Zjutraj sem razmišljal, med standardizirano hojo navzdol do centra, o mestnih metronomih, o taktologiji ulice, o inakciji, reakciji frakcij in refrakciji načina. Mogoče sem bil umsko zadet od beri-dokler-ne-zaspiš-na-knjigi branja Čehova prejšnjo noč ali pa je bila preprosto dobra misel o dnevu kriva, da je zdaj zunaj Sonce.

Ravno berem, da tudi drugi najdaljši tiči Evrope niso več tako samozavestni. Here. Pa, saj, to je doba zmanjševanja dejavnosti, dejanja. Zakaj potem igramo dramo, delamo dramo?

Najbolje, da skočim tri nadstropja više in si izposodim kaj daljnega. Če že ne sibirskega, pa vsaj ruskega. Malo sem pa le zadovoljen, ker sem končno dobil v roke svoj izvod zbornika ob 60-letnici AGRFT, ki je bila že lani, pa so v nevemkateri impregnirani glasbeni skrinjici hranili tiskovine, ki bi morale biti dostopne najprej študentom, profesorjem in uslužbencem Akademije. Tako se mi zdi, no, nočem nabijati parol na stene. Luther nisem, prav dosti stran od svetohlinca pa ravno tako ne.

Koliko informacij se prebere danes? Koliko se jih najde, kje? Če bi na svetu obstajala aleksandrijska knjižnica, bi se jo dalo podreti, sežgati, in človeštvo bi izgubilo svojo zalogo znanja, moralo bi začeti znova, temeljiteje. Danes pa lahko - kaj? Izklopiš elektriko, globalno? Saj imamo knjige? Sežgeš knjige? Imamo preveč glav, da ne bi obnovili večine. Grozen občutek, pa niti ne bi smel biti. Ja, to je najbolj zanimivo pri vsem. Ne bi smel biti...

In to je samo en traktat bloga, kakršni nastajajo vsake pol sekunde po celem svetu. Obup pa nima mesta, zato še tole - za vse vernike bo v kratkem poskrbljeno. Bog prihaja in hudič je v mamonu, in tako dalje in tako dalje...

Yerushalayim, Tel Aviv, re:

Kakšen dan je bil spet to! HUH! Čez vikend se mi je vnel - od po neumnem razbesnele se vročine - ramenski sklep, tako da ga nisem mogel držati niti v eni poziciji, ki ne bi pekla, bolela, kar pač že. Ne vem, mogoče je zajebano, če si kaj zviješ, še bolj, če si tisto zlomiš, ampak tam se da verjetno vsaj najti neko pozicijo, kjer omiliš trganje bolečin. Tukaj je pa jeba obči problem. Hvalabogu (da je vedno en hvalabogu) smo dopoldne opravili vesele plesne urice s profesorico kontaktnih improvizacij. Trenutek za tem predavanjem so se na naš faks pritiholazili neki novinarji in posneli nekaj ljudi, ki odgovarjajo na vprašanja v zvezi z letošnjimi oskarji. Izrezek je tukaj:



Hehe. Da so sploh našli naše nizkokorasle frančiškanske hodnike. Očitno nas je nova spletna stran še predobro zreklamirala.

Ampak najpomembnejše šele pride. Pri Temeljih filozofije je nek majcen kvark debate letel na fizika Heisenberga in ni hudič, da nisem potem po zadnji učni uri dneva na nekem obskurnem prehodu za pešce trčil v svojega gimnazijskega profesorja fizike. Pojava, da bi ga še zdaj prepoznal na sto metrov. Njemu se je malo mudilo na vlak, pa vendar ne preveč, da si ne bi rekla besede ali dveh (tudi o Heisenbergu!). Kaj sva se pogovarjala - ni važno. Bolj to, da sem videl, kako mu še vedno noro dobro delajo možgani, kako hodi na neka neobvezna predavanja v Ljubljano, ker ga zanima ogromno nekih reči in kako je in bo verjetno ostal njegov največji problem držati pedagoško avtoriteto v razredu s tako nežnim pristopom in ogromno, razpršeno željo po vedenju. Okej, to je bilo za mimo njive.

Glaven je bil ogled dokumentarca z Olive 2006, festivala sredozemskih gledaliških akademij, na katerem smo bili Nika, prof. Jožica in jaz septembra lani. Zlepek posnetkov je bil precej impresiven. Četudi bi bil narejen skrajnje butasto, je vseeno toliko zgodb skritih po tistih metrih traku (ali digitalnega spomina - vseeno!). Kar je poglavitnega pomena - po ogledu tega (kot že tudi prejšnjih filmov s tega festivala) filma sem spet dobil precej litrov bencina za vse skupaj, če mi ga je mogoče ta nedeljska bolezen kaj spila. Preprosto premočna roba je ta Izrael zame!

In... Ne, ne bom vsega napisal. Je preveč in premalo splošno zanimivega. Tudi blog je samo javni medij. Đeboš.

