Odtenki je ime nekega davno začetega projekta, ki smo se ga lotili, klapa, kot smo še vedno, ko smo bili še razpostavljeni med prvim in tretjim letnikom srednje šole. Gledališki eksperiment, od katerega sem pričakoval več, pa v določenem oziru dobil ravno tisto, kar sem potreboval. Zajeten kelih nezaupanja v svojo umetno vzdrževano nerodnost - in njeno obotavljivo sestro, obotavljanko ne-priznam-si. Ustvarjali smo mladinsko gledališko predstavo, ne da bi se lotili že danega teksta, ne da bi vedeli, kaj točno bo ta reč, ki je že takoj po dveh krogih avdicij (mislim, da je bila tam moja prva avdicija za kakšno reč) prerasla v resno režiserjevo pismo, pozive k odgovornosti in vztrajnosti, razbrzdani domišljiji. Sčasoma se je prebrisana pot možganskih valov desne polute glave spremenila v domišljavo brezčasje, dolgočasje in privatno samozadovoljevanje, ki je od znotraj grizlo skupino, nadevalo rogove fantom, nelagodje puncam, režiser pa je vzbujal tiho zavist v vseh nas, nedoraslih klincih, ki smo zijali v njegovo izpiljeno marmorno Afrodito, kako je v sami brisači paradirala za njim po stopnicah navkreber (intenzivne vaje ob morju). Detajle postavimo ob vznožje, najbolje bo tako.
Malo smo si hodili po zelju, ga tlačili tako, da smo stiskali žulje tujih nog, jih mazali po tleh raznih egoističnih škafov, po odbijajočih ustnicah, prsih. Narcisi, kot smo bili, nismo rabili niti mile prispodobe Eho od cele zgodbe, ki bi razbila fokus na dvoje. Sami smo se dovolj razjedali, da bi lahko iz nas človek brez zamude napravil zmedeno gimnazijsko grafiko, na kateri bi se kazali ljudje, ki še nimajo pojma, kaj je gledališče in kaj je ekipa za gledališče. Ha! Kaj vem zdaj?
Zarezali smo z jedilnimi noži v premiero, izpustili dve strani teksta, improvizirali iz razkosanih prostorov v glavi, ker drugih izhodov ni bilo - in potem smo zmagali kot najboljša mladinska predstava v Sloveniji za tisto (oz. naslednje) leto. V treh barvah, ki niso RGB, ne CMYK. Glede na slovensko produkcijo in njene čudne (ne)merodajnosti nisem bil pretirano vesel, lepo štampiljko na ta dvom je prilepilo tistih nekaj poznejših nastopov, vključno z (zdaj že) včerajšnjim, ko smo predstavo po dolgem premoru igrali v Mladinskem centru v Postojni. Tokrat smo prvič igrali za avditorij, številčno šibkejši od naše sedmeročlanske igralske zasedbe. Svojevrsten podvig je bil začetek, vmesni preklop in še nekaj plesnih delov, v katerih smo se vzajemno dvigali in spuščali, kot kak prebujen seizmograf, se popravljali, napadali, čudili, odvračali misli in koncentracijo... Grozljivo je bilo videti luči, ki delajo.
V marcu bomo najbrž gostovali v Idriji. Nato se bomo, po tretjem rojstnem dnevu našega čustvenega klinopisa in glinenega dojenčka, odločili za zadnjo predstavo, kjer bomo (nadalje sledi hec) plapolaje odvijugali naše nasilne posege v prostor in naše čudne, razpuščene, malomeščanske osebne pasivnosti. V večernih, gala, nazarensko dobro krojenih oblekah, pravi režiser in počelo Odtenkov.
Seveda o vsem govorim iz zasebnega in ne iz odrskega stališča ali stališča naših vlog. V postopku so se ustvarili majhni prijatelji, vsi do vseh, eni že kot sošolci in deskoguleži, in vendar zaradi našega, skupnega odra med med udeleženci poskusa teatra meandrira nesnažna Temza z betonskimi nabrežji. Kot da bi se preobrazili v potujoči cirkus, ki mu je ta obveznost mlinski kamen, porisan s smeški. Zato sem kar naravnost bleknil: "Končajmo ta neskončni agon, pičlih redkih vzhičenosti poln." (Ja, sigurno si, ja.) Barbar v trenu očesa.
nedelja, januar 20, 2008
četrtek, januar 17, 2008
Predmetografija
Na tej strani ograde je živelo krdelo majhnih rotorčkov, ki so se med sabo sporazumevali ne le z besedami, marveč tudi verbalno. Zakaj se pak majhni elektronski onegavčki ne bi mogli sporazumevati kot njihovi večji misleči bratje iz rodu homo sapiens, rahlo habilis nad denarnico? Drobceni nasledniki Faradayjevih tuljav so pač upravičeni do ravno tako bohotnega življenja, kot ga imajo žive hišne preproge, kužki in mucice, kot ga imajo drobni dojenčki, razkošni dodatki sodobnemu družinsko usrediščenemu življenju...
Ko se je v njihovih galvansko izpolnjenih (grazie, Luigi!) bučah izrodila prva misel, je bila to misel na skupnost. Mi smo mi, saj smo si vendarle podobni v tistile določni, bingljati ali udrti LED diodi pod pasom in bakrenem afro lasovju na robovih telesa - ne? Hajd, pojdimo in si postavimo laboratorij za vse potrebe, kjer bomo videli, kaj lahko sploh storimo, na kaj lahko še vplivamo, ko smo tako neopazne bivanjske oblike. Na tem mestu lahko poudarimo, da so se nad njimi že zbirali poševnooki aktivisti gibanja za osvoboditev sveta izpod muk monoteizma, v glavnem tisti ljudje, ki verjamejo v spreminjanje sveta. Njihovo društvo zlagoma pridobiva na članstvu, a jim v nos hodijo tisti, ki prav tako stikajo elektriko med svojimi nevroni, pak ne v splošno dobro človeške rase. Diagonalnovidci so brž poslikali miniaturne spake iz berilija, kroma in svinca, pa naredili o njih članek v National Geographicu, Gei in se muzali nad propadom vsega obstoječega kadavrstva na obličju nekdaj prostrane in mirne Pangee.
Dobro, tudi avtorju članka se je tukaj za-pisalo, zato je sklenil, vrniti se na prejšnja, usmiljena in prosvetljena pota. Bakrenonožci (to ni isto, kot če bi Romu navrgel, da je Cigan ali podobno) so postavili na sredo svojega sterilnega doma ploščad iz lesa, ki so ga po dolgih tisočsekundah sintetizirali iz ubikvitarnega lufta. Nič čudnega, ko pa so jim slaboumni nadzorniki po jaških za prezračevanje spuščali preveč nanogramov celuloze iz bližnje razpadajoče antikvarne ter (brez skrbi da!) jako über preveč zvoka, ki se je sproščal, ko so nadzorniki med delavskimi čik-pavzami višnjevih obrazov spremljali nanizanko Naredi sam! v produkciji nekadilskega programa RTV Slovenija. To so bili tiste čase že hudo starinski posnetki, ki jih je zdajšnja EU TV predvajala le še ob posebnih terminih in na posebej zamreženih etničnih odsekih svoje karantene.
Rotorčki so na ploščadih umno dodali še nekaj luči, izposojenih iz bližnjega Cinecittaja, potem pa so se usedli pod oder in - razumno onanirali. Škoditi ne more, je dejal nesojeni poglavar, Polonij Uranjenko. Težko je življenje v poceni menzah znanstveno-raziskovalnih inštitutov, še elektronski delci so si edini v tem.
Izza na Colte, Lugerje in Berette odpornega stisnjenega kremenčevega peska so neznatne lobanje umetno ustvarjenih možganov brezupno iskale nekaj, kar bi jim pomagalo spregledati. "Poglej, kako nizka civilizacija smo, saj nimamo niti svoje lastne dnevne luči, ki bi nam lahko odmerjala stele na naše delovnike in nam ukazala počitek ob sladkih vertikalah stasitih vtičnic! Fiat lux!"
Katere ideje bodo izbavili iz svojih tenkih glavic, o tem poročamo naslednjič.
Ko se je v njihovih galvansko izpolnjenih (grazie, Luigi!) bučah izrodila prva misel, je bila to misel na skupnost. Mi smo mi, saj smo si vendarle podobni v tistile določni, bingljati ali udrti LED diodi pod pasom in bakrenem afro lasovju na robovih telesa - ne? Hajd, pojdimo in si postavimo laboratorij za vse potrebe, kjer bomo videli, kaj lahko sploh storimo, na kaj lahko še vplivamo, ko smo tako neopazne bivanjske oblike. Na tem mestu lahko poudarimo, da so se nad njimi že zbirali poševnooki aktivisti gibanja za osvoboditev sveta izpod muk monoteizma, v glavnem tisti ljudje, ki verjamejo v spreminjanje sveta. Njihovo društvo zlagoma pridobiva na članstvu, a jim v nos hodijo tisti, ki prav tako stikajo elektriko med svojimi nevroni, pak ne v splošno dobro človeške rase. Diagonalnovidci so brž poslikali miniaturne spake iz berilija, kroma in svinca, pa naredili o njih članek v National Geographicu, Gei in se muzali nad propadom vsega obstoječega kadavrstva na obličju nekdaj prostrane in mirne Pangee.
Dobro, tudi avtorju članka se je tukaj za-pisalo, zato je sklenil, vrniti se na prejšnja, usmiljena in prosvetljena pota. Bakrenonožci (to ni isto, kot če bi Romu navrgel, da je Cigan ali podobno) so postavili na sredo svojega sterilnega doma ploščad iz lesa, ki so ga po dolgih tisočsekundah sintetizirali iz ubikvitarnega lufta. Nič čudnega, ko pa so jim slaboumni nadzorniki po jaških za prezračevanje spuščali preveč nanogramov celuloze iz bližnje razpadajoče antikvarne ter (brez skrbi da!) jako über preveč zvoka, ki se je sproščal, ko so nadzorniki med delavskimi čik-pavzami višnjevih obrazov spremljali nanizanko Naredi sam! v produkciji nekadilskega programa RTV Slovenija. To so bili tiste čase že hudo starinski posnetki, ki jih je zdajšnja EU TV predvajala le še ob posebnih terminih in na posebej zamreženih etničnih odsekih svoje karantene.
Rotorčki so na ploščadih umno dodali še nekaj luči, izposojenih iz bližnjega Cinecittaja, potem pa so se usedli pod oder in - razumno onanirali. Škoditi ne more, je dejal nesojeni poglavar, Polonij Uranjenko. Težko je življenje v poceni menzah znanstveno-raziskovalnih inštitutov, še elektronski delci so si edini v tem.
Izza na Colte, Lugerje in Berette odpornega stisnjenega kremenčevega peska so neznatne lobanje umetno ustvarjenih možganov brezupno iskale nekaj, kar bi jim pomagalo spregledati. "Poglej, kako nizka civilizacija smo, saj nimamo niti svoje lastne dnevne luči, ki bi nam lahko odmerjala stele na naše delovnike in nam ukazala počitek ob sladkih vertikalah stasitih vtičnic! Fiat lux!"
Katere ideje bodo izbavili iz svojih tenkih glavic, o tem poročamo naslednjič.
sreda, januar 02, 2008
Prepoznavanje in smeh
Za letošnje novo leto in božič, ta semenj dvojne podvojene prazničnosti, dvakrat po dveh dela prostih dni in kar je okoli nabranih preprostosti - toliko voščil, kot še nikoli. Prejšnja leta jih je bilo več, vendar sem letos ugotovil, da bo treba naslednje leto pošiljati pošto, pravo, arhaično pisemsko pošto, pa bo postavitev teh končnih dni leta prišla vsaj zasilno do izraza. Naj stanejo znamke kolikor hočejo, s pismom se poklanja čas, tudi z elektronskim. Kratka sporočila so skrajšano življenje. Včasih imam rad namigujoče potegavščine v 150 znakih, redko zares. Včasih imam občutek, da imam čas, redko ga v resnici premorem.
Za nekatere občutke (zdaj že lanskoletnih) prazničnih požrtarij dene dobro, da samo slišim tu in tam glas (bolj črke, no) od koga, ki sem mu že dolgo hotel povedati kaj več, pa nisem bil prepričan v točnost svojega adresarja ali pa sem preprosto preveč misli usmerjal nase in pozabil na ostale. Misliti na druge je nekaj drugega kot misliti nase v odnosu z drugimi, to bi moral že zdavnaj spoznati. Ekola, še ena pastirska dognanja: spoznati - ne pa samo vedeti.
Še vedno ni glasu od nekaterih, za katere sem že od starega Egipta dale uverjen, da imam prave naslove in neskaljene namere. Vedno isto. Na obisku smo imeli, kolikor sem bil doma teh nekaj dni, podaljšek družine, ki preko sestrične kozmopolitsko sega v nedrje omikane Anglije, v London. Njen črnocelinski mož me je spet prepredel z načrtovanjem nekih, recimo temu "povezovalnih projektov", ki se iz klobke odvijajo z gotovostjo in srečno naključnostjo. Zdaj se vprašujem o takih stvareh, za katere sem mislil, da so že davno odslužile svoje - o gibanju neuvrščenih držav, o primitivni astronomiji, o izvoru srednjeafriškega popularnega ritmovja, o drobcih spomina, ki se mi že začenjajo izgubljati. Prav o spominu sva govorila s prijateljem, ki jih ima čez trideset in pravi, da so se mu od večopravilnosti pred nekaj leti, torej ravno ob preskoku desetletja, scvrli vsi uporabni centri za kratkoročni spomin. Da ne obnavljam cele zgodbe... Kako bo kdo od nas, sošolcev, prijateljev, vsaj enako starih pubecof in deklin - kako bo kdo lahko opravljal tako zahtevno in umsko razpršeno nalogo, kot je starševstvo? Sami blesavi in prezgodnji domisleki mi gomazijo po mozgu. Na novoletni dan se je prvič po nekaj letih razširilo družinsko omizje. Zaradi naraščaja obeh bratrancev, ki si ju nikoli nisem prav dobro predstavljal v vlogi očetov, sem začel razmišljati o svojem trenutnem stanju, o premikanju, o letih, o času, ki se ustavlja pod lučmi in na navadni dnevni luči izgubi svoje vektorje v običajne skalarje. Samo cifre, brez smeri in dihanja.
