Euro srčki in - ples?

Vizija povprečne popglasbe stare celine je spustila svoj šus. Ejakulacija retorike prijaznega ugajanja je izvrgla Srbijo kot naslednjo gostiteljico. Beograd 2008? Kapacitete imajo, navsezadnje jih bo 14. julija oplodila tudi karavana Rolling Stonesov, za katere lahko bratje Slovani celo izbirajo, kam jih bodo namestili. Hipodrom bi povzročil ježenje dlake Jadranki Juras - in ne le njej - tako da so prvotni načrt opustili...
Eurosong (oprosti, dragi moj Trubar, slovensko ne umem) sem spremljal skoraj v celoti, da bi si razbremenil možgane od čudaško nastrojenega dne. A se vedno vse zasuče tako, da začnem poglobljeno spremljati odrske nastope in si pritajeno misliti svoje. Gledal sem seveda v družbi samih punc iz doma, ki so skupaj z mano "prebedele" vikend, pa sem se včasih sam zase smejal različnosti okusov, če se kaj takega pri tovrstnem tekmovanju sploh sme izustiti.
No...Srbi so imeli speven komad in zanimivo frontgirl, Ukrajinci čisto usekano "opa-cupa" tehnijado, domačini Finci MTV verzijo svoje pop-metal travme, Madžari lahkoten blues, Moldavija presenetljivo neomajno vokalistko, pa... Kaj drugega ni vredno omembe.
Slovenka je poskusila, ampak malo preveč sramežljivo, čeravno ji kvalitete glasu (ne pesmi) ne morem oporekati. Ja, šolan glas, ja. Pa kaj? Premalo, tudi če vzamem to tekmovanje kot nekaj, kjer se ob vsej politični definiranosti sploh da in je vredno zmagati.

Danes dopoldne sem preveril, kako napreduje mladi sodobni ples v Sloveniji. V prulskem PTL-ju se je zvrstilo nekaj manj kot dvajset solističnih, duetnih in trio gibalnih točk, v katerih je bilo videti enega samega fanta, pa še tega sem poznal (!?). Nekaj pootročene predvidljivosti, tu in tam zanimive odrske pojavnosti, (katerikrat že?) tehnika, ki se očitno nima namena podvreči temi, smislu, rdeči klobki izraza. Z ene tremi točkami sem bil sicer izjemno zadovoljen, malo pa me je vendarle strah, da samo kot izrazit neplesalec. Sicer pa sem tudi sam promilno raziskano gledano pretendent.

In potem nekaj krogov po stadionu, nekaj uteži, nekaj dolgčasa, kosilo - zdaj pa k resnično pomembnim stvarem.

• kako stopiti skozi vrata v prostor, kjer veš, kdo te za pregrado čaka, pa moraš vmes pozabiti, kdo je tam, in biti v prostoru človeka prvikrat prvič?
• kako izvedeti za svojo besedo šele takrat, ko se plazi izza dlesni do ustničnih kapilar?
• kako se ne pustiti preračunati logiki umišljene, ne vsiljene hitrosti, ki je ni moč obvoziti? Kako ustaviti konje, če nimaš prav nobenega nadzora nad njimi?
• kako se delati, da je tvoja fizikalna spretnost z danostmi vred OK, če je podpovprečna?
• kako se lotiti narejene odrske situacije, postavljene hoje, premišljene navezave stika? Kako se lotiti znova - vprašanje, ki bo ostalo večno prisotno.

Lahko bi še nabijal s takimi brezveznimi, presplošnimi izusti, vendar je danes nedelja, dan, ki ga je treba zjebati, umetno popraviti njegovo ležerno ritmiko ter vzpostaviti taksonomijo uma in giba, vse naenkrat, vse danes. Danes postavljam svojo koreografijo za najpomembnejši plesni izpit doslej, berem o filozofiji umetnosti, psihologiji agresivnosti, paranormalnem zapletu in budnosti, vse brez misli, da sem kaj že naredil samo z orisom dogajanja.

Gledališče na medmrežju

Hura, vpijem v strop sveta gospodu, da za nekaj izpitov že vem in nekaj teh datumov in obveznosti mirno pojem preden se začne glavna, naglavno grešna požrtija ob izdelani produkciji. Takrat bo sedanji semester že bivši, še en čas mnogih izkušenj in malo dognanj.
Zdaj, tu, danes je dobro "voziti medijsko podobo", ali bolje, medijsko samopodobo, dobro odmerjene sestavljanke iz spletnih črk, ki ustvarjajo deljene resnice, ne pa deljenih hotenj. Ampak, gledališčniki smo taki, da so štuleži nezaželjeni in če ima kdo kaj na centru za sladko (na jeziku), naj pove, tudi če tega istega taisti center ne zaznava. Slaba fraza.

Alora.

• Matjaž Pograjc
• Rob odra (Maja, Jure, Katarina, Mare, Eva)
• UPDATE: Aljaž Tepina

Upam, samo, da ne bo kdo pogruntal mojega linka, ker sploh ne najdem fascikla v svoji čumnati na vratu, ki bi mi razložil, kako hudiča ga zdaj kar vsi vedó...

Enivej, brezumno jurišanje proti nekončnemu cilju se nadaljuje, ampak o tem nima smisla pisati, ker bi spet porabil preveč prostora za onanijo. Mislim, to se pak vendar počne za zaveso in vanjo potlej tudi obriše. Torej zaenkrat nič o mojem gledališkem jazu.
Danes pride v ljubljanske Križanke Jan Garbarek, skandinavski ECM nabornik še od časa njenih prazgodovinskih prodiranj.
Danes nisem prepričan, da je bilo vredno odtrgati toliko denarja za karto, ampak vseeno mislim, da me bo stari (spoštljivo, druidsko, plemensko rečeno) pozno zvečer preokrenil v mojih analizah.