Mati, daj mi S(s)onca in ostalo

Včeraj smo s sostanovalci iz doma gledali neke nemške driskaste posnetke, ki niso nesli dlje od svojega šokiranja s fekalijami in nekimi navideznimi katoliško zaostalimi temami. Brez veze, vsake veze z lepim. Tudi grdo mora biti estetsko - to včeraj je bilo navadno neideološko natepavanje. Najhuje je, ker vem, da se da tudi s takšnimi skatološkimi pornadami hudo dobro služiti, saj obstaja določen odstotek ljudi, ki jim je to jako všeč in jih močno vzburja. Ostali pa se lahko samo histerično režimo in se pretvarjamo, da smo ljudje dobra, polangelska bitja iz vmesnega prostora med nebesi in peklom.
Ali kot bi na to zabrusila ena zadnjih epizod legendarnega South Parka - bombardirajmo nebesa, ker v njih Sadam posthumno tvori orožje za množično uničenje...

Cimer je montiral na okno v študentskem domu ogromno toplotno črpalko, ki deluje kot klima in kot grelnik. Termična estavela torej. Ne vem sicer prav dobro, zakaj, ampak ta črna gmota železja me za zdaj ne moti. Za zdaj. Bom pa popizdil, če mi kdo vzame razgled na čisto nič razen nasprotnega dijaškega doma in stadiona.

Končno sem našel pomen latinskega izraza "ut consecutivum". Pri Čehovu je namreč en manjši problem, da za vlogo Kuligina (ki je ne igram, pa vseeno) dosti zlorablja latinščino. Ob tem iskanju pa sem ugotovil še, da se je moja polenitev (in domnevam, da ni zgolj moja, privatna) razširila tako daleč, da se dolgo dolgo ubadam z iskanjem informacij preko interneta, šele potem, ko postane vse skupaj brezupno, se lotim vpogleda v kako strokovno knjigo. To je taka kužna bolezen, ki se je je treba zavedati in jo počasi, a zanesljivo iztrebljati. Vsaj relativizirati.

In še največji problem zadnjih nekaj dni - ponudili so mi snemanje reklame. Ne vem niti tega, ali bo zares (zagotovila so že taka) profesionalno posneta, dobro zrežirana, najhuje pri vsem je to, da bo dobro plačana in moj etični kodeks se pričenja rušiti kot hišica iz kart. Zaenkrat samo pričenja, za nič se še nisem odločil. Igralska higiena in prva predstavitev - vprašanj je na tisoče. Ampak tako ali tako je moj astrološki znak takšen, da so mi v življenju očigledno namenjena vprašanja, odgovori pa ne.
To z reklamo je hud moralni problem. Četudi je nastal samo v moji glavi - a je važno, kje?

Deljenje fig

Razdelitev vlog je prišla kot komet. Na prvi dejansko skupni uri smo izvedeli, kaj bo kdo igral, tako dokončno kot je dogovor za ena in ena v Principia Mathematica. Prvič na akademiji sem dobil vlogo, ki sem si jo v bistvu zelo želel. Ampak to sproži ravno nasprotni val vprašanj - vse v povezavi s pritiskom, razvojem, kaj zdaj in še tisoč takšnih. Mogoče je pa samo preveč prisotna človeška želja po negativi. Mimogrede, delo z Vio Negativo še traja - in izhoda iz tunela še ni ravno videti.

Včeraj sem si ogledal plesno-glasbeno-gledališko predstavo VSPRS v Cankarju. Danes, ko razmišljam o njej z nekoliko razdalje, ugotavljam pomanjkljivosti v zgradbi, zgodbi, zapletu, včeraj pa me je vse to tako malo zanimalo, da me je predstava vsega zapeljala in odvedla na svoje polje umetnosti. Pa ne zgolj zaradi fizične moči, ne zgolj zaradi vseh osebnih problemov, ki sem jih s sabo tovoril na to prezentacijo spretnosti v upanju, da se očistijo z nekim dionizičnim blagoslovom... Preprosto tako močno je delovalo name vse, kar so počeli na in izven odra, da sem si po predstavi kupil ekstremno drag plošček z originalno glasbo iz predstave, da sem bil čisto mehak za nekatere ljudi, ko sem ponavadi bolj narejeno mehak ali realno trd. In potem tista razstava slik v glavnem preddverju, ki je kar sama od sebe lezla v zrklo...

Na Kongresnem trgu sem ob povratku domov naletel na stare komšije iz časov celjske gimnazije in z njim židane volje stisnil kozarec belega. V krogcu sem poznal v bistvu vse, najbolj pa sva se zaklepetala z Jožetom, staro legendo. Vedno ga srečam ob pravih trenutkih. Ima pač smisel za "timing". Da ne načenjam, o čem vse sva trgala besede, ko se vendar nisva videla že več kot pol leta - ampak dan je imel včeraj posebne razsežnosti. In pika.

Sreda tedna, novega vsega

Začenja se, v popadkih, novi semester. Veliko stvari mu zastavlja pot. Tudi odločenost se še ni odločila, ali bo odločena. V vsakem izmed nas je kanček zle skepse.

Kar lahko rečem zase: zdi se mi, da izgubljam pozornost in zaupanje, ker sem preveč rahlih živcev in preveč hlepim po pozornosti ljudi, ki se ravno zato branijo, da bi mi je sploh kaj namenili. Borba je vnaprej obsojena na svoj "Waterloo".

