Phoenix hatching

Nisem mogel spati. Sonda Phoenix je pred minuto in nekaj (prenos na javnem kanalu NASA TV) pristala na severni strani Marsa in je očitno v precej dobrem stanju. Polar Landerju leta 1999 ni uspelo. No, ja, sicer sta že bila na Marsu oba Vikinga in Pathfinder, ampak tokratna misija poteka z bistveno manjšimi stroški in umetniškim dodatkom... Sonda je imela skozi ves pristajalni proces dober signal, prav tako po pristanku. Prve slike sončnih celic pridejo nekje ob štirih zjutraj. EDIT - so že tu!

[link]

Zmaga!

P.S.: Za lepši vpogled slika za Roverja, zadnjega tovrstnega raziskovalnega plovila na Marsu.

Evropa, identiteta, bit, bajt.

Bombardino in kanoni, vse po redni strugi prijateljskega matadorja, kakor so potekali tile pogovori EvroGlobus konference v Ljubljani, bi se pa s prav žarko mesarico podregnil ob skandinavske genske sefe in njihove agresivno platinaste bejburke. Hipiji so odpeli svoje, jaz pa se še vedno počutim neumno, ko mi kaka umetniška direktorica predava o svojem intenzivnem branju Junga, kaka predana pisateljica v splošnem pleteniči o tem, da v svetu nekaj iztirjeno ne štima, vmes se goli in bosi potikamo nevedne zbrisane tablice inu fižolčki. Brez časa za pripenjanje odličij, brez prepotrebnega stranskega urnika za obšolske aktivnosti v veliki maneži, ki se ji reče - salto vivante. In to je mišljeno tako realistično, da smo že kar naturalistično v posmeh, tudi sam sebi v zdaljšani vikinški rus se hihočem.
Kolonizacija Marsa? Kje pa, prav tukaj se lahko dobimo in v rundah po trinajst izsušenih nagcev na tehtnici menjujemo tunike, v katerih so nameščene slušalke za poslušanje 27 evropskih himn. Na koncu si v ostroge srednjega ušesa nastavimo še Beethovna, da bodo polifonični prodniki Sardinije odpeli vseh pet sklopov svete maše in da bodo v Domu skale pršice še vedno skakljale po častitljivih tekačih in zrle v bele štunfe fetus molilcev.
Prešaltajte na vizijo narodov - na skupno dušo Evrope! in izobesite bele zastavice, po možnosti budistične molilne, nihče ne bo opazil, čez najvišja okna, da smo mi pripravljeni pojesti vse in se z vsakomer čebljaje potrepljati po ključnici. Gospa, prečudovita je vaša jugularna kotanja, a kaj, ko se lahko vanjo z nekultiviranimi zobmi le kak kljunaš zadere, človek pak ne!!
Vse je aktualno. In na a. Nadarhaično in z aspotrofom pokrajšano. Ena sama slast, ugrizniti v modificiran granatovec.

Kaj hočeš več

Živel je majhen možic. Majhen je bil, ker je njegova družina nekako bolj iz Liliputa izvirala, pa so tudi njemu angelci dodelili kratke, močne kosti in nič krilc, da bi segel više.
Ko je bil še majhen, je dobil od očeta v dar zbiksan kovanec. Svetil se je, neznansko in v dolgih polaroidnih bliskih, tako zelo je bil privlačen, da si ga ni pomišljal vtakniti v usta in preizkusiti, ali se ga da pojesti. Tako dolgo je skušal dognati okus majcene zlate tvarine, da mu je preklicana reč zdrknila po žrelu navzdol in pristala v želodcu. Po kaki uri, ko se je skrival na vrtu za visokimi, sveže prekopanimi gredami, ga je pritisnilo na veliki odlog. Poiskal je najbližjo hruško, ki se je iz hiše ne vidi, počepnil pod njo in čakal, če se bo zgodilo. Ko je pritisk opravil svoje, je jel s tanko vejico pretikati godljo v iskanju zaklada. Tristo nagih ritnih polut - seveda mu je uspelo. Nekje v sredi vročega rjavkastega vulkančka je ždel kovanec, vreden sramu in časa. Z njim se je odpravil naravnost v veliko, novozgrajeno blagovnico, kjer mu je za pultom dvoje visokih rok postreglo s stožčastim papirnatim veseljem, polnim ogljikovih hidratov.

Pri tridesetih, kmalu po poroki, je z ženo in otrokom živel v bloku. Prvi koraki do bodoče hiše, donosne delovne knjižice in uglednega sorodstvenega položaja. Standardna procedura. Zelo rad je spal s svojo ženo. Kdo bi mu zameril, saj je vendar tako utečena pozicija, to, spati z ženo. Res rad je preizkušal nove položaje. Nekoč je po celotedenskem maratoniranju v hribih svojo gospo nasadil iz nekega čudnega ritenskega obroča (ali kako že to izgleda, se prašam, lubi Slovenzhi). Ko je hodilo veselje že proti izbruhu, ga je v vratu in celi levi hrbtni strani izdal eden glavnih živcev. Z delno omrtvičenim trupom je, potem ko je z nalivnikom že podpisal izhodno izjavo, prikrevsal do šibkega toka, zavrtel številko, dobil sestrinega moža, ravno na kruh-pavzi med žaganjem hlodovine, ter se domenil za kar precej hiter prevoz do dežurnega hipokrata.
Malo je samo čudno, da je ob razpletu izvedel, da se žena vmes ni prebudila (kakor bi pričakoval, a je preveč navalil z ovnom na vrata), ona se je spominjala zgolj nekih izjemno lepih sanj...

Še je živ, mrha. Zdaj upokojen uradnik, katerega pokojnina je višja od marsikatere debelo spodobne plače, je vnet zagovornik tega in onega, a le v okvirih bukovih drv, krušne peči, mašinkeksov za sosede in določenih časopisov. Zabaven je k'o strela in še vedno v izvrstni telesni kondiciji. Včeraj si je dal od psa, lepega zlatega prinašalca, čuvaja mogočen svakove kmetije, polizati plešo. Predtem je seveda zvrnil polič domače šmarnice, da se mu ne bi na sredi ustavilo. Kaj hočeš več?

Drugi del -->
Umirjaš kamenje, nasuto na gradbišču, da bi čezenj polili beton in utrdili nasip. Delaš ročno, v enakotrajnih časovnih presledkih dvigaš masivno utež in jo butaš nazaj dol ob nasuti drobir, odpadne opeke in strešnike, skale in skalice. Drva nepravilnih oblik zlagaš v pravilne skladovnice, štiri krat ena, da je moč primerjati s stricovo zalogo.

Tretji del -->
Sanjal sem, da sem v Firencah, pa nisem še nikoli bil tam. Na polici, ki je stala tako zelo izven knjigarne, da se je stikala s pločnikom in selitvenimi potmi romskih slaščičarjev, se je znašel napis "za odpis". V italijanščini ne vem, kako zveni, a vendar se po naše bere prav tako. Med vsemi temi knjigami pa Izgubljeni raj, Cankarjeva založba, John Milton, prevedel kdo drug kot Marjan Strojan. Strojan - v Firencah - zastonj? Se meni blede od preveč gradbinstva in popoldanskih udarnih padavin?

Četrti del -->
Moj prijatelj je zvezek z visokim karom, ki na svoji kulisi nosi scenografijo ugriznjenega jabolka s poslikavo zemljevida sveta. Megalomanstvo in količina žolča v obtoku sta tako ostali brez dvoma občestvu hitro jasni zadevi. Naključno listnato testo in obarjeni kotli, iz jušnih kvadrov in vode izrojeni - moja prehrana. VFX Headgear, omnia mea kot življenje skozi tuje čute.

Več o tem.

Lepega dne se roževinaste formacije na glavi odločijo, da jim je vseeno. Aprilsko vreme jih goni, da se ob orgazmu barometra definirajo kot poganski kodri, ob orgazmu termometra pa so lepo krščansko nabrekli od strumnosti pod kako kapo ali kapuco. Zgodba z rotorčki in umetno inteligenco še ni izdihnila! Medtem, ko se lasje v socialnem azilu (uradno dijaški dom) sušijo za mrtvim kotom odprtih oken, iz diagonalno navpik postavljenih tekaških copat hlapi opojna, še ne usmrajena para, indikator dobrega dela. Ali morda pravšnje mere usmerjene neumnosti? Če se že pritožujemo, da manjka močnih vprašanj - koliko smiselno je trenirati telo za tekaško kondicijo, ko je dejstvo, da tek uničuje kolenski predel telesa. Dobro, dobro, kako naj jaz vem, kje je prava mera v gonji za žilavo neizčrpnost trupelca...
Manj kot vem, bolj me grabi slast do nekega trenutka spoznanja. Tako se nalagajo celi tedni, mine zahrbtna injekcija ur, posvečenih razumevanju in nadgrajevanju tega, kar smo že, kar obvladamo, kar zmoremo - in vedno manj se zavedam, da se sploh počne kaj, da lezemo skozi. "Dobra vaja," se reče, četudi le zato, ker je petek in si nihče ne želi vikenda sesirjenih misli. "Dobro se mi zdi, važno da smo dobili nov zorni kot," se vrste izjave. Mene pa po stari navadi pesti časovni scenosled, ki si ga že konstruiram v beležki in vidim, da bo treba krepko lopati po plinu, s to eno stopalko za deset izpitov. Najraje bi naredil seveda samo tri od tega in ostale pustil za poševno ovrednotenje, tako, glede na delo med letom.

Dobil sem kar dve ponudbi za profesionalno gledališkost v roku enega tedna. No, če sem natančne izreke, bi bilo vse govorjenje razvaljano čez štirinajst dni, ampak prvih sedem sem očitno enkrat preveč spregledal neodgovorjene klice na cingljavčku, pa je bilo potem treba nemajhnih zadreg... Za zdaj vse rešeno, vse na čakanju na dolgo, naporno poletje, kjer bo imela terciarno vlogo sečnja kurjave in radikalno obnavljanje naše stare domačije - pa bi si tako želel, da bi imel za garaške dneve v domači kotlini kaj več od skopih posameznih prostih dni. Zato, da si sprostim najbolj krčeviti del telesa, kjer, govoreč o krčih, krčev sploh ne more biti. So samo izbljuvane sanje, valeče se samostojne napere brez koles, škatlice drobnih, za mušje oko poljubnih bedarij. Ko se ne bodo znale več umestiti, bo pa cel carski praženec. Eee ... šmorn. Kdaj sem nazadnje to duhal in užival z ljudmi, ki jih imam rad?

Alcoholfreie Tage, schon seit einer Ewigkeit

Utelešenje izklesanega gledališkega telesa 19. stoletja je bila Sarah Bernhardt. Njen vek se ni še niti dobro zaključil, ko so vzniknili Irci in Rusi. Prvi so podirali nečistost resnice, drugi gradili njen večplastni torzo, da bi lahko pozneje, v nedonošenem ameriškem teatru ob prelomu v hreščeče osrčje 20. stoletja, izrasle še okončine, izkrivljeni zlomi in nepravilno zakrpane luknje. "Igralec ne razume," je bentil Čehov, nekateri pa bi še danes radi do konca življenja umirali ob režijah njegovih fusnotnih komedij. Čeravno bleknejo to samo iz trenutne evforije, ker je denar in ker so možnosti.
Under the sun, there is nowhere left to hide. Govori glas izza magnetne membrane, skoraj do potankosti izpraznjen, če ne bi začel govoriti že od takrat, ko sem bil še manjši. Skoraj tako smešno zveni zdaj ta anglostavek kot ponarejeni trojanski krofi ali pa nenehno prdenje v klavstrofobičnih prostorih. Torej - prav nič. Vprašanje, če se lahko res podmakneš pod lebdeči zastor ali mizo, ne da bi se posredno dotikal tega, ki sije? Je bolje, da se spoprimeš s soncem, tudi ko dežuje in je vreme kot na Veneri?
Nerazumevanje ostaja začetek, preganjavičen stisk petelina. Kot bi se danes in včeraj znašel v vrtcu, se komaj naučil brati in se na dah potapljal v pravljice z lisicami in letečimi lešniki. Zdaj, ko smo starejši, gre za ljubosumje in oblast - vse eno in isto. Hvala mariborskima dečkoma Gustafu in Marku za poulični štos na štajerski Metelkovi včerajšnje razvlečene srede. Sreda stoji za svobodo idealov - in za prelom delovne verige, luskave serpentine preklete, na utrujenih tnalcih sušnih prebliskov.