Stavki se mi neopazno daljšajo, kar je verjetno posledica pretečega narcisizma zadnjih nekaj tednov. Vsekakor bom malo pripomogel k vojni z njim, ko se bom danes šel obrit. Rabim nov potni list, ker me čez poletje, od kasnega junija do ranega avgusta sploh ne bo v Sloveniji. Več kot polovico tega časa bo pospravila delavnica v Avstriji, kamor so me prijavili z bivše gimnazije (za kar sem izjemno hvaležen). Stvar se bo sukala okrog pojava operete, mislim pa, da se bo dalo dosti nalog (vsaj tako kaže scenosled) povezati z odnosom do gledališča, igro, pa seveda z veseljem do življenja. Hec. Mislim, da bo to rahlo čudna, ampak verjetno poučna odisejada. Sploh če so financerji zunanji - moj študentski zalogajček pač ne bi bil dovolj za kaj takega.
Drugo polovico julija obiščem svojo sorodnico v Londonu, ampak bom (heretik!) več časa gotovo preživel z njenim možem, občasnim igralcem iz dežele Roberta Mugabeja. Tega se v bistvu najbolj veselim, čeprav bi se bilo dobro vsaj med počitnicami malo izklopiti iz razmišljanja o tem, kar bi rad nekoč znal in počel, ampak bo verjetno že še čas za take stvari.

Ker ne bi rad danes preveč pisal, ker nočem pisati osebnih izpadov, ker nočem izpasti kreten in ker hočem vsaj kdaj pa kdaj načrniliti jasen zapis, želim za konec

vsem slovenskim gledališkim blogerjem (tem prvenstveno, a enakopravno tudi ostalim) ogromna, a premišljena, moda, ki bodo po svoji stari navadi malo hladnejša od ostalega telesa.

Eko.

William Blake

William Blake je pasel drobnico midjanskega pomožnega tasta Jitra. Nobeden od njiju ni bil kaj prida ovčerejec, ampak vsak je mislil, da ima svoj ceh v mezincu. Nekega dne se je v čredo prikradel aljaški volk, ki se ni menil niti za mimobežno podnebje ne za krajevne bakroreze, ki so ga upodabljali izključno v ultra-mrzlem okolju in v nekakšni 49-ti različici sive barve, kot jih poznajo Eskimi. Ampak ovce so, navzlic redčenju pasme, vseeno nekako dorasle strižnemu razpoloženju in naredile pastirju Blakeu in gospodarju Jitru (v islamu Shoaibu) neizmerno radost, namreč zalogo kapitalno donosne preje, volne in pozneje tudi zahtevnejše tekstilne metraže.

Kaj je hec v zadevi? V vsaki krizi, ki se dogaja (četudi ravno pred tvojim nosom), ni nikakršnih pravil, ki bi moralistično razcepljale nedeljive (gr.: atomos) delce izkušnje na uporabne samobitnosti. V igri, ki se je ravnokar lotevamo, prestrašeni študenti, z vsakovrstnim naborom hladnega orožja, se skriva toliko pasti, da je s kančkom kartezijanske premišljenosti težko reči, da smo popolnoma zreli izzivalci naloge. Lahko raziskujemo medgalaktične možnosti človeškosti, ampak kako, ko pa smo ljudje v vsej Rimski cesti naseljeni samo na enem planetu? Kakšna bizarna potrata prostora, res. Lahko se poskušamo vživeti, lahko hodimo na čisto drugačen način, kot naši udje navadno lovijo ritem, pa je vendar še prostor za izum.
Lahko je majhen, lahko je Herman Potočnik Noordung, ki se veličine svojega umskega razvoja ne zaveda, lahko je Michael Palin, ki govori hitreje kot se premikajo iskrnice, majhne žverce, ki dajejo vodi obraz morja. Vseeno pa je treba povedati tisto, česar še ni slišal ne William Blake ne Jitro ne Emile Cioran. Vsa ta imena počasi, a vztrajno pokopavajo voljo, pa nima smisla odklanjati in obupavati. Samo zagrabiti scela, ne pustiti delnih odgovorov, narobe ali ne, to je breme, s katerim si je težko pogledati preko oči.
Lahko je reči: zavedam se - naredil bom - čutim. Naš na cezijeve atome odmerjeni čas misli na nekaj drugega, kar je treba najti. Pretenciozen sem s tem zapisom, neoporečno domišljav, da se vse žge naokrog; ampak kako težko bo jutri biti človek, ki si upa razkoračiti se pred dvajset let starejšo žensko, ji pljuniti v obraz in reči: "Hočem poskusiti!", podreti kulise in se delati, kot da nismo še nič postavili v celotni gledališki maškeradi, ki se jo gremo. In zakaj bi bilo treba?
Vedno je več vprašanj kot odgovorov, veliko več. Če si uspemo (sošolci, igralci, vse sami ljudje, v katere imam neomajno vero) odgovoriti na eno na leto, še to približno, bom lahko dihal tudi brez pljuč in brez našega najbolj žlahtnega, modrega plina. Ne živimo samo od tega, kar je tako ali tako tu.
Ah ja, danes je noč za sentimentalnost.