Za druge: vidim obilo novih, neznanih pogledov in kopice bogate snovi za očmi. Enigme se večajo, razdalje tudi. Mogoče je to čista pot do pometene police resnice. Če tja sploh hočemo, vsi mi skupaj. Režiser dela svojo dolgo pričakovano komorno zasedeno premiero, igralka nas še vedno sprašuje o naših rečeh, o tistih, o katerih lahko govorimo za skupnost. Osebno je postalo javno, ne da bi to še pomenilo kaj novega.

Prebirali smo Mihaila Čehova (Michaela Chekhova), starega K.S.S. (III, IV), biografijo Sare Bernhardt, Josepha Chaikina in vse na temo Open Theatre, Grotowski sourcebook nas še čaka...

In ravnokar odprti čas do junija bo posvečen času. Bolj prikladno že skoraj ne bi moglo biti.

Nespečnost

Našel sem dva precej zanimiva linka do robe na medmrežju:

http://www.kvarkadabra.net/article.php/Raziskovanje-nenavadnih-vzrocnih-povezav/

http://learn.genetics.utah.edu/units/addiction/drugs/mouse.cfm

Nič kaj posebnega. Očitno danes res ne vem, kam s sabo, posledično se rad malo ponavljam.

Dnevi, polni vlage

Sem res taka žrtev drugih, da mi je zares všeč ena ženska, šele ko to na meni, v moji rdečici in izrazu na obrazu opazijo tudi drugi?
Pa grem naslednji dan po tem, ko se mi prvič po nevemkoliko časa zgodi, da začutim, da mogoče nimam kamna namesto črpalke za kri (vsaj glede tovrstne ljubezni), v fotokopirnico sredi mesta in se kar naenkrat pojavi, kot duh, za mojo desno ramo in sprašuje, če si lahko skopira isti tekst, ki sem ga malo prej vložil, še zase. Pa ni bilo nobenega stika, ker je še od nevemkdaj malo zadržana na razdalji do mene (in jaz do nje), ampak dovolj je bil nevtralen pogled, pa lahko živim še en mesec od tega. Novi semester pa se tako ali tako začne že prej.

Dobro, stran s temi jamrarijami. Včeraj so na uradno spletko AGRFT končno naložili profesionalne slike vseh (z izjemami, ki se niso prišle slikat) študentov, tudi absolventov, ampak kontaktne informacije niso ne naši maili ne naše telefonske številke - za vse so preprosto kar prilepili številko Referata za študentske zadeve in njegov e-poštni naslov. Lenobe. Slike same po sebi so pač manifest retuše in domišljene osvetljave. Pa EOS-a.

Že drugič nisem stopil na oder na delavnicah, ker režiser hoče, da obdelava in izpiliva točko na ravni teksta, preden jo butneva vsem na ogled. Naj bo, kakor Bog hoče. Meni je všeč delati tudi tako, samo malo nelagodno se počutim zaradi ostalih, ki delajo na odru...

Važno je, da sem se po tistem prezebajočem snemanju včeraj uspel vsaj toliko zbrati, da sem na polovici prebranega komada na Prešernovem trgu ugotovil, da dejansko nastopam in da se miselno še nisem naselil v prostor, kjer trenutno stojim. Grozen občutek! Ampak na nek način je bila to dolžnost do Franceta. Lepa, neposiljena, četudi ti kak profesor rine v roke knjigo in reče: "Dej, dej, ti sam dej!"

Danes so na našem faksu informativni dnevi. Čutim veliko nove moči in čutim, da se tudi nam začenja novo obdobje s temile Tremi sestrami Čehova, ki jih obdelujemo in rovarimo po njih za naslednji semester. Kakršno že bo, močno bo.

P.S.: Spodaj groba montaža in skompresirana kvaliteta, ampak vseeno - intervju filmček za Wroclaw.

Lo'Jo en concert

Klovnovsko-igralske delavnice, ki so čez pretekli konec tedna kulminirale, so se končale z velikimi debatami o igralstvu, zaresnosti in učenju nasploh. Spoznal sem rusko igralko, ki že dlje časa živi in dela v Sloveniji, študirala pa je seveda v Moskvi in ve ogromno o Čehovu, Stanislavskem ter Mejerholdu. Kar pa je glavno - slovensko govori s tipičnim ruskim naglasom, zato pa toliko bolj obvlada samo ruščino, kar se zelo dobro vklaplja v moj program "obdelaj Tri sestre v izvirniku". Sicer pa sem za to že zaprosil dobro prijateljico, ki študira ta jezik in obožuje Rusijo kot tako, čeprav ne jaz ne ona nisva bila še nikdar niti blizu Rusije. :)

Ampak - vsekakor so bile te komaj petdnevne delavnice z nadvse razigranim in iskrim Francozom izjemno pomemben del mojih semestralnih počitnic. Čeprav bi morale v resnici biti počitnice. Mah, zajebi še to. Počitnice bodo pri osemdesetih.

Klical me je koordinator našega gostovanja na Poljskem in mi povedal, da bi rad imel predstavitveni filmček zmontiran v tem tednu. Zdaj se moram spraviti k sebi in čimprej skontaktirati sošolca, da se mogoče vendarle prikotrlja iz krasnega Novega Mesta, da zlepiva zadeva, ki tako ali tako potrebuje samo nekaj lepotnih popravkov, veznih koraldic za ogrlico iz odgovorov (stvar je pač intervju) in mogoče kakšno podporno multimedijo. Bomo videli.

