bi se človek dobro opraskal, saj si potem zaprt za mesece najslajših nobilitet duha. Meso je tudi nič več kot medij.
Kako so lepi, ko so mladi in igrajo, četudi čisto brez interesa. Ostajajo stvari, zaradi katerih simfonični orkester Akademije za glasbo na koncertu včeraj ni mogel pogrešiti. Ker so takorekoč prilivali na ogenj s svojimi navidezno neomejenimi možnostmi. Dežela odklenjenih možnosti in zakrknjenih nevoščljivcev je vsak svet. Zelo verjetno tudi tisti planet iz 20 svetlobnih let oddaljene kopice, ki so ga pred kratkim s kukal preselili v besede umni astronomi in pridodali, da je podoben Zemlji po klimatskih razmerah, samo da je večji.
Glej, Hernan Cortes, pošljimo ladje, mnogo jambornic v slavo večnemu cesarstvu!

Po drugi strani pa je pomlad. Hvala Nazarečanu, da je to zgolj temna plat Meseca, ki ga od tu vedno vidimo samo v zlato obličje morja spokojnosti, kot kardinale in cerkvene zvonove. Vedno lepi, dobri, equus et bonus in večno samohodne lirike pregovorov. Kakšen dolgčas! bi bil, če ne bi bilo pomladi, ki ji tudi april ni več tuj in temačen spremenljivec. Vse tlakovane promenade so napošev obsijane s popoldanskim (in jutranjim in včerajšnjim) soncem, tanki plesni čevlji pokončnih mladih deklic pritrkavajo rebrom mesta, jaz pa še kar gledam joške in riti. Kako morem?! Ne bi se dalo plačati, če bi po velikem mestu naenkrat vsi sezuli čevlje in jeli blažiti zemeljske krče. Svoje, njene, naše.

Včasih je optimizem zdrav, večinoma je nevaren. Pomožni pesimizem in absolutni dvom sta največja tvorca mojih zdajšnjih dni. Najbolj učlovečena, častita čustva ne pomagajo več, zato je treba verjeti, da bom v naslednji uri zmogel odlepiti svoje misli od prizora, ki ga moram še spisati, od spolne moči, ki jo moram še potlačiti, od poletja, ki bo zdaj zdaj zasulo prizorišče s češnjami in jeseni z njihovimi koščicami. Ne morem več tako, ampak seveda, saj nihče ne more več tako, kot počne to ta dan, lahko le še vstopi v naslednjo uro in dan. Prehitro gre vse tega aprila. Toliko dobrih reči ostaja neogledanih, toliko pota neobrisanega z obrvi tistih, ki so izvedeli kakšno majhno resnico in so zato le še malo bližje smrti.

Vseeno, kako je zdaj - naslednje štiri dni bomo s sošolci preživeli na delavnicah fizičnega gledališča v Novi Gorici, verjetno tudi kaj zaspani in obkoljeni z dimom ter etanolom, pa kaj. Ergo: Protestantska logika je zgolj ena iz puščave peščenih zrnc, delati pa je vseeno užitek. Svoje liste obglodanih dogodkov, knjig, od ali česarkoli takega ne dopolnjujem več, zato je tukaj pretenciozno zasnovani podblog - Prebavni trakt / Metabolism.

P.S.: Se opravičujem za pomensko raztreščenost tega zapisa.