Nova Gorica

Ravno prijadral(-i) nazaj iz Nove Gorice, kjer se svet vrti okrog ruletnega kolesa, sneženja vseprisotnih topolov, nizkih blokovskih sosesk, še po barvi smrdečega teatra in malo tudi okrog THC-ja.
Zaključili smo s štiridnevnimi delavnicami fizičnega gledališča, obrnili nekaj frulic, kakšenkrat po vesoljsko narobe, včasih pa prav po artistično švigajoče - in estetsko. Scott Henderson, Magnifico in Iztok Mlakar se na zvočnikih začuda prav posrečeno križajo in sparijo v zabavno razpoloženje. Kar pa je še boljše - v živo smo se prepričali, kako se sliši težko ozvočeno navzkrižno flodranje punka, metala, ciganije, sevdaha in pastirskega rocka.
V Novi Gorici je vmes namreč (okej, poleg stalno nostalgičnega Vladeka) v soboto pozno zvečer gostovala bosansko-bolgarsko-ameriško-japonsko-židovska (in ostale nejasnosti vse vzajemno v ekonom loncu) zasedba Kultur Shock. Ker sem stal nekoliko preblizu ozvočenja, a tudi centra šova, sem mogoče spregledal kakšno lirično malenkost, ampak v osnovi je njihov grobi, otožni, easternizirani (v tem sobesedilu plus) prizvok pustil dober vtis. Nekaj nagravžnih nacionalizmov jo je seveda kdaj pa kdaj podurhalo iz ust poslušalcev, ampak vsemu navkljub...
Na cirkuških delavnicah, ki so v malo bolj sproščenem ozračju potekale ob popoldnevih, po naših kvazi-telesnih iznajdbah, sem dobil nekaj več občutka za žongliranje (zdaj sem na 0,5%, glavno da niso več promile) in hrbtenico, malo sem obnavljal davno pozabljeno otroško strast z osvajanjem drevesnih struktur, itn. AH. Kako je tista Španka odplesala svoj flamenko na Camaronovo glasbo - zgoraj in spodaj: pri poletnih organih mi je zanesljivo skurilo sinapse.
Ali pa so se vsaj nevrotransmiterji kot desetniki poslovili od doma za nekaj časa.

Ko bi bil vsaj zmožen po kakih takšnih štirih dnevih, kot so se izkazali tile zadnji, napisati kaj spodobnega. Mogoče so tega sposobni Geoffrey Chaucer in Giovanni Boccaccio. Kurc, kanonični avtorji, ko so že mrtvi... "Okenske zavesice pa skupaj s preprogicami," by A.P. Čehov.

Fortinbras je mrtev (ne vem, kako nasloviti)

Stojim v centru svoje prav nerešljivo ljubljene Slovenije in gledam, kako svetla življenjska tekočina odteka iz glave - nekomu, nekemu Andreju, nekemu kolesarju, ki ga četrtki ne marajo. April, človek božji, sploh ni mesec, da bi se človek dobro opraskal, saj si potem zaprt za mesece najslajših nobilitet duha. Meso je tudi nič več kot medij.
Kako so lepi, ko so mladi in igrajo, četudi čisto brez interesa. Ostajajo stvari, zaradi katerih simfonični orkester Akademije za glasbo na koncertu včeraj ni mogel pogrešiti. Ker so takorekoč prilivali na ogenj s svojimi navidezno neomejenimi možnostmi. Dežela odklenjenih možnosti in zakrknjenih nevoščljivcev je vsak svet. Zelo verjetno tudi tisti planet iz 20 svetlobnih let oddaljene kopice, ki so ga pred kratkim s kukal preselili v besede umni astronomi in pridodali, da je podoben Zemlji po klimatskih razmerah, samo da je večji.
Glej, Hernan Cortes, pošljimo ladje, mnogo jambornic v slavo večnemu cesarstvu!

Po drugi strani pa je pomlad. Hvala Nazarečanu, da je to zgolj temna plat Meseca, ki ga od tu vedno vidimo samo v zlato obličje morja spokojnosti, kot kardinale in cerkvene zvonove. Vedno lepi, dobri, equus et bonus in večno samohodne lirike pregovorov. Kakšen dolgčas! bi bil, če ne bi bilo pomladi, ki ji tudi april ni več tuj in temačen spremenljivec. Vse tlakovane promenade so napošev obsijane s popoldanskim (in jutranjim in včerajšnjim) soncem, tanki plesni čevlji pokončnih mladih deklic pritrkavajo rebrom mesta, jaz pa še kar gledam joške in riti. Kako morem?! Ne bi se dalo plačati, če bi po velikem mestu naenkrat vsi sezuli čevlje in jeli blažiti zemeljske krče. Svoje, njene, naše.

Včasih je optimizem zdrav, večinoma je nevaren. Pomožni pesimizem in absolutni dvom sta največja tvorca mojih zdajšnjih dni. Najbolj učlovečena, častita čustva ne pomagajo več, zato je treba verjeti, da bom v naslednji uri zmogel odlepiti svoje misli od prizora, ki ga moram še spisati, od spolne moči, ki jo moram še potlačiti, od poletja, ki bo zdaj zdaj zasulo prizorišče s češnjami in jeseni z njihovimi koščicami. Ne morem več tako, ampak seveda, saj nihče ne more več tako, kot počne to ta dan, lahko le še vstopi v naslednjo uro in dan. Prehitro gre vse tega aprila. Toliko dobrih reči ostaja neogledanih, toliko pota neobrisanega z obrvi tistih, ki so izvedeli kakšno majhno resnico in so zato le še malo bližje smrti.

Vseeno, kako je zdaj - naslednje štiri dni bomo s sošolci preživeli na delavnicah fizičnega gledališča v Novi Gorici, verjetno tudi kaj zaspani in obkoljeni z dimom ter etanolom, pa kaj. Ergo: Protestantska logika je zgolj ena iz puščave peščenih zrnc, delati pa je vseeno užitek. Svoje liste obglodanih dogodkov, knjig, od ali česarkoli takega ne dopolnjujem več, zato je tukaj pretenciozno zasnovani podblog - Prebavni trakt / Metabolism.

P.S.: Se opravičujem za pomensko raztreščenost tega zapisa.