Včerajšnji koncert francoske glasbeno-stilske zmešnjavice po imenu "Lo'Jo" v CD je bil demonstracija izjemno polne glasbe in odrske pojavnosti, scela nekaj tistega najslajšega, kar sem od koncertiranja uspel ujeti zadnje leto ali dve. Čeprav smo cel koncert v Veliki sprejemni dvorani prestali dobesedno, ga nismo "prestajali" metaforično. Njihov zvok je namreč tako raznobarven, medkulturno obogaten in popolnoma zasvojljiv, da bi lahko njihove muzike spravil še za kake tri ure v ušesa in oči, pa seveda ne morem pričakovati, da bodo potemtakem igrali pet ur. Res, ko so končali, je bilo zame kot premor do naslednje polovice.

In še ta kriminal, da ob prihodu v CD nisem našel štanta z njihovimi CD-ji, po koncertu pa sem dobil samo še en starejši album, tistega novejšega (s katerega je bilo, joj prejoj, večina izvedenih kosov) so v hipu razprodali. Aber natürlich. No, tudi "Fils de Zamal" je od hudika, ampak mislim, da si bom moral dobiti še onega. Notfall! Še opomba: Njihova druga vokalistka je magrebska lepotica brez primere. In igra vsaj pet različnih instrumentov! Prevzemajoča ženska.

Hjah, na poti domov sem drsel mimo našega off-the-record akademijskega lokala in ... v oknu so me opazili, kaj pa. Malo sem se zagovoril s tretjimi letniki, malo s punco, ki je pred tednom dni delala sprejemne izpite v "Big Apple-u", malo sem pa hodil na WC, ko so se vzpostavili pari. Tudi to je sprejemljiva tehnika. Vsaj en del telesa ne trpi.

Danes nadaljujemo z Negativ(i)nim mišljenjem in zaostalimi opravki od prejšnjega. And so they lived happily ever after and they - killed Kenny? Hm.

Droben dan

Odnos, fokus na več kot le eni stvari ali osebi ali živemu bitju nasploh, ne vdajati se v svoje napake dokončno, ne si postavljati preveč omejitev, ne razmišljati o svoji zahtevani iznajdljivosti in preskoku misli, ki naj bi ga prezentiral na odru, vsakič ko stopiš nanj. Preprosto - ne!

Saj veš, nekatere preobrate in nekatere težke reči v življenju preprosto prepoznaš iz enega samega, natančno merjenega pobliska z očmi. Veš, primojdunaj da ja. Ampak težko je narediti korak od vedeti do reševati problem. Ker če se ti dve stvari ne povežeta, ostaneš zunaj, kot da ne bi vedel nič. Takoj, ko zares spoznaš svoje šibke točke, jih začneš obdelovati - ampak spet ne ves čas! če za kak dan ne stopiš ven iz svojega problema in se mu zarežiš tja v brk, nimaš niti najmanjše možnosti za uspeh.

Igrali smo se z žogami, si ploskali, se smejali, se vzpodbujali, se gledali, končno postaja naša skupnost tudi skupina. In se valjamo po tleh, ker nas boli prepona, skačemo v zrak, ko ostane prazna glava na praznem odru bolj prazna od praznega časa. Res je težko, ko si v nekaj primoran in obenem rad sprejmeš to, ampak od prisile ne dobiš nič drugega kot dodatne kile v center, ki bi moral začeti dihati, sprejemati in jemati.

Pojavljata se dve vprašanji, ki sta izven delovanja zadnjih nekaj dni - eno je novejše in drugo starejše: Kdo je Jure Godler in kdo Dušan Jovanović? Misija teče.

UPDATE: Nekaj izjemnih nadrealizmov z DA.

Francoz

Beseda ne pomeni kar za brezveze tudi priročnega hišnega orodja. Francoz oz. Belgijec, pri katerem imam zdaj za sabo dva dni dneva delavnic, sledijo pa še trije, je slika, da jo iščeš. Seveda, študiral je na Lecoq-u, seveda, profesionalno se dosti ukvarja s klovnovstvom in teatrom (zlasti pouličnim), vse drži. Ampak mislim, da je v njem dobro še nekaj drugega poleg tega. Izjemen občutek za poslušanje in branje ljudi.
Kako brati ljudi? Izjemno težko vprašanje. To je skoraj tako, kot če bi si želel imeti tista posebna rentgenska očala, ki bi vsakega človeka mimo najprej slekla do nagega (samo zate), nato pa bi mu še pogledala v možgane, kaj misli. Otroška želja, ampak nekateri ljudje to zmorejo tudi brez pripomočkov in brez dotika.

Nekaj žensk je obupalo nad delavnicami, ker se jim je zdelo, da ne vedo, kaj sploh tip hoče, da nima ne sistematike niti prav nič simpatičnega pristopa. Am-pak! Na odru nismo zato, da bi si delili komplimente, ampak da bi nekaj ustvarili. Nismo tam niti zato, da bi v vsakem trenutku vedeli, kaj se od nas pričakuje. Klovn navsezadnje mora držati stik s svojo publiko, nenehno, jo zapeljevati, ji sugestirati, jo presenečati, vse to pa čimmanj z možgani. Ključ se skriva v človeškem strahu, v tremi, v izgubljenosti, v norčavosti, v budalostih in včasih živalskosti obnašanja. Pa saj niso živali samo to, kar pridevnik zanje označuje. Niti slučajno.