Južni pokret

(oglas je nekoliko asteničen)
Najprej en teden Makedonije, nato en dan Hrvaške. Skopje in Zagreb. Milijon nerazložljivih, tangentnih poti željnih, usmerjenih mladih vektorjev, mladih odrskih okupatorjev.
Pridem domov, v območnem tedniku vidim skupino ljudskih pevcev, na kateri manjka nekdo, ki sem ga vedno našel na njej in se ga razveselil. Oče mojega najboljšega prijatelja iz časov osnovne šole. Zdaj so stiki z obema, očetom in sinom, redki in naključju na mlin teko novice, da se še ta medena vrvica z jogurtovimi lončki trga. Od prvega sin in od drugega starejši brat je zaradi prav določne neusahljive amfore potrtosti zategnil svojo zanko in zavezal culo za obisk psihopompa. Torej, ni ga več. In njegovega očeta ne na mestu stalnega levega barda, ne telefona, ki bi mu žica goltala takšne klice, ki bi vse priklicali nazaj.
Slovenci pa se veselimo v Makedoniji, iz avstrijskih evrov počitnikujemo na baklavah kontinentalnega hotela. Bakljava finiš, Djole Šareski jazz-funk večer, zlatne trube, taksi čez mesto za dve skopski kavici... Vse se šele začne, z govorom, z izblekom, momljanjem kockastih sladkorčkov, ki skupaj z omamnim indoor kajenjem sušijo moje potujoče grlo, naše grlo, ampak verjamem, da smo prismodarijam po robu postavili svojo neumornost in zmagali.
Ljubljana pričakuje 30, po Kserksovsko pompozno najavljeno morebiti celo 35 tisoč sestradanih porurskih livarjev v navezi s slovenskimi nižjimi klavci. Ogolele duše in zvezda, ki se ospe nad njimi v složnem ubiranju revolucionarnih brenk. Počutim se kot bi se moral eden naših umetnostnih kritikov, ki v svojem bentečem eruditskem slogu več pove o svojih anksioznosti kot pa o delu, ki bi ga moral predstaviti. Sem samo začasna psihična motnja ali tega niti ne bi smel izvedeti?
Stavkajočih nisem opazil, tudi po drugi uri ne, morda so jih za severnimi vrati Laibacha pričakali plešasti, v nacionale odeti vilinci in jih odpodili z žarko potico. V nacionale so bili odeti tudi vijoličasti navijači, ki so se iz železniških črvov v zmernih porcijah kotalili na perone. Ob njih "crowd control" odredi slovenskih policijotov, iz njih poulično rjovenje idiotskih rim, vse za ljubo kišto pira in aktiven življenjski slog. Moja rit je bolj aktivna. Na žalost tudi bolj od glave.
Krona vsega - debata navidez poznanih balerin na hitrem vlaku. O plačah, prasicah iz druge roke, prepričanjih iz tretje revije in splošni uverjenosti v granitni prav, v umetniški absolut. Začuda, o njihovem delu, razen njegovih socialnih značilnosti, niso muksnile niti za žvenket kravjega zvonca. Krave... so nadvse koristna sorta sesalcev. Vakuumska filtracija.
Hvala vsem, ki sem (smo) se z njimi veselili, noreli in umirali zadnjih 8 (!) dni.
Ali - najprej, brž, v obstajanju kratkožive muhe se moram spodobno nasmrčati.

Maturiranje, moda in Moda/moda v vrečkah

(naslednji podatki so izmišljeni)
Maturantski ples bivše (in, hja, edine, za večno zavezane gimnazije) srednje šole se je obrnil v pričakovano smer z nepričakovanimi notranjimi obrati. Šel sem, ker so me vezali sorodstvene vezi, ker sem se delal, da fotografiram in se nevsiljivo priključujem Slovencem, narodu hlapcev, ki je postal narod fotografov. To sicer ni moja izjava, je pa vendarle žolčna, če ne to, vsaj ričetasta.
Prišel sem zgodaj, da sem si v obdobju prostorne osamelosti plesišča ogledal generalko in se zmrdoval nad svojo resnostjo, ko pa je spodaj vse neznansko vrvelo od treme, pokalo od brstov, ki rastejo hitreje od svojih misli, ali pa od misli, ki rastejo še hitreje od trupa in okončin. Malo sem seveda užival v ptičji perspektivi nad nekaj prekrasnimi dekliško-ženskimi rozetami, te navzven ledeniške doline, ki pa krepko podžigajo tektonske, žgoče, podtalne premike, ker je bujno, godno mesovje tako zelo nedefinirano in na kupu. Gmota konformnih gibov, smehcev, poziranj, negodovanj, malo lastnega, na kubike narejenega. Skraja sem prepričan, da smo tudi mi izgledali natanko tako, furijasto, v razlomljenih kosih, nezmožni drugega od režanja in dovtipnega ščipanja. Ali to ali pa ni bilo jajc niti za tak napačen korak vstran. Važno, da štrle rozine in ježkaste frizure asimetrično padajo po širokoplečih, novodobnih, materialnih pobcih. Samo tri leta je minilo od mojega maturantskega plesa, moral bi se počutiti bolj blizu.
Vljudnost na skoraj vsakem obrazu, zarisana v čelne gube in sključena, boječa telesa. Srečal sem brata in sestro bivše punce, zaletavalo se mi je v grlu, ampak sem govoril z izostankom lastnih težav v sporazumevanju. Srečaš ljudi, ki v očeh nekaj vedo, obrazi te nezgrežljivo spominjajo, tako je, ena plus ena in piška pečena in junec ocvrt. Tudi nek moj bivši sošolec se je pridušal, da bi rad plesal z mojo sestro. Jaz nisem zato tu, da bom zanikal Orwella in igral rotacijsko kamero, jaz sem zato tu, da te vzamem v precep in nataknem na štrleči dovod pisoarja, če boš kaj opolzkega poskušal na silo. Hehe. Ne, seveda nisem rekel tako. Malo sem pa lahko jezen, če me že vsak, ki me bežno pozna, na nekem nemogočem mestu, milje stran od šanka, skuša politi s toplim refoškom.
Ko je stekla uradna gonja za to, kdo bo kaj od kje za kako dolgo opazoval, sem jaz v glavi že obnovil vse slike četvorke, iz razsvetljenske ljubezni do polnočnega impro četvorkanja z neznanci. Prišli so dedki, tete, botri, diplomirani bratje, mlajše dudice, trajnaste in petkaste mame, prišli so tudi socialno bodri kadilski očetje, vse do tistih očetov, jasno, ki so se obesili v spodobne purane z metuljčki ali kravatami. Mejna stanja obstajajo, iz črnobelega sveta se dobro vidijo. Ozemlje maturantskega plesa je na nek način črnobela cona, kjer je celo siva odveč, celo tako priljubljena, ne-motite-me siva odpade. Gasilske mize so komaj ponujale dovolj zmogljivosti za umerjene salve domačega peciva ter obveznih snovnih poklončkov, lično urejenih ekshibicionističnih mošenj. Kaj morem, bil sem nataknjen kot kak na lepem jezav padli angel, do konca. Vedri obrazi in njihova vedra polirane glazure so me brez vzroka vznemirili, da sem si vrgel srajco čez hlače in hodil na široko. Opa!
Uradni del ni presenetil. Besede, radijsko zložene, brane ob splošni nezbranosti množice, pa šopki v stilu Nakupovalnega središča, pa glasba v stilu Nakupovalnega središča na predvečer praznika. Če bom še enkrat nategnil naštevanje, me bo George Romero pogansko žoknil v bedresa, češ, da mu kradem koncept.
Začelo se je šele nekje od enajste ure dalje. Vnovič roke in roke, bizarna srečanja z ljudmi, ki jih komaj poznam, oni pa mene očitno veliko bolj (muka skleroze!), natolcevanja, izmišljanja fantastičnih laži o svojih sanjah (se mi zdi, da sem kar ene parim vsaj po četrt ure težil s svojimi gledališkimi paberki in lagal hitreje, kot se sladkor prismodí), postavljanje novih hotenj. Treba je bilo pozdraviti nabor profesorjev, ki se niso dosti spremenili, prav zares ne. Mogoče si mi upamo drugače govoriti z njimi, ampak oni so ostali v enakih filmih, odrasli celovečerci s priložnostnimi zgodbovnimi odkloni.
Pred polnočjo je napočil čas za krulež Kreslinovih pesmi, kar je (vključno z Vladovim nastopom v živo) že nekaj let tradicija na naši gimnaziji. Kar postavil sem se v gnečo in pel, puščal vnemar vse zavore, ampak že čez minuto sem imel okoli vratu nekaj gimnazijk, bivših sošolcev, itd. Tako je nit dogodka vlekla svoje tudi tja do polnočne četvorke. Okej, ko je bila ta zložno mimo, sem razmišljal, kako da se teh plesov učijo od začetka šolskega leta in še najdeš mojstre, ki na gala podiju od samih ljubih živcev zgrešijo tri četrtine korakov.

Potem se mažoretke, bivše punce bivših sošolcev bivše šole šolarjev smehljajo. Starši se žogajo z očmi, ko flegmatično počiš po ramah ter izjaviš, da greš za šank in da ti ni veliko ali vsaj dosti ne do pijače, bolj do ljudi. Ko sestopiš z balkona v spodnje oprsje dvorane, so vsi ljudje že šli, ostalo je samo nekaj slačipunc in pol kozarca doktrine brezumja. V nadaljevanju se zaostali nostalgiki pod budnim očesom nas, brez razloga praznih v venah, kotalijo ali celo hodijo po visokih stopnicah ob izhodu iz dvorane. Nekdo razklada o ljubezni do svojega golfa, ki mu lahko tako luštno zakuha, kot mu kaka lizunska ljubica nikoli ne bo mogla, in to isti bejbi, s katero se izmenično vsesavata, čeprav se nista videla še nikoli. Niti tistega večera ne. Kdo bo šel s taksijem, kdo bo nevemkam naprej oddrajsal, kdo bo dlje, kdo bo več ljudem dokazal, kdo bo podlegel, kdo bo spodmaknil svoji steklenici dno, kdo bo presahnil v suhih sortah, kdo bo zagrabil tolste letine, maturantske obleke pa v omare za naslednjo birmo ali obletnico.

Nevarno, lahko te doleti, da voziš v prtljažniku ilegalne pribežnice na poti domov, ki nočejo, da bi jih ateki in mamice še kdaj videli ali vsaj do jutra ne v njihovem sublimantnem stanju. Te se ti potem pred nosom preoblačijo, dobro grajene, in se na vse kriplje urno oblačijo spet v spodobne, dnevne karakterne maske. Po levi strani ceste se privoziš domov. Bilanca: niti petelin pred hišo ni zdržal te noči. Ne od utrujenosti in ne od delte vseh steklenic sveta. Kaže, da s petelinom ni šale. Da mu ne bi kdo slučajno nastavljal zavite postrvi in mu po mafijsko sporočal, da so mu na kibernetični farmi prežagali kako kuro iz zooharema na četvero, bo opustil prijazni dremež in na ves pordeli greben zatulil: "Dobro jutro!"