Razbeljena nedelja

Po krščanski tipologiji je sicer danes bela nedelja, vendar bi izraz suha, pregrešno vroča in utrujajoča bolje pokazal, da je beseda danes in vsak dan sproti meso postala. Zjutraj sem se zavozlal v eno tistih brezplodnih debat na vlaku, ki ti sicer od ritma besed razpršijo misli, ampak potem ne ostane nič pametnega, da bi se sestavil na novo ali kaj pomembnega dognal - pa za to stvar že prenosnik, enosmerni vlak, nima nikakršnih pravih pogojev. Če uro in pol svojega življenja še enkrat prebijem ob ponavljanju zmernih antikristov, previdnih svetovljanov in radostnih dvojčkov - vse od tega sem oponašal, v dotrajani obliki - bo šla ta ura v Kočevski rog pod nanose kosti... AAA! Kako sem jezen, da takole mečem stran minute.
Čez dan smo v prirejeni TV-obliki posneli nekaj prizorov iz produkcije Driade, sredi najhujše vročine vsi židane volje v akademijski kleti. Ko bi bila to bahava haloška ali dolenjska klet, potem bi nam bilo toplo pri srcu samo od redke krvi in ne pa od bližine toplotnih postaj in migotavega zraka.
Nekako smo posneli, čeprav se ne spominjam ravno dobro, kaj smo počeli. Bolj mi je ostalo v spominu nekaj ur spravljanja vejevja v gozdu - včeraj sem bil tako zadovoljen s tako blesavo enolično dejavnostjo, da se (ne)resno vprašujem - kaj zaen dan je jutri?
Ponedeljek. Brez plesa, z obilo lenobe in Richardom Wagnerjem. Mogoče bomo pri igri dirigirali na Händla, Bacha, Holsta ali Haydna, ampak tip bo ziher Švaba.
Danes bom lahko dokončal nekaj branja in nekaj razmišljanja. Dnevu se dozdeva, da sem poln odločitev, da mi je kaj mar do dela, ampak temperatura me posiljuje nad vsako voljo. Ni pa ga znoja, ki bi bil odvečen pri vsem skupaj, tudi v uri, ko je nakladanje še preblizu spancu. Ahoj, samo da smo zdravi fantje.

Kot da nimamo kaj delat(i)

Na eks-kurzije!
Včeraj Dolenjska, z izjemnimi, prav vsiljivo idiličnimi pejsaži, danes bo sledilo južno Pohorje in malo bolj hladno sopihanje ob spravljanju lesa.
Ampak na akademijskem izletu ni bilo slavnih režiserjev in olovorikanih igralcev, prej kakšen dramaturg, pa nekaj takih, ki na častiti šoli za igralsko umetnost (arheneologizem) štejejo stopnice, ker jih čistijo, po kurirsko preletavajo ali pa po upokojensko premagujejo. Dolenjska, kjer je vratar na pivu (ali cvičku, ampak ne, saj ga imajo že vrh glave) s profesorjem, še preden se sploh začne protokol in podajanje ljudi od tega župana do onega veljaka do tretjega "veseli-smo-da-ste-tu sprenevedavca".
Na gradu Mirna raste epicenter alternativne kulture v Sloveniji, ki naj bi bil vzpostavljen, vsaj načeloma in na papirju, v naslednjih treh letih. Težko verjamem, da bi v tem času lahko že začel "obratovati", ker je še veliko preostalega tehničnega dela na objektu, ki pa po mojem mora biti narejeno pred vselitvijo vseh mogočih artistov. Zakaj? Ne rečem nič, a.
Čudovito se pogovarjaš z nekaterimi, od katerih si v navadnem zaporedju dogodkov, v vsakodnevnosti, obravnavan kot rahlo nepomemben. Seveda, tudi ti jih vidiš kot obrobne, sestavne, a vendar nezanimive objekte - zato pa se odnosa pokrivata. Misterij o preproščini, ki se nehote izgublja po poti do boljšega sebe. Zato, ker je to precej osladno velik pojem.
Šofer avtobusa je imel čast razdevičiti nekaj salamensko vijugastih odsekov ceste, jaz pa sem ob tem razmišljal o zadnjih izvenšolskih vajah in vedno manjšem sestavu ljudi, ki se v tej naši skupini še trudi, da bi dosegli cilj, ki mu ne vemo imena. Mogoče nadaljujem iz trme, tekmovalnosti in razgaljanja večne neznanke, ampak ne morem še končati, jutranja vprašanja pa še niso večerni odgovori.
Eni ljudje (ljudje božji) si pa naštimajo vaje na dan šolske ekskurzije, ker jih drugače nimajo kdaj imeti. Eni ljudje ne nehajo uporabljati sodobnih glavobolov, da bi se zaščitili in se vzeli iz priklopa takrat, ko nihče ne gleda. Eni ne morejo plesati, ker imajo visoke pete. Eni ne morejo spustiti ose ven iz stanovanja, ker imajo prekratke ude, da bi segli do okenske kljuke. Eni so samo majhni, drugi pa nič več. Eni vlečejo iz pogorišča zgodovine mnogovezje, pa ne vidijo, kakšno zanič prihodnost si s tem prerokujejo, heh. Pogled v galerijo likovnih samorastnikov, nakup knjige o Jožetu Tisnikarju, vse sami drzni znanilci sranja.
Po naključju - kot da bi kaj takega sploh obstajalo - sem iztaknil in prebral življenjepis dobre prijateljice, ki se osredotoča (sam spis) predvsem na njen rezime, pretekle dejavnosti v polju profesionalne umetnosti. Človeka prime, da bi si kar malo poonegavil ud na takšno imenitno naštevanje. Najpomembnejši dvom, ki je sledil iz seznama, je: zakaj jemati prostor željnim in ga nadomeščati s polaganjem ploščic na zlati rez?
Pohvale zmanjšujejo toplotni potencial misli. Ustvarjalne trepljanjske (po rami, jasno) seanse so veliko boljše, če jih v času in prostoru zamenja banket delavcev po uspešno zaključenem proizvodnem dnevu. V njem je več pomembnega. Več od iznajdbe novih besed in uspešne širitve besednega zaklada. Ko prideš do novega, se lahko pove le preprosto ali pa se ne reče nič.
Prijateljica mi teži na SMS-kaslc, da je nikdar ne pokličem, da bi lahko malo mislil na njen proračun za telefon (ki ga niti pod slučajno ne troši zame, a pojdimo dalje), ki da baje ni od Boga dan inu obilen v svoji oblagodarjenosti. Tole klicanje in sporočiljenje se mi bo sčasoma priskutilo, zaenkrat še kar gre, ampak ko se odločim (za nekaj, karkoli), bom samo še hodil po hišah s svežimi nageljni in poravnanimi zobmi.