Razbeljena nedelja

Po krščanski tipologiji je sicer danes bela nedelja, vendar bi izraz suha, pregrešno vroča in utrujajoča bolje pokazal, da je beseda danes in vsak dan sproti meso postala. Zjutraj sem se zavozlal v eno tistih brezplodnih debat na vlaku, ki ti sicer od ritma besed razpršijo misli, ampak potem ne ostane nič pametnega, da bi se sestavil na novo ali kaj pomembnega dognal - pa za to stvar že prenosnik, enosmerni vlak, nima nikakršnih pravih pogojev. Če uro in pol svojega življenja še enkrat prebijem ob ponavljanju zmernih antikristov, previdnih svetovljanov in radostnih dvojčkov - vse od tega sem oponašal, v dotrajani obliki - bo šla ta ura v Kočevski rog pod nanose kosti... AAA! Kako sem jezen, da takole mečem stran minute.
Čez dan smo v prirejeni TV-obliki posneli nekaj prizorov iz produkcije Driade, sredi najhujše vročine vsi židane volje v akademijski kleti. Ko bi bila to bahava haloška ali dolenjska klet, potem bi nam bilo toplo pri srcu samo od redke krvi in ne pa od bližine toplotnih postaj in migotavega zraka.
Nekako smo posneli, čeprav se ne spominjam ravno dobro, kaj smo počeli. Bolj mi je ostalo v spominu nekaj ur spravljanja vejevja v gozdu - včeraj sem bil tako zadovoljen s tako blesavo enolično dejavnostjo, da se (ne)resno vprašujem - kaj zaen dan je jutri?
Ponedeljek. Brez plesa, z obilo lenobe in Richardom Wagnerjem. Mogoče bomo pri igri dirigirali na Händla, Bacha, Holsta ali Haydna, ampak tip bo ziher Švaba.
Danes bom lahko dokončal nekaj branja in nekaj razmišljanja. Dnevu se dozdeva, da sem poln odločitev, da mi je kaj mar do dela, ampak temperatura me posiljuje nad vsako voljo. Ni pa ga znoja, ki bi bil odvečen pri vsem skupaj, tudi v uri, ko je nakladanje še preblizu spancu. Ahoj, samo da smo zdravi fantje.

Kot da nimamo kaj delat(i)

Na eks-kurzije!
Včeraj Dolenjska, z izjemnimi, prav vsiljivo idiličnimi pejsaži, danes bo sledilo južno Pohorje in malo bolj hladno sopihanje ob spravljanju lesa.
Ampak na akademijskem izletu ni bilo slavnih režiserjev in olovorikanih igralcev, prej kakšen dramaturg, pa nekaj takih, ki na častiti šoli za igralsko umetnost (arheneologizem) štejejo stopnice, ker jih čistijo, po kurirsko preletavajo ali pa po upokojensko premagujejo. Dolenjska, kjer je vratar na pivu (ali cvičku, ampak ne, saj ga imajo že vrh glave) s profesorjem, še preden se sploh začne protokol in podajanje ljudi od tega župana do onega veljaka do tretjega "veseli-smo-da-ste-tu sprenevedavca".
Na gradu Mirna raste epicenter alternativne kulture v Sloveniji, ki naj bi bil vzpostavljen, vsaj načeloma in na papirju, v naslednjih treh letih. Težko verjamem, da bi v tem času lahko že začel "obratovati", ker je še veliko preostalega tehničnega dela na objektu, ki pa po mojem mora biti narejeno pred vselitvijo vseh mogočih artistov. Zakaj? Ne rečem nič, a.
Čudovito se pogovarjaš z nekaterimi, od katerih si v navadnem zaporedju dogodkov, v vsakodnevnosti, obravnavan kot rahlo nepomemben. Seveda, tudi ti jih vidiš kot obrobne, sestavne, a vendar nezanimive objekte - zato pa se odnosa pokrivata. Misterij o preproščini, ki se nehote izgublja po poti do boljšega sebe. Zato, ker je to precej osladno velik pojem.
Šofer avtobusa je imel čast razdevičiti nekaj salamensko vijugastih odsekov ceste, jaz pa sem ob tem razmišljal o zadnjih izvenšolskih vajah in vedno manjšem sestavu ljudi, ki se v tej naši skupini še trudi, da bi dosegli cilj, ki mu ne vemo imena. Mogoče nadaljujem iz trme, tekmovalnosti in razgaljanja večne neznanke, ampak ne morem še končati, jutranja vprašanja pa še niso večerni odgovori.
Eni ljudje (ljudje božji) si pa naštimajo vaje na dan šolske ekskurzije, ker jih drugače nimajo kdaj imeti. Eni ljudje ne nehajo uporabljati sodobnih glavobolov, da bi se zaščitili in se vzeli iz priklopa takrat, ko nihče ne gleda. Eni ne morejo plesati, ker imajo visoke pete. Eni ne morejo spustiti ose ven iz stanovanja, ker imajo prekratke ude, da bi segli do okenske kljuke. Eni so samo majhni, drugi pa nič več. Eni vlečejo iz pogorišča zgodovine mnogovezje, pa ne vidijo, kakšno zanič prihodnost si s tem prerokujejo, heh. Pogled v galerijo likovnih samorastnikov, nakup knjige o Jožetu Tisnikarju, vse sami drzni znanilci sranja.
Po naključju - kot da bi kaj takega sploh obstajalo - sem iztaknil in prebral življenjepis dobre prijateljice, ki se osredotoča (sam spis) predvsem na njen rezime, pretekle dejavnosti v polju profesionalne umetnosti. Človeka prime, da bi si kar malo poonegavil ud na takšno imenitno naštevanje. Najpomembnejši dvom, ki je sledil iz seznama, je: zakaj jemati prostor željnim in ga nadomeščati s polaganjem ploščic na zlati rez?
Pohvale zmanjšujejo toplotni potencial misli. Ustvarjalne trepljanjske (po rami, jasno) seanse so veliko boljše, če jih v času in prostoru zamenja banket delavcev po uspešno zaključenem proizvodnem dnevu. V njem je več pomembnega. Več od iznajdbe novih besed in uspešne širitve besednega zaklada. Ko prideš do novega, se lahko pove le preprosto ali pa se ne reče nič.
Prijateljica mi teži na SMS-kaslc, da je nikdar ne pokličem, da bi lahko malo mislil na njen proračun za telefon (ki ga niti pod slučajno ne troši zame, a pojdimo dalje), ki da baje ni od Boga dan inu obilen v svoji oblagodarjenosti. Tole klicanje in sporočiljenje se mi bo sčasoma priskutilo, zaenkrat še kar gre, ampak ko se odločim (za nekaj, karkoli), bom samo še hodil po hišah s svežimi nageljni in poravnanimi zobmi.