No, kaj jaz vem. Meni je všeč za pop*****. Ne morem si pomagati, včasih samo kletvina obarva misel.

Naslednji teden pa poustvarjamo dogodke pri Vii Negativi, glodamo montažo nekega študentskega filma, hodimo na koncerte francoskega etna in obdelujemo Čehova - v ruščini in v cirilici. Če je bil včeraj dan uničen, pa danes dober, mi je vseeno, če so še trije zatem slabi, na enega dobrega preživim cel mesec.

Korol Lir

Danes se bo zgodil prevoj. Pa ne oni matematični. Prevoj iz enih delavnic v druge, oboje naraščajo po svoje, pri enih pričakovanja, pri drugih umetniška negodovanja. Vse z zvrhano mero potrpežljivosti, ki mora končno enkrat premagati nestrpnost. V gledališču je že tako, kot vsepovsod drugje, da stvari uspejo same od sebe na sto poskusov enkrat. S tem je treba dihati.

Kdaj pa kdaj moram postati tudi prasec. A s tem me filajo v poklicu (eee, vokaciji) ali kaj? To se zaenkrat le sprašujem. Prepozno bo, če bom na stopnji razvoja, ko bom že za vse ostale (razen doma, kjer me poznajo predobro) postal prikupni nergač, turbonakladač z ne vem kakšnimi prijetnimi lastnostmi vse... Je že res, da sem mogoče kdaj tudi to, ampak ne vem, čemu posploševanje. Zakaj si morda niti sam ne pustim na nekih prelomnicah v komunikaciji več (p)ostati prasec? Je res življenje tako enoznačno?

In najpomembnejše - je pečat katoliškega tartifovstva res pustil en tak ogromen gnil tartuf na mojih jetrih?

Zajebi to. Danes se začnejo gledališko-klovnovske delavnice z nekim Francozom v PTL-ju na Prulah. Za tem uvodnim mitingom pa še zadnjič ta teden mozgamo naprej in odlagamo nepotrebno svojat misli na stran pri Negativi.

Produkcija III. letnika je bila zanimiva, ampak so bili njeni presežki na žalost tako čudno umeščeni, da mi je bilo po njih samo še bolj žal, da so nekateri ostali deli tako nerazviti. Cikličnost z glasbo me ni zadela sploh, ker mi ustvarja umetno atmosfero, ki je igralci ali ne zmorejo ali pa je takšna zamisel režiserke. Ampak v bistvu sem bil kar prijetno presenečen nad vsakim, vsak je naredil nekaj finega, eni so seveda ostali telesno malo bolj leni, kot bi bilo potrebno, drugi so telo izrabljali preveč - ampak to so že detajli. Upam, da jim bo danes odpadlo še tiste nekaj odvečne treme z ramen, pa bo super.

Najstniški pozimi - z glasbo!

Včeraj sem ugotovil, da imam pozno popoldne in večer sproščen urnik. Usedel sem se na vlak in odbrnel do Celja, kjer sem si drznil vpogledati v prireditveni "lajf" svoje nekdanje gimnazije. Fantje, dekleta in profesorji so pripravili večer, imenovan "Zimske serenade", program pa ni bil dosti drugačen od lanskega. Tudi lani sem namreč edini pravi obisk nazaj v Celje opravil ravno na en tak večer - datum seveda ni bil isti, dogodek pa.

Program --> Hm. Človek ima veliko malho za potrpežljivost, ampak tudi v to včasih začnejo vdirati molji začudenja nad pomanjkanjem razvoja.

1. Ena (morda dve) točki sta bili identični kot lani;
   
2. Izvajalci takisto, ampak zvečine, ne le izjemoma. Razumljivo je, da se zares prizadevni in dejansko kvalitetni predstavljajo bolj konstantno, ne gre pa mi čisto v glavo, zakaj forsirati na nastope tudi takšne, katerih umetniški izraz jasno ne dosega standardov, ki jih postavijo ti prvi;
3. Točk je bilo ravno zavoljo slabe (sumim, da nobene) selekcije preveč - če bi izvrgli iz programa nepotrebne krčevitosti, naravnost iz glasbene šole vzete čudne nezainteresiranosti, tehnične napake, slabo odrsko prezenco (razen količkaj jedrih mladih prsi, ki so jih nekatere nosile kot nadomestilo za svojo borno predstavo) nekaterih, bi bila vsa zadeva bolj kompaktna in bi držala pozornost na svojem mestu;
4. Poezija za "intermezzo deklamacije" je še vedno vzeta iz nekih zaprašenih polic, kot bi jo izmaknil bodisi Wordsworthu (in s tem nimam nič proti velikemu pesniku) ali pa kakemu zelo povprečnemu slovenskemu zaljubljencu iz ust - kot da se zemeljska obla sploh ne vrti naprej;
5. V govorjenih točkah je manjkalo osebne izpostavitve in stika obeh mladih igralcev, pri njej niti ne, pri njem pa je odrski nastop izpadel že kar umazan od vseh glumaških kretenj in šravfarij v glasu. Upam, da ne, obenem pa vem, da tudi sam to velikokrat delam - ampak to gledalca samo distancira od dejanskega sporočila in lirizma pesmi.