Zbujanje je težaven proces. Sploh tiste krati, ko ne rabiš ne spovedi ne kave ne pomečkane odeje na robu. Zbujanje je sladek, bogat zavojček žajblja.

Lov na čarovnice

Spet sem se vprašal, kaj je resnično - motorna žaga, ki sem jo ravnokar izpustil iz rok, potem ko sem z njenimi mehanskimi dlesnimi božal trdo nebo hruškine veje, hruška je izgubila ogromno vejo, ki sploh ni več dajala sadov, jaz sem pridobil nekaj zastale mlečne kisline v tricepsih, nisem pa mogel kar tako, obrezati in pospraviti in enostavno skriti lase dežju, moral sem ostati na škarpi, s škornji od starega blata, in položiti dlani ter prste na amputirani ud starega drevesa. Ubogi, splavljeni stari hruški v kotu pri pasjem olajšališču ni treba slediti smernicam okoljevarstvenikov, še pred spanjem si je nad zemljo valujoče noge odela v sivo-zeleno-modre mahovnate poljane.
V plesu se je ta teden nekaj razmaknilo, načrti v četvero veslajo, galjotski ritem v kljubovanje topim sekiram zdolgočasenega raztegovanja. Vaje, koreografije, bučkade, neznosne ponavljanke so se vračale v svoje začetne točke, s kancem več gotovosti, a obenem se je zgodilo z njimi kot z vodo, ki jo zamrzneš v podlago za eskimske tačke na enem koncu, pa pride v spremenjenem monsunu nad polja, posevke in častitljive hindujske device. Zunaj je vse poenoteno, ko se priklati kak sezonski kumulonimbus; poljubujejo se znoj na hrbtu, para v podolgovatih utorih ustnic in skorajšnji dež. Ta slednji od vseh strastnih lic pričakovan nastaja tik nad klobukom najbližje stolpnice, nad njenim zaklenjenim stopniščem, ki v okroglih kotih vrtinči svojo hrbtenjačo do hišnikove pisarne. Pisarna hišnika bloka leži pod zadnjo streho človeškega vida. Če dobiš zastonj ključ, greš gor, opraviš, kar je moškim potrebno, da se vrnejo v lakoto samozavesti, dobiš, kar si nikoli nisi upal želeti, zdaj dobiš to vsaj v željo, da te mirno presnavlja po dolgih prehrambenih bonih, ti luknja kartice v drob, igraje kak čuden štikl avantgardne glasbe, kjer ne veš, ali je bolj kriv uglaševalec klavirja ali skladatelj. Pianist, hišnik, monsunski ljubimec, vsi agenti nimajo nič pri zablodi, pri skrenjeni poti umetnosti. Samo nastopajo v zgodbi, ki se kakor stonoga ne drži svojega standardnega nabora okončin.
Silijo me, zadnjih nekaj ur, naj ji vendar, ne da bi se opotekal in se kot ujeti vojni saboter spodrezoval, naj ji zamažem satenasto povrhnjico telesa s svojimi gnojnimi rokami, neostriženimi nohti. Naj bo že enkrat moj moški predan, čezmeren, z ulitim vizirjem med sabo in naslednjimi poslušnimi očmi, malo lajavo pseto, ki se z okusom dela večjega, pomembnejšega, tako da nihče nič ne posumi, nihče ne zdvomi več kot malo.
Delal (pisunil) bom naprej svoje diapozitivne pogovore s samim sabo za projekt številka 4, potem pa ugibal, kje sta se spozabila projekta 2 in 3, da ni o njiju več od piska opomnika na oni sporazumevalni črni skrinjici z določenim operaterjem. In vem, da obe stvari ne bosta počakali na drugo inkarnacijo, ampak bosta, samo nekaterim se zdi, da imajo njihovi že zapriseženi oprode ves čas pod tem Soncem. Projekt številka 5 bo, auuu, kako si tega želim, neobremenjujoč za kratkoročni spomin, ker ga bom v nasprotnem primeru upepelil tja nekje do leta 2012. Spomin, kajpak.
Projekt številka 1, pradelo 1. stopnje (kakor vam je bolj ljubó) mešamo v enolončnico z opernim petjem, mečevalskimi triki iz poglavja "povečajmo spektakularnost in Hozana! prepevaje odrobimo glave Turkom nemarnim", začinjamo z resničnostnim šovom pasje nepopustljivega Luigija Pirandella in mezgo davno pokopanih igralskih zvezdnikov; za vsem tem, za godljo nepreklicno, pa stoji skrivnostni Vili Šejkspir in inteligentno rezgetaje crkuje od smeha. "Pa saj to nisem jaz napisal, ljudje božji, nisem jaz napisal, no, ježešna, AHAHAHAHAHAHA..." Dragi Vili, zdaj je pa že kar enumalo vseeno, kdo je poročil tinto in papir s tistim gosjim peresom, da se je ves globusasti teater tresel od teh edinstvenih zamisli človeškega uma. Prav pošteno vseeno. Mi smo tu, da se preizkusimo in, ko napoči višek vseh prizadevanj, obdržimo glavo stran od elipsastih zank ter obenem proč od priročnih opornic. Oberoč te bom davil, dragi moj dramski lik, ko te najdem, v tvojo žensko se bom brez odloga zatelebanil, da bo v dovodnicah kar pokalo od odvečnega adrenalina, v spletkarja se bom vdal in ga, ko ga razkrinkam, lopnil direkt po sodomini soteski, nič dlje kot gor do sinusov, ženo spretnega zločinca bom cinično spregledal, nič krivega nastavljenega prešuštnika pa posmrtno okronal za najbolj nedolžnega, torej za kralja. Saj je vsak kralj samo enodnevnica v kotni pajčevini robatih interesov.
Babe? Prijatelji. Še ta semester naj počakajo, pa še kakšnega za njim, ne bom/-o tarnal/-i... Zdaj ni časa za lov na čarovnice.

Dajmo si dušika, drugi del

Imam prijatelja, ki ga srečam vsake kvatre pol-krat. Pobožnost nima tu nič posredi, še mezinca ne pritakne v turbine mestnih ur, da bi šlo kaj hitreje ali počasneje od tega. Nihče od naju ne razmišlja o istem bogu, vsak od naju išče svoj košček breztežnosti. Srečen ugledam njegove pobešene, gole lobanjske kosti, kot bi nosile kozmični obroč za videokonferenco s sosednjo galaksijo ali jato (najsi bo veliko ali malo, vseeno) se uprejo v tla in živijo zase in za tri druge oblike dojemanja sveta. Ko mi govori bodisi o zgodovini, ki je za najvišji domet človeka takrat še pisala navpik usmerjene topove dolgega dometa, ki bi rahlo presegli marsovski nadognjenik osončja; bodisi da mi govori o rezijanski ljudski pesmi, ki jo edino ljudsko zmore zares poslušati, ker bo nekoč postala himna velikega prestola človeške ribice; bodisi da mu jaz klevetam svoje profesorje (vseh vrst in jakosti) in učenje o meni vedno manj znanem prebivanju; spomnim se morja, vzklije ontološki vrt migotavčkov, zdaj smo ljudje, včasih smo si le genetske frizbije metali - zdaj preverjamo, kako daleč gre krvava modrost rjuh, predvčerajšnjim, skoraj včeraj, smo naskakovali plodne votline brez kalejdoskopskih, uganke postavljajočih oči, nosov, ustniv, ličnih kosti in nosnega triangla. Cingljanje in tintinabulacija, pa dobiš današnjo sakralno glasbo. Več ne ostane, kot zmanjšati število tonov, drugega pobega ne kaže kukalo kot le adrenalinski spust na tihomorske otoke, kjer palmovi piloti dozorijo v zaslone na tekoče kristale in mladoletne tajske cipe.
Tako, godno in z zastalo mlečno kislino v mišicah, stojim in gledam svojega bodočega drugega očeta, prvega ne dam niti za zlate orehe, ki razen sveže pečenih drobtin senčijo polt pročelju sosedove gostilne. Gledam, čemu naj poslušam, saj če gledam, preklemano ničesar ne bom videl. Ženskam s triumfalnimi imeni se lasje bočijo v mehke protuberance, čeprav bi Werner Heisenberg dodal, butelj, zakaj to gledaš, če niti ti niti ona ne vesta kje stojita. Če govorim o dvojini, nehote izdajam zaupne podatke o zgodbah, ki jih v obglavljenih začetkih nočnih ur tipka neka neosredotočena roka.
Zasuk oblakov, spust barometra. Pogledal sem, če imamo vsi stoječi in govoreči, skrajno različni vsaksebi trije, v odsotnosti teles pospravljene postelje. Manjkamo, ure osamelih ležišč omračeni popoldan sprevrača v tekanje živalic po posteljnini. Bolhe urijo meča za bližnje olimpijske igre, srečanje evroazijskih, črnskih, z bavarskim salom naphanih belskih ter korenček-na-lulku papuanskih bolh, družno bodo tleskale Fosburyja preko visokih jezov milijardaste vzhodne dežele. Olimpijske igre so vedno igre za vse.

29. februar ima mnogo opraviti z mladostjo. Vsaj starost se za določene dobitnike štirikrat bolj lenobno približuje. V glavi, a tudi pomirjevala in krepčila so tam, založena pod ivernim spojem omarnih vratc, omare zevajo s tonom prejšnje renesanse, vzorci se uravnavajo na izhodiščno polje. Konec koncev ni toliko pomembno, ali planeš s štartnih blokov na nepravem koncu zime ali na obnovljenem začetku pomladi. Važna so kolena, mesto, kjer je viteški kalcij zajokal v občutljivo trdo solzo noge.

Obiščem predstavo v regionalnem gledališču, med drugim tudi z dvema težko duševno prizadetima moškima, oba poznam od malega. Kratko po začetku komedije, ki je z neizpregledano masko antiburkaškega humorja omrežila moje čute, se eden od njiju sredi tišine naenkrat vplete z glasnim: "T'k je smešno!"
Ko je igralec na odru nagibal ustrezno enoto belega po vratu do jeter, je govoril: "Zavedam se (resnosti situacije). Zato pijem." Moj sosed spet poseže v glasno koncentracijo publike: "Če bi se zavedal, ne bi pil." Postavljeno kot vprašanje, mišljeno trdilno, postavljeno z očiščenim glasom večera. V meni se parijo vprašanja, naglo. Zavoljo obeh strani.
Med odmorom zamašek pred vrati dvorane. On, osvetljen, nosi izvezen monalizast nasmešek ter pravi nekaj v smislu: "Fajn je v gledališču." Pozneje izvem, da tam najlažje zaspi, in to globoko. "Pogrebov pa nimam rad. So bolj žalostni, pa je tudi veliko ljudi." Mične sohe na petkah se obračajo, jaz bi po dolgi aridni eri, niti ušesno maslo vmes ni raslo, rad poslušal. Njegov prijatelj iz zavoda si zaviha pulover čez trebušček, belo spodnjo majico in v C-poziciji počiva. Mežiknejo lestenci, stisne mi roko v pozdrav in jo poboža.