Ne morem se smejati računovodjem, ki si otirajo brke od lipidno bogatih stojničnih produktov, težko gledam ljubke, a premlade hčerke komunikacijskih magnatov, ki mi od nevemkje segajo v roke, lahko pa gledam obraze v našem kraju, ko se konča še ena stvar, povezana z našim vročim izvoznim artiklom - Hermanom Potočnikom Noordungom. V Vitanju se je dan po božiču napravil čist zrak za Orbitalno akademijo v čast njegovega 115. rojstnega dneva in po tako zmedeno konglomeratnem sporedu se nikomur ni nikamor več mudilo. Kako preobražena so bila lica, za katera sem se vedno bal, da ne bodo mogla prebaviti zgodbe bolehnega, neporočenega znanstvenika, ki so mu ideje iz tako obrobnega vzletišča stikale prve debele tramove človeka med tu in tam, med ploščato njivo in kupolasto črto, ki loči upor zraka od breztežnosti.
Danes se mi piše, zato neham kar tukaj, da ne bom začel padati po stopnicah in si sam blagohotno zvijati dominantne tipkalne roke. Želim si, da ne berete več teh besed, tisti, ki imate naslov, ker vas le opeharjam za vrednost časa s svojo neodločnostjo in šklepetavimi izpadi brezobličnih čustev. Želim si, da bi čimmanjkrat sproščal svoj znoj nad standardiziranimi kvadratki tipkovnic, večkrat z ljudmi. Pa je tako ali tako že to prevelika želja.
Za nekatere občutke (zdaj že lanskoletnih) prazničnih požrtarij dene dobro, da samo slišim tu in tam glas (bolj črke, no) od koga, ki sem mu že dolgo hotel povedati kaj več, pa nisem bil prepričan v točnost svojega adresarja ali pa sem preprosto preveč misli usmerjal nase in pozabil na ostale. Misliti na druge je nekaj drugega kot misliti nase v odnosu z drugimi, to bi moral že zdavnaj spoznati. Ekola, še ena pastirska dognanja: spoznati - ne pa samo vedeti.
Še vedno ni glasu od nekaterih, za katere sem že od starega Egipta dale uverjen, da imam prave naslove in neskaljene namere. Vedno isto. Na obisku smo imeli, kolikor sem bil doma teh nekaj dni, podaljšek družine, ki preko sestrične kozmopolitsko sega v nedrje omikane Anglije, v London. Njen črnocelinski mož me je spet prepredel z načrtovanjem nekih, recimo temu "povezovalnih projektov", ki se iz klobke odvijajo z gotovostjo in srečno naključnostjo. Zdaj se vprašujem o takih stvareh, za katere sem mislil, da so že davno odslužile svoje - o gibanju neuvrščenih držav, o primitivni astronomiji, o izvoru srednjeafriškega popularnega ritmovja, o drobcih spomina, ki se mi že začenjajo izgubljati. Prav o spominu sva govorila s prijateljem, ki jih ima čez trideset in pravi, da so se mu od večopravilnosti pred nekaj leti, torej ravno ob preskoku desetletja, scvrli vsi uporabni centri za kratkoročni spomin. Da ne obnavljam cele zgodbe... Kako bo kdo od nas, sošolcev, prijateljev, vsaj enako starih pubecof in deklin - kako bo kdo lahko opravljal tako zahtevno in umsko razpršeno nalogo, kot je starševstvo? Sami blesavi in prezgodnji domisleki mi gomazijo po mozgu. Na novoletni dan se je prvič po nekaj letih razširilo družinsko omizje. Zaradi naraščaja obeh bratrancev, ki si ju nikoli nisem prav dobro predstavljal v vlogi očetov, sem začel razmišljati o svojem trenutnem stanju, o premikanju, o letih, o času, ki se ustavlja pod lučmi in na navadni dnevni luči izgubi svoje vektorje v običajne skalarje. Samo cifre, brez smeri in dihanja.
Ne morem se smejati računovodjem, ki si otirajo brke od lipidno bogatih stojničnih produktov, težko gledam ljubke, a premlade hčerke komunikacijskih magnatov, ki mi od nevemkje segajo v roke, lahko pa gledam obraze v našem kraju, ko se konča še ena stvar, povezana z našim vročim izvoznim artiklom - Hermanom Potočnikom Noordungom. V Vitanju se je dan po božiču napravil čist zrak za Orbitalno akademijo v čast njegovega 115. rojstnega dneva in po tako zmedeno konglomeratnem sporedu se nikomur ni nikamor več mudilo. Kako preobražena so bila lica, za katera sem se vedno bal, da ne bodo mogla prebaviti zgodbe bolehnega, neporočenega znanstvenika, ki so mu ideje iz tako obrobnega vzletišča stikale prve debele tramove človeka med tu in tam, med ploščato njivo in kupolasto črto, ki loči upor zraka od breztežnosti.
Danes se mi piše, zato neham kar tukaj, da ne bom začel padati po stopnicah in si sam blagohotno zvijati dominantne tipkalne roke. Želim si, da ne berete več teh besed, tisti, ki imate naslov, ker vas le opeharjam za vrednost časa s svojo neodločnostjo in šklepetavimi izpadi brezobličnih čustev. Želim si, da bi čimmanjkrat sproščal svoj znoj nad standardiziranimi kvadratki tipkovnic, večkrat z ljudmi. Pa je tako ali tako že to prevelika želja.
nedelja, december 09, 2007
Zlatolasi projekat
Saj ne vem, ali bi se raje prijel za kolec iz ekavskega ali ijekavskega narečja (ali kako se že temu temeljnemu lignvističnemu razkolu Balkana reče...), v glavnem, zdaj prihajajo v goste Hrvati, in to za precej dobro načrtovano reč, ki ji bomo, upam da, kos. Akademijske nagrade so imele enoletni premor, zato se bodo podelile tudi tri sivolaske (postajamo multinacionalka z uradniškimi povišanji, hehe). Danes pridejo gostje, z vlakom, delo se bo zavleklo pozno v noč in jutri raztegnilo na celo dnevno luč plus nekaj zimsko odvzetih dnevnih ur.Včerajšnji koncert v Linhartovi dvorani je bil poživljujoč nektar za telo in glavo. Več v drugem podaljšku bloga. Napravil sem tudi majhen "update" za Orbito Noordung, ampak so bolj obširne reportaže zaenkrat še zavite v meglo. Do Hermanovega rojstnega dne bo vse jasno.
Dopolnjujem svoj repertoar zabavništva, kabaretskega pristopa, smejalnega "timinga" in uravnoteženosti. Rešujem vprašalnike, ki naj mi povedo, če sem res umetnik ali samo potencialni ročaj za smetišnico, ki služi velikemu gospodarju veselega decembra, dolgčasu osebno. Prva viola liberalnih demokratov se ga naceja v družbi slinastih golobučnežev; oni sivolasi Hemingway za psihologijo preučuje vpliv pesmi o Miklavžu na slovensko/priseljensko/turistično mladino; Gustek na Čopovi pospravlja harmoniko, da si lahko privošči "Glühwein" ob najetem šanku Prekmurske iže (?!), rejeno cvetličarsko dete izza stolne cerkve se dogovarja za vsesplošno bunkanje mladeži vnetih, srbečih pesti; režeči se gospod župan iz ust dodaja manjkajoče lučke za manjkajoče zvezdice poslovenjenen evropske zastave. Bizarnostim ni konca. Egoizmu še manj, predvsem lastnemu.
Zaradi vaj, ki se usmerjajo v komiko, humor, duhovitosti, glavne teme semestra, mi glava počasi odpoveduje in tudi v mojem pisanju in delovanju se začenja poznati neka površnost, lenobna počasnost. Saj ne, da je bilo kdajkoli kaj dosti bolje, a vendar se mi zdi, da ni bilo čisto tako, kot je zdaj. Malo me razvedri kak Matsuo Basho, ki sem si ga navesil nad pisalno mizo, njegova rimska cesta je tako spodbudna, da vam moram kar eno tudi sem prilepiti. Ampak šele na koncu. Ali pa bo plapolala kot nek dolgočasen "banner" na levi.
Se učim teči, hehe. Me kar spomni na Haileja, ko gledam svoje etiopske noge. Košarke nisem igral dve leti in pol, odkar sem nehal s treningi. Na zadnji tekmi UKL (Univerzitetne košarkarske lige) sem popolnoma pogorel, ker nisem več vedel, kako naj še mečem žogo, da ne bom popolnoma zgrešil. Ko si misliš, da še premoreš občutek, pa te roka zapušča in se predaja nejevolji, znoju in norenju. Vse bo treba začeti znova. Z manj realizma. JUHU! Na juriš.
nedelja, november 25, 2007
Veliko niča
Veliko zamaščenega izginotja snovi. Zdaj se vnovič pojavlja veliko vprašanj, ki so pred tem zbledela. Glava je namreč mislila, da sodi med najpametnejše na planetu in da ji na kakšnem hiper slavnem kvizu ne more spodleteti vse tja do zadnjega kroga. Znanje je bilo seveda tako zelo enciklopedično, da je občutek za ustvarjanje iz gole domišljije zvodenel. Rabiš nekoga, ki ti od časa do časa pove, da tvoja zadnja improvizacija ni bila samo ruvanje z zidom brez vmesnih, morebiti zanimivih preobratov. Tudi če je bilo vse navaden ščiš. Jaz sem že eden tistih, ki jim je treba vsake toliko zabiti kropski cvek v načrt, da se ga držim, ne glede na pomanjkanje samozavesti ali česa podobnega.
Zakaj je na stopnicah amfiteatra name čakal sivi otoški hrt? Zakaj se je od blizu spremenil v kolo, ki ga že več kot mesec dni ni nihče odpeljal z najbolj neprikladnega mesta v vesolju? Zakaj so kamni okroglega stopnišča, podobnega gledališču, izgledali kot robniki železniške postaje iz Hirošime? Od njih vendar živ dan ne puhti drugo kot nabodeni oblački srednješolskih dišav, ki mislijo, da so prerasle svojo kobacavost in že postale parfum. Za distribucijo ter za ženitev. Ovalni sloji zmesi megle, dima in smoga se napajajo v očeh zgodnjih in poznih snažilk, v tistem kotu ne diha in ne živi nobena stvar, pod peskom umirajo nerojeni regratovi cvetovi, po železu se spuščajo zaljubljene roke, ki so obsojene, da se bodo že čez nekaj dni igrale same s sabo. Iz tega nastajajo klovni, iz preveč časa zase in za druge. Ampak to so izprijeno nezdravi, anemični glasniki ponavljajočih se tednov, izgnane zavesti, okradene ljubezni. Noben ovenčani Gandhi ne bi mogel teh potlačenih kotov sredi goratih stolpnic Ljubljane več spremeniti v kaj ali ... karkoli.
Še ko greš na stranišče, lulaš, otresaš, zadrgneš, vse za rešetkami. Vsepovsod so znaki, listki, ki te opominjajo, da si tvorec skupnosti in da ne smeš niti za trenutek popustiti nazaj v egoizem. Najbolje bi bilo, da bi se vsak večer skupaj napili, igrali slači-človek-ne-jezi-se in se šli osnovno celico naše bodočnosti. Mladino brez ovir, brez manir, peneči se pir, ki mu bo brbotajoči puh precej skopnel do dna. Potem pa bomo trzali le še po naučenem, odmerjenem postu/pokori, ne bo več prostora za odrive, pristanke s podplutbami, inozemske orgije s trajnim moralnim mačkom, ne bodo nas več metali iz lokalov, ker bi jim mašili stranišča. Saj vam jih mašimo z vašimi poživili, ki ne delujejo? Če ne dela, vržeš stran. Samo sebe ne smeš nikdar vreči stran. Lahko še zmeraj počakaš na prosto opcijo.
Ploščice so še vedno bele, parket diagonalen, zavese imajo umazan še zrak v luknjastem tkanju, namesto prenosnih računalnikov delamo s pisalnimi stroji, ker žuljavi prsti mehkeje božajo.
Ta deloma od vodke, deloma od cigaret in bibličnega poljskega maga J. G.-ja zdelani režiser nam zdaj ponuja v obravnavo skupno produkcijo, ki bila samo predelava njegove uspešne predstave, s katero je gostoval celi krog naokrog po oglatem svetu. Za vaje naj bi porabili pičlih deset dni, v goste pa bi nas, s šunko in povretim jabolčnikom seveda, vzela ali PTL ali Glej. Zaenkrat sem popolnoma zmeden, ker imam v naslednjih sedmih dneh štiri bralne uprizoritve (meni osebno zelo ljub način izobraževanja o tem, kako brati in kako razumeti že na ravni zapisa); čakajo me koline, ki se jih po dolgih letih res veselim; zaganja se naša daljnovzhodna plesna karavana znoja (to naj vsak bere zase, me en korenček briga); pa da ne bo preveč, povem samo še, da sem končno dobil dve mikrokasetki. Moj zastareli diktafon bo spet njuhal tekoči eter, jaz pa si bom, upam, oddahnil od tvezenja laži v besedah.
Zakaj je na stopnicah amfiteatra name čakal sivi otoški hrt? Zakaj se je od blizu spremenil v kolo, ki ga že več kot mesec dni ni nihče odpeljal z najbolj neprikladnega mesta v vesolju? Zakaj so kamni okroglega stopnišča, podobnega gledališču, izgledali kot robniki železniške postaje iz Hirošime? Od njih vendar živ dan ne puhti drugo kot nabodeni oblački srednješolskih dišav, ki mislijo, da so prerasle svojo kobacavost in že postale parfum. Za distribucijo ter za ženitev. Ovalni sloji zmesi megle, dima in smoga se napajajo v očeh zgodnjih in poznih snažilk, v tistem kotu ne diha in ne živi nobena stvar, pod peskom umirajo nerojeni regratovi cvetovi, po železu se spuščajo zaljubljene roke, ki so obsojene, da se bodo že čez nekaj dni igrale same s sabo. Iz tega nastajajo klovni, iz preveč časa zase in za druge. Ampak to so izprijeno nezdravi, anemični glasniki ponavljajočih se tednov, izgnane zavesti, okradene ljubezni. Noben ovenčani Gandhi ne bi mogel teh potlačenih kotov sredi goratih stolpnic Ljubljane več spremeniti v kaj ali ... karkoli.