Moram preskočiti še na svetlo stran:

1. Harmonikar je tehnično precej napredoval od lani, vsaj takšen imam občutek, in tudi njegova strast do igranja je bolj opazna.
2. Pevke so bile precej čiste v glasu - solistka pa, na žalost, samo v drugem nastopu.
   
3. Dan so rešili zaključni šlagerji in še končna "skrita" točka, edini sproščeni nastopači celega večera. Pri ostalih je imel človek večji ali manjši občutek nuje, prisile... Bljah. Tega ne maram. Hvala Bogu za konec torej.
4. Pohvalno je, da se med odmorom in pozneje rola postrežba - tako se možgani malo lažje prilagodijo dolgočasnosti programa.

Mah, saj ne vem, zakaj se sploh pisarim s tem. V osnovi je bilo lepo videti nekaj starih profesorjev, izmenjati malo nezahtevnih besed in objeti stare kamerade. Je pač tako, da je bila še petminutna kava z bivšo in sedanjo soigralko bolj osebna in ganljiva (oj, ta sluzavost).
Jebiga.

Danes zadnja ponovitev Driade - za zdaj. Et delavnicius Viam negativam v Šiškebabu. Bog, bodi usmiljen z nami.

Globalni tehno via Kleemar

Rigorozen pristop režiserja je končno opravil svoje. Nisem verjel, da lahko zdržim manko upoštevanja in zdrizasto, strgano komunikacijo s človekom, ki bi navsezadnje moral biti možgansko oporišče predstave - in to ne samo za glavne igralce ali za svoje najbližje. Osnovni problem je bil itak že spočetka v logistiki. Mi smo drugi letnik, oni četrti. Prosti smo, ko so oni ob večerih že zasedeni na katerem od profesionalnih odrov, mi pa ravno takrat končujemo naše zadnje ure. Oni imajo avtomobile, mi v glavnem ne. Hitra hoja rešuje življenja - in bobniče in vse, kar je povezano s čutili, ko je nekdo besen nate. Zdaj se že zajebavam, heh, ampak... Pa ta vsemogočni občutek, da sem tako zanič, da se samo moje napake opazijo do mikrometra natančno, drugim pa se zaradi celostnega vtisa daje neko bizarno pogojeno prednost. Hvalabogu sem vsaj spoznal, da so to samo moje osebne zablode.

Konec koncev pa se zgodi, da dobivaš od treh profesorjev razhajajoča se mnenja o interpretaciji vrh vsega se naslanjajo zgolj na tonaliteto stavka ... kar je mestoma opravičljivo, ker je pri komediji nemogoče skovati umerjeno celoto brez natančnosti oblike. Ampak redke so stvari, ki jih izveš o svojem bivanju, o konfliktih z obstojem, kar bi moral črpati iz režiserja, dramaturga, pa ti slednjič ostane samo še samonikla lastna akcija, da greš in preorješ njivo črkovne ajde kar sam.
Ta princip je bil zame tako preklemano nov, da sem se v njem izgubil redno vsak teden po enkrat. Ne vem, če bi bilo kaj bolje, ko bi ne imel vseh ostalih delavnic in še rednega študijskega dela naenkrat s tem projektom v mozgu. Res ne vem.

No ja, ko se konča, bodo zadovoljnostni izpadi bolj blagoslovljeni. Že jutri mi bo kajpada nepopisno všeč, da sem sodeloval v tako razlomljenem projektu, ki se je vseeno povezal v nekaj (očitno, sodeč po odzivih z včerajšnje javne generalke) hudo gledljivega in svežega. O tem drugem sem manj dvomil kot o prvem... Ali pa me hudič že drži za jezik.

P.S.: Vsekakor, poglejte si kaj novic o aktualnem kometu McNaught. Ni švoh ... z likovnega gledišča.

P.P.S.: Še pred tem pa prelistajte novo(iz)rojeno spletno stran hardcore naturščika, Dona Corleoneja t.p.p.i. Nanija Poljanca. Carski praženec, vam rečem. Ali pa zavite mrtve ribe.

V drugo gre rado

On (nekdo) pravi, da si je danes najlepše zvil svojo kopico trave, ker jo je zvijal na izpisnici iz šole. Ne bo se več učil. Dosti ima.
Ona (veliko bolj nekdo) razume, koliko življenje tehta in koliko nariše s svojimi zasuki, drobnimi zmagami in majcenimi porazi, koliko je v drobcu sekunde pomembno vse: volja, moč, obvladovanje obeh. In vse to za poklic, ki meji (niti ne ali ne sploh brezcarinsko) na poklicanost.
Ona (samo zame nekdo) prvič v ničkoliko letih pravi - in s tem utrjuje gornji navedek - da sem in bom premalo plačan za to, kar počnem. To, za kar se šolam. In iz njenega glasu sem dešifriral, da je bila denarna plača še najmanj od vsega, kar mi je hotela povedati. Pa če je bil samo sekundni preblisk in bo po naslednji vmesni fazi med budnostjo in vstajanjem mislila drugače - takrat bo že vseeno.