The sword of Damocles

I am bad at accepting a piece of advice, because I think that it is my work to produce certain solutions and partial decisions. NOW, there could be a more profound meaning to all this perpetuous babble, but right now, the temperatures are getting dangerously vivid and my senses reluctant to restrain what is human in me.

Constantly, there will be people that are afraid of getting too close, because it is so safe to take from someone what he owns in the best possible shape, it is so predictable and balancing to know what you will get. The relationships taking a turn for the supermarket strategy, where one must know what he/she buys. What is there new? Nothing, a few very not-unsaid words building into one's conscience.

These past few days were really hell. The Easter is not what it used to be, not in one bit, my active acting imagination has sunken like the bleedin' Atlantis and the workshop of horrors, facing yet another weird directive (that we must each form his own solo show) - and due to all that, my ways of talking to people have drastically changed for the worse, because I feel threatened and ignored in every sentence I produce. I take it all as a messenger of the near future, trying not to look back, hard as it is. Trying not to take pity on my own egoism, for it will only give it additional strength.

How small is Slovenia? That is not a question anymore. The things that are good have no effect on the theatre. And being little is good - but we think big. That is what makes the inspiring contrast.
My head aches. And these words upstairs are negated.

Pasijon po Luku in Janezu (AR)

Gnassingbe Eyadena. Moshe Katzav. Kako se pišejo vsa ta tuja imena? Kako se napiše ime mojega gospoda Boga, Aleksandra Ignatijeviča Veršinina? Zakaj imamo imena, ki se tako očitno bijejo s tem, kar bi lahko postali...
Moje igralsko dejanje je posilstvo. Ne da bi hotel, imam svoje ude po požiralnikih ljudi in od njih zahtevam, da pijejo slane umotvore, ki prihajajo do njih po tanki rešilni cevki. Mazohizem in obenem čaščenje lastnega sebe. Brezobzirna večobličnost črnih. Čakajoča čuječnost. Členkasta mast, ki se izmije z lekovi, ne v tvoji posesti. Zdravila so odslikane navpične sence, za zaprtimi tiri tvoje proge je treba iti po nerazločni stepski praznosti nekim neznanim izgnanim spoznanim očem naproti.
Turški stolp razpostavlja trepalnice v mrknjene pločnike glavnega mesta. Majhna, da se je ne splača spečati s tako nenasitnim želodcem. Zarašča se, v njenih ploščatih, odklenjenih materah ne raste več divja ravnina, polna surovih, pohojenih borovnic, zdaj je ostala le praprot. Zraven pa listek, da zviješ, skadiš še to zmes na dušek do dna do dna. Meša se - zmes za potico.

Vaistino se rodi!

Delavnice Telo kot Orodje Izola konec marca odmaknjeni vznik aprila terasasta mikro vzglavnica tihi zgodnji spanec krč v želodcu za tristo trojanskih grških perzijskih nedavnih spopadov cunami pa morebiti še vratar ozdravljen bogat ovešen s prašičjimi zaklopkami po ušesih.

Kar lahko je pisati teh zadnjih nekaj. Pa točno zato je treba.

Okej, bedeč, pa bo že.

Znova sem prebedel noč ob klanfanju nekih bedastih racionalizacij - pisal sem si vprašanja, ki me zanimajo v zvezi s tremi dejanji Treh sester. Ni lahko, ker se vsakič znova zdi, da je kaka postavka čisto zgrešena, najsi bo to zaradi vprašljive pomembnosti, najsi zaradi vprašanja, ali naj na bodico odgovori režiser ali bi to moral storiti že sam, kot odločujoči se (Jaspersov) igralec, najsi bo zaradi slabe preglednosti celote.
Pisati vprašanja o svoji vlogi v gledališču je čudaško opravilo, ki pa je nujno potrebno - četudi ne gre za dejansko napisane reči. Pišeš o človeku, ki ga boš igral, ampak tisti človek je že v tebi, nekje, samo najti ga je treba - kot bi rekel Peter Zobec, je v vsakem človeku možnost za tisoč življenj.
Tako da nas nikoli ni manj kot tisoč na predavanju...

Koncert Fazila Saya v torek bo treba nujno izpustiti, ker bi moral manjkati pol ure na glavni obravnavi, na igri, kar pa je (ravno) v torek precej kočljiv minus. Sem pa že dobil karte po predprodajnem + študentskem popustu za enega od dveh koncertov Druge godbe 2007, na katera sem namenjen. Tudi spočit sem, ena neprespana noč še ne okrene tečajev na glavo. Za vikend bi rad odšel na plesne delavnice v Izolo, vendar me je prijatelj, ki jih bo vodil, pustil z minimalno podatki in sem zdaj čisto izgubljen - ne vem niti tega, kje bi lahko prespal (razen v kakem hostlu ali pri zasebniku ali pa sošolki). Naslednji teden ponavljamo eno predstavo, v katero sem nadknadno vskočil za živo zvočno kuliso - pride nas gledat selektor za državno tekmovanje lutkovnih predstav.
In v svojega človeka iz drame še niti približno nisem dokončno zakoračil, čeprav mi je bil na začetku, ob prvih branjih in tuhtanjih, preklemano všeč. Jebiga, v gledališču je edinole dvom trden.

Programi, veselja, hrepenenja

Objavljen je bil (izvrsten) program letošnje druge godbe, kupil sem predrago, a po mojem vredno karto za skandinavskega saksofonista, tudi za ljubljanski jazz festival pa že imam prve neuradne podatke, kdo pride igrat. Tomasz Stanko je že eno tako ime, zaradi katerega bom točil solze, če bom imel takrat kako predstavo ali kako drugo zadržujočo aktivnost.

