Sanje, 8.10. 2012 in odtlej

Ponoči je tisto pravo življenje, podnevi mu nič tako nezaslišanega ne more prirezati peruti ali narediti kaj bolje, bolj trdno. V sanjskih algoritmih nastajajo stvari, bolj trdne od jeklenih stebrov ali jordanske Petre, tudi v živo skalo izklesana korita rek niso tako obstojna kot je dotik z dlako velike, plenilske mačke v sanjah. Od ondod prihajajo pomirjujoče podobe, ki bi v resničnem življenju pomenile hipno smrt ali bi se v najbolj surovem smislu izognile enačbi, ki na eni strani pogojuje enotnost časa in na drugi enotnost prostora. Vendar življenje ni atiška tragedija! Prav tako kot prizori iz sanj niso vedno tako usmerjeno logični, kot so zadnji rezi v Bergmanovem Fanny och Alexander.

Kot nekdo, ki skuša najti svobodo znotraj svoje poklicanosti (pravijo sicer, da kliče božji glas, pri meni se zdi, da kliče glas mojega alterega, ki je zelo daleč od kake popolnosti - ali sploh kakšne božanske monolitnosti), ugotavljam, da je zdaj čas, ko moram okrepiti svoje zaupanje. Še