Obstajala je nekoč tovarna (modna načela TOZD) med dvema naklonoma zagonetnega hriba. V strmino je bila vsekana, da so imeli višji deli proizvodnih hal, jedkani v klanec, jutranjo poševno, ripečo zlatico, nižji deli pa popoldanski razgled. Preden se je zbudila dolga železna trakulja valjčkov, ki je s stiskom žvečila surove ženske in moške prste ter jih prebavila v kaširan papir, šolske mape in večslojne toaletne brisače, je nekdo že začel. Fantu, ne več tako strašno mlademu, so naložili barvanje širne betonske ravnice. Peto nadstropje, najmanj strojev, največ kisika. Ta, prebujen s petelinom, je barval okoli neštetih vijakov, ki se niso smeli umazati z odejo za plebejska tla. Ko so prišli prvi redni rokodelci, so se mu smejali, ker so se jim prejšnjo noč ob izpadu elektrike raztresle matice po tleh, matice, ki jih je on obravnaval kot trdne, kot tam se ne sme pleskati. Z nogami so sfrcali matice na kup in v rjaste kozice, on se je brez vzdiha namenil stikat za šestkotnimi "madeži".
Delo neopravljeno. Ampak bo, je, bo.

Površinske poškodbe

Predsednik države je, posebno če je bivši, velika, a zgolj površinska rana na obličju svojega ljudstva. V Sloveniji je morda nekoliko drugače, slehernik pozna kakšnega sorodnika in najbolj nepričakovani ljudje imajo interne informacije, ki razvezujejo visoko postavljene politike ali nasploh zvezde vsakršnega svetniškega sija. Tudi za take stvari, za kakršne bi si navaden človek ne pomišljal pripenjati križcev in se upravičeno povečati v samem sebi. Janez Drnovšek, ki bo verjetno eno najbolj omenjenih imen na redni blogerski sceni, bi si lahko pripel kar nekaj križcev. Enega gotovo za, dasi premodelirano in poljudno prepisovanje globalnih spiritualističnih naukov, ampak če so Slovenci z vpogledom v njegove knjige dobili vsaj temeljno strast po iskanju "zavedanja" in narave lastnih "življenj", potem je storil veliko. Jasno, turjaški venec bi mu manj sporno pristajal, če bi se prej odpovedal svojemu državniškemu položaju in se šel mesijo na lastno pest, a bržkone ob manjšem pokrivanju hlastajočih medijev. Zdaj pribijem še eno slovensko izjavo na tablo - včasih sem ga spoštoval in si ga želel govoriti v občilih preprosto zato, ker je zarival šivanke skozi žulje nacionalistov in šank-filozofov, dobro, v precejšnji meri je bil tudi sam nekaj od vsake sporne pripadnosti. Pomoč Strojanovim, zavzetost za Darfur, pohajkovanje po Moralesovi Boliviji, meni se ni čutilo nič hudo napak od tega; malo ga nisem maral preprosto od sindroma predolge vladavine LDS (silno lepka oblast + moja zelena glava = tiha sumničavost), malo zato, ker sem se pustil podpihovati vsem tistim, ki imajo trdna prepričanja o tem, kakšen bi predsednik moral biti in so zdaj ponosni na dobrodušni dedkovski pristop diplomata Türka. O novem predsedniku ne rečem nič, oziraje se na svoje zadnje spremljanje dogodkov nimam pravice reči karkoli. O Janezu Drnovšku pa ni, da bi latinski rek prevajali "o mrtvih samo dobro", marveč "o mrtvih samo spoštljivo". Ergo - naj povemo samo resnico? Nihče nima samo ene, čeravno je to njegova zaprisežena služba, delo za narod ali kar je še teh nazivov. S svojimi željami za Slovenijo mu privoščim neskaljen pokoj in prihodnosti Slovenije bistrega pogleda, evo, da patetiziram konec. Če je novica o smrti v medijih pretirano čakala, ker hoče imeti pogreb v družinskem krogu - edino pravilno, nimam kaj dodati. Njegov PR urad da je plačan za takojšnje obveščanje? Smešno, stranke in državljani, oboji oblastni do države. Hm? Zmeden še naprej.

Dnevu primerno odpuščam politiko, nikoli se nisem znašel v njej, manj zadelj obče neobveščenosti - bolj zaradi bojazni, da sem spregledal pomembnosti in se nažiral s serviranimi drobtinami.

Govorice so se širile, da je nek profesor z našega faksa na en dan prestal lažjo prometno nesrečo, potem pa še domačo nezgodo, nekaj kuhinjske nerodnosti ali kaj ... Ničesar ne jemljem zares, dokler ga ne vidim, pak - včeraj dobim v roke tekst za neko bralno uprizoritev, v kateri kot glavni lik nastopajo on in še nekaj slovenskih teatrskih imen. Napisano je skoraj zanič, če odštejem še namenske, direktne zafrkancije, ki kot domisleki klavrno zanikajo dano obliko - dialog, dramsko pisanje, itd. Komu pomagajo, koga razsvetljujejo, koga zares spravljajo v smeh, drugače kot jih spravi vesoljsko okusen štos ob pivcu, čemu dajejo duha? Joj. Prav čudne volje sem bil, ko sem dobil stvar v roke. Cicely Berry bi rekla, da se s slabimi besedili ne splača ukvarjati, pa bi rad še to poflodral in zboksal v kot.

Prvi teden novega semestra se je zaključil s slastjo, pritikajočo detektivom - izvedeti, kdo je kdo oz. kdo bo kdo. Izpod tuša hodeč se ustavim pred ogledalom, nag, izgubljen v primitivnih pomislekih. Kako naj se lotim vojaka/črnca/lepotice žene/romantične slasti? Vsega se lotevam z neizmerno polnimi jajci, da ne bo pomote, vsega z (obzirno) navdušenostjo. Izven razmisleka o vlogi, zaljubljenosti in po dolgem času košarke se zdim sebi kot smreka s košatim, mesnatim lubadarjem, ki ne bo odnehal, dokler ne poje postranskih sestavin in pusti bistvo. Anahronizem, jebiga, to bi moral storiti že prej. Poslej bom videval sestavine jedra, kako se skozi lijake razprostirajo po meni, upam vsaj. Da ne bo več tega bloga, ne kohort reči brez namembnosti.

Samo nekaj še za oprt: ponoči sem sanjal tuje obraze, redko se to pripeti, neznane poteze obraza, vsi so bili na konjih in jezdili na roparski pohod. Naši sovražniki niso bili Sjuji ali Komanči, mi nismo bili sinovi Bronsona, Fonde, Waynea ali Eastwooda. Ozadje - z iglavci poraščeno sredogorje, ki pa po višini dosega prej himalajo kot kak smučarski hribček predalpske Evrope. Detajli so čisto navadni ... Bom še pomislil, da so mi zakrknile možganske beljakovine. Pomislil.

Putika

Marsikaj bi vam lahko povedali v galeriji Marata Guelmana v Moskvi. Tam sicer nimajo razstavljene te
\/\/\/























fotografije, zveza z naslovom je posiljena, ampak bi kanili imeti pripombe glede njenega naturalizma (če sploh).

UVOD: Povest o pridnih mravljah. Vikipedija nam pravi, da je William Shakespeare živel v sedemnajstem stoletju...eee, no začel je, živeti, se pravi, že v šestnajstem stoletju. Do današnjih dni v odkritem leposlovju sveta, v estetski pisani besedi še ni zrasel človek, ki bi pisal tako samosvoja, edinstvena dela. O njem se je Harold Bloom, eden značilnih posthumnih zaljubljencev, enkrat izrazil, da je zanj edinega od velikanov zahodnega kanona značilno, da ne moremo razmišljati skozenj. Lahko si predstavljamo, da umevamo vsebino, zaplete, ljubezni, človeškosti likov ter zgodb v njegovih delih, ne moremo vedeti, kaj je bilo njegovo prepričanje, kje se v nepregledni gošči domišljijskih prispodob skriva njegova lastna identiteta. Nasploh je zelo malo ali - skratka - nekaj nepomembnega dejstvoslovja vse, kar nam je znano o njegovem zasebnem, tuzemskem jazu. Obstaja skopa bera slik, na njih poleg vrste banalnosti kak svetel ovratnik, razmeroma dolgi lasje z bodočo ali že prisotno plešo, kot bi se lijak celega svetovnega žitja naperil v pokrov njegovih posebnih možganov. Nekaj brade je zraslo, da se ve, da gledamo moškega.
Ko beremo njegove tekste, mi adrenalin poskoči. Seveda je lahko po božje častiti človeka, ki izpod ruše ne more več krive besede sikniti, kaj šele da bi mu spodrsnilo na zaplotnih, navadnih razlagah njegovega opusa. Tudi v tej smeri se proti našim zlim ostem zoperstavi nekaj - da ubogi William še vedno govori, pa če hoče ali ne. Knjige, ki so bile napisane ob raziskovanju njegovega prerojenega človeka, s polic sveta kipijo v zvezanem in zavezanem valovanju. Že njegov dramski in pesniški dosežek je bralna okupacija celega človeka za več let, popolnoma nemogoče pa se je prebiti skozi živi pesek raznolikih interpretacij, drobnih ljubezni, celih mladih znanosti in še česa. Ergo: Vili, stari handžar zagovedni osvajalski, ne podcenjujem te.

Kmalu po zenitu drugega dne v tednu nam je profesor razlagal, kako so nastale lestvice. Glasbeni ključi, branje not, note sploh, zakaj štiri in ne pet črt, ter zakaj samo iz H(a) na Fis, ne pa tudi Omar Hajam. Kako dobiš nižaje, višaje, kako razdeliš struno loka, da s pravim zvokom ubiješ bizona. Fjuh, to pa tako ali tako, s kako naglico je divjal skozi snov, ta naš komični pianist in glasbeni vseznalec, trem prisotnim na uri je zastajal dih, da se do ušes ne bi izgubil kak hitri tekač, kak govorni zvok iz teh akademskih, toliko vedenja polnih ust. Tema prihajajočega semestra, ki je še zmeraj v počasnem prihajanju (mnogi sošolci imajo vaje izven akademije), je italijansko-francoska opera. Zakaj se torej ukvarjamo z naravnimi toni? Kakšen smisel ponuja opera, da bi se človek poglabljal v to? Ne, seveda se bo ukvarjal, paranoični človek, še kako bo padel v ta vodnjak, na eni strani bodo bobnarji z Nila po Arhimedovem vijaku iz njega vlekli svojo sveto vodo, momljali tresoče se napeve, ti se bodo odbijali od podpornih skladov starega vodnjaka dol do njega, zablodelega študenta; na drugem kraju se bodo teksaški pionirji s polhovkami grebli, da bi v tistem širokem umetnem žrelu videli črne mozolje zasužnjene Zemlje in si pomagali do televizorja na fosilno gorivo. Kri ni voda, nafta je življenje. Važno je, da se smradu ne vidi.
Tvoje, svoje, moje, družbeno, državno, naše, kaj od tega ni? Kaj ni prav v teh določnicah glasbe? V vsakem primeru: vse lestvice, ki imajo ime, so skupne, uporni samostojni zvoki nimajo imena. Medklic --> Bomo priznali ime donečemu veselju, imenovanemu Kosovo? Spremljaš dnevno politiko? Ali lahko že vsaka klasična družina proizvede vse svoje potrebščine? Pokončal bom ta odstavek spolno občujočih vprašanj, evo, je že bivši odstavek.