Še ko greš na stranišče, lulaš, otresaš, zadrgneš, vse za rešetkami. Vsepovsod so znaki, listki, ki te opominjajo, da si tvorec skupnosti in da ne smeš niti za trenutek popustiti nazaj v egoizem. Najbolje bi bilo, da bi se vsak večer skupaj napili, igrali slači-človek-ne-jezi-se in se šli osnovno celico naše bodočnosti. Mladino brez ovir, brez manir, peneči se pir, ki mu bo brbotajoči puh precej skopnel do dna. Potem pa bomo trzali le še po naučenem, odmerjenem postu/pokori, ne bo več prostora za odrive, pristanke s podplutbami, inozemske orgije s trajnim moralnim mačkom, ne bodo nas več metali iz lokalov, ker bi jim mašili stranišča. Saj vam jih mašimo z vašimi poživili, ki ne delujejo? Če ne dela, vržeš stran. Samo sebe ne smeš nikdar vreči stran. Lahko še zmeraj počakaš na prosto opcijo.
Ploščice so še vedno bele, parket diagonalen, zavese imajo umazan še zrak v luknjastem tkanju, namesto prenosnih računalnikov delamo s pisalnimi stroji, ker žuljavi prsti mehkeje božajo.
Ta deloma od vodke, deloma od cigaret in bibličnega poljskega maga J. G.-ja zdelani režiser nam zdaj ponuja v obravnavo skupno produkcijo, ki bila samo predelava njegove uspešne predstave, s katero je gostoval celi krog naokrog po oglatem svetu. Za vaje naj bi porabili pičlih deset dni, v goste pa bi nas, s šunko in povretim jabolčnikom seveda, vzela ali PTL ali Glej. Zaenkrat sem popolnoma zmeden, ker imam v naslednjih sedmih dneh štiri bralne uprizoritve (meni osebno zelo ljub način izobraževanja o tem, kako brati in kako razumeti že na ravni zapisa); čakajo me koline, ki se jih po dolgih letih res veselim; zaganja se naša daljnovzhodna plesna karavana znoja (to naj vsak bere zase, me en korenček briga); pa da ne bo preveč, povem samo še, da sem končno dobil dve mikrokasetki. Moj zastareli diktafon bo spet njuhal tekoči eter, jaz pa si bom, upam, oddahnil od tvezenja laži v besedah.
petek, november 23, 2007
Spoznavanje Grotowskega
Ryzsard Ciesłak je v svojih najboljših letih (in teh ni moč kar tako na hitro prešteti) po več kot deset ur na dan vadil pod vodstvom velikega ateja Jerzyja, tako da je zmogel tudi iz navidez obskurnih mišic na podlahti proizvesti trenutni vzgib, sunek moči, sunek ustvarjalnega fizisa. Dobro, seveda teatralno pretiravanje škoduje, če ga in dokler ga ne preizkusiš sam in si lahko oblikuješ svoje mnenje.
Ta vikend se je po hitrem dogovoru (in res tesnem času med obvestilom in dejanskim pričetkom delavnic) v Ljubljani znašel poljski gledališki režiser Witold Izdebski, že več kot dvajset let vodja in ustanovitelj Teatra Cogitatur iz Katowic. Danes sem pri njemu preživel prve tri ure treninga po metodi Grotowskega in spet se mi zdi, da se metaforični izraz "Amerika" razpolavlja in preobraža v novo celino, ki sploh ni več Amerika. Revno gledališče in njegov pravi pomen sta zaenkrat še ovita v tuniko nepredirne ideje, kajti prvi dan smo posegli "zgolj" po ogrevalnih tehnikah in pri tako navdihujoče majhni skupini uspeli zaobjeti nekaj bolečih mest, ki so za igralca vedno znova žarišče prelomov, zatikanj, žarčenj negative in celostno zelo fino zajebanih poškodb.
Zaenkrat se mi preveč suče po glavi, sploh ker je ta režiser tak ogromen možak, rahlo protisloven, a vektorsko gumijast zemeljski tjulenj. Jutri pet ur komunikacije med igralci, v nedeljo tehnike improvizacije. Let's keep it simple.
Ta vikend se je po hitrem dogovoru (in res tesnem času med obvestilom in dejanskim pričetkom delavnic) v Ljubljani znašel poljski gledališki režiser Witold Izdebski, že več kot dvajset let vodja in ustanovitelj Teatra Cogitatur iz Katowic. Danes sem pri njemu preživel prve tri ure treninga po metodi Grotowskega in spet se mi zdi, da se metaforični izraz "Amerika" razpolavlja in preobraža v novo celino, ki sploh ni več Amerika. Revno gledališče in njegov pravi pomen sta zaenkrat še ovita v tuniko nepredirne ideje, kajti prvi dan smo posegli "zgolj" po ogrevalnih tehnikah in pri tako navdihujoče majhni skupini uspeli zaobjeti nekaj bolečih mest, ki so za igralca vedno znova žarišče prelomov, zatikanj, žarčenj negative in celostno zelo fino zajebanih poškodb.
Zaenkrat se mi preveč suče po glavi, sploh ker je ta režiser tak ogromen možak, rahlo protisloven, a vektorsko gumijast zemeljski tjulenj. Jutri pet ur komunikacije med igralci, v nedeljo tehnike improvizacije. Let's keep it simple.
petek, november 16, 2007
Pensa-sente, senti-mente
Slogan letošnjega, 52. (številka ni koherentna z besedo bienale glih) Beneškega bienala se mi je zdel zvočno skrajnje dobro zadet, čeprav ... s prevodi se marsikak čudovit vokalni zasuk odšije in štrbunkne v tiste usrane kanale.
Francozi so imeli edini ogrevan paviljon, kar je sredi novembra strahovita prednost, tudi zato sem si malo bolj vzel kosti lobanje skupaj in stisnil svojo osredotočenost na najvišjo štengico. Klovnesa, ki se je na enem od skritih videov delala prav nemarno-obrtniško norca iz pisma in vseh njegovih preklasično postmodernih obravnav, mi je polepšala minuto. Naslednjo je napravil kakadu, ki je z govorom vlival samozavest, s cefranjem papirja pa začuden premik oči. Kakorkoli že, nič pametnega razen sporofitnega izleta po kanadskih glavah, nekako še kar (na sekunde pogrošno) izvirne bizarnosti ruskih vizualnih zloženk, pa še nekaj manjših, ki jih oko ni več čisto pojedlo. Aja, srčkano okostje miška Jerryja v korejskem bungalovu je bilo res "bronhi bonbon" za zatlačena dihala. Zamaknjen vzdih preveč! - takojšnja prestavitev iz Giardinov v Arzenale.
V pujferšpajzah pa za rezino edamca bolj koheziven tek ogleda, pa vse manj in manj zanimanja. Balon, ki je bil pripet na tla, kot da Zemlja sama misli njegov narisani vprašaj, je bil en hec, drugi raziskovalno racionalni Bolgar s strelnim orožjem, potem čisto čudna, raztrgana Ljudska republika Kitajska, nekaj vtisa afriškega vzpona (nekako tako kot topot na Okrešelj, op. izk. plan.) ...
Na avtobusu se je zgodil večdelni disput o prednostih Lovrenca na Pohorju pred Vitanjem. Priznam, so me zjebali. Z mikroekonomsko analizo in seksi podatki iz loga Jelinčič. Ni tako zelo bolelo, biti nasprotovan s strani Zmaga že nekaj nakazuje.
Vročina se ni do kraja polegla že četrti dan v vrsti. Še en žebelj, pa bomo sladko dreto vlekli, v krsti. Moja bo državna, sem se že odločil.
Francozi so imeli edini ogrevan paviljon, kar je sredi novembra strahovita prednost, tudi zato sem si malo bolj vzel kosti lobanje skupaj in stisnil svojo osredotočenost na najvišjo štengico. Klovnesa, ki se je na enem od skritih videov delala prav nemarno-obrtniško norca iz pisma in vseh njegovih preklasično postmodernih obravnav, mi je polepšala minuto. Naslednjo je napravil kakadu, ki je z govorom vlival samozavest, s cefranjem papirja pa začuden premik oči. Kakorkoli že, nič pametnega razen sporofitnega izleta po kanadskih glavah, nekako še kar (na sekunde pogrošno) izvirne bizarnosti ruskih vizualnih zloženk, pa še nekaj manjših, ki jih oko ni več čisto pojedlo. Aja, srčkano okostje miška Jerryja v korejskem bungalovu je bilo res "bronhi bonbon" za zatlačena dihala. Zamaknjen vzdih preveč! - takojšnja prestavitev iz Giardinov v Arzenale.
V pujferšpajzah pa za rezino edamca bolj koheziven tek ogleda, pa vse manj in manj zanimanja. Balon, ki je bil pripet na tla, kot da Zemlja sama misli njegov narisani vprašaj, je bil en hec, drugi raziskovalno racionalni Bolgar s strelnim orožjem, potem čisto čudna, raztrgana Ljudska republika Kitajska, nekaj vtisa afriškega vzpona (nekako tako kot topot na Okrešelj, op. izk. plan.) ...
Na avtobusu se je zgodil večdelni disput o prednostih Lovrenca na Pohorju pred Vitanjem. Priznam, so me zjebali. Z mikroekonomsko analizo in seksi podatki iz loga Jelinčič. Ni tako zelo bolelo, biti nasprotovan s strani Zmaga že nekaj nakazuje.
Vročina se ni do kraja polegla že četrti dan v vrsti. Še en žebelj, pa bomo sladko dreto vlekli, v krsti. Moja bo državna, sem se že odločil.
četrtek, november 01, 2007
Mitternacht.
Je domišljijski zapis, a spijo že vsi drugi, jaz ne upam.
Ti ljudje si med sabo potiskajo vrtavko, vsakič na nekoga kaže, reč obrnljiva, nihče se ne izmika slasti pojesti trenutek, vse je namenjeno, skoraj vse je ustvarjeno, da bi shodil in potem obhodil svoje ljudi. One, ki jim ne moreš graditi svetišč iz lesa jelk, da bi stali nad vodo in se v toplem večernem škripotu oklepali takih, še vedno živečih debel, ničesar več ne potrebujejo, da bi izplavali, oni že mahajo med nazobčanimi bregovi otokov. Debele plasti zemeljske skorje so ti otoki, debele plasti iz mežečih sil, ki spijo ob vseh izgubljenih, pomoč je tako daleč, daleč. Praviš, ti kradem bucike z glavicami oblike Zemlje, pravim, ti kradem šivanke, skozi katere so včasih hodile kamele na Venero. Vsem izgubljenim dušam z zalogami vode so v prostrane obronke naših košatih gozdov na vratovih, naših globusov med očmi in temenom, med šivi kosti in spodnjo čeljustjo, v naše glave prodrli šakali in polži, lisice in somi, bradati na nogah, mesnati na snovi. Naša skupna snov nekje živi svoje življenje in ne more govoriti z nami. Lažje ji je, da je za nas razdrta, težka steza skozi taka šivankina ušesa. Glog raste ob poti, glog za prepike, glog za razmigati jezik, glog za to, da se midva uleževa podenj in ločena, ja, ločena - če sploh kaj, potem ločena štejeva in v kosce prekoljeva zmrznjene jagode tega grma, ki mu odteka sok po najinih vratovih pod nohte, nohte na pet, deset, dvajset prstov, in se podnje pritakne v vrveče ožilje umevanja.
Ulezi se ti pod moje drevo, uležem se slečen pod tvoje nebo. Če pade oblak z neba, se bo pokazalo tudi to, kaj si oni zgoraj misli. Upam, da misli na kaj majhnega, ker je drugače vseeno, če je ali ni. Želim si biti ogledalo, ki samo opaža dejstva in ne hodi izven svoje velike srebrne hiše, niti ponoči niti ob luči, ne hodi na sprehode z oblikami, motnjami njenega vrta, zunaj.
Nikoli nisem potegnil dima iz sveta, ogenj odmerjenih trsk je goltal mene, da se mu nisem rad vračal v naročje. Ko pa pogledam tiste prsi, nevidne balončke pretikam s polmeseci prstov, da Zemlja in Luna prihajata skupaj, no, kolikor lahko. Oziram se po odprtem oknu, kjer sloni starec in v osmicah negibno premika svojo palico, svoj dimni steber, da ga kamen ves ovije in se sproti premenja v pepel.
Da bi lahko že enkrat skale postajale prah na obrazih, ki jih niso nikoli videli. Naših, najinih, mojih skal. Živ krst si tam ne polomi ničesar. Vse je iz gume, kamna, in pepela. Lubje kavčukovcev bodo obrali, strme drče kač zaprli, žare izpraznili v konice vseh morij.
Ti ljudje si med sabo potiskajo vrtavko, vsakič na nekoga kaže, reč obrnljiva, nihče se ne izmika slasti pojesti trenutek, vse je namenjeno, skoraj vse je ustvarjeno, da bi shodil in potem obhodil svoje ljudi. One, ki jim ne moreš graditi svetišč iz lesa jelk, da bi stali nad vodo in se v toplem večernem škripotu oklepali takih, še vedno živečih debel, ničesar več ne potrebujejo, da bi izplavali, oni že mahajo med nazobčanimi bregovi otokov. Debele plasti zemeljske skorje so ti otoki, debele plasti iz mežečih sil, ki spijo ob vseh izgubljenih, pomoč je tako daleč, daleč. Praviš, ti kradem bucike z glavicami oblike Zemlje, pravim, ti kradem šivanke, skozi katere so včasih hodile kamele na Venero. Vsem izgubljenim dušam z zalogami vode so v prostrane obronke naših košatih gozdov na vratovih, naših globusov med očmi in temenom, med šivi kosti in spodnjo čeljustjo, v naše glave prodrli šakali in polži, lisice in somi, bradati na nogah, mesnati na snovi. Naša skupna snov nekje živi svoje življenje in ne more govoriti z nami. Lažje ji je, da je za nas razdrta, težka steza skozi taka šivankina ušesa. Glog raste ob poti, glog za prepike, glog za razmigati jezik, glog za to, da se midva uleževa podenj in ločena, ja, ločena - če sploh kaj, potem ločena štejeva in v kosce prekoljeva zmrznjene jagode tega grma, ki mu odteka sok po najinih vratovih pod nohte, nohte na pet, deset, dvajset prstov, in se podnje pritakne v vrveče ožilje umevanja.