Aaa. Ni več časa - za danes.

1 uro naprej?

V Sloveniji smo tako nagneteni, da si marsikdaj pljuvamo v lastno skledo. Ali pa vanjo mešamo smetano in pričakujejo, da bodo vsi prijazno sodelovali. Ampak v resnici je to vsesplošno hvaljenje, pokroviteljsko trepljanje po ramenih in pavšalno dobrikanje krinka. Ja, seveda nisem povedal nič novega. Včasih se mi zdi, da bi kakšno umetniško stvaritev, besedo ali pa misel koga drugega zelo rad pokritiziral, povedal, kaj se mi v tistem trenutku zdi in kako dojemam stvari. Pozneje se mnogokrat mnenje spremeni, včasih počiva - pa ni v tem poanta.
Finta je v tem, da se ljudje zavarujemo, ko dajemo pričakovane pozitivne sodbe, ko nam kaj ni všeč. Tako zavestno ali podzavestno pričakujemo podoben odziv v obratni smeri. Spet nič novega.
Torej.
Zadnje čase se mi dogaja, da tu in tam kdo ne razume, da je med pravimi prijatelji lahko/možno celo več t.i. "kritizerstva" kot med bežnimi znanci. Hej, vendarle se poznamo bolje - še vedno premalo - kakor koli. Nikjer se ne izvzemam, verjetno tudi jaz to počnem kar večino časa - namreč, da si ne upam povedati v obraz, kadar mi kaj "narobe hodi" (in zakaj!) in to, da se včasih preveč znašam nad ljudmi, ki jih imam v bistvu rad. Ali je to zaradi te težko pogrešljive bližine ali zaradi preproste prirojene agresivnosti, ne vem. Ne iščem opravičil, ne iščem tolažbe. Nočem pa, da se vedno znova gremo isto gnilo jajce. Odnosi, ki so udobni in dolgoročni, postanejo formalnost sama na sebi. Kar pa spet ne pomeni vojne in mira, še manj iskanja prilagojenih pogojev.
Treba se je najbrž potruditi pogledati naokoli in spoštovati človeka, s katerim se pogovarjaš. Resnica je amorfna in prehodne narave. In ne spodbujam nikakršnega naslanjanja na lahkotni relativizem.

Zdi se mi le, da preveč ljudi, ki jih ne bi rad, izgubljam po malomarnosti. Novo tkanje pa je vsako leto bolj težaven proces.
Ura je šla naprej, evo, kaj še.

Glasbena omara, 1. del

Danes malo brskam (časa je, preklezakurenk, na pretek in iztek) po svoji glasbeni zbirki ali natančneje po tistem njenem delu, ki ga imam tu, v Ljubljani, na cimrovem računalniku. Jutri naj bi bil namreč dan, ko se bodo po vsem svetu ugasnili računalniki, pa raje postorim danes, kar ne bom mogel jutri.

Ob tem, da je seveda Ali Farka Toure lani umrl in lahko samo še sanjam, da ga bom kdaj slišal v živo, sem danes malo poslušal njegov poslednji album, že dokaj zapolnjen, prebarvan in naohomotan z raznobarvno kramo, ki bi naj bila malijska. Jasno, še vedno je to tako zelo njegov album, vendar mi založba, ki ga je izdala, ne daje ravno upanja, da ga niso hoteli zgolj dobro prodati neukim afrofilom.
Med jadranjem po svetovnem spletu sem naletel na nekaj posnetkov Alija, vendar me je eden, ki ga še nisem videl, prav prijetno presenetil. Gre za posnetek s kraja DVD-ja "Festival in the Desert", letnik 2003, ko je Ali s prijatelji organiziral koncert v Niafunkéju, svojem "glavnem štabu", da tako rečem.

No, v glavnem, počasi so se prilivali na ogenj spomini na koncert, posvečen v spomin od lani pokojnemu Toureju. Gerhard Kubik in njegova etnomuzikološka finoča "Donald Kachamba's Kwela Heritage Jazzband", Afel Bocoum (ki je tudi na videu, v črnemu klobuku in črnem šalu; nekaj postov nazaj sem narobe črkoval njegov priimek!) kot Alijev naslednik in nečak, Tartit (tuareška - mislim da - zasedba, tudi sodelujoči na taistem festivalu)...

Ampak ta video je bil posnet tri leta pred smrtjo te legende afriške glasbe, vsaj tiste afriške glasbe, ki je uspela prodreti. Za svoje delo je fasal tudi Grammyja (za tisti ponesrečeni zahodni predalček World music), niti ne vem, če samo enega, pa saj ni toliko važno - nikoli namreč ni šel dvignit nagrade. Če mi hočejo kaj povedati, je rekel, naj pridejo k meni, v Niafunké, v Mali, in so vedno dobrodošli. Evo ga:



Da ne bom ostal zgolj pri zibelki civilizacije, naj povem še to, da se zdaj skušam potopiti v Zahodni kanon in vse tozadevne monografske publikacije (pa ne le zaradi naloge), predvsem pa se skušam ob vseh razpršenih mislih usrediščiti v problemu Veršinina, osebe, ki jo igram v Treh sestrah. Seveda je res, kot pri vseh rečeh, da bolj kot si pozoren, bolj kot si zares zraven, manj razumeš vse skupaj. Da se izmeriti, da se skicirati - kaj pa naprej? Do ponedeljka se moram domisliti nekaj bistvenih vprašanj za naše režiserje, da bo delo bolje prekrvavljeno in široko gledano.

Dumpster

I'm getting dumped, but the funny fact around the matter is - I deserve it. But the second thoughts tell me that something is finally going to change, and that me myself am going to turn it upside down. Well, yes, how else could it be.
I think theatre really is a risky and unhealthy behaviour of mankind, but considering that I still love co-producing and researching it to the very depths of Kocitus, no matter how little success there is in doing that, I'll do it.