Zaračunal sem se danes. Naletel na nepričakovano. Občutil, da nisem več tako zelo sam v svojem butastem, neaktivnem svetu. Sem malo počasen v svojih odzivih, to sem ugotovil in vedel že precej časa.
Stvari nabijajo pikado vate samo tako dolgo, dokler si voljan označiti svoje središče. Ne moreš se delati, da ne veš stvari. Samo potuhneš se lahko in čakaš na poglede, ki ne bodo nikoli prišli do tebe. Temne snovi je ogromno, več kot svetle. Zakaj si mislim, da bi lahko še tisto malo helija, kar ga je, prišlo do mene in me nasmejalo? Ta človeški hehet. Kako je majhen včasih.

Svetla tvar je za druge. In to ne pomeni, da sem žalosten, ker mi kaj manjka ali žalosten, ker sem sam sebi zadosti. To samo pomeni, da se iskanje pojavlja kot tuinzdajšnja možnost za nadaljevanje. Strah pa se naj izstreli v vesolje in kroži okrog Zemlje kot smet, na katero se bom tu in tam še raje spomnil. Kar naj gre.

Kolibriji imajo srca, ki so včasih skoraj tako velika, kot njihova telesca. Večja so od njihovega zamaha kril, živahnejša od kaplje mrzlega plina, ki se v Leidenfrostovem fokstrotu ziblje po urnem stekelcu. Ura je steklo, ki ga je treba nekega dne razbiti in umiriti hojo. Zakaj bi nas drugače otroci pozdravili "Dober dan!" z že vnaprej pripravljenim nasmeškom? Oni še vedo, pokvarjeni, razvajeni, agresorski, zahtevajoči, ni važno - vedo, da se lahko ustaviš. Nič se ne bo zgodilo.

Nov teden, nova predstava.

Show must go on. Ob pol osmih zjutraj sem butnil v vrata domačega salona oz. študentske sobe oz. postelja! Kje je postelja!
Torej, na ocene smo čakali približno do pol enih, nato smo se o njih pogovarjali do dveh, treh, vmes dobili vljuden obisk mož v modrem in stanovalcev (naš faks je pač le skupek sobic v konglomeratu stanovanj, kako nesrečno za igralsko šolo, kajne), čeprav smo našo jakost kar zgledno držali na sobni ravni; s faksa smo se preselili torej nekje ob treh (žal mi je za Miftarja, ki je moral braniti vrata utrdbe tako dolgo v jutro), okupirali zono pred NUK-om, od koder so nas spet pregnali plavi, tokrat v spolno enakovredni zasedbi ("javni red in mir in pošteni, delovni ljudje, ki bi radi spali, saj je noč za spanje," etc.); sledi migracija na Prule, do pač nekoga, kjer se ob kvalitetnem house izboru in izborno glasnih zvočnikih pozibavamo in razjebavamo do sedme. Poslednje dejanje - napolnitev praznih abdomnov pri najboljšem sosedu - šiptarju in njegovem bureku! Da je jasno: Albance in Kosovce inu ostale etnične manjšine s tega področja imam strašno rad, šiptar se mi zdi prav spodobno ljubek izraz.

No, da ne bom pisal, kako gre naprej od tam. Danes se začne namreč fotofiniš druge predstave, kjer imamo s sošolci sicer dosti manjše, a zato nič manj pomembne vloge (ekipa je pač ekipa, veliki in mali in vsi). Driada (G. Strniša, režija L.M. Škof) bo na spored pridrajsala za vikend, v soboto in nedeljo. Vmes me čakata še izpita iz tehnike govora in slovenščine.

Danes zvečer je. Ne morem ne jokati ne misliti ne hoditi ne sedeti. Nič od vsega mi ne gre skozi glavo, še manj skozi kakšen ud. Na seks ne morem misliti. Za branje manjka prepotrebne koncentracije. Za jed manjka prostora v sicer praznem želodcu.
Nikogar ni, da bi se o tem pogovoril z njim. Ker se nočem in mi pravzaprav tudi ni mogoče govoriti o tem, raje se zmaceriram sam in dokončno ugotovim, kaj je narobe z mano, da me pred produkcijo vedno zagrabi tak neskončen negativen občutek.

Alah je velik. Bo pa vsaj tiho zvečer. Zvečer moram biti glasen jaz.

Wrocław? Jezus.

Pohvaliti. Sprejeti. Zavidati. Nemoč govora. Menda vsaj kakšna, zagotovo pa so vse stvari težke kot je osmij gost, ko se ti enkrat zgodijo. Sploh pa se pri poklicu, ki je tako osebnostno izpostavljen in od mnenja odvisen, kot je ekshibicionistično igralstvo, to še tolikanj bolj opazi.

Izgleda, da bo prišlo kar dosti ljudi na izpitno produkcijo. Veliko več, kot sem pričakoval. In kar srečujem jih, pred knjigarno na poti do kosila, pred pošto, v podhodu, na poti do faksa, na gazi od faksa... Snega pa še kar ni. Hudiča, ali naj ga pričakujem za novo leto? Da mi bo pobelilo kračo, hren in jajca, kuhana trdó?? Pač - bo, kakor bo.

Začenjam razmišljati o tejle poti v Wrocław, ki se mi obeta za marec. S filmarji se moram nujno dobiti, posneti moramo namreč moje odgovore na kratko, hudomušno anketico, ki so jo poslali skupaj s prijavnico. Za kaj gre? V Wrocławu se bo od 14. marca dalje za kakšen teden odvijal festival odrskega petja, šansonov in takonakega. Moj profesor za petje me je, seveda vsega presenečenega, povabil tja in zdaj me čaka veliko dela med počitnicami. Sem vedel, da bo nekaj prišlo vmes - prosti čas mi očitno ni usojen.