Ulezi se ti pod moje drevo, uležem se slečen pod tvoje nebo. Če pade oblak z neba, se bo pokazalo tudi to, kaj si oni zgoraj misli. Upam, da misli na kaj majhnega, ker je drugače vseeno, če je ali ni. Želim si biti ogledalo, ki samo opaža dejstva in ne hodi izven svoje velike srebrne hiše, niti ponoči niti ob luči, ne hodi na sprehode z oblikami, motnjami njenega vrta, zunaj.
Nikoli nisem potegnil dima iz sveta, ogenj odmerjenih trsk je goltal mene, da se mu nisem rad vračal v naročje. Ko pa pogledam tiste prsi, nevidne balončke pretikam s polmeseci prstov, da Zemlja in Luna prihajata skupaj, no, kolikor lahko. Oziram se po odprtem oknu, kjer sloni starec in v osmicah negibno premika svojo palico, svoj dimni steber, da ga kamen ves ovije in se sproti premenja v pepel.
Da bi lahko že enkrat skale postajale prah na obrazih, ki jih niso nikoli videli. Naših, najinih, mojih skal. Živ krst si tam ne polomi ničesar. Vse je iz gume, kamna, in pepela. Lubje kavčukovcev bodo obrali, strme drče kač zaprli, žare izpraznili v konice vseh morij.
sobota, oktober 06, 2007
Človek brez spomina
Zvečer, pozno, ko sem se skobacal iz avta in še prej iz zanimivo polnega polnočnega vlaka, sem na svoji postelji zagledal svežo posteljnino, ki je nisem sam tja položil. Gledam vanjo, ob dveh zjutraj, ko bi lahko bil že vsaj malo zaspan, ampak mi ni do tega, da bi na glas hvalil mamo in njeno nenadno prizadevnost. Bolj sem razmišljal o glodalcih in ugrizih in žužkih, ki so mi še pred enim tednom nepretrgoma kratili spanec. Vse mrtvo, vse poklano in naphano z arzenikom ali dobro merjenimi udarci, pa vseeno nisem mogel stakniti vek na nočni tokokrog.
Po včerajšnji predstavi je bilo težko ne sanjati o grozljivih slikah, ki vstajajo iz svojih časovnih lesenih ograj, ki ne trajajo samo v obdobju predstave. Via Negativa je premierno predstavljala svoje novo dognanje, gledališki plod iz drevesa zavisti, predzadnjega grešnega jabolka, ki se ga dotikajo v svojih načrtovanih sedmih/osmih letih. Štirje izvajalci, naslov projekta: Štiri smrti. In potem sanjaš, celo noč, kot da ne bi bilo dovolj, da ne moreš početi nič drugega cel večer po tem, ker ti zgoščeni umotvori zajedajo razumski del tebe. Ko začneš sanjati, vidiš ogromne moške, kako z vztrajnostjo NG fotografov razbijajo prižgane žarnice, vidiš gole ženske, kako se do onemoglosti mlatijo po antično lepih licih...
Potem pa sredi noči premišljuješ, kako je lahko generalko tako drugačna (v veliko ozirih tudi bolj neposredna, boljša) od dejanske predstave. Publika pomeni ogromno za takšne predstave, ne samo dobra, marveč kakršna koli publika. Kako estetsko so prerasli (kdo sem jaz, da bom tako arogantno uporabljal ta glagol, pa vseeno) nekatera svoja prejšnja spoznanja, to dejstvo je bilo skorajda nemogoče spregledati. Klasična glasba, mladoklasične balerine, domiselni geniji novega gledališča, bleferski performerji, nasladniki nad minevanjem in paradoksom - vsem je veljalo vse kaj drugega kot hommage.
Ob približno šestih zjutraj sem nato zaslutil, da se mi po dolgi zgodbi, novi, nepovezani s predstavo, bliža blazno čutno privlačna temnolaska, ki si je dala malo podaljšati podočnike za lažji prvi stik z vratnim oddelkom živčnih končičev. In bog je rekel, bilo je dobro, samo spanje sem pozabil ustvariti.
Najlepše bi bilo pa tako ali tako, če bi lahko bil kot oni muzikolog, ki se vsako jutro s težavo spomni, kje je in kaj mora početi, vsako jutro na novo zaljubljen v svojo babnico, vsako jutro odmaknjeno čist. Da je za to potrebna bolezen?
Po včerajšnji predstavi je bilo težko ne sanjati o grozljivih slikah, ki vstajajo iz svojih časovnih lesenih ograj, ki ne trajajo samo v obdobju predstave. Via Negativa je premierno predstavljala svoje novo dognanje, gledališki plod iz drevesa zavisti, predzadnjega grešnega jabolka, ki se ga dotikajo v svojih načrtovanih sedmih/osmih letih. Štirje izvajalci, naslov projekta: Štiri smrti. In potem sanjaš, celo noč, kot da ne bi bilo dovolj, da ne moreš početi nič drugega cel večer po tem, ker ti zgoščeni umotvori zajedajo razumski del tebe. Ko začneš sanjati, vidiš ogromne moške, kako z vztrajnostjo NG fotografov razbijajo prižgane žarnice, vidiš gole ženske, kako se do onemoglosti mlatijo po antično lepih licih...
Potem pa sredi noči premišljuješ, kako je lahko generalko tako drugačna (v veliko ozirih tudi bolj neposredna, boljša) od dejanske predstave. Publika pomeni ogromno za takšne predstave, ne samo dobra, marveč kakršna koli publika. Kako estetsko so prerasli (kdo sem jaz, da bom tako arogantno uporabljal ta glagol, pa vseeno) nekatera svoja prejšnja spoznanja, to dejstvo je bilo skorajda nemogoče spregledati. Klasična glasba, mladoklasične balerine, domiselni geniji novega gledališča, bleferski performerji, nasladniki nad minevanjem in paradoksom - vsem je veljalo vse kaj drugega kot hommage.
Ob približno šestih zjutraj sem nato zaslutil, da se mi po dolgi zgodbi, novi, nepovezani s predstavo, bliža blazno čutno privlačna temnolaska, ki si je dala malo podaljšati podočnike za lažji prvi stik z vratnim oddelkom živčnih končičev. In bog je rekel, bilo je dobro, samo spanje sem pozabil ustvariti.
Najlepše bi bilo pa tako ali tako, če bi lahko bil kot oni muzikolog, ki se vsako jutro s težavo spomni, kje je in kaj mora početi, vsako jutro na novo zaljubljen v svojo babnico, vsako jutro odmaknjeno čist. Da je za to potrebna bolezen?
ponedeljek, september 24, 2007
Premalo spanca. Evo, se že začenja.
Sinočnjo noč sem prebedel, ker se je v sobo prikradel majhen sesalec. S hitrostjo in barvo Carla Lewisa je parkrat zaokrožil ob robu talne obloge in jadrno zaoral nazaj proti zaščitni strehi starinske omare za moljem namenjene obleke. Sanjal sem o madžarskih plesalkah, ki so spremenile obraze in postale Hrvatice z naglasom, sanjal o tekočih računih, ki jim je odtekal likvidni del, neka trdovita gmota pa ostajala in branila pred tem, da bi kdorkoli kaj imel od gomile prihranjenega oneta, sanjal o kratkih deških pričeskah na suhljatih kolcih, ki se jim je takrat še reklo košarkarji.
Na vlaku sem nato spal, kot še v življenju nikdar in nikoli. Prikladno stran od okrog tri desetletja stare, odštevši obraz zanimivo ohranjene nadute babnice, nasproti sezonskega delavca iz Banja Luke z očitnim sindromom pregrevanja (toliko, da se ni slekel), pa po dolgem času spet v smeri poti. Je to sploh kaj? Z rjastim newyorškim prevodom romana nekega egiptovskega pisatelja, ki se spet, kot milijoni, gre užitno socialo, sem se uspel obdržati pri življenju do Laškega. Kot mnogi, ravno do tam.
V prestolnici sem opazoval, kako vročina, podarjena od slovenskih železnic in posredno od vseh Janezov, kar jih je, puhti od mojega pokvečenega trupla (spanje na vlaku - če je sila, četudi se amortizerji držijo božje poti). Muzikantskih mrmotov nabasan inu prenosnega diska bogatejši sem se odpravil v dijaški dom spravit svojo posvetno imovino pod bitno oporoko. To je tako, če daješ skladbam imena, da jih lažje izpečeš za družino ali narodiš za kvatrne znance. Z lipovo kuhalnico vkuhaš Tonyja Bennetta, Laibache, Hamzo El Dina in Stevea Roacha v isti strjeni kremenčev pesek. Tako gre to, bi rekel popularni, priljubljeni, nartabulši (*), sploh v zanimivem prevodu (*).
Pozabljena revolucija, pokvarjena pašteta, škoda, ki postaja oktavia namesto pasavca iz družine ljudskih avtomobilov, lepa in urejena parkirišča, lepi in urejeni lasje, žmohtni salonarji in vse po normativih. Ljubljana, pozdravljam ti tvoj ego s svojim, nabreklim še za veliko let. Po zaslugi Fredija Milerja in njegovih odkrito obscenih naslovov bom preživel.
Na vlaku sem nato spal, kot še v življenju nikdar in nikoli. Prikladno stran od okrog tri desetletja stare, odštevši obraz zanimivo ohranjene nadute babnice, nasproti sezonskega delavca iz Banja Luke z očitnim sindromom pregrevanja (toliko, da se ni slekel), pa po dolgem času spet v smeri poti. Je to sploh kaj? Z rjastim newyorškim prevodom romana nekega egiptovskega pisatelja, ki se spet, kot milijoni, gre užitno socialo, sem se uspel obdržati pri življenju do Laškega. Kot mnogi, ravno do tam.
V prestolnici sem opazoval, kako vročina, podarjena od slovenskih železnic in posredno od vseh Janezov, kar jih je, puhti od mojega pokvečenega trupla (spanje na vlaku - če je sila, četudi se amortizerji držijo božje poti). Muzikantskih mrmotov nabasan inu prenosnega diska bogatejši sem se odpravil v dijaški dom spravit svojo posvetno imovino pod bitno oporoko. To je tako, če daješ skladbam imena, da jih lažje izpečeš za družino ali narodiš za kvatrne znance. Z lipovo kuhalnico vkuhaš Tonyja Bennetta, Laibache, Hamzo El Dina in Stevea Roacha v isti strjeni kremenčev pesek. Tako gre to, bi rekel popularni, priljubljeni, nartabulši (*), sploh v zanimivem prevodu (*).
Pozabljena revolucija, pokvarjena pašteta, škoda, ki postaja oktavia namesto pasavca iz družine ljudskih avtomobilov, lepa in urejena parkirišča, lepi in urejeni lasje, žmohtni salonarji in vse po normativih. Ljubljana, pozdravljam ti tvoj ego s svojim, nabreklim še za veliko let. Po zaslugi Fredija Milerja in njegovih odkrito obscenih naslovov bom preživel.
ponedeljek, september 10, 2007
Odveč po-misel
El crimen maestoso, da še niso spustili Aung San Suu Kyi - in zakaj bi moralo to ravno njega zanimati? Tretjeperspektivni opazovalec je dobra vloga za presojanje tovrstnih miselnih razdorov. Kjer ni predorov, so tudi konflikti bolj redka dobrina.
Vsekakor bo treba še kako premisliti, kako naprej. Velike živine so našobile svoje židovske nosove, Shylocki so izterjali svoj načrt za funtke mesovitih dajatev, preživele eminence so se oglasile, da bi pozabile kakšen precenjen šal ali kako bleščavo plombo, tam nekje pod monoklom. Rumenega vina ni bilo moč razločiti od rumenih lic, osamljene roževine, ki se je navidez utrujeno, navznoter prežeče oklepala pecljev kozarcev za peneče vino. Samo ob uri spodletelih načrtov je torej mogoče oceniti položaj, prešteti pehoto in se odločiti za naslednji desant. Drvar is way off line. Vielleicht noch mehr als Ljubljana, die Stadt, in der Geiste leben. In ogni caso, io non capisco la cronologia del questo spettacolo, non piu. Je cherche une femme, ma c'est pas une beau recherche. Koliko besed za tako malo misli. In na koncu ostanem sam, kot pravi Komelj: z brezumnim, brezimnim imenom.
Pozabiti je treba na to, da nima več šestnajst let in da so se roki odločitev postarali, njihove gube segajo preko grčave ograde iz starih fižolovk, gube iz iztrebkov neješčih ljudi in gube iz porezanih skalpov zamer in gube iz prepadnih slapov nad tretjim očesom, ki se stekajo v eno samo veliko točko. Točko, od koder ni vrnitve. Dogodkovno obzorje je torej zdaj. In odločitev je padla.
Premor. Zgodba.
Ko se odprejo zagrafitana garažna vrata pod oknom, preslikanim z utripajočo kuliso nočnega programa; ko se po rjastem prstu gledališke ure potoči jedka, smogasto poparjena solza prejšnje minute, tedaj ni treba počakati, da bo večnost novoizumljena skočila mimo v dežnem plašču iz shranjenih sončevih žarkov, kaj šele da bi človek opazil, da izgleda vse rumeno, prijateljsko, a prehitro. Rumeni J, bi rekel nekdo diplomatsko, rumeni J, ta najgrša vseh črk. Torej gnije barva ali pa zorijo hruškasti sosedje.
Ne moreš končati sprehoda z belo, počesano mačko, ne da bi se dejansko zaletel v zvonec meščanskega bloka in se z okroglim oknom domenil za jutri. Propadajoča luna se bo najbolje ogledala v okroglem okvirju. Domenil se bo za sestanek, miting, vsaj za ogled ali brisanje nikoli počiščenih pack, ki jih puščajo mastne tube za ljudi s slabimi nogami, ki niso pripravljeni teči maratona zase.
Slovenija je očitno zmagala nad bivšimi zavojevalci. Prepričan - ne prepričan. Begunci uspejo povedati smisel trenutka, gastarbajterji samo sklope številk, na izust. Kako dolgo jim bomo še tako rekli, vaši, naši? Zmaga je bila obilna, ko je bila, kljub pogojem, ki jih finance slovenskemu športu odmikajo in znižujejo pod nivo klubske mizice iz kabineta prvega pravnika države. Tam nekje ... se dogaja marsikaj. Ampak on tepta topli pod z debelo razsutim prahom.