This week - the Lunatik shows in Stara elektrarna; the Odtenki performance in Kranj, on the Week of Slovene drama; re-rehearsals for Driada next week and figuring out who is William Blake and/or Aleksandr Ignatievich Vershinin.

Gazeta Wyborcza

V največjem in - tako mi pravijo poljski prijatelji - najbolj inteligentnem poljskem časopisu, Gazeti Wyborczi, sem bil očitno tako odmeven, da razen imena sodelujoče države, Slovenije, sploh niso opazili mojega nastopa :). Vse je dobro, vse je od Boga, tako vsaj ne bom več živel v lažni veri, da je bil moj nastop vreden počenega groša. Dobro, seveda sem se potrudil dati svoj maksimum, potrudil sem se zabavati publiko in kolege, potrudil z glasom, kolikor je tistega dne moj glas od živčnosti še zmogel.
Heh, je bil pa hec, da za prvo odpeto pesem nisem imel niti najmanjšega pojma, kako priljubljena je na Poljskem. Youkali Kurta Weilla je nenazadnje prevedena v njihov jezik in jo vedno pojejo kar v domači priredbi, tako da je bil velik del aplavza verjetno namenjen tudi faktorju, ki ga jaz niti v sanjah nisem pričakoval. Dobro, okej, dovolj žalovanja. Postavi se ravno in dihaj.

Kako je dirigirati Beethovnovo deveto simfonijo? Bolj nehvaležen šiht kot če bi počel isto s Chopinovim Nokturnom v Cis-molu. Za naslov te zadnje skladbe, ki mi posvečuje uspavanke vse tja od filma Pianist naprej, sem izvedel od Poljaka, pianista, ki me je spremljal na zaključni večer. To z dirigiranjem ima pa bolj malo opraviti s kakšno samopašno norostjo, ampak bolj s študijskim programom. Naloge v smislu "ne ti delat kaj, ampak ti razmišljaj kako" so vedno bolj pogoste in zahtevnejše, ne glede na predznanje in obdelavo besedila. Samo da se ne zaštrikam v tekst, kot se je v tem življenju najlaže zaplesti, pa da ne pozabim, da oder ni terapija za zdravljenje privatnih nezadovoljstev. Slovenske anamneze pa te reči so dobra snov za kako oh-kako-zelo hlinjeno samomorilno literaturo, gledališče pa jih ne prenaša dobro.

Kaj sem sploh napisal? Mogoče bi bilo bolje, da blog za nekaj časa zaprem, ker imam že dlje časa občutek, da ne gre nikamor naprej in ne nazaj.

Spanje ni važno

Smrad od pogrešanja Poljske se je majčkeno razkadil. Zdaj poskušam umiriti glavo, se naspati, pa seveda ne preveč, in ne misliti na to, da imam naslednji teden predstavo vsak dan do sobote. Nekaj pomirjujočega, pa ne preveč:


In The Morning Frost by ~Yaninah on deviantART

I must write. Otherwise, silly things would conquer my head utterly.

Arvo Pärt je poznan malo širše, Henryk Górecki and Toro Takemitsu are a little less known. In fact, apart from audio-enthusiasts and musicians, frankly pretty much a mystery. William Blake was not acclaimed in his home country for a long, long time, before they have finally put him as 38th on the "100 greatest Britons" chart. Luigi Pirandello is a great situationist, satyric writer, and much, much more, but outside the circles of a few, his name is still, to my big surprise, unknown. Who knows, outside Poland, the great music band called "Raz, dwa, trzy"? Has anyone of you ever heard of the name of Afel Bocoum?

You will expect a punchline to all that. But there will be none. And one other thing, very noticeable, from this day on, I don't care, in which language the diaries will be in. The mood, the need for practice, the unusually strong feeling, whatever... So be it.

After about 30 hours without sleep, full of work, eating, partying, sightseeing, plane traveling and moving from seat to seat at the airport, I am finally back to the ways of the old Slovenia republic. I believe it is not what I expected to see when I come back, but after all, there was only two days that I was gone. Only two, and I thought Mikołaj Kopernik turned the Milky way around. I still cannot find the Ali Farka Toure's albums for making some order in my music library...
I feel a bit lost, I admit. Yet, admitting is not the way to do things nowadays, so I would do better if I lied to you... That would be a totally different, but equally inadequate and boring story.

Poland was great. In fact, the most depressing, almost suicidal fact after such festivals, in which you invest a mountain of your own energy, is that you do not feel the life for the next few days. Everything is in vain, the senses dissolve, the eyes blur the vision. I would like to live again.

Bodoči rodovi in njih usoda

Včeraj sem zaspal rahlo poklapan, ker sem na vlaku srečal znanca, ki ima ogromne sanje, večje, od njega samega, in mi jih je celo vožnjo do Ljubljane in še med prestopnim čakanjem počasi zlival... to svojo teorijo hitrega uspeha v šovbiznisu mi je počasi zlival skozi lijak v glavo. Pa kako vi, igralci, kako vi fejkate, zakaj se ne smejite zares, zakaj ne jočete zares, zakaj niste resnični, ampak samo navidezni? Pa a misliš, da bi lahko uspel v resničnostnem šovu? No, tu, v Sloveniji je itak brezveze, da bi se trudil, se preveč poznamo vsi. V Ameriko grem, pa me mogoče kdo opazi, pa zdaj sem se začel s tisoč fizičnimi treningi ubadat, pa sem čist noter padel. Ful me veseli, ful sanjarim, sam neki od tega bo že moralo biti res, popokam kakega kolega, pa greva skupi pa razfukava sceno...

Je bilo naporno. Če je ena prijateljica danes našla moje voščilo za dan žena, bo pa v vsakem primeru še dolg dan :).