Produkcija je blizu.

Vse je šlo še kar dobro, ampak zdaj so tu odnosi.

• Z režiserko, ki je vedno poštena do mene in mi pove naravnost, včasih pazi, da ne bi izbruhnila, ampak zaradi tega jo še toliko bolj spoštujem.
  
• S soigralko, ki nima čisto ničesar proti meni.
  
• S sošolci, s katerimi smo v tako fragmentarnih stikih zaradi vse obilice dela, da se uspemo pogovarjati samo še o faksu in ustvarjalnih ovirah.
  
• S prijatelji iz časov pred Akademijo, ki se upravičeno čutijo zapostavljane.
  
• S starši, ki bi me radi videli več kot zgolj parkrat na leto, ampak takoj zapadejo nazaj v svoje predvidljivo, zajedljivo pokroviteljstvo.
• S profesorji, ki bi radi videli polnost mojega umetniškega izraza, pa jim vedno manjkajo ali povezanost ali odločnost ali premišljenost ali izčiščenost ali že nekaj. In to tudi dejansko manjka, brez utvar.
• Z režiserjem, ki pričakuje profesionalce z nekajletnimi izkušnjami iz poklica "biti genij", pa niti sam točno ne ve, kdaj mu raziskovanje v tej smeri ustreza in kdaj ne.

Moji sošolci so postali moji edini prijatelji, če gledam na splošno. Edini, ki me poznajo bolj kot foter pa mama. Kaj vse dela ta jebeni študij iz človeka. In potem jih imam rad, četudi kar za brezveze, pa če oni mene sploh ne morejo, vseeno mi je.
Nekega dne se bom zbudil in ugotovil, da mi takšno delo in tak poklic sploh ne ustrezata. Ampak bodo samo sanje. Hec je v tem, da me vse skupaj blazno vzburja tudi takrat (ali pa še posebej takrat), ko se zdi, da ne gre niti ena stvar v redu.
Na vsaki stopinji so dokazi, da življenje ni praznik. Zato smo si jih pa ljudje naredili. Brez umetnih bi ostali samo tisti, ki trajajo kako minutko dneva.

Postelja, vedno znova.

Kako izgleda, če imaš takšno amnezijo, da se življenja na novo zaveš vsakih sedem sekund? Kot človek, ne kot riba ali kaka nižja oblika življenja, ki ji je to prirojeno.
Po mojem mora biti prava mala posebno zagonetna in žuljava oblika življenja. Sploh če se spomniš stvari za dlje časa nazaj, če veš, da si nekoč imel otroke, žensko, hišo, poklic in samoaktualizacijo. Ena oddaja zadnjič mi je dala veliko snovi v razmislek.

Delavnica se je prestavila. Po dolgem času sem šel s prijateljem na kosilo, pa še to je bilo prehitro, da bi se dejansko kaj pogovorila. Vaje so trajale do polnoči. In to niti ne vaje, bolj je bilo podobno lepljenju obližev in postavljanju ostrešja. No, pa še vedno nisem nič rekel o glavni produkciji, ker sem imel danes pri tem segmentu prost dan - za odpočivanje glasilk in mozga.

Rad bi šel v kino s kako punco, ki bi rada šla v kino z mano. Za nič drugega kot za občutek, da ne gledaš sam v svet. Samo to je. Zato ne maram hoditi več sam na kosilo, ker potem ostaneta samo hrana in Delo. Izobraževanje in vsesplošno konzumiranje informacij pa mora imeti nekje mejo, četudi mi moji možgani govorijo, da je še več kot dovolj prostora. Nekje vmes med izčrpanostjo in željo se mora najti prostor za človeka in za spanec. Grem uresničevat to, zdajle.

Želodec in paradigma bolezni

Ko se je začel Silvester, se je začela moja mini kalvarija. Od polnoči pa nekje do šestih zjutraj sem redno, skoraj vsakih pet minut hodil na stranišče in praznil želodec na zgornji lesi. Potem sem zadnji dan leta preživel ob nekem davno pozabljenem westernu, popoldne pa najprej ob naivnem pristopu do zabave, ki je vel iz vseh odprtin oddaje Pri Jožovcu z Natalijo (whatever happened to Avsenik...), v glavnem pa sem se precej zabaval ob drznosti TLP-jevcev in še bolj ob kompaktni privlačnosti silvestrskega programa obeh Tičev. Mogoče sem pa samo malo izgubil na svoji zajebanosti, ker sem bil itak priklenjen na posteljo in nesladkan kamilični čaj. Buuuu.

Zakaj vedno malo zbolim na novega leta dan? Mi je žal, ker sem premalo napravil zase in za druge v preteklem? Tega simptoma se bo treba enkrat odkrižati, enkrat za vselej. Kar je kot igralec, jasno, težko, ker ga moraš vseeno vsake toliko priklicati na dan za...sredstvo. Zakaj si sploh bolan? Zato, ker je bolna tvoja glava - in nič drugače.

Vseeno vam želim čimmanj zaokroženih cen, zlasti pa čimmanj zakrinkanih odnosov v novem letu. Brez izjem in z njimi.