JEDRO: Babilonski stolp so gradila mnoga ljudstva. Širen načrt, ostale so samo velike oči, spravljene v zapečatene lonce, kakor da si kdo še lahko kaj pomaga s parom najdenih oči po zamreženi dobi slepote. Saj že pošteno traja, ta doba.
Obširen načrt za poskus in provokacijo so si obetali neki uveljavljeni svečeniki odra, ki so gostovali v Ljubljani. Oder jih je izpljunil, pa ne med nas, gledoče, niti v klet orkestra, ne v visoko luč deus ex machina škripcev in reflektorjev, potisnil jih je nazaj, čeprav voljne in zasople in oborožene z cvetočo večpredstavnostjo. Sprenevedanje, po svoje. Predvsem sem čutil, da bi rad prebral goli tekst, ki ga menda ni manj kot za 130 strani.
Gledam norveški film, kot uročen. Pred mano se stiska dvoje teles. Nisem mislil na kepice, ki se iz možko-ženskih rok sprijemajo na naslonjalih sedežev. Film v ozadju kaže posnetke Bergmana, v prvem planu pa starostno gnijočo, za polt prezrelega carjeviča sijočo igralko, ki je ravno tako igrala pri njem. Film je popotni pesnik Haikuja, resda je to trda, ledeneča kratka oblika, rezilo-pesem, ki nemalokrat blefira, da se znajde v svoji izmišljiji. Ni res, da bi se morali poljubiti v tem filmu pred mano, sploh me ne zanima. Lepo, bolniška postelja je zgubana od dežja in obrisi lic poviti s strtim razumom, ki noče dvigniti bele zastave. Vmes, kot da človeka boli hrbet, hoče zaspati, pa je preveč odvisen od naslednjega preskoka celuloidne lužice, temnice in svetilnikov, črnobelih pojav, ki se kar naprej smejijo svoji pameti, trpljenju celo preveč. Pravim, dosti, no, povejte mi kak vic, "ni treba, da je glih dober!" Še več truda, a še daljša obsedenost. Iz kdo je kdo napisov ne izvem gladko nič, ampak počakam, ker potrebujem osvetljavo, da se skrijem za skladne enote korakov in polagam pravokotne ovinke proti domu. Ves težak v čelo, kot da sem preživel kaj posebnega, kot da sem posebno zavzet za lastni oleseneli mozaik, vse barve, zdavnaj sprane z njega. Ta delčkasti zlomek v glavi ne ve niti, kaj je njegova prva ploščica in koliko so špranje vmes debele. Globoke verjetno niso, zato njegov kustos, ta težak, kot se kličem, ne porabi veliko, da se odvrne od krivih pomislekov. Zasmejim se glavobolu.

Dokler še obratuje zagrizeni imunski sistem, mi je lahko krajšati garancijsko dobo tipkovnice, svinčnika, nalivnega peresa. Krasno bi bilo, če bi imel pero, sam pa se nočem več žgečkati. Posiljujejo, rade volje dovolim. Kradejo, velja. Žgečkajo, no, to mi pa res sede. Pore bodo z rahlimi potegi prstov, prstov peresa dobile pahljačo za vroče namene, ki se mi smodijo v glavi. Nikjer drugje se tako dolgo ne smodijo, nakane, naklepi, načrti. In spet načrt.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

ZAKLJUČEK: Oni pretenciozni jaz vrže prijatelju rokavico, mirno greva na kosilo. Tak, kot misli, da je, govori o malenkostih, mirno. Zakaj si, oglušelega, narcisnega strahu poln, ne izmisli luštne potke h globalni ljubezni? Brezvoljnost?
Vse naenkrat, na horuk z vilami... To bi ta rad, vsak dan dobro zasukal. Še dobro, tuhtam, ne dogaja se mu, da bi na frigidni internet pisal o veljavnih, res pomembnih rečeh. Me poganja zaljubljenost, vem, akoravno nimam pojma, v kaj.
Zadnji stavek naj bo začetek - želim ti (navidezni bralec, prijatelj) smrtno resen, močan teden.

Vmes sta pa Geb pa Nut s******

Ob zbujanju so mojo glavo prešinjale razpoke, kot ob potresu sem se počutil, kot da se mi lobanjski šivi parajo in delajo na novo. Pa saj je lobanja tudi zmes litosferskih plošč, sfer, umazane in suhe kože. V roki sem držal mobilec, ne vem, kako se je znašel tam; mislil sem, da je to tisto, kar spušča komaj zaznavni trkajoči zvok. Mogoče, ja, zaradi vetra, ki že celo noč in pozneje venomer prislanja svoje komolce na skelet oken, v naslednjem hipu sem čutil, da se morda slika nad posteljo upogiba in tleska ob belo steno s svojim mehiškim valom. Ne, ne, kje pa, sem ugotovil ves treznega duha, to je tak majhen, nedonošen detel, ki kljuje z leve in desne v zid moje tesne sobe. Dijaški dom nima četvero sten, na krmi ladje visijo lomljiva krila za stekla, na drugi strani premore vrata, ki niti radovednih nog na hodniku ne bi mogle skriti. Strop se, namesto da bi bil spodoben pokrov, dela, da je japonska disko ploščad, po kateri copotajo tvoji najljubši sosedi.

Do kosila sem se uspel spraviti k sebi. In tudi kosilo samo me je nasitilo z zvrhano kupo svežega sadja. Saj nisem pozabil, prideš pa malo pomlaskaš, tako si s smešnimi klementincami obnoviš vlakna vidnega živca, jih postrgaš in premažeš; z velikimi ugrizi zažreš sredico kmečkega jabolka, govoriš na polna usta, da se spomniš, da še lahko govoriš o pomembnih majhnostih nepomembnostih. Hvala bogu, ulovil sem dan za brezumni vikinško kito, ki kar prosto juriša v kačjem krču, nemudoma žvižga samo strmo naprej.

Pozneje sem prejemal odgovore na vprašanje, kdo so mormoni. Oziroma ne. Začel sem z vpadom na intimno vesel tečaj ruščine. Na tabli je bila z naravnost učbeniško pisanimi črkami prevedena abeceda, ob meni sveža ZDA-jka, študentka ruščine, v ujemu oči še priletna lepo sivkasta gospa, ki z zvedavimi kretnjami prepisuje v zvezek in se smeji sama sebi. Učiteljica je postavna Ukrajinka z ljubeznivim glasom in še bolj prisrčnim priimkom - počuti se kot ponižna oznanjevalka medsebojnega zaupanja. Sumljivo izgleda tole, si izmišljeno muksnem v brk. Hjah, vsaj to sem izvedel, da se zabavi po rusko reče diskoteka. Ni vic, preklezakurenk.

Po ravno pravem odmerku prilagajanja zanihajo vrata, starešini sta nazaj z verskega ljubimkanja. Naučita me moliti, mi poklonita modro knjigo. Hitita, ker vodita tečaj angleščine v sosednji sobi, veliki, kvadratni dvorani z nizkim stropom. Jaz ju nerodno vprašam, če me že kdo kaj spreobrača, če bi se mi moralo že tudi uradno kaj izpreminjati - onadva v zadregi najprej ne razumeta, potem spravno pokimata, da lahko še zaključimo z molitvijo in da sem zdaj jaz na vrsti za skupno prošnjo, itd. Po visečem lesenem hodniku, ponosen tam nekje za glavno vpadnico vodi do njihove cerkve, sem se poslavljal od njihove komune ob času večerne kontemplacije. Pravzaprav je bilo smešno to, da ni bilo prav ničesar, ob čemer bi se tu pošteno narežal.

Čez dan so se mi v izložbah ponujali izključno sinje obarvani nedrčki. Sploh ne slabi modeli. Čez cesto se mi zapoje nek pandžabski 70' pop štikl in po sredi ceste mi gre naproti šarmanten, osivel Indijec, menda drugi, kar sem jih kdaj videl.

Pozno zvečer sem po dolgem času infiltriral mojo najljubše svobodno umetniško območje v prestolnici. Nikdar nisem bil kaj prida za alternativne umestitve svobodnjaških kulturn(išk)ih poskusov, se mi pošteno pozna. Verjetno zato z radostjo obiskujem to tovarno iz zanosnih časov, ker je ljudi omejeno število in sleherni dogodek ugledaš iz idealne perspektive. Vse, kar sem navesil nase, mi je spet dišalo po preteklosti, po meglicah kadilsko razpoložene akademije, to me je edino vznemirjalo. In še na to so moje nosnice učinkovito pozabljale, kot če bi jih k amneziji spodbujal sam propagandni čarodej, veliki anatomski Goebbels.

Vse sproščeno srčne stiske, a brez oporekanja, srčnosti ne morem zameriti nikomur. V mestoma jako sočnem sožitju scen sem videl plesalko, ki vsake toliko izgleda, kot bi človek za filmski strip (hitro prelistaš in dobiš gibljivo sliko) naredil foto sejo z staroegiptovsko boginjo Nut. Nad množico so gojili - projicirano - abstraktno genetiko, v ravnini pogleda se je na štiri strani odpiral leseni habitat za štiri plesalke. Prehodna faza je sčasoma ugasnila nasilne zvočne vzorce, spuščene v boj z ušesi. Na odru, kot iz kakega Lynchevega kadra, gonijo base in frule glasbeni kreativci po apokalipsi (Takrat bodo preživeli lahko delali plagiate. O originalih ne bo nobenega dokaza.). Podlaga se menja, suče se zgoščenka z ritmom trebušnega plesa, mesena gospa se povzpenja na mizo in izmami iz nizke dvorane Tisoč in eno noč, z vsakim možnim izrazom. Njen partner, črni požiralec ognja z maroškim fesom na glavi golta rdečkasto plapolanje, kot bi dihal oglje in prah. Kje so dobili kostume vsi naslednji cirkusantje, ne vem, izgledali so kot pustne šeme v poenotenih smučarskih pajacih, jahali na železnih palicah, kolesih, vrveh, preprogah, znorelih nebesih. Kdo določen bi še rabil vaje, sicer pa vsi. Rabimo vajo. Za spremljanje, obračanje pozornosti bi bil kot nalašč lahko postrežen domač jabolčni prešanec. Ob njem bi lahko še kak lučkar mirno zakoračil čez prizorišče in menjal žarnico, saj se vendar ne bo sama; kak bivši igralec, bivši od prej, bi z riti gneče delil pivo in diagonalno hodil ljudem čez vidno polje (Ne govori, vrni se k pomembnostim.).
Dogodek konča ovit v dolge pole belega papirja. Hvalnica noči se dela, Japonski butoist je bel, bela je njegova roka in beton pod njim se sam od sebe čisti. Kosci celuloze ne zmorejo več, trgajo se, doni poenostavljen Ravelov bolero z gostilniškega sinta, sočasno iz žlahtnega pihala, ampak iz sintetizatorja poceni zvoka, predvsem to.
Spet plešejo, vsak po malem, a nočem motiti odložiti svoje zamišljene maske, hočem še naprej gledati, ne zamuditi. Pozen sem ravno za čas obrata ure iz mletega peska.

Odhajam na pravočasni vzglavnik, vtem me ustavi Mare, brezdomec s psom pri srcu in praznimi steklenicami na desnem žrelu odprte jakne. S Francozom, ki je ves čas "predstave" pisal umerjene verze v svoj zvezek, se dogovorita za četrtkov zajtrk. Če ga le ne vabi na petelinjega, me umno prešine. Umno, to bi bilo še kar res, če bil še kdo od nas v umnem stanju. Juriš, sta se drla onadva, ker se z ljubljanščino in provansalščino nista ujela, juriš pod dostojnimi stanovanjskimi bloki. Juriš, daj, le pridi, novi teden, tega nisem več vreden.

Prehodni dnevi, čakalnice v verigah svita in zarje so tukaj kot zločeste branike v razvoju dneva. Kdaj kak žarek kam? Sladke slovenske psovke, če je mrzlo za nohti, pičli provincialni prhci, če zima odhaja prezgodaj in predaja oblast delu. Ovbe, spet za kolovrate, kot že dolgo vrsto let! Ampak praznik je prazen dan, to je v redu. Izvotljeno sonce hodi mimo ob urah brez razloga.

Glavna tema: gobe še ne rastejo, jelke so še zmeraj navpik (jaz pa nataknjen), pikov as še vedno velja več kot karova šest.