Zdaj sem že ves vroč in željan te Poljske in njenega neodkritega privlaka. Pazim na grlo, pijem dosti, skušam se upevati vsakih pet prostih minut... Vmes pa sem danes med spletkanjem odkril spletno stran 1. letnika naše AGRFT in vse bolj jasno mi je, da smo mi še ena zadnjih generacij, kjer je večina ljudi za internet nezainteresiranih, email pa uporabljajo po enkrat tedensko ali celo mesečno. Ti pobalini in pobalinke (če lahko dam brucom šaljive nadimke) imajo prav zgledno urejeno spletno stran, kjer preko foruma komunicirajo s profesorji in med sabo, pa še prav nič nepregledna ni. Jaz pa že od lani skušam spraviti v pogon neuradni akademijski forum, pa je bolj Pirovo vse skupaj.

Temperature so že nevarno visoke, če zdaj napade pozeba, bo šla letina v en velik, smrdeč nič. Take misli potem človeka obhajajo, ko se za kak dan vrne domov, v kotlino sredi smrek in bukev. Ta teden, kmalu po povratku s Poljske, grem prvič po dolgem času na ene neokrnjene, kot-je-rdeča-barva-močna polne koline. In naslednji dan na tek po solinah. Pri vsem informativnem sranju, ki ga tukaj kotalim po mrežni besedilni stavnici, pa pozabljam, da se še vedno nisem odločil, kaj mi je zares všeč in kaj ne. Če mi je ona ali on ali oba ne? Od vrabca, ne povem nič.

Buto workshop

I was in Japan for the past two days. I didn't move, I didn't travel, at least not in my material substance, but this microstructural, slow, tense Buto (a japanese dance style) workshop with a great german guy from Münich was anything but dull.
Exhilrating and exhausting at the same time, I might say.

Evo, ker se zadnja dva dneva pogovarjam v angleščini in nemščini s tem tipom, me je pa po betici podrgnilo in izginilo - preklapljanje v normalno slovenščino. Saj ni, da bi bil jezen na Jelinčiča ali kaj takega.

Danes je ljubljanska tržnica izgledala kot sodni dan nekje med četrto in peto uro. Nekaj čudnih možakarjev (in možicev) v zelenih plahtah je obračalo lesene mizice, povsod so ležali ostanki zelenjave, rezanega cvetja, embalaže, tri starke so pobirale iz gajbic preostalo zavrženo robo v svoj kordon belih polivinilastih vreč, vmes pa je bil zrak tako prijetno suh in pomlad je imela obraz poletja. Temperatur ne štejem, čeprav se mi je zdelo, da so tako ali tako že čisto poskočile do nekje majskih. No, ja, pa poročna karavana me je skoraj zbila z obličja Zemlje, če smo že ravno pri maju.

Veršinin je javor. I might as well go to Canada. And get to know, what it's all abUt. No, režiserka druge slike nam je povedala, kdo spada h kakšnemu drevesu oz. se povezuje z njim, naj pa ne bi pogledali, kaj to dejansko pomeni, ampak poskusili ostati samo pri golem znanju o drevesu kot takem. Kako imam rad te drobne iracionalnosti, da mi potem kodrajo lase do naslednjega striženja. Kmalu. Grrrr. Buu.

Zdaj bom hranil glas za naslednjo uro ranega plesa na napol zatemnjeni Akademiji. Pa, jasno, za Poljsko in tiste tri dni, kolikor bom tam. Ne bom skušal biti podoben, niti najboljši, najlepši odpade z genomom. Kakor vam drago, tako se bo pa izšlo.

P.S.: Te objave ne bom opravičeval.

Stanley

Ne oni, ki se podpiše pod vsakoletne zmagovalce lige NHL, kjer letos uspešno orje ledino Anže Kopitar, osamljeni slovenski fenomen v tujem športu. Dobro, jih je nekaj, ampak samo on je še v fazi, ko lahko dejansko iz njega rata polnovredna zvezda. In to je termin.

Kubrick me je spravil v obup in obenem v dobro voljo, da se lahko zdaj s pospešenimi možganskimi silnicami učim francoskih šansonov, pa še kake slovenske kvantaške poezije za nameček. Njegov dokumentarec je verjetno tak nenadomestljiv kolaž, da ga absolutno mora videti vsakdo, ki ima karkoli zares rad. Ker ne govorimo le o filmu, ne barantamo zgolj za milijone, ne umiramo na obroke, več od tega je. V nas pa rohni tisti primanjkljaj in se dela pomembnega.

Herman Potočnik začenja širiti svoj krog občudovalcev, obiski se zgoščajo, ljudje vidijo več. Blizu pa je tudi nekaj tako prazgodovinskega, kot so kmečke koline. Krvavi sneg, pečen biskvit iz drobovja in ljudske pesmi, ko te v roke nevzdržno zebe, saj si čreva pral na štepihu ob hiši, na hribovski mrzli vodi. Vrača se znoj maturantskega plesa, na katerem me ne bo, ker je treba premagati nostalgijo. Prihaja Wroclaw, za tri dni, ampak Poljska je domovina zadnjega velikega guruja največje svetovne religije. To rabim. Poljakinj sicer ne, pikado mečem drugam. Vsakršna podobnost z inscenacijo "pikada" nima zveze z resničnostjo.

Marec je mesec žena in mater in retrospektive Stanleyja Kubricka v Slovenski kinoteki. Butasto bo, če ne bomo dobili povračilnega striptiza za 40 mučenikov (marčne Ide minus delovnik, preden so sesirili Cezarja). Noben zapis ni nadaljevanje prejšnjega, čeprav se kopica nakopičenih kopulacij v sanjah samo še veča, besede pa rastejo čez svoje miselne zakovice. Če nima smisla, pomeni to: da nima svojega življenja? Ne strinjam se.

P.N.S.: Zdaj imam nekaj na desnem lasu od ušesne mečice, kar mi pravi, da tega ne bi smel napisati. Eko, tako preprosto. Spet sem malo zaljubljen, toda to je pa že preveč preprosto.