Slabo je, če septembra ne moreš pospraviti pod streho vseh iz življenja izobčenih debel. Hudo je gledati, kako jim gobe grizljajo stisnjene mišice, gobe, majhne, resaste in velike, dežnikaste z rebrci. Pisano neužitne.
Televizija govori? Vse, kar so nam svetovne velesile dolgo časa zamolčale, tako da ni nobenega razloga več za hermetičnost. Prost pretok človeškega blaga, metraža, ćilimi, brisače in robci za solze in polutkaste riti dojenčkov. Tole na začetku zapisa ni zadnja stran lune, marveč možganska korala. Ekologi naj si samo razslojijo metaforo.
sobota, september 08, 2007
Prvi šolski dnevi. Policija v pripravljenosti.
S hrastom na pobočju začne rasti malo dni, namenjenih zemlji, ki je ne bo odplaknilo z njenega sedeža na ramenih hriba. Tudi živalski bobni, rjoveči nohti in praskajoče omare za preskakovanje časov potem ne morejo ukrasti tiste preklicane zemlje.
Dobro, da nisem posadil hrastovega boršta na sebi. Zdaj moram to narediti sam, pa ne tako, da bi bil jaz in jaz za karkoli zaslužen.
Madžarski zaljubljenci v en tak les, v drugačnost posvečen, so me učili (in, dobro, nekaj naučili) s plesnimi koraki Transilvanije, z otožnostjo možnosti samomora in veliko ravno lagodnostjo, ki pusti stvarem rasti. Nekdo drug me je učil prevezovati dolge roke umrlih dreves, da se njih palci ne bodo oprijeli kamnitih cest in popadali z voza. Pozimi ne bomo zmogli brez pokljajočega bobniča, ki se mu drugače reče tudi peč na trda goriva. Iz litega železa pristoji kot ulito na odmaknjeni dom vsako pribito dejstvo. Tisto takisto, da je vprašanje, če je tam še kdo pustil ključ v vratih, za katerimi je dovolj volne in oluščenega fižola. Saj, saj, september je tu in tam še zmeraj vedro zapiknjen v tla z razkosanimi delci Sonca. Kako dolgo bodo kaveljci držali jesen v sušilnicah mesa, skrito pred pravičniki. Snega ni na spregled, ampak Madžari so vseeno šli, kako vesel sem zanje, na vrh Triglava kar po severni steni. Njihove delavnice so postrgale še en, dasi tanek sloj nečimrnosti z moje zajebanosti.
Trava je narasla, da je skrila in posušila hruške, ki jih ni nihče ne pobral ne pogledal, ko so letele v središče Zemlje. Vmes pa kilogrami teme, prepredene z odhajajočimi, nezadovoljnimi začasnimi delavci, utesnjenimi v svoje pocinkane enosobne kasarnice. Asociacija --> Ciao, Luciano! Nič več kot asociacija.
Za vse zamišljene in za vse, ki radi berejo Večer(National Geographic) na stranišču - David Helfgott prihaja 9. oktobra koncertirat v Gradec. Ni ravno poceni, mogoče pa bo padel v nezavest ali igral s cigaretami v rokah in upravičil vložke. Eko, to zadnje je bilo res nesramno. Vzhičen, da pride, ne glede na program, na žalost pa imam takrat že polni nabor predavanj. Če se bo iz pogovora iztaknil kak dogovor, bom šel.
Globoko se opravičujem - z zavedanjem, da opravičila ni - da sem še ene počitnice naredil premalo za druge. Mogoče dovolj zase, to pak ni mera.
V glavi so Afrika, dekle s teritorialnoobrambnimi hlačami in "combat" jakno, besni on, mrzlično stanovanje iščoča ona, tri plesne prihodnosti in neverjetno lepi sošolci.
Kaj se slepim, saj so vsako leto enaki.
Dobro, da nisem posadil hrastovega boršta na sebi. Zdaj moram to narediti sam, pa ne tako, da bi bil jaz in jaz za karkoli zaslužen.
Madžarski zaljubljenci v en tak les, v drugačnost posvečen, so me učili (in, dobro, nekaj naučili) s plesnimi koraki Transilvanije, z otožnostjo možnosti samomora in veliko ravno lagodnostjo, ki pusti stvarem rasti. Nekdo drug me je učil prevezovati dolge roke umrlih dreves, da se njih palci ne bodo oprijeli kamnitih cest in popadali z voza. Pozimi ne bomo zmogli brez pokljajočega bobniča, ki se mu drugače reče tudi peč na trda goriva. Iz litega železa pristoji kot ulito na odmaknjeni dom vsako pribito dejstvo. Tisto takisto, da je vprašanje, če je tam še kdo pustil ključ v vratih, za katerimi je dovolj volne in oluščenega fižola. Saj, saj, september je tu in tam še zmeraj vedro zapiknjen v tla z razkosanimi delci Sonca. Kako dolgo bodo kaveljci držali jesen v sušilnicah mesa, skrito pred pravičniki. Snega ni na spregled, ampak Madžari so vseeno šli, kako vesel sem zanje, na vrh Triglava kar po severni steni. Njihove delavnice so postrgale še en, dasi tanek sloj nečimrnosti z moje zajebanosti.
Trava je narasla, da je skrila in posušila hruške, ki jih ni nihče ne pobral ne pogledal, ko so letele v središče Zemlje. Vmes pa kilogrami teme, prepredene z odhajajočimi, nezadovoljnimi začasnimi delavci, utesnjenimi v svoje pocinkane enosobne kasarnice. Asociacija --> Ciao, Luciano! Nič več kot asociacija.
Za vse zamišljene in za vse, ki radi berejo Večer(National Geographic) na stranišču - David Helfgott prihaja 9. oktobra koncertirat v Gradec. Ni ravno poceni, mogoče pa bo padel v nezavest ali igral s cigaretami v rokah in upravičil vložke. Eko, to zadnje je bilo res nesramno. Vzhičen, da pride, ne glede na program, na žalost pa imam takrat že polni nabor predavanj. Če se bo iz pogovora iztaknil kak dogovor, bom šel.
Globoko se opravičujem - z zavedanjem, da opravičila ni - da sem še ene počitnice naredil premalo za druge. Mogoče dovolj zase, to pak ni mera.
V glavi so Afrika, dekle s teritorialnoobrambnimi hlačami in "combat" jakno, besni on, mrzlično stanovanje iščoča ona, tri plesne prihodnosti in neverjetno lepi sošolci.
Kaj se slepim, saj so vsako leto enaki.
sreda, avgust 22, 2007
Savana, savane
Mladi levi, globoka grla, debele pesti. Na sceni je težko nekoga zares pozdraviti, vsaj odzdraviti mu s plastičnim kozarcem vode, če imaš oči, ki v kotu polovijo še tri dolgo nevidene obraze. Važno je, da je "shuttle" mirno, opečen, a varen, prispel na pisto, naredil še nekaj izboljšav.
Tile rjoveči živalski gledališčniki so očitno ena redkih stvari, ki je v Ljubljani poleti vredna časa. Mlada Francozinja in ravno tako mladozreli Tunizijec sta bila v tem vrstnem redu neke sorte gradacija, nehoteno medsebojno naraščanje in nadgrajevanje. Medtem ko je prva, lepa ko strela (prvič dejansko mislim to frazo), vtikala in iztikala kable, cvilila na ritem zamešanih zvokovnih sinusoid, je oni drugi dobesedno naredil poklon Arvu Pärtu in se v svoji krompirjevi vreči norčeval - ne samo iz samega sebe. Pritajeno, silovito, tiho. Človek si ne bi mislil, da se da to troje reči za isto stvar v istem razdobju časa, v času, ki ga lahko zavzame predstava. Izrazito "solo" večer torej, na vsakem vogalu namnožen z dvojino.
Sošolci so se vsi po vrsti blazno polepšali. Sem se že bal, da ne vidim dobro, tako očitno je bilo to. To se dogaja z normalnimi ljudmi poleti - normalnost v smislu pojdimo skozi topel poletni dež, nemogoče se je prehladiti, če veš, kaj bi rad in kam hočeš. Nekako tako.
Henryk Górecki je sestavil godalno kompozicijo, ki mi je nadela take gromozanske plašnice, da je ves lepi ostali svet izostal, periodično za kakšno uro na dan. Dolgo se je kotrljal po lepljivih mizicah, za katerimi ležijo listki neprespanih umetnikov brez sanj, brez črnila in mokrega jezika. Ampak tako, kot se sliši ta eterična gaz skozi ušesa, tako kot jo lahko odigra samo Kronos Quartet, tako se podira nekaj neverjetnega. Pa je London vendarle tudi iztisnil svoje kratkocvetoče orhideje v retorte. Najlepše - to je takšna muzika, da jo lahko tudi komu poklonim v poslušanje.
Bratranec je policist in skupaj s kolegi vodniki psov po Veliki Planini išče zablodelo gobarko. Meni se zdi podatek, egoistično kot vse tukaj, lepši od scela domače goveje juhe s korenjem, pa vendar sem bil danes deležen tega drugega, ko bi družinska kosila vsaj kdaj postala kaj drugega kot samo izvrstna hrana, ko bi že jaz lahko kaj naredil proti temu, da je ugasnjena televizija mrtva stvar sredi dišečih, praznih glav pod lučjo. Zunaj lomasti sonce, da se trava upogiblje pod njegovim jezikom, še drevesa se podirajo, da bi polegla na popoldansko smrčanje. Družinska kosila sredi tedna - še kar bolno.
S sošolci s faksa se mi obeta piknik konec avgusta (ne čisto, ali jeste), s sošolci z gimnazije konec septembra, z občutkom krivde pa bova spravno večerjala pod oboki slovenske komorne vokalne glasbe. Mimogrede, predvsem v čudoviti (1x), pa tudi v bizarno presenetljivi (3x) družbi je radovljiška graščina počastila visoke, skaldsko navdahnjene Norvežane z Valhalle vredno akustiko, odzivnostjo, ojačanim gromovnikom baročnega bobna in hruške in okni v obilno nejasno noč.
Jutri je nov dan in nov levji mladič čaka na skotitev.
Tile rjoveči živalski gledališčniki so očitno ena redkih stvari, ki je v Ljubljani poleti vredna časa. Mlada Francozinja in ravno tako mladozreli Tunizijec sta bila v tem vrstnem redu neke sorte gradacija, nehoteno medsebojno naraščanje in nadgrajevanje. Medtem ko je prva, lepa ko strela (prvič dejansko mislim to frazo), vtikala in iztikala kable, cvilila na ritem zamešanih zvokovnih sinusoid, je oni drugi dobesedno naredil poklon Arvu Pärtu in se v svoji krompirjevi vreči norčeval - ne samo iz samega sebe. Pritajeno, silovito, tiho. Človek si ne bi mislil, da se da to troje reči za isto stvar v istem razdobju časa, v času, ki ga lahko zavzame predstava. Izrazito "solo" večer torej, na vsakem vogalu namnožen z dvojino.
Sošolci so se vsi po vrsti blazno polepšali. Sem se že bal, da ne vidim dobro, tako očitno je bilo to. To se dogaja z normalnimi ljudmi poleti - normalnost v smislu pojdimo skozi topel poletni dež, nemogoče se je prehladiti, če veš, kaj bi rad in kam hočeš. Nekako tako.
Henryk Górecki je sestavil godalno kompozicijo, ki mi je nadela take gromozanske plašnice, da je ves lepi ostali svet izostal, periodično za kakšno uro na dan. Dolgo se je kotrljal po lepljivih mizicah, za katerimi ležijo listki neprespanih umetnikov brez sanj, brez črnila in mokrega jezika. Ampak tako, kot se sliši ta eterična gaz skozi ušesa, tako kot jo lahko odigra samo Kronos Quartet, tako se podira nekaj neverjetnega. Pa je London vendarle tudi iztisnil svoje kratkocvetoče orhideje v retorte. Najlepše - to je takšna muzika, da jo lahko tudi komu poklonim v poslušanje.
Bratranec je policist in skupaj s kolegi vodniki psov po Veliki Planini išče zablodelo gobarko. Meni se zdi podatek, egoistično kot vse tukaj, lepši od scela domače goveje juhe s korenjem, pa vendar sem bil danes deležen tega drugega, ko bi družinska kosila vsaj kdaj postala kaj drugega kot samo izvrstna hrana, ko bi že jaz lahko kaj naredil proti temu, da je ugasnjena televizija mrtva stvar sredi dišečih, praznih glav pod lučjo. Zunaj lomasti sonce, da se trava upogiblje pod njegovim jezikom, še drevesa se podirajo, da bi polegla na popoldansko smrčanje. Družinska kosila sredi tedna - še kar bolno.
S sošolci s faksa se mi obeta piknik konec avgusta (ne čisto, ali jeste), s sošolci z gimnazije konec septembra, z občutkom krivde pa bova spravno večerjala pod oboki slovenske komorne vokalne glasbe. Mimogrede, predvsem v čudoviti (1x), pa tudi v bizarno presenetljivi (3x) družbi je radovljiška graščina počastila visoke, skaldsko navdahnjene Norvežane z Valhalle vredno akustiko, odzivnostjo, ojačanim gromovnikom baročnega bobna in hruške in okni v obilno nejasno noč.
Jutri je nov dan in nov levji mladič čaka na skotitev.
nedelja, avgust 19, 2007
Velika Planina
Prekleti naj bodo vsi zaščitni znaki, pokrajine, razgledi, ogledi in ogleduharska nrav kelnarjev v dolini. Kislo mleko je dobro sedlo, pravzaprav sem po tistih dveh skodelah cel dan jedel samo še zrak, brez vsakih potreb. Tudi potem, ko sem prebral o očitno majavi (nisem še končal, pustimo odklenjeno) teoriji "plazmatskega vesolja".
Enemu prijatelju že celo poletje nisem namenil kakega pametnega mitinga ali... Mogoče bi bilo treba kar pošteno zasekati že kar ta teden, ko se končno (pa še to pogojno) lahko osvobodim pritiska obveznosti. Dobro, nekaj dreves bo treba podreti in namotati nekaj prikolic drv, ampak vmes bo že kdaj padala voda s stropa Zemlje in bo čas za mesto med gledalci. Vsaj jutri, če ne jutri, pa v torek. Vsaj danes, če ne danes, pa kdaj do konca leta. Vsaj... Znova in znova.