Proslava ob kulturnem prazniku v našem kraju je bila grozljiv povratek v čase brljave rjavo-rdeče samouprave, ozvočenje nam je vmes trikrat gladko crknilo brez vidnega vzroka, naš oder je vendarle previsok za skakanje in otipavanje kablov v poltemi (hudiča!), otroci pa so bolj in bolj na meji lulanja, če jih pustiš zmrznjene le tik pred njihovo edino točko. Kje je šele tak! Potlej so se gostili ob domačem narezku in govorili, da je super, da smo opravili za letos. Hja, če premoreš:

• nagrajenca, rezbarja violin, godbenika, pevca, učitelja, etc., ki si edini v zadnjih desetih letih zasluži nagrado;
• dva omladinca, ki ga biksata z glasbeno šolo in lahko v andante odcingljata notni zapis brez napak;
• dva zagreta, ki uspeta kljub mladosti in režiji á la klasicizem (stoj in mukaj) iztisniti iz sebe razbeljeno snov Romea in Julije (ena pohvala je pa le);
• pet šolarjev, ki deklamirajo oz. pojejo Prešerna nekako kot sramežljive, površne Marije Vere;
• rahlo več kot dvomestni sestav moškega pevskega zbora, ki piska v narodnozabavnih falcetih, tobačno-kletnih basih in invalidnih intervalih ...

... kakšna je bera? Dolgčas je odložil svojo pajčevino in se bridko razjokal ob taki konkurenci. Aja, vino je bilo tudi kupljeno.

Danes, na 9. februar, smo se v našem koncu spominjali 99 obešencev in enega ustreljenega. Leta 1945 se je Švabom pač mudilo, pa so popokali še nekaj neuporabnih slovanskih pajacev. Partizani so v zasedi čuknili njihovega haupt-kolaboranta v regiji, oni pa, ne bodi len, potegnili stotico iz bližnjih zaporov ter obtežili jablane ob cesti. Eden je skušal pobegniti, pa je fasal tolažbo med rebra. Je bolje v srce ali v glavo, se vprašam. No, na komemoraciji se je zbralo (seštej lepo vreme in soboto) ogromno, baje rekordno število ljudi, ki so tlom pobirali svečano sonce s svojimi dragimi temnimi plašči. Lahko bi si mislil, da bodo vsa mogoča in nemogoča društva/združenja/zveze/brezveze/župani hoteli slišati svoje ime v pozdravnih stavkih. Glejte, nisem papež, ne balkona ne nadstropne kajže ne premorem, kaj bom zdaj tu poslanico vsakemu posebej prebiral ... Častni gardi slovenske vojske je poveljevala neka ploščata, sitna oficirka, ki je brezpogojno vztrajala, da začnemo točno ob uri, veljaki pa še napol za šankom. Ko trkne enajst, eko, pa krenemo! Salutiranje, mirno, himna, odkreh. Imenitnikom pri pozdravu kar ni konca - saj vas je več, kot jih je bilo petinštiridesetega v hosti, bi se mi skoraj zareklo. Ko polagajo vence, se v špalirju nihče ne gane, dostojnost doseže vrhunec. Nato povabljeni poslanec postreže levičarsko obarvan Wikipedia govor, zasijejo pevci, ki grmijo dvoglasni partizanski pevski brevir, osnovna šola znova napolnjuje krhka srca z izbrano, ponosno vezano besedo. Tokrat dejansko ni izpadlo kot primanjkljaj kulturne osveščenosti, saj so spominske slovesnosti kratke, ganljive (deca + obujanje aktivizma + junaške ode preteklih vekov) in lepo urejene, tisti čas se po zasvinjani zgodovini in politiki vestno pospravlja s kulturo.

Eni so se skušali izogniti temu, da ne vedo, da letošnjega Prešernovega nagrajenca dnevno žulijo po žepih; vsaj enega. Oblikovalec Miljenko Licul namreč ni švohotno zadel podobe slovenskih evrokovancev. Vsaj nismo tako - na "loop" - brandenburška vrata gor nakovali kot leder-zeljarji ali si keltskih harf nažagali kot hitro razvijajoči se Irci, kraljic v profilu razplodili kot coklarji med tulipani ... Saj, v osnovi gre pa povsod za minule pomnike, kaj bi sploh hvalil? Sebastijan Horvat ga je gromko pihnil, ko je na novinarsko vprašanje odgovoril, da ne bi bilo prav, če bi pričakoval nagrado (Prešernovega sklada, op.prev.) ali če je ne bi. "V tem poklicu si vsak misli, da je najboljši. Brez tega ne gre." To bi bil približen citat. Krvava se zdi ta dilema. Analema?

Še ena prešernovska: pred dvema letoma me je, še zdaj ga imam pred očmi, besedno namahal nek dobrodušen, svobodomiselen slikar v Izoli. Ni mogel verjeti, da poslušam toliko raznovrstne glasbe, nimam pa pojma, kdo sta slovenska avantgardista Vinko Globokar in Bor Turel. Alora, Bor Turel je letos dobil Prešernov novčič in plaketo, pa sem po dolgem času spet malo poslušal njegovo ploščo Aedon, ki sem si jo izposodil in presnel kmalu po tisti ponižujoči razpravi. Instrument in trak, ars electroacustica, žuboreči abstrakti zvokov. Ni napačno.

"Al fine" ... Zarasli grički besed, pno se in obnemogli obstanejo, še preden dobro skočijo. Za temi mojimi zelenimi kuclji ni nikogar. Vseeno se trudim in skušam usmerjati mrtve pritoke, ki hočejo čez podzemlje, rastje in mili zrak na plano. Opravičujem, kar zmagovalci menda ne počnejo nikoli.

Kartezijanski koordinatni, razumljiv

Ko sem se sprehajal po glavni vpadnici v center mesta, sem iz trgovine, kjer prodajajo žensko spodnje perilo in kopalke, videl izstopati dve ženički, ki sta bili videti sključeni od sto ino dvajset let kraspanja zeli iz njivske zemlje in njuna modna oprava je bila naravnost fantastična - naravnost za v farovž. Tudi duhovniki gojijo okus pri svojih ovčicah, kajne. Za njunima zaskrbljenima obrazoma sta se bohotila dva mehko erotična, vabljiva plakata, dve suhljati dekli s kazalcema v ustih. Nič nisem slišal, o čem sta prekladali besede, ker je promet zamašil
vse uporabne kanale.
A sta šli pogledat, če še imajo gartarice z dvojnim dnom? Take, ki zdržijo, npr., za ves postni čas? Ju je zanimalo, če mora njun Franc ali Ludvik videti čipke, da se mu skleklja? Nič posebnega.

Ujeti vlak nadaljuje svoje dušeno drdranje po evropski liniji, sedim nasproti neke Čehinje, ki si z radioaktivno pink kemikom podčrtava besede iz revije. Barvasti papir deluje kot slavni jehovski Stražni stolp. Potem privleče na dan burek, ki jo očitno čaka zavit že od Cetinja ali od grške Makedonije ©, in vsakih pet minut naredi majhen goltljaj, zatem utone v navpično diagonalo in rahlo izgine. Vmes me vsake toliko pogleda s steklenim, ploščatim izrazom v očeh, ne reče nobene.

Ko se z mamo voziva domov, ona iz službe, jaz iz brezdelja, se iz naselja hiš ob cesti prikaže zložena hlodovina, vreme je mrko, osvetljava še spi, dan pa ima že glavobol in komaj čaka, da zares pade mrak. Takrat vidim, da hlode objema rdeče bela lutka iz cunj. Od blizu še najbolj spominja na bombažen otroški pajac, sešit z rdečo majčko; glava z nekaj šivi okrašena v začudeno jajce. Trenutni Muppet show iz niča, iz dolgčasa.

S prijateljem sva premikala plastične šahovske figure v knjižnici. On je igral prvič, premišljal dolgo, spal in redko kaj vprašal. Jaz sem se spominjal nekoga, ki me je naučil igrati in se vprašal, zakaj ne igram več. Zakaj tako dolgo traja? Ne zapiši vsake bedarije, za katero misliš, da je vsaj malo izvirna, duhovita in predrzna. Ni. Tistega popoldneva me je perzijski kraljevski namiznik naučil malo, pograjal za veliko, tudi za lekcijo o premorih in predavanju. Figure pa so komaj slišno prestavljale noge po tankem usnju, črke in številke so jih v odsotnosti pomena opazovale od strani. Rabil bi golido kozjega mleka za ušesa, samo to. Par umetnih kozlovskih ušes tudi. Da si prikličem nazaj svojo kozlovskost.

Samo dvakrat dotlej sem bil pri maši za svoj god. Letos drugič, zavoljo nedelje. Fikcijo v kot: stara, zgrbljena žena, za katero sem mislil, da ji ravno tako kot moč v sklepih in glavi s palico odhaja tudi dobra volja in jo zaseda pozabljanje, mi je čustveno, a popolnoma premišljeno in neubranljivo v roke stisnila ogromno vsoto denarja ter me zalila z odami, željami, solzami. Toda – denar? Kam naj s tem denarjem? Najprej sem se odzval na to, (ne)jasno. Plačal bi položnice doma, kjer me skoraj ni več, položnice, ki živcirajo na kuhinjski mizi. Jih bom res? Ali bom žrl?

S tremi družinskimi smo si po okončinah in izrastkih oprtali najbolj "zadnja minuta"-odurne-plastične maske zadnjih let in zavili na Ptuj, kjer smo se z domnevno 80.000 ljudmi drenjali ob tesnih sapnikih ulic. KUD-i in vsakovrstni cirkusantje so se lagodno sprehajali mimo, pokali z biči in me začeli spravljati v stanje čistega užitka. Vedno bolj so si upali. S telesom sem sledil nepregledni množici kurentov. Imela je tako nepremagljivo zvočno podobo, da sem v svoji kronano bedasti lasulji padal v trans, mislil sem, da bi lahko šlo v tem trenutku vse človeštvo naravnost k vragu (Potem je tudi dejansko šlo, v nedeljskem izboru za slovensko evrovizijsko popevko.). Že precej na začetku sprevoda se je izjemno lep konj, osedlan z grajsko gospodo, obilno podelal na sredo ceste. Otroci so se smejali kot naviti, kot da bi past postavili sami in gledali izza grmovja. Maškare pa so se z invalidnimi obrazi spotikale in refleksno klofutale svoje čevlje.
Droben batman pred mano dviguje oči navzgor, ker res stoji še bolj pri tleh, njegova maska
pa mu nerodno brani, da bi si ogledal vse te peklenske stvore. Zobatorogati se v gostem utripanju valijo proti njemu. Kurenti že strjujejo zmes ljudstva, krvničk ulice – takrat se mali batman za hip obrne naravnost predse. Pred njim, s hrbtom obrnjen, stoji ogromen, širokopleč, podivjan kurent. Mitska žival se za trenutek ustavi in premotri ponorelo kolono, mali pa stopi do nje in jo trikrat rahlo poboža po kožuhu. Stopi nazaj.
Na desno: dojenčku, ki še iz visokega nadstropja očetove hiše občuduje neznane like okrog sebe, se iz oprijema izmuzne balon. Nihče ob meni več ne gleda sprevoda, vsi preračunavajo, kako daleč bo odneslo rdeči oval, vzorec sončevega plina. Skoraj se izmuzne očem, v tistem spusti še en otrok svojega, drugi, tretji... Karavana ne kali svojega ritma, ampak zasluti, da je nihče več ne opazi. Drobni bičkasti delci pa vztrajno predirajo oblake, da bi mogli oploditi nebo in mu dali roditi vsaj kak sončni žarek, če že snega nismo vredni. Ehe, sneg bi sežgali skupaj s svojimi preoblekami, upepelili kot pust z oteklim jezikom in ustnicami. Mogoče bi vmes pomotoma našemili tudi Gandhija. Njegova smrt je letos stara 60 zemeljskih.