The sword of Damocles

I am bad at accepting a piece of advice, because I think that it is my work to produce certain solutions and partial decisions. NOW, there could be a more profound meaning to all this perpetuous babble, but right now, the temperatures are getting dangerously vivid and my senses reluctant to restrain what is human in me.

Constantly, there will be people that are afraid of getting too close, because it is so safe to take from someone what he owns in the best possible shape, it is so predictable and balancing to know what you will get. The relationships taking a turn for the supermarket strategy, where one must know what he/she buys. What is there new? Nothing, a few very not-unsaid words building into one's conscience.

These past few days were really hell. The Easter is not what it used to be, not in one bit, my active acting imagination has sunken like the bleedin' Atlantis and the workshop of horrors, facing yet another weird directive (that we must each form his own solo show) - and due to all that, my ways of talking to people have drastically changed for the worse, because I feel threatened and ignored in every sentence I produce. I take it all as a messenger of the near future, trying not to look back, hard as it is. Trying not to take pity on my own egoism, for it will only give it additional strength.

How small is Slovenia? That is not a question anymore. The things that are good have no effect on the theatre. And being little is good - but we think big. That is what makes the inspiring contrast.
My head aches. And these words upstairs are negated.

Pasijon po Luku in Janezu (AR)

Gnassingbe Eyadena. Moshe Katzav. Kako se pišejo vsa ta tuja imena? Kako se napiše ime mojega gospoda Boga, Aleksandra Ignatijeviča Veršinina? Zakaj imamo imena, ki se tako očitno bijejo s tem, kar bi lahko postali...
Moje igralsko dejanje je posilstvo. Ne da bi hotel, imam svoje ude po požiralnikih ljudi in od njih zahtevam, da pijejo slane umotvore, ki prihajajo do njih po tanki rešilni cevki. Mazohizem in obenem čaščenje lastnega sebe. Brezobzirna večobličnost črnih. Čakajoča čuječnost. Členkasta mast, ki se izmije z lekovi, ne v tvoji posesti. Zdravila so odslikane navpične sence, za zaprtimi tiri tvoje proge je treba iti po nerazločni stepski praznosti nekim neznanim izgnanim spoznanim očem naproti.
Turški stolp razpostavlja trepalnice v mrknjene pločnike glavnega mesta. Majhna, da se je ne splača spečati s tako nenasitnim želodcem. Zarašča se, v njenih ploščatih, odklenjenih materah ne raste več divja ravnina, polna surovih, pohojenih borovnic, zdaj je ostala le praprot. Zraven pa listek, da zviješ, skadiš še to zmes na dušek do dna do dna. Meša se - zmes za potico.