Tudi obrazi v Soboti so se režali, kako jim kaplje brišejo pot z bradatih brad, kako se jim nehvaležno zmočene spremljevalke grdo zvijajo po sedežih in kako se čudaki na odri še vedno trudijo, četudi imajo pod nogami cel egiptovski namakalni sistem in veter skozi svoj pisani krep papir. Proslava je šla v redu, ja, z izjemo 99 odstotkov dogodkov. Vrag naj pocitra in pocimbali tistega, ki nam je zakuhal izvrstno generalko in kilavo predstavo. Sicer pa vse skupaj ni bilo vredno tistega nasitnega bograča in razmetavanja nožne hitrice na račun Ferusa Mustafova. Vredno je bilo samo zaradi do kraja edinstvenega, jasnega, širokega obzorja za opazovanje zvezd. Pri nas je tudi v najboljšem primeru kak gozdnat kucelj v napoto.
Zimbabavijski kolega je včeraj, ko me še ni bilo doma, z atom in še enim holcarjem podiral smreke pod Roglo. Črni zanesenjak je bil navdušen kot otrok, ko mu prvič postane jasno, kaj se da početi z LEGO(TM) kockami. "Položi jo," mu je hodilo po glavi še ves današnji dan, ko smo božali zdolgočasene, zvončkljajoče mlekarice na obličju ene najbolj fletnih planot v Sloveniji. Aja, mimogrede, ob zvoncih je ves čas donelo kot iz kakšne oživele avstroogrske nabožne pesmarice. Slovenci še vedno verjamemo? Dobro, eden se je prisesal na rimsko kurijo, in to ne slabo, ampak...
Vmes sem prebral en hitri roman Ödöna von Horvátha, ki me je zmedel, ker nimam pojma, kaj naj si o njem mislim. Niti malo. Je pa znova udarila lirika Georga Trakla, to pot v nemščini - jo moram kar neutegoma priporočiti, čeprav je zaprašena, da se pršič dvigne že ob valovanju zvoka, ampak nekaj vsebuje, kar me malo povezuje s prihajajočo Medano v Goriških Brdih. Iz spremljajočega gradiva mi do mojega racionalnega jaza (razmerje=86:1) prodira neka čudna povezava, prav do Trakla, še bolj pa do bolgarske lirike.
Zdaj lahko res samo upam, da jutri že zgodaj začne deževati. Ker Rolf ne bo hodil dvakrat. Važno, da sem dobil CD z glasbo s tistega fenomenalnega koncerta Kronos Quarteta v londonskem Barbicanu. Že dve uri občudujem plošček, ne da bi se ga dotaknil ali vstavil barvožerju v žnablje. Rajši čakam na tisto, kar bom lahko napravil jutri. Spati pa zares ne morem - že cel avgust!?
Enemu prijatelju že celo poletje nisem namenil kakega pametnega mitinga ali... Mogoče bi bilo treba kar pošteno zasekati že kar ta teden, ko se končno (pa še to pogojno) lahko osvobodim pritiska obveznosti. Dobro, nekaj dreves bo treba podreti in namotati nekaj prikolic drv, ampak vmes bo že kdaj padala voda s stropa Zemlje in bo čas za mesto med gledalci. Vsaj jutri, če ne jutri, pa v torek. Vsaj danes, če ne danes, pa kdaj do konca leta. Vsaj... Znova in znova.
Tudi obrazi v Soboti so se režali, kako jim kaplje brišejo pot z bradatih brad, kako se jim nehvaležno zmočene spremljevalke grdo zvijajo po sedežih in kako se čudaki na odri še vedno trudijo, četudi imajo pod nogami cel egiptovski namakalni sistem in veter skozi svoj pisani krep papir. Proslava je šla v redu, ja, z izjemo 99 odstotkov dogodkov. Vrag naj pocitra in pocimbali tistega, ki nam je zakuhal izvrstno generalko in kilavo predstavo. Sicer pa vse skupaj ni bilo vredno tistega nasitnega bograča in razmetavanja nožne hitrice na račun Ferusa Mustafova. Vredno je bilo samo zaradi do kraja edinstvenega, jasnega, širokega obzorja za opazovanje zvezd. Pri nas je tudi v najboljšem primeru kak gozdnat kucelj v napoto.
Zimbabavijski kolega je včeraj, ko me še ni bilo doma, z atom in še enim holcarjem podiral smreke pod Roglo. Črni zanesenjak je bil navdušen kot otrok, ko mu prvič postane jasno, kaj se da početi z LEGO(TM) kockami. "Položi jo," mu je hodilo po glavi še ves današnji dan, ko smo božali zdolgočasene, zvončkljajoče mlekarice na obličju ene najbolj fletnih planot v Sloveniji. Aja, mimogrede, ob zvoncih je ves čas donelo kot iz kakšne oživele avstroogrske nabožne pesmarice. Slovenci še vedno verjamemo? Dobro, eden se je prisesal na rimsko kurijo, in to ne slabo, ampak...
Vmes sem prebral en hitri roman Ödöna von Horvátha, ki me je zmedel, ker nimam pojma, kaj naj si o njem mislim. Niti malo. Je pa znova udarila lirika Georga Trakla, to pot v nemščini - jo moram kar neutegoma priporočiti, čeprav je zaprašena, da se pršič dvigne že ob valovanju zvoka, ampak nekaj vsebuje, kar me malo povezuje s prihajajočo Medano v Goriških Brdih. Iz spremljajočega gradiva mi do mojega racionalnega jaza (razmerje=86:1) prodira neka čudna povezava, prav do Trakla, še bolj pa do bolgarske lirike.
Zdaj lahko res samo upam, da jutri že zgodaj začne deževati. Ker Rolf ne bo hodil dvakrat. Važno, da sem dobil CD z glasbo s tistega fenomenalnega koncerta Kronos Quarteta v londonskem Barbicanu. Že dve uri občudujem plošček, ne da bi se ga dotaknil ali vstavil barvožerju v žnablje. Rajši čakam na tisto, kar bom lahko napravil jutri. Spati pa zares ne morem - že cel avgust!?
torek, avgust 14, 2007
Raz(o)glednice
Po dolgem času sem obiskal Novo Mesto, rahlo izmučen od aktualnih priprav na nekaj koreografskih točk. Kronološko sicer to ne bo prva stvar, ampak moj nos je bil hvaležen novi zakonodaji, ko sem vstopil v Lokalpatriot(-a?) in zavohal nevtralni zrak absolutnega ničesar razen piva in raznih neprimerno bolj zdravih, bolj barvitih napitkov. Nejca Gazvode pa ni bilo doma.
Vreme se je nenadoma razredčilo v svoji vlažnosti, a je vseeno sameval oder na vrtovih Dolenjskega muzeja (in ti so zares so izgledali kot neka viseča odrska kompozicija, majhna in prijazna), koncert luštno sodčkastega Afroameričana in ostalih pa se je začel dobre pol ure kasnejev kulturnem domu. Kaj bi človek pričakoval - črnski vokalist je imel kar nekaj domišljije na dlani, vendar je nikoli ni porabil do konca, in najhuje je bilo, da očitno nikoli ni imel tega namena.
Z nečim sem se ukvarjal prekomerno - s tem, v kakšni družbi sem šel poslušat koncert. Lahko poslušam jazz improvizacije z veliko hvaležnosti, če imam zraven sebe optični premik fokusa, ki me stalno meče vmes, med oba svetova z istim vprašanjem. Metal sem se na napade trobentača, ki je dobro vedel, kdaj je treba nežno privleči blazinice na valjčke, smejal neumnim obrazom basista in bobnarja, ki sta dajala videz nogometašev, ki bi rada dobila tekmo in ostala lepa, ob harmoniju/električnem klavirju nisem mogel reagirati na prav nič - razen na to, da je bil zvok zelo podoben albumu ene newyorške zasedbe, ki jo zadnje čase motam po zvočnikih.
Nisem si mogel pomagati, včeraj res ne, mogoče zato, ker že kak teden bolj slabo jem, tako, po en obrok na dan, dela pa res kar ne zmanjka. V istem trenu listja umazanih ljubljanskih dreves pomislim na stvari, ki bi jih moral narediti, ampak je izbira odvrgla nekatere, ki jih ne bi smela. Hvaležen sem Matjažu za njegove delavnice in (tipkarski) zalet, ki so mi ga dale. Ni mi mar, če sem se ognil pražnjemu dnevu v domačem kraju, da bi tu vadil za pretencioze neke politične komemoracije. Ker smo tako kot nekoč zanimivi kritik v Slovenskih novicah - neobzirno zajebani do svojega medija, predstave, proslave, kar pač že.
Celo poletje razmišljam, popolnoma po nepotrebnem, kako osredotočiti to, kar se mi pod rokami spreminja v statve, iz statev v parnik, iz parnika v dve leti star nabiralnik za organske odpadke in iz tega v neznosnost. Obenem bi bilo bolje, da bi tukaj objavil kaj tistega in ne tega sebe, ki ima porejena intimna d(v)omovanja. Nekega Nigerijca spomini na otroška leta so me spravili v tako žalost, surova moč mojega hrbta sredi gozdov v obešenjaški straniščni humor, več ljudi pa v preprosto hojo naprej. Torej mi to ni prihranjeno za hibernacijo, sestop lastnega egoizma.
Raziskujem globine sufijskih besedil, predvsem seveda teh iz območja qawwalija, zdaj ko sem jih od nekje nabodel na pisarniško iglo v fonetičnem zapisu. Še vedno ne vem, kaj kaj pomeni. Goltam afriško živo mejo med glasbo, ki dvigne in glasbo, ki zaliva. Berem, trudim se ogibati katodnemu šalterju za izgubljene, pa mi vsaj danes ni uspelo. Mislim, vsaj to mislim, da se rad vozim z velikimi avtomobili, kljub strahu, da bom podrl kak leseni most, zbil kako izmed ovac ali raztrosil seme mrtvih muc po strjeni nafti, s peskom pomešani mrtvici tistih pravih cest, tistih, kjer se je treba izogibati vsakemu kamnu, da pripelješ domov zaspano, a celo glavo.
Ne dogaja se veliko, ker je vse tisto ono nadzorovano zunaj mene. Vseeno mislim, da bo treba v ponedeljek obiskati Radovljiško graščino zaradi Rolfa Lislevanda, o katerem sem v podaljšku bloga že pisal, Mlade leve v prestolnici pa zaradi mnogih stvari, zaenkrat bom zagotovo lahko prišel samo na upanja žrtvenega ognja vrednega Tunizijca, ki bo Staro elektrarno priklopil na napeljavo 21. avgusta, dan za lutnjarskim eksodusom.
Matjažu (berem, to mi že rata) veliko semenčic, gostega dima in deževnih voženj v avtomobilu. Prinesem še kaj muzike, to je tako vse, kar znam. Vsem, ki so letos praznovali obletnico dihanja, privoščim cockneyski high five in malo Rolfa (spodaj), pa še kaj. Ne zamerite moji driski.
sreda, julij 25, 2007
Pizidija
V desetmestje gre karavana kamel v soju modre luci, kot da ji rdece belocnice nad njenim hrbtom, postlanim z ledenimi kozarci samostanskega piva, ne morejo skoditi, ne, ne morejo ji do zivega. Nad globusom se ze nekdo naslaja s posvinjanimi prsti, da bi prizadejal vsem bozjim drzavam Commonwealtha trzajoc poraz z obrazom malega, porazenega Napoleona. Kdo je na cigavi strani, ni vec vazno, psi bevskajo in tulijo, svilena cesta ljudi in blaga se vije dalje, neobhodno. Po njeni desni smrdi izpraznjeni zrak, z njene leve odpirajo plocevinke s konzerviranim, cistim, gorskim kisikom. Po slemenu prodirajocega poslanstva se siri okluzija, ki se bori s sto let starimi predsodki in izciscenim casom zdaj. Ubogi William Blake na tilniku ene od zadnjih kamel odpociva in umirja svoje dlacice na rokah, ki mu utrujeno ena za drugo tonejo v spanec. Med prsti drzi svoj nagrobnik, iztrgan iz nedrja korporalov, kornetov in usranih pribocnikov, ki so si priborili vecji kos Marmarre od njega. Marmorja lacni, od kamna ubra njeni vstajenja, izginuli v svojih mrtvih, hehe.
Z vsake od kamel se zdi, da je guru Bill Gates spisal vozni red, ozadje se takorekoc komaj kaj spreminja, le da je dihati vedno tezje, vedno vec je padlih, ampak kamelje mleko ne odteka vnemar, same sebi stoicne gospe vzdrzujejo kolicino, z malo zolicastega humorja na kosmatih tacah, z malo grbavih vicev nad parklji. Ubogi Blake pa ne ve, kam bi porinil svojo zamasceno, popljuvano vstopnico za dvonadstropni avtobus. Pa tako nepoceni je bila.
Na premcu kolone, ki neopazno gazi robati pesek, sedi srednjeazijski pevec s svojo prelepo, mlado, ledig, nasploh zelo mocno neozenjeno hcerjo, in ji kaze blizajoci se oder v obliki polmeseca.
"Vidis, Abolfazlija, to je pa rojstni kraj vsega najboljsega, kar je svet izselil iz svoje maternice zadnjih deset tisoc let. Starodobno svetisce, kjer so se tisti najbolj skriti lahko igrali se naprej, ostali so morali pa gledati in posteno placati, tudi za sedeze z daljnogledi za najem."
Mlada Ferhana je poblisnila nazaj proti stricku Willu, saj ni bil pravi stric, koga briga, in ocak se je izborno namrgodil, potem pa kot kak neumen kameleon nedolocno premaknil glavo vstran.
Ubogo dekle tako ni moglo verjeti niti svojemu lastnemu ocetu, ce pa eruditni Anglez kapitelj vstran nagiba...
V njej je zrasla pagoda, obrascena z majhnimi zaplatami gozdnih borovnic, na stopnicah visoka masajska trava, na oknih okrasje pandzabskega orienta, na zidovih slike iz spodnjega Nila, na sipah ivje novozelandskega ledeniskega pisa.
Sama je sla po poloznih, mnogoterih stopnicah, obuta v mlado kozo, slecena do preproste glasbe njenega oceta, ki je bil edini ton, ki ga je kdaj slisala poleg njegovega glasu. Da ni rekla ne bev ne mev, so krivi Slovenci s svojo sintakso, ampak tega sama ne more vedeti, saj noben preklican psoglavec na svetu se nikdar ni bil v Sloveniji.