Naspal sem se. Po tem izmenično hodil in tekel z našim ženskim psom po rosni in deževni pokrajini, ki je tisti dan komaj koga spustila daleč čez prag. Naj sva iskala tunelov po grebenih, se spotikala na zlizanih koreninah, se zanalašč spajala z električnimi pastirji, padala po mehkem pesku ali začudeno zijala pasla, ko sva našla enkratne smeti na najbolj neobljudenih krajih - umazana in mokra, oblajana in srečna, na koncu. Le utrujenost je izginila v podtalnico. Prekleta naj bo.

Infokracija? Je to bolezen? Ko pogledaš v različne fonte in vidiš enačbo ali pogledaš v knjigo enačb, pa ne razumeš, brez profesorja čitajoč, prav nič? Če bodo časopisi izumrli, knjige ne
morejo. Sem se pa že, ne čisto, no, v marsikaj vdal. V enačbe besed …

Košarka, tudi za nizke, po temi

Po letu in pol sem prvič (vnovič) zares držal košarkarsko žogo v rokah in dejansko zadel kak neumen skok-met. Z gledališkimi ljudmi igrati skupinski šport, četudi po divjeligaško. Je to duhovičenje, cinizem ali krč od nuje? Bolj zadnje.

Jutri je danes, ko se že danes niti zase več ne šteje. Niti za svoj preljubi Lipa Mill blok ali milimetrski papir. Izpit iz slovenskega jezika se morda zdi oksimoron, katahreza ali celo napaka v sistemu – ko pa vendar vsi govorimo slovensko – vendar obstaja tudi kaj bolj pomembnega od pravilnega nizanja zlogov in sporazumevanja v trgovini s špecerijo.
Zakaj je bilo danes zvečer nebo škrlatno, prekrito z domala mamutskimi sklopi oblakov? Ali je kardinalna barva segla kvišku iz bisage zorečega jutra ali iz odšitega žaklja, polnega smoga? Brzovlak se je privlekel na peron, kot bi zavozil iz črevesja pred zimo požetih njiv, ki jih zdaj prezgodaj budi januarsko sonce. Naklon vsake, sploh vsake glave bore malo povezujem z naklonom žarkov, ki topijo zmrzal v humusu in povzročajo, da se drugače vedra in vsega vajena zemlja prebuja dve uri pred sončnim vzhodom, kot da bi morala pred pašo ali delom v livarni popiti lonček cikorije. Hopa! Odmike odložiti, brž temno godljo raz goltanca nizdol po izstradanem skladišču, tako bodo še neznatne, ubrisane podgane vesele, ko pridejo nove, po tisku dišeče pošiljke.
Potem, ko se napol mračna zmes usede, je trup pripravljen, da izravna prednji, poslednji, vzhodni in zahodni upor zraka s svojim bližnjim prostorom, sredobežno ravnino domače kuhinje; da se dvigne in gre v kurnik mlet koruzo za piščeta. Postelja zadaj, odeja zmečkana. Ropot jermena v mlinu ne da, da bi človek zares govoril, ker ob štirih zjutraj zares niti govoriti ne more. Pozneje, ko se rokavi že sončijo v rumeni, razdrobljeni luči žitnega prahu, roke delajo same od sebe, glava počiva ob lesenem boku krušne peči, pravkar zakurjen snop brezovja pa si s predirnim zvokom lomi sklepe svojih vej. Nič ni slajšega, kot misel, četudi ni prava in je popačena v svoji nameri. Potem, ko pride čas zlaganja grabelj in kos, ki so jih voljni členki z vdanim pregibanjem sestavili; ko se ulega na kamnato streho nemirno popoldne in za njim spet vijoličasti večer, je ideja še vedno enaka. Naredil bom ta izpit, da bom z žejnimi očmi stopil na pot petka, v katerem se razpira tukajšnja, zdajšnja - tretja plat metafore.

Simanje-Manje afterbeat

1.
Staremu rapirju trepetajo prsti, ko usekava po svojih bridkih, vedno brezhibno uglašenih strunah. "Slišim, da nimate najbolj uglašene kitare? Kako to?" --> "Zmeraj jo uglašujem, dokler nisem zadovoljen, torej tako, da je meni prav." Ja. Kako pa drugače?

2.
Veliki faraon z glasom, ki naj bi bil najbolj civilizirana godba sveta, je bil drugi obiskovalec. Pobral je veliko manj vinarjev iz žepa kot prvi in pregnetel misli, da se zdaj rade volje ozirajo proti Egiptu, ki ga ni več; proti kanopskim vrčem, v katerih še vedno mrgoli členonožcev, neutrudnih smetarjev višje razvitih; vstajajo katarakti, tudi misijoni koptske cerkve; Kairo, ki je dom Naguibu Mahfouzu; oplojene zamisli, ki se dvigajo iz nubijskih puščav in iz čvrstih prsi zaklenjenih Nubijk. Neuvrščeni?

3.
Zastonj. Nekdo je v omotu povišanega dušika obrnil pločevinko piva, oni drugi je zmečkal ogorek in ga prislonil ob rob plastičnega kozarca, iz katerega je že kapljala godlja pljunkov. Antibiotiki so izgledali kot konjske tablete, konji so se brez kočij podili po tlakovanih hrbtih mestne kanalizacije, njihovi kočijaži so zavili v gostoljubno špiljo in napravili konec nekega dolgega dela. Ampak: kosci jedo žgance, ko je dan pri crku, branjevke pa jočejo v pletene šale, ko plujejo telohi svoj poslednji vodoravni met. Let. Hlastno ter brez oddiha po mehki sledi prišlekov, ki stojijo in opazujejo.

4.
Zadnja cona je območje, kjer še navadna, favelasta streha ne raste. V jašku se skrivajo govnači, da jih ne bi kdo zalotil, kako uživajo. Na varni razdalji inhibicije kadijo tisti, ki novo leto prebedijo od Iskri in Krašu. Pijača je vendar za množine. Zadnji tir kolodvora je kopališče za posrkano glavo, ki se, v glasni borbi z magnetno iglo (kam zdaj?), vrti kar sama okrog sebe. Pa nismo niti blizu polov, polj ali višje ležeče Poljske. 50% brezposelnost? Tudi k nam bo prišla, in če že, bo izstopila s sedežev potniškega vlaka, odeta v vreče za krompir in polavtomatsko železje.

5.
Ne bi obstajal tak lep dan, če jih ne bi živelo sedem. No, saj jih ne, se vse maslo kmalu odreže in začne delati na novo, za naslednjih pet - ali pa sedem. Strinjam se ... in ne, vem manj, kot sem, vem več, kot uspem misliti. Če in dokler bo tako, ne bom več nosil šivanega jopiča za moje lase. Naj gredo roževinasti tvori na čimveč strani, če je že Atlantida pod njimi obstala, zamudila na sredi vulkanske hrbtenice globokega morja. Morje, ki ni več globoko, tudi v času, se strižejo celo ledeniki.

6.
Posvetim se, eno številko prej. Mala literarna teorija, poetika, tropologija, topološka karta mojega enciklopedičnega spomina. V kontrastu z večerom, ki bo kot žametna oranžna zavesa pobesil veke v osmo stanje, godejo Korenince (The Roots) dojemljiv, čuten rap po skoraj zastonjskih, črnih zvočnikih. Katera barva je odziv zmedenega človeka? Bom poskusil najti tubo.

Ponoči osvetljeni nagrobniki

(TUDI) V SPOMIN /prva Marko Zorko; (C) Mladina, druga Bobby Fischer; verjetno (C)/:












V soboto se je, s kapo s šiltom vred, poslovil Bobby Fischer. Danes je, s svojo večno priganjajočo divjo jago misli vred, odšel Marko Zorko. Polna luna je pač vedno za najbližjim obronkom. Obadva moža sta tiho pospravila svoji metuzalemski bradi pod ostro rušo, pod preizkušnjo spomina. Bobby, eden snovalcev pojmov sodobnega šaha ter velemojstrstva, refleks hladne vojne; vse to pod častitljivim pokrovom edinstvenih možganov. On je brado svojemu izgledu dodal šele v zadnjem obdobju svojega življenja, Marka je označevala že precej dolgo.
Nikogar od njiju nisem poznal v njunem mladem veku, pred starajočo se izraznostjo, boleznijo in osamitvijo. Za Bobbyja sem prvič slišal malo po tistem, ko mi je stari ata razložil, zakaj ni dobro žrtvovati konja za lovca; Marka Zorka sem prebiral, odkar berem Mladino in že to edino je bilo dovolj, da sem trznil, ko sem danes vzel v roke Delo in prebral osmrtnico. Mimo gredice, Markova fotografija v špartanskem Delovem časopisnem rekviemu (delo Stojana Vukelića, če se ne motim) je zame njegov najlepši portret.

Drugače? Trije izpiti so se poskrili med robidovje; še en zaresen in en smešen, oba z velikimi uhlji, prežita na nas kot neugnana kunca, da nas poflodrata, preden semester preide v svojo zrelo, počitniško fazo. Počitnice načeloma poznam, vendar bolj kot oddaljen fragment, nekje zdavnaj, nekje pra-zadaj. V migotajočih ikonicah; kot kakšne sličice anoreksične Nut, ki se sklanja nad nočni plašč Zemlje; računanja Hornerjevih algoritmov; sanje o zamujanjih na kontrolke v gimnaziji. To, da sanjam o nevrnjenih knjigah in morečih zamudninah, da ne upam niti pogledati v smeri knjižnice, to vse je morda prikrit dokaz za temeljno, potlačeno nedružabnost.
Aaa, pa jo razbijamo, s surovimi tevtonskimi sekirami, jebelasteza da jo.

Zasuk nazaj. Ko umre tak človek, kot je bil v mojih zmedenih pogledih Marko Zorko (saj pravim, poznam samo njegove kolumne zadnjih dveh let v Mladini), zacveti po prstih in jeziku kislica, z bodečo nežo mešana; po vodovodu od nog do čela zapolje tekoča struna; ima te, da bi kar dokončal katero izmed neštetih predspalnih domislic, da bi se nečesa lotil, zares oklenil, zadavil padlega angela na ključnici in mu naredil lep nagrobnik z epitafom "vredno je bilo, kolega".

Zdaj ne bom verjetno več ničesar spisal, dokler se produkcija ne zavali pod suhe, tolikokrat pregrete deske naših predavalnic in pod njimi meditira, ravno tako kot sta meditirala Oppenheimer in "leteča trdnjava", da sta naredila konec nekega kadra in pognala neizmerne vsote ljudi v zrak.
Potem pa bom mogoče zavoljo lepih žužkov (začenjam sovražiti svoje metafore), ki se prav nič japonsko, samo in nič več kot navidezno preganjajo po sredi telesa. Skratka, spil bom s kom določenim kozarec navadne, a mehansko očiščene vode.

Starinarniško postopanje

Odtenki je ime nekega davno začetega projekta, ki smo se ga lotili, klapa, kot smo še vedno, ko smo bili še razpostavljeni med prvim in tretjim letnikom srednje šole. Gledališki eksperiment, od katerega sem pričakoval več, pa v določenem oziru dobil ravno tisto, kar sem potreboval. Zajeten kelih nezaupanja v svojo umetno vzdrževano nerodnost - in njeno obotavljivo sestro, obotavljanko ne-priznam-si. Ustvarjali smo mladinsko gledališko predstavo, ne da bi se lotili že danega teksta, ne da bi vedeli, kaj točno bo ta reč, ki je že takoj po dveh krogih avdicij (mislim, da je bila tam moja prva avdicija za kakšno reč) prerasla v resno režiserjevo pismo, pozive k odgovornosti in vztrajnosti, razbrzdani domišljiji. Sčasoma se je prebrisana pot možganskih valov desne polute glave spremenila v domišljavo brezčasje, dolgočasje in privatno samozadovoljevanje, ki je od znotraj grizlo skupino, nadevalo rogove fantom, nelagodje puncam, režiser pa je vzbujal tiho zavist v vseh nas, nedoraslih klincih, ki smo zijali v njegovo izpiljeno marmorno Afrodito, kako je v sami brisači paradirala za njim po stopnicah navkreber (intenzivne vaje ob morju). Detajle postavimo ob vznožje, najbolje bo tako.