Vaistino se rodi!

Delavnice Telo kot Orodje Izola konec marca odmaknjeni vznik aprila terasasta mikro vzglavnica tihi zgodnji spanec krč v želodcu za tristo trojanskih grških perzijskih nedavnih spopadov cunami pa morebiti še vratar ozdravljen bogat ovešen s prašičjimi zaklopkami po ušesih.

Kar lahko je pisati teh zadnjih nekaj. Pa točno zato je treba.

Okej, bedeč, pa bo že.

Znova sem prebedel noč ob klanfanju nekih bedastih racionalizacij - pisal sem si vprašanja, ki me zanimajo v zvezi s tremi dejanji Treh sester. Ni lahko, ker se vsakič znova zdi, da je kaka postavka čisto zgrešena, najsi bo to zaradi vprašljive pomembnosti, najsi zaradi vprašanja, ali naj na bodico odgovori režiser ali bi to moral storiti že sam, kot odločujoči se (Jaspersov) igralec, najsi bo zaradi slabe preglednosti celote.
Pisati vprašanja o svoji vlogi v gledališču je čudaško opravilo, ki pa je nujno potrebno - četudi ne gre za dejansko napisane reči. Pišeš o človeku, ki ga boš igral, ampak tisti človek je že v tebi, nekje, samo najti ga je treba - kot bi rekel Peter Zobec, je v vsakem človeku možnost za tisoč življenj.
Tako da nas nikoli ni manj kot tisoč na predavanju...

Koncert Fazila Saya v torek bo treba nujno izpustiti, ker bi moral manjkati pol ure na glavni obravnavi, na igri, kar pa je (ravno) v torek precej kočljiv minus. Sem pa že dobil karte po predprodajnem + študentskem popustu za enega od dveh koncertov Druge godbe 2007, na katera sem namenjen. Tudi spočit sem, ena neprespana noč še ne okrene tečajev na glavo. Za vikend bi rad odšel na plesne delavnice v Izolo, vendar me je prijatelj, ki jih bo vodil, pustil z minimalno podatki in sem zdaj čisto izgubljen - ne vem niti tega, kje bi lahko prespal (razen v kakem hostlu ali pri zasebniku ali pa sošolki). Naslednji teden ponavljamo eno predstavo, v katero sem nadknadno vskočil za živo zvočno kuliso - pride nas gledat selektor za državno tekmovanje lutkovnih predstav.
In v svojega človeka iz drame še niti približno nisem dokončno zakoračil, čeprav mi je bil na začetku, ob prvih branjih in tuhtanjih, preklemano všeč. Jebiga, v gledališču je edinole dvom trden.

Programi, veselja, hrepenenja

Objavljen je bil (izvrsten) program letošnje druge godbe, kupil sem predrago, a po mojem vredno karto za skandinavskega saksofonista, tudi za ljubljanski jazz festival pa že imam prve neuradne podatke, kdo pride igrat. Tomasz Stanko je že eno tako ime, zaradi katerega bom točil solze, če bom imel takrat kako predstavo ali kako drugo zadržujočo aktivnost.

Aaa. Ni več časa - za danes.

1 uro naprej?