"Preozko, jebiga."
Opesani ovcar Blake je, vznemirjen kot divji petelin v nespolnem letnem casu, komaj se sestopil s svojega zasebnega dromedarja, pa je prelepa mlada Abolfazlija izginila v senci sedmega nadstropja. Sedmega meseca pa pogled visje zakriva enostavna nujnost, izpeljana iz poljedelske znanosti: geometrija.
Lepota je sla, Blake je nad glavo samo se zaslisal, a ne slisal, kako poka marmor od toliko vklesanih crk, od toliko podpisov, od toliko ljudi, ki so mu hoteli nekaj povedati, preden je umrl, prekleti nesolani mistik, nesojeni nemogoci nepismeni nektar britanske svete trave. Pokopal ga je.
Oce je ustavil svoj daf, da je zdaj namesto njega poskakovala roka in se pripogibala k tlom. Veliki je odsel, plamenica dolgih nitk, tekocih z glave, pa je kradoma uhajala nadzoru v sed-emnajsto nadstropje.
Z vsake od kamel se zdi, da je guru Bill Gates spisal vozni red, ozadje se takorekoc komaj kaj spreminja, le da je dihati vedno tezje, vedno vec je padlih, ampak kamelje mleko ne odteka vnemar, same sebi stoicne gospe vzdrzujejo kolicino, z malo zolicastega humorja na kosmatih tacah, z malo grbavih vicev nad parklji. Ubogi Blake pa ne ve, kam bi porinil svojo zamasceno, popljuvano vstopnico za dvonadstropni avtobus. Pa tako nepoceni je bila.
Na premcu kolone, ki neopazno gazi robati pesek, sedi srednjeazijski pevec s svojo prelepo, mlado, ledig, nasploh zelo mocno neozenjeno hcerjo, in ji kaze blizajoci se oder v obliki polmeseca.
"Vidis, Abolfazlija, to je pa rojstni kraj vsega najboljsega, kar je svet izselil iz svoje maternice zadnjih deset tisoc let. Starodobno svetisce, kjer so se tisti najbolj skriti lahko igrali se naprej, ostali so morali pa gledati in posteno placati, tudi za sedeze z daljnogledi za najem."
Mlada Ferhana je poblisnila nazaj proti stricku Willu, saj ni bil pravi stric, koga briga, in ocak se je izborno namrgodil, potem pa kot kak neumen kameleon nedolocno premaknil glavo vstran.
Ubogo dekle tako ni moglo verjeti niti svojemu lastnemu ocetu, ce pa eruditni Anglez kapitelj vstran nagiba...
V njej je zrasla pagoda, obrascena z majhnimi zaplatami gozdnih borovnic, na stopnicah visoka masajska trava, na oknih okrasje pandzabskega orienta, na zidovih slike iz spodnjega Nila, na sipah ivje novozelandskega ledeniskega pisa.
Sama je sla po poloznih, mnogoterih stopnicah, obuta v mlado kozo, slecena do preproste glasbe njenega oceta, ki je bil edini ton, ki ga je kdaj slisala poleg njegovega glasu. Da ni rekla ne bev ne mev, so krivi Slovenci s svojo sintakso, ampak tega sama ne more vedeti, saj noben preklican psoglavec na svetu se nikdar ni bil v Sloveniji.
"Preozko, jebiga."
Opesani ovcar Blake je, vznemirjen kot divji petelin v nespolnem letnem casu, komaj se sestopil s svojega zasebnega dromedarja, pa je prelepa mlada Abolfazlija izginila v senci sedmega nadstropja. Sedmega meseca pa pogled visje zakriva enostavna nujnost, izpeljana iz poljedelske znanosti: geometrija.
Lepota je sla, Blake je nad glavo samo se zaslisal, a ne slisal, kako poka marmor od toliko vklesanih crk, od toliko podpisov, od toliko ljudi, ki so mu hoteli nekaj povedati, preden je umrl, prekleti nesolani mistik, nesojeni nemogoci nepismeni nektar britanske svete trave. Pokopal ga je.
Oce je ustavil svoj daf, da je zdaj namesto njega poskakovala roka in se pripogibala k tlom. Veliki je odsel, plamenica dolgih nitk, tekocih z glave, pa je kradoma uhajala nadzoru v sed-emnajsto nadstropje.
nedelja, julij 15, 2007
Gornjeavstrijsko vreme
Jodlanje v prvem kraku julija je pojem, ki se giblje med izjemno hladnim, depresivno nadležnim deževjem, in v seštevku tremi dnevi knajpanja v ledeni reki oz. severnjaško popedenanem kopališču. Vmes smo delali dosti (mi, premladi v gledališču). Prvič v življenju sem delal s tako mladimi ljudmi, ki za nameček vedo neslavno mnogo več od mene, kar me hkrati preseneča v dobrem in v malo manj dobrem. Prvo obče, indigo, rešimo svet pogled, drugo osebno, a ne zlovoljno misleče zavistništvo.
Kar malo potrt in begajoč sem, ker sem zapustil ta svet 15, 16-letnikov (trije od devetindvajsetih so bili bolj mojih let), ki me je očaral, iznenadil. V bistvu so bili pripravljeni na vse, odločni, nediplomatski v akcijah, česar zase pri svojih rosnih gimnazijskih letih nisem mogel reči - in tudi zdaj bi bil raje tiho. V okviru Lehar Festivala, ki ga mesto Bad Ischl (1, 2) gosti v poletnih mesecih, smo soustvarjali (in ustvarili) energetsko eklektično predstavo, ki se je tematsko naslanjala na pop-opereto Johanna Straußa, namreč na njegovega valčkasto in avstrijsko plesnega Netopirja. Meni se je zdelo že v izvoru vseh (ne)sistematičnih priprav pred odhodom zanimivo dejstvo, da je še ena slovenska zvezda, ki bolj kot doma sije v tujini, mezzosopranistka Marjana Lipovšek, prav pred dvajsetimi letimi odpela najbolj eksotično vlogo v opereti v eni najbolj znanih izvedb z Nikolausom Harnoncourtom kot dirigentom. Ravno to vlogo, Orlovskega, so zaupali meni, tako v predstavitev kot raziskavo, in napravil sem si kupček strasti s tem.
Torej, smo se odločili potujoči-rajžajoči-za-lastnimi-kajžami-jokajoči Sloveni, je treba kovačevi kobili Marjani za dvajseto obletnico pokloniti nekaj fletnega, v duhu ali v mesu, ni važno. Pa smo naredili malce sporno sceno in jo, glede na odzive sodeč, uspešno zaklekljali v sveže vozličkasto čipko evropskih držav. Na teh dvotedenskih delavnicah so poleg nas sodelovali Poljaki, Čehi, Francozi, Nemci, Avstrijci in Madžari. Mnoštvo narodov se je v zadnjih treh letih dosihmal povečalo vsaj za eno državo, kar napoveduje slikovit razvoj programa.
Ampak... Kako znajo eni pri 15-ih urejeno spraviti v svojo glavo več podatkov kot jaz v svojo betico pri 21-ih, eni pri 18-ih igrajo harmoniko kot mladi Paganini violino, eni posekajo vsako brhko smreko, ki pride mimo, preden lahko jaz rečem Pringles, tretji imajo pri 19-ih telo in športne sposobnosti Asafe Powella, četrti se, scela otroških postav, v kostolomu zavihtijo na eno roko in z nogama za glavo delajo jako čudne poskokce... Koliko norega talenta! In obenem - množica lišajastih sramežljivosti, ki nimajo v zgodbi kaj iskati. Za povrhu pa kralj globalizacije - jezikovni moment. Naučil sem se osnov francoščine, ker ena od plesalk ni znala drugega, obnovil in izboljšal svojo nemško pogovorno sintakso, izpilil angleščino, vse po malem, vse dobro. Ves projekt me je, summa summarum, zajedel za bornih 20€. Neverjetno se mi zdi že samo to zadnje, ker v deželi kaisersemmlaric že zaradi pazljivosti in sitega trebuha postaneš malo kapitalista.
Vodil nas je južnoafriški belec, operni in glasbeno-gledališčni režiser, ki je študiral ples in glasbeno kompozicijo, zanima se tudi za klasični teater. Posrečena spletka, spodbujajoč sogovornik, ki je odprl še kako z moje strani nenačeto vprašanje. Ravno to sem rabil - in mi vsi tam dol še bolj kot Aralsko jezero rabi podiranje jezov. Njegova ogrevanja pred delom pa so mi v dveh tednih prinesla kar precej razširljivosti faličnega o(b)krožja. Znoja pa tisti hladni oder ni bil vreden.
Nič, satis o Oberösterreich, ki se mi je doživljenjsko usmradila s svojim posranim vlažnim, prezebajočim, tako zelo angleškim zrakom. Po teh dveh tednih sem tudi dar pisanja in ustvarjalnega razmišljanja (upam da začasno) izgubil. Ampak, ker v torek za do konca meseca letim v London, v iskanju izgubljenega estetskega in dimenzijskega šoka, bo tudi vnaprej dežnik v mojem vojaškem nahrbtniku. Oprtan, da kaže sredinec Zevsu.
Kar malo potrt in begajoč sem, ker sem zapustil ta svet 15, 16-letnikov (trije od devetindvajsetih so bili bolj mojih let), ki me je očaral, iznenadil. V bistvu so bili pripravljeni na vse, odločni, nediplomatski v akcijah, česar zase pri svojih rosnih gimnazijskih letih nisem mogel reči - in tudi zdaj bi bil raje tiho. V okviru Lehar Festivala, ki ga mesto Bad Ischl (1, 2) gosti v poletnih mesecih, smo soustvarjali (in ustvarili) energetsko eklektično predstavo, ki se je tematsko naslanjala na pop-opereto Johanna Straußa, namreč na njegovega valčkasto in avstrijsko plesnega Netopirja. Meni se je zdelo že v izvoru vseh (ne)sistematičnih priprav pred odhodom zanimivo dejstvo, da je še ena slovenska zvezda, ki bolj kot doma sije v tujini, mezzosopranistka Marjana Lipovšek, prav pred dvajsetimi letimi odpela najbolj eksotično vlogo v opereti v eni najbolj znanih izvedb z Nikolausom Harnoncourtom kot dirigentom. Ravno to vlogo, Orlovskega, so zaupali meni, tako v predstavitev kot raziskavo, in napravil sem si kupček strasti s tem.
Torej, smo se odločili potujoči-rajžajoči-za-lastnimi-kajžami-jokajoči Sloveni, je treba kovačevi kobili Marjani za dvajseto obletnico pokloniti nekaj fletnega, v duhu ali v mesu, ni važno. Pa smo naredili malce sporno sceno in jo, glede na odzive sodeč, uspešno zaklekljali v sveže vozličkasto čipko evropskih držav. Na teh dvotedenskih delavnicah so poleg nas sodelovali Poljaki, Čehi, Francozi, Nemci, Avstrijci in Madžari. Mnoštvo narodov se je v zadnjih treh letih dosihmal povečalo vsaj za eno državo, kar napoveduje slikovit razvoj programa.
Ampak... Kako znajo eni pri 15-ih urejeno spraviti v svojo glavo več podatkov kot jaz v svojo betico pri 21-ih, eni pri 18-ih igrajo harmoniko kot mladi Paganini violino, eni posekajo vsako brhko smreko, ki pride mimo, preden lahko jaz rečem Pringles, tretji imajo pri 19-ih telo in športne sposobnosti Asafe Powella, četrti se, scela otroških postav, v kostolomu zavihtijo na eno roko in z nogama za glavo delajo jako čudne poskokce... Koliko norega talenta! In obenem - množica lišajastih sramežljivosti, ki nimajo v zgodbi kaj iskati. Za povrhu pa kralj globalizacije - jezikovni moment. Naučil sem se osnov francoščine, ker ena od plesalk ni znala drugega, obnovil in izboljšal svojo nemško pogovorno sintakso, izpilil angleščino, vse po malem, vse dobro. Ves projekt me je, summa summarum, zajedel za bornih 20€. Neverjetno se mi zdi že samo to zadnje, ker v deželi kaisersemmlaric že zaradi pazljivosti in sitega trebuha postaneš malo kapitalista.
Vodil nas je južnoafriški belec, operni in glasbeno-gledališčni režiser, ki je študiral ples in glasbeno kompozicijo, zanima se tudi za klasični teater. Posrečena spletka, spodbujajoč sogovornik, ki je odprl še kako z moje strani nenačeto vprašanje. Ravno to sem rabil - in mi vsi tam dol še bolj kot Aralsko jezero rabi podiranje jezov. Njegova ogrevanja pred delom pa so mi v dveh tednih prinesla kar precej razširljivosti faličnega o(b)krožja. Znoja pa tisti hladni oder ni bil vreden.
Nič, satis o Oberösterreich, ki se mi je doživljenjsko usmradila s svojim posranim vlažnim, prezebajočim, tako zelo angleškim zrakom. Po teh dveh tednih sem tudi dar pisanja in ustvarjalnega razmišljanja (upam da začasno) izgubil. Ampak, ker v torek za do konca meseca letim v London, v iskanju izgubljenega estetskega in dimenzijskega šoka, bo tudi vnaprej dežnik v mojem vojaškem nahrbtniku. Oprtan, da kaže sredinec Zevsu.
sobota, junij 23, 2007
Sivina, široka za cesto
Ko hodiš po asfaltu, po katerem se običajno vozi, in to takem, ki tam, kjer imajo motoristi in kamele malhe z živežem, nima pločnika, ko hodiš po takšnem zdelanem potovju, takrat šele opaziš, skozi koliko nesreč je že šla ta cesta, koliko zakritih Lun je že videla, preden smo ljudje sploh opazili, da ene strani Lune skoraj ne moremo videti, koliko pešcev je že oddala vetru v razpošiljanje...
...vedno nekam vodi. Ni nedolžna, ne more pa vedeti za vse, si zapomniti utrjena kolena vseh tistih, ki ob njenih ramenih vzdigujejo palce za srečo - in za dom. Elegantno umerjene toalete so zanjo agnostika. Vem, da si, a ne morem te spoznati. In na agnostiko še jedka mizantropnost. Zakaj bi, če ne prideš sam in me pogledaš v raze, v odlomke, v vijuge in razseljena bitja iz moje smeri?