Malo smo si hodili po zelju, ga tlačili tako, da smo stiskali žulje tujih nog, jih mazali po tleh raznih egoističnih škafov, po odbijajočih ustnicah, prsih. Narcisi, kot smo bili, nismo rabili niti mile prispodobe Eho od cele zgodbe, ki bi razbila fokus na dvoje. Sami smo se dovolj razjedali, da bi lahko iz nas človek brez zamude napravil zmedeno gimnazijsko grafiko, na kateri bi se kazali ljudje, ki še nimajo pojma, kaj je gledališče in kaj je ekipa za gledališče. Ha! Kaj vem zdaj?

Zarezali smo z jedilnimi noži v premiero, izpustili dve strani teksta, improvizirali iz razkosanih prostorov v glavi, ker drugih izhodov ni bilo - in potem smo zmagali kot najboljša mladinska predstava v Sloveniji za tisto (oz. naslednje) leto. V treh barvah, ki niso RGB, ne CMYK. Glede na slovensko produkcijo in njene čudne (ne)merodajnosti nisem bil pretirano vesel, lepo štampiljko na ta dvom je prilepilo tistih nekaj poznejših nastopov, vključno z (zdaj že) včerajšnjim, ko smo predstavo po dolgem premoru igrali v Mladinskem centru v Postojni. Tokrat smo prvič igrali za avditorij, številčno šibkejši od naše sedmeročlanske igralske zasedbe. Svojevrsten podvig je bil začetek, vmesni preklop in še nekaj plesnih delov, v katerih smo se vzajemno dvigali in spuščali, kot kak prebujen seizmograf, se popravljali, napadali, čudili, odvračali misli in koncentracijo... Grozljivo je bilo videti luči, ki delajo.

V marcu bomo najbrž gostovali v Idriji. Nato se bomo, po tretjem rojstnem dnevu našega čustvenega klinopisa in glinenega dojenčka, odločili za zadnjo predstavo, kjer bomo (nadalje sledi hec) plapolaje odvijugali naše nasilne posege v prostor in naše čudne, razpuščene, malomeščanske osebne pasivnosti. V večernih, gala, nazarensko dobro krojenih oblekah, pravi režiser in počelo Odtenkov.
Seveda o vsem govorim iz zasebnega in ne iz odrskega stališča ali stališča naših vlog. V postopku so se ustvarili majhni prijatelji, vsi do vseh, eni že kot sošolci in deskoguleži, in vendar zaradi našega, skupnega odra med med udeleženci poskusa teatra meandrira nesnažna Temza z betonskimi nabrežji. Kot da bi se preobrazili v potujoči cirkus, ki mu je ta obveznost mlinski kamen, porisan s smeški. Zato sem kar naravnost bleknil: "Končajmo ta neskončni agon, pičlih redkih vzhičenosti poln." (Ja, sigurno si, ja.) Barbar v trenu očesa.

Predmetografija

Na tej strani ograde je živelo krdelo majhnih rotorčkov, ki so se med sabo sporazumevali ne le z besedami, marveč tudi verbalno. Zakaj se pak majhni elektronski onegavčki ne bi mogli sporazumevati kot njihovi večji misleči bratje iz rodu homo sapiens, rahlo habilis nad denarnico? Drobceni nasledniki Faradayjevih tuljav so pač upravičeni do ravno tako bohotnega življenja, kot ga imajo žive hišne preproge, kužki in mucice, kot ga imajo drobni dojenčki, razkošni dodatki sodobnemu družinsko usrediščenemu življenju...
Ko se je v njihovih galvansko izpolnjenih (grazie, Luigi!) bučah izrodila prva misel, je bila to misel na skupnost. Mi smo mi, saj smo si vendarle podobni v tistile določni, bingljati ali udrti LED diodi pod pasom in bakrenem afro lasovju na robovih telesa - ne? Hajd, pojdimo in si postavimo laboratorij za vse potrebe, kjer bomo videli, kaj lahko sploh storimo, na kaj lahko še vplivamo, ko smo tako neopazne bivanjske oblike. Na tem mestu lahko poudarimo, da so se nad njimi že zbirali poševnooki aktivisti gibanja za osvoboditev sveta izpod muk monoteizma, v glavnem tisti ljudje, ki verjamejo v spreminjanje sveta. Njihovo društvo zlagoma pridobiva na članstvu, a jim v nos hodijo tisti, ki prav tako stikajo elektriko med svojimi nevroni, pak ne v splošno dobro človeške rase. Diagonalnovidci so brž poslikali miniaturne spake iz berilija, kroma in svinca, pa naredili o njih članek v National Geographicu, Gei in se muzali nad propadom vsega obstoječega kadavrstva na obličju nekdaj prostrane in mirne Pangee.
Dobro, tudi avtorju članka se je tukaj za-pisalo, zato je sklenil, vrniti se na prejšnja, usmiljena in prosvetljena pota. Bakrenonožci (to ni isto, kot če bi Romu navrgel, da je Cigan ali podobno) so postavili na sredo svojega sterilnega doma ploščad iz lesa, ki so ga po dolgih tisočsekundah sintetizirali iz ubikvitarnega lufta. Nič čudnega, ko pa so jim slaboumni nadzorniki po jaških za prezračevanje spuščali preveč nanogramov celuloze iz bližnje razpadajoče antikvarne ter (brez skrbi da!) jako über preveč zvoka, ki se je sproščal, ko so nadzorniki med delavskimi čik-pavzami višnjevih obrazov spremljali nanizanko Naredi sam! v produkciji nekadilskega programa RTV Slovenija. To so bili tiste čase že hudo starinski posnetki, ki jih je zdajšnja EU TV predvajala le še ob posebnih terminih in na posebej zamreženih etničnih odsekih svoje karantene.
Rotorčki so na ploščadih umno dodali še nekaj luči, izposojenih iz bližnjega Cinecittaja, potem pa so se usedli pod oder in - razumno onanirali. Škoditi ne more, je dejal nesojeni poglavar, Polonij Uranjenko. Težko je življenje v poceni menzah znanstveno-raziskovalnih inštitutov, še elektronski delci so si edini v tem.
Izza na Colte, Lugerje in Berette odpornega stisnjenega kremenčevega peska so neznatne lobanje umetno ustvarjenih možganov brezupno iskale nekaj, kar bi jim pomagalo spregledati. "Poglej, kako nizka civilizacija smo, saj nimamo niti svoje lastne dnevne luči, ki bi nam lahko odmerjala stele na naše delovnike in nam ukazala počitek ob sladkih vertikalah stasitih vtičnic! Fiat lux!"

Katere ideje bodo izbavili iz svojih tenkih glavic, o tem poročamo naslednjič.

Prepoznavanje in smeh

Za letošnje novo leto in božič, ta semenj dvojne podvojene prazničnosti, dvakrat po dveh dela prostih dni in kar je okoli nabranih preprostosti - toliko voščil, kot še nikoli. Prejšnja leta jih je bilo več, vendar sem letos ugotovil, da bo treba naslednje leto pošiljati pošto, pravo, arhaično pisemsko pošto, pa bo postavitev teh končnih dni leta prišla vsaj zasilno do izraza. Naj stanejo znamke kolikor hočejo, s pismom se poklanja čas, tudi z elektronskim. Kratka sporočila so skrajšano življenje. Včasih imam rad namigujoče potegavščine v 150 znakih, redko zares. Včasih imam občutek, da imam čas, redko ga v resnici premorem.

Za nekatere občutke (zdaj že lanskoletnih) prazničnih požrtarij dene dobro, da samo slišim tu in tam glas (bolj črke, no) od koga, ki sem mu že dolgo hotel povedati kaj več, pa nisem bil prepričan v točnost svojega adresarja ali pa sem preprosto preveč misli usmerjal nase in pozabil na ostale. Misliti na druge je nekaj drugega kot misliti nase v odnosu z drugimi, to bi moral že zdavnaj spoznati. Ekola, še ena pastirska dognanja: spoznati - ne pa samo vedeti.

Še vedno ni glasu od nekaterih, za katere sem že od starega Egipta dale uverjen, da imam prave naslove in neskaljene namere. Vedno isto. Na obisku smo imeli, kolikor sem bil doma teh nekaj dni, podaljšek družine, ki preko sestrične kozmopolitsko sega v nedrje omikane Anglije, v London. Njen črnocelinski mož me je spet prepredel z načrtovanjem nekih, recimo temu "povezovalnih projektov", ki se iz klobke odvijajo z gotovostjo in srečno naključnostjo. Zdaj se vprašujem o takih stvareh, za katere sem mislil, da so že davno odslužile svoje - o gibanju neuvrščenih držav, o primitivni astronomiji, o izvoru srednjeafriškega popularnega ritmovja, o drobcih spomina, ki se mi že začenjajo izgubljati. Prav o spominu sva govorila s prijateljem, ki jih ima čez trideset in pravi, da so se mu od večopravilnosti pred nekaj leti, torej ravno ob preskoku desetletja, scvrli vsi uporabni centri za kratkoročni spomin. Da ne obnavljam cele zgodbe... Kako bo kdo od nas, sošolcev, prijateljev, vsaj enako starih pubecof in deklin - kako bo kdo lahko opravljal tako zahtevno in umsko razpršeno nalogo, kot je starševstvo? Sami blesavi in prezgodnji domisleki mi gomazijo po mozgu. Na novoletni dan se je prvič po nekaj letih razširilo družinsko omizje. Zaradi naraščaja obeh bratrancev, ki si ju nikoli nisem prav dobro predstavljal v vlogi očetov, sem začel razmišljati o svojem trenutnem stanju, o premikanju, o letih, o času, ki se ustavlja pod lučmi in na navadni dnevni luči izgubi svoje vektorje v običajne skalarje. Samo cifre, brez smeri in dihanja.
Ne morem se smejati računovodjem, ki si otirajo brke od lipidno bogatih stojničnih produktov, težko gledam ljubke, a premlade hčerke komunikacijskih magnatov, ki mi od nevemkje segajo v roke, lahko pa gledam obraze v našem kraju, ko se konča še ena stvar, povezana z našim vročim izvoznim artiklom - Hermanom Potočnikom Noordungom. V Vitanju se je dan po božiču napravil čist zrak za Orbitalno akademijo v čast njegovega 115. rojstnega dneva in po tako zmedeno konglomeratnem sporedu se nikomur ni nikamor več mudilo. Kako preobražena so bila lica, za katera sem se vedno bal, da ne bodo mogla prebaviti zgodbe bolehnega, neporočenega znanstvenika, ki so mu ideje iz tako obrobnega vzletišča stikale prve debele tramove človeka med tu in tam, med ploščato njivo in kupolasto črto, ki loči upor zraka od breztežnosti.

Danes se mi piše, zato neham kar tukaj, da ne bom začel padati po stopnicah in si sam blagohotno zvijati dominantne tipkalne roke. Želim si, da ne berete več teh besed, tisti, ki imate naslov, ker vas le opeharjam za vrednost časa s svojo neodločnostjo in šklepetavimi izpadi brezobličnih čustev. Želim si, da bi čimmanjkrat sproščal svoj znoj nad standardiziranimi kvadratki tipkovnic, večkrat z ljudmi. Pa je tako ali tako že to prevelika želja.