V Sloveniji smo tako nagneteni, da si marsikdaj pljuvamo v lastno skledo. Ali pa vanjo mešamo smetano in pričakujejo, da bodo vsi prijazno sodelovali. Ampak v resnici je to vsesplošno hvaljenje, pokroviteljsko trepljanje po ramenih in pavšalno dobrikanje krinka. Ja, seveda nisem povedal nič novega. Včasih se mi zdi, da bi kakšno umetniško stvaritev, besedo ali pa misel koga drugega zelo rad pokritiziral, povedal, kaj se mi v tistem trenutku zdi in kako dojemam stvari. Pozneje se mnogokrat mnenje spremeni, včasih počiva - pa ni v tem poanta.
Finta je v tem, da se ljudje zavarujemo, ko dajemo pričakovane pozitivne sodbe, ko nam kaj ni všeč. Tako zavestno ali podzavestno pričakujemo podoben odziv v obratni smeri. Spet nič novega.
Torej.
Zadnje čase se mi dogaja, da tu in tam kdo ne razume, da je med pravimi prijatelji lahko/možno celo več t.i. "kritizerstva" kot med bežnimi znanci. Hej, vendarle se poznamo bolje - še vedno premalo - kakor koli. Nikjer se ne izvzemam, verjetno tudi jaz to počnem kar večino časa - namreč, da si ne upam povedati v obraz, kadar mi kaj "narobe hodi" (in zakaj!) in to, da se včasih preveč znašam nad ljudmi, ki jih imam v bistvu rad. Ali je to zaradi te težko pogrešljive bližine ali zaradi preproste prirojene agresivnosti, ne vem. Ne iščem opravičil, ne iščem tolažbe. Nočem pa, da se vedno znova gremo isto gnilo jajce. Odnosi, ki so udobni in dolgoročni, postanejo formalnost sama na sebi. Kar pa spet ne pomeni vojne in mira, še manj iskanja prilagojenih pogojev.
Treba se je najbrž potruditi pogledati naokoli in spoštovati človeka, s katerim se pogovarjaš. Resnica je amorfna in prehodne narave. In ne spodbujam nikakršnega naslanjanja na lahkotni relativizem.

Zdi se mi le, da preveč ljudi, ki jih ne bi rad, izgubljam po malomarnosti. Novo tkanje pa je vsako leto bolj težaven proces.
Ura je šla naprej, evo, kaj še.

Glasbena omara, 1. del

Danes malo brskam (časa je, preklezakurenk, na pretek in iztek) po svoji glasbeni zbirki ali natančneje po tistem njenem delu, ki ga imam tu, v Ljubljani, na cimrovem računalniku. Jutri naj bi bil namreč dan, ko se bodo po vsem svetu ugasnili računalniki, pa raje postorim danes, kar ne bom mogel jutri.

Ob tem, da je seveda Ali Farka Toure lani umrl in lahko samo še sanjam, da ga bom kdaj slišal v živo, sem danes malo poslušal njegov poslednji album, že dokaj zapolnjen, prebarvan in naohomotan z raznobarvno kramo, ki bi naj bila malijska. Jasno, še vedno je to tako zelo njegov album, vendar mi založba, ki ga je izdala, ne daje ravno upanja, da ga niso hoteli zgolj dobro prodati neukim afrofilom.
Med jadranjem po svetovnem spletu sem naletel na nekaj posnetkov Alija, vendar me je eden, ki ga še nisem videl, prav prijetno presenetil. Gre za posnetek s kraja DVD-ja "Festival in the Desert", letnik 2003, ko je Ali s prijatelji organiziral koncert v Niafunkéju, svojem "glavnem štabu", da tako rečem.

No, v glavnem, počasi so se prilivali na ogenj spomini na koncert, posvečen v spomin od lani pokojnemu Toureju. Gerhard Kubik in njegova etnomuzikološka finoča "Donald Kachamba's Kwela Heritage Jazzband", Afel Bocoum (ki je tudi na videu, v črnemu klobuku in črnem šalu; nekaj postov nazaj sem narobe črkoval njegov priimek!) kot Alijev naslednik in nečak, Tartit (tuareška - mislim da - zasedba, tudi sodelujoči na taistem festivalu)...