Opravil še en izpit, ampak veliko bolj pomembna je tukaj sestra, moje mlajše babše od doma, ki je v prvem poskusu z rekordnimi urami (zadevši rekord, govorim bolj o teku na 100m kot o malokalibrskem streljanju, če razumemo recipročnost vsega tega onegá) fasala vozniški izpit. To so zmage, vredne slavolokov iz svežega, še smolnato jokavega lesa. Ne jočem, sem pa kar ponosen. Tudi na svojo blesavost malo, ti egoist, ti ti.
Je rekel oni dan nekdo, da se moram osredotočiti na nekaj, kar želim res početi. Ni bil prvi. Na žalost pa tudi jaz sam nisem bil prvi, ki bi si to zares povedal, preprosto in hic et nunc, zares. Kaj bo? Trilok Gurtu in Frikyiwa Family, Herman Potočnik Noordung, preoblečeni MS-DOS, lira v obliki zame edinega korpusa lepote - ali bo vendarle zmagala italijanska škatla? Saj ni treba, da je škatla.
In tako grem zdaj dokončati svoje izjalovljeno poizkušanje, svoje jagodnato natolcevanje resnici, da jo poznam bolje, grem dokončati še par spisov in se potruditi. Več je bolj izgovor kot resna rožica, jaz nisem tak. Želja pa ostaja, impotentnosti province navkljub, dihaje ji za ovratnik kot truma gnujev, ki se selijo čez poljane Serengetija.
...vedno nekam vodi. Ni nedolžna, ne more pa vedeti za vse, si zapomniti utrjena kolena vseh tistih, ki ob njenih ramenih vzdigujejo palce za srečo - in za dom. Elegantno umerjene toalete so zanjo agnostika. Vem, da si, a ne morem te spoznati. In na agnostiko še jedka mizantropnost. Zakaj bi, če ne prideš sam in me pogledaš v raze, v odlomke, v vijuge in razseljena bitja iz moje smeri?
Opravil še en izpit, ampak veliko bolj pomembna je tukaj sestra, moje mlajše babše od doma, ki je v prvem poskusu z rekordnimi urami (zadevši rekord, govorim bolj o teku na 100m kot o malokalibrskem streljanju, če razumemo recipročnost vsega tega onegá) fasala vozniški izpit. To so zmage, vredne slavolokov iz svežega, še smolnato jokavega lesa. Ne jočem, sem pa kar ponosen. Tudi na svojo blesavost malo, ti egoist, ti ti.
Je rekel oni dan nekdo, da se moram osredotočiti na nekaj, kar želim res početi. Ni bil prvi. Na žalost pa tudi jaz sam nisem bil prvi, ki bi si to zares povedal, preprosto in hic et nunc, zares. Kaj bo? Trilok Gurtu in Frikyiwa Family, Herman Potočnik Noordung, preoblečeni MS-DOS, lira v obliki zame edinega korpusa lepote - ali bo vendarle zmagala italijanska škatla? Saj ni treba, da je škatla.
In tako grem zdaj dokončati svoje izjalovljeno poizkušanje, svoje jagodnato natolcevanje resnici, da jo poznam bolje, grem dokončati še par spisov in se potruditi. Več je bolj izgovor kot resna rožica, jaz nisem tak. Želja pa ostaja, impotentnosti province navkljub, dihaje ji za ovratnik kot truma gnujev, ki se selijo čez poljane Serengetija.
ponedeljek, junij 18, 2007
Kje je pa zdaj AGRFT?
Moj nabiralnik za v pocinkane skodele pakirano meso mi pravi, da sem evrazijski alkimist, jaz pa vem, da mi bolj kot določnice ugaja trenutno ohlajanje od popoldanskega poštenega rukerja. Nogometa je bilo kar nekaj, še pomembneje pa je, da imam zdaj čas razmišljati o Lojzetu Kovačiču in njegovih stavkih o glasbi, o njeni preveliki enostavnosti, o preveč poenoznačenem sprejemu.
Tudi v mestih živijo preproste glasbe (pojmov ne štejemo, pa ne bom dlakocepil), preprosti ljudje. K enemu takih sem danes pristavil kolo na ograjo. Odtipkal številko. Preden bi mignil, je bil možakar zunaj, spregovoriva par besedic, se s kolesom v skoraj samih gatah odpelje sto metrov naprej po ulici, vmes popravlja pedalko in prikimava sosedu, ravno zavijajočemu na dovoz z eno tistih pološčenih limuzin, ki jih delajo Švabje. Te moramo bojda v mislih poplačati za našo zverinsko nabreknjeno številko gospodarske rasti. Ne vem, če gre ravno za kake nujne stiske členkov ali prijazno vrtčevsko obdarovanje s poticami pri vsej tej komoditetni globalizaciji. Gastarbajtersko "svileno" pot prekrivajo uradniške listine, zveličavno ponosno napisane v tujem jeziku. Slovenija, svetilnik Evrope. Zakaj bi že hodili plavat v morje okoli njega? Mogoče pa je v Sloveniji tako kot na Lubenicah...
Jutri bom ujel en film iz mesečne retrospektive Johna Hustona v Slovenski kinoteki, drugače pa bi že nekaj časa rad pregledal Apujevo trilogijo, zatem pa Gospo iz Musashira, da bi malo prekinil svojo trenutno usmerjenost. Niti ne vem, kam pelje, pa se mi kar zdi, da iz te moke ne bo hlebca, še prežgane župe ne. Za polno mero sem znova ugotovil, kako mi, razvajenemu Pohorcu, odurno zaudarja ljubljanska bazična sestava zraka. Nekaj apneno neprivlačnega leži v dihanju Ljubljane, ko se po enem dnevu imenitnega vremena vrneš od doma. Niti slučajno pa ne gre za domotožje, toliko se zavedam.
Zjutraj sem odpisal še enega od naših krasnih teoretskih izpitov. Posebno zdravo ni bilo, saj sem noč pred tem prebedel v periodah á la 30 minut branja + 15 minut dremeža. Zjutraj sem se, počasi, kot bi prelagal skladovnico pakležev (lokalni izraz za drva iz debelejšega smrekovega vejevja), natovoril na biciklet in rdečih oči odblodil proti naši kasarni. Včasih si mislim, AGRFT bi potreboval kak dodatni prostor, vsaj kako zgledno plesno dvorano, konvencionalno urejen sistem stolov, odra, tehnike, vse tako.
Večino časa ne oziraje se na resničnost razmišljam proti tej, navzven racionalno umni ideji. Prostorska postavitev uspešno skriva svojo centralno umeščenost, saj le redki ljudje izven gledaliških elips vedo zanjo, torej za lokacijo faksa. Meni se zdi energetsko eden boljših delov Ljubljane ravno ta konec (nikakor ne v celoti), pomešane secesije, novotarije in -ije okrog Franceta in Julije. Za domišljijsko higieno bi lahko morda odstranili le "second-hand" prodajalnico multimedijskih nosilcev, ki se boleče vedno ponavlja s svojim grotesknim repertoarjem. Ampak tudi to zaenkrat sodi točno tja - in nikamor drugam.
Kako se navadim... Na sonce takisto.
Tudi v mestih živijo preproste glasbe (pojmov ne štejemo, pa ne bom dlakocepil), preprosti ljudje. K enemu takih sem danes pristavil kolo na ograjo. Odtipkal številko. Preden bi mignil, je bil možakar zunaj, spregovoriva par besedic, se s kolesom v skoraj samih gatah odpelje sto metrov naprej po ulici, vmes popravlja pedalko in prikimava sosedu, ravno zavijajočemu na dovoz z eno tistih pološčenih limuzin, ki jih delajo Švabje. Te moramo bojda v mislih poplačati za našo zverinsko nabreknjeno številko gospodarske rasti. Ne vem, če gre ravno za kake nujne stiske členkov ali prijazno vrtčevsko obdarovanje s poticami pri vsej tej komoditetni globalizaciji. Gastarbajtersko "svileno" pot prekrivajo uradniške listine, zveličavno ponosno napisane v tujem jeziku. Slovenija, svetilnik Evrope. Zakaj bi že hodili plavat v morje okoli njega? Mogoče pa je v Sloveniji tako kot na Lubenicah...
Jutri bom ujel en film iz mesečne retrospektive Johna Hustona v Slovenski kinoteki, drugače pa bi že nekaj časa rad pregledal Apujevo trilogijo, zatem pa Gospo iz Musashira, da bi malo prekinil svojo trenutno usmerjenost. Niti ne vem, kam pelje, pa se mi kar zdi, da iz te moke ne bo hlebca, še prežgane župe ne. Za polno mero sem znova ugotovil, kako mi, razvajenemu Pohorcu, odurno zaudarja ljubljanska bazična sestava zraka. Nekaj apneno neprivlačnega leži v dihanju Ljubljane, ko se po enem dnevu imenitnega vremena vrneš od doma. Niti slučajno pa ne gre za domotožje, toliko se zavedam.
Zjutraj sem odpisal še enega od naših krasnih teoretskih izpitov. Posebno zdravo ni bilo, saj sem noč pred tem prebedel v periodah á la 30 minut branja + 15 minut dremeža. Zjutraj sem se, počasi, kot bi prelagal skladovnico pakležev (lokalni izraz za drva iz debelejšega smrekovega vejevja), natovoril na biciklet in rdečih oči odblodil proti naši kasarni. Včasih si mislim, AGRFT bi potreboval kak dodatni prostor, vsaj kako zgledno plesno dvorano, konvencionalno urejen sistem stolov, odra, tehnike, vse tako.
Večino časa ne oziraje se na resničnost razmišljam proti tej, navzven racionalno umni ideji. Prostorska postavitev uspešno skriva svojo centralno umeščenost, saj le redki ljudje izven gledaliških elips vedo zanjo, torej za lokacijo faksa. Meni se zdi energetsko eden boljših delov Ljubljane ravno ta konec (nikakor ne v celoti), pomešane secesije, novotarije in -ije okrog Franceta in Julije. Za domišljijsko higieno bi lahko morda odstranili le "second-hand" prodajalnico multimedijskih nosilcev, ki se boleče vedno ponavlja s svojim grotesknim repertoarjem. Ampak tudi to zaenkrat sodi točno tja - in nikamor drugam.
Kako se navadim... Na sonce takisto.
sobota, junij 16, 2007
Faza ß vkoračena
Produkcija je spremenila naš koncept v ruskega Aeroflota derivate, v nekakšno posilno vizualno podobo, ki se giblje nekje med Brniško prihodi/odhodi konzolo in popreproščeno letalsko vozovnico. Heh, sem študiral danes, ko sem lepil en poklonjen plakat na zunanji, beli del omare, da nima pravzaprav niti malo zveze z našo uprizoritvijo oz. točneje --> produkcijo.
Bi šlo pa dosti premišljevati o naših ocenah, o pripombah, o nekaj redkih, a dovolj dražljivih čudaškostih, ki so se znašle med pogovorom. Mogoče smo vsi že preveč utrujeni, da bi še zmogli nadaljevati to gonjo, to besedno vojno, mogoče je samo to. Danes smo se še enkrat dobili s polovico profesorskega tima (beri: z njim) in sredi porepkavanja prijaznih kužkov ob ožarjenem obrežju Ljubljanice vsi napol mrtvi diskutirali. Neprisiljeno in nenaporno - in prvič po dolgem času je bilo res vredno govoriti. Splošni odzivi (torej eksterni) so bili dobri, vsaj v četrtek in sredo pa nemalokrat hudo deljeni - in to pri istih točkah! Treba je torej še veliko... O tem smo si edini, veliko je bilo narejenega, veliko še čaka. Naslednji semester s klasičnimi komedijami, ko že kar vidim, kako se bo prekleti Bergson krohotal nad našo zapoznelo odzivnostjo. Še vedno smo preveč odvisni od naših močnih režiserjev.
Ojej. Je šla avdicija danes.
Torej, veliko spanca je pojedla poprodukcijska žurka nekje sredi popolnega ničesar v Šiški (kje pa drugje), še več današnja avdicija, ko sem do dveh, ko naj bi se začela, štiri ure motril svoje neslane ideje z varne razdalje in jih najmanj petkrat podrl kot vrsto terakotastih vojakov iz dinastije qin. Vseeno - satis.
Zdaj so tu še štirje mušketirji, štirje zakolni rapirji, štirje poslednji izpiti tega semestra. Vmes nazarensko močno pričakovana naslednja avdicija, eno mini snemanje in nekaj priprav za izlet na jodlarske operetno-simptomatične delavnice. Mislim, da bo. Sploh pa danes ne mislim kaj dosti o ničemer.
Bi šlo pa dosti premišljevati o naših ocenah, o pripombah, o nekaj redkih, a dovolj dražljivih čudaškostih, ki so se znašle med pogovorom. Mogoče smo vsi že preveč utrujeni, da bi še zmogli nadaljevati to gonjo, to besedno vojno, mogoče je samo to. Danes smo se še enkrat dobili s polovico profesorskega tima (beri: z njim) in sredi porepkavanja prijaznih kužkov ob ožarjenem obrežju Ljubljanice vsi napol mrtvi diskutirali. Neprisiljeno in nenaporno - in prvič po dolgem času je bilo res vredno govoriti. Splošni odzivi (torej eksterni) so bili dobri, vsaj v četrtek in sredo pa nemalokrat hudo deljeni - in to pri istih točkah! Treba je torej še veliko... O tem smo si edini, veliko je bilo narejenega, veliko še čaka. Naslednji semester s klasičnimi komedijami, ko že kar vidim, kako se bo prekleti Bergson krohotal nad našo zapoznelo odzivnostjo. Še vedno smo preveč odvisni od naših močnih režiserjev.
Ojej. Je šla avdicija danes.
Torej, veliko spanca je pojedla poprodukcijska žurka nekje sredi popolnega ničesar v Šiški (kje pa drugje), še več današnja avdicija, ko sem do dveh, ko naj bi se začela, štiri ure motril svoje neslane ideje z varne razdalje in jih najmanj petkrat podrl kot vrsto terakotastih vojakov iz dinastije qin. Vseeno - satis.
Zdaj so tu še štirje mušketirji, štirje zakolni rapirji, štirje poslednji izpiti tega semestra. Vmes nazarensko močno pričakovana naslednja avdicija, eno mini snemanje in nekaj priprav za izlet na jodlarske operetno-simptomatične delavnice. Mislim, da bo. Sploh pa danes ne mislim kaj dosti o ničemer.
Naročite se na:
Objave (Atom)