Ampak ta video je bil posnet tri leta pred smrtjo te legende afriške glasbe, vsaj tiste afriške glasbe, ki je uspela prodreti. Za svoje delo je fasal tudi Grammyja (za tisti ponesrečeni zahodni predalček World music), niti ne vem, če samo enega, pa saj ni toliko važno - nikoli namreč ni šel dvignit nagrade. Če mi hočejo kaj povedati, je rekel, naj pridejo k meni, v Niafunké, v Mali, in so vedno dobrodošli. Evo ga:



Da ne bom ostal zgolj pri zibelki civilizacije, naj povem še to, da se zdaj skušam potopiti v Zahodni kanon in vse tozadevne monografske publikacije (pa ne le zaradi naloge), predvsem pa se skušam ob vseh razpršenih mislih usrediščiti v problemu Veršinina, osebe, ki jo igram v Treh sestrah. Seveda je res, kot pri vseh rečeh, da bolj kot si pozoren, bolj kot si zares zraven, manj razumeš vse skupaj. Da se izmeriti, da se skicirati - kaj pa naprej? Do ponedeljka se moram domisliti nekaj bistvenih vprašanj za naše režiserje, da bo delo bolje prekrvavljeno in široko gledano.

Dumpster

I'm getting dumped, but the funny fact around the matter is - I deserve it. But the second thoughts tell me that something is finally going to change, and that me myself am going to turn it upside down. Well, yes, how else could it be.
I think theatre really is a risky and unhealthy behaviour of mankind, but considering that I still love co-producing and researching it to the very depths of Kocitus, no matter how little success there is in doing that, I'll do it.

This week - the Lunatik shows in Stara elektrarna; the Odtenki performance in Kranj, on the Week of Slovene drama; re-rehearsals for Driada next week and figuring out who is William Blake and/or Aleksandr Ignatievich Vershinin.

Gazeta Wyborcza

V največjem in - tako mi pravijo poljski prijatelji - najbolj inteligentnem poljskem časopisu, Gazeti Wyborczi, sem bil očitno tako odmeven, da razen imena sodelujoče države, Slovenije, sploh niso opazili mojega nastopa :). Vse je dobro, vse je od Boga, tako vsaj ne bom več živel v lažni veri, da je bil moj nastop vreden počenega groša. Dobro, seveda sem se potrudil dati svoj maksimum, potrudil sem se zabavati publiko in kolege, potrudil z glasom, kolikor je tistega dne moj glas od živčnosti še zmogel.
Heh, je bil pa hec, da za prvo odpeto pesem nisem imel niti najmanjšega pojma, kako priljubljena je na Poljskem. Youkali Kurta Weilla je nenazadnje prevedena v njihov jezik in jo vedno pojejo kar v domači priredbi, tako da je bil velik del aplavza verjetno namenjen tudi faktorju, ki ga jaz niti v sanjah nisem pričakoval. Dobro, okej, dovolj žalovanja. Postavi se ravno in dihaj.

Kako je dirigirati Beethovnovo deveto simfonijo? Bolj nehvaležen šiht kot če bi počel isto s Chopinovim Nokturnom v Cis-molu. Za naslov te zadnje skladbe, ki mi posvečuje uspavanke vse tja od filma Pianist naprej, sem izvedel od Poljaka, pianista, ki me je spremljal na zaključni večer. To z dirigiranjem ima pa bolj malo opraviti s kakšno samopašno norostjo, ampak bolj s študijskim programom. Naloge v smislu "ne ti delat kaj, ampak ti razmišljaj kako" so vedno bolj pogoste in zahtevnejše, ne glede na predznanje in obdelavo besedila. Samo da se ne zaštrikam v tekst, kot se je v tem življenju najlaže zaplesti, pa da ne pozabim, da oder ni terapija za zdravljenje privatnih nezadovoljstev. Slovenske anamneze pa te reči so dobra snov za kako oh-kako-zelo hlinjeno samomorilno literaturo, gledališče pa jih ne prenaša dobro.

Kaj sem sploh napisal? Mogoče bi bilo bolje, da blog za nekaj časa zaprem, ker imam že dlje časa občutek, da ne gre nikamor naprej in ne nazaj.

Spanje ni važno

Smrad od pogrešanja Poljske se je majčkeno razkadil. Zdaj poskušam umiriti glavo, se naspati, pa seveda ne preveč, in ne misliti na to, da imam naslednji teden predstavo vsak dan do sobote. Nekaj pomirjujočega, pa ne preveč:


In The Morning Frost by ~Yaninah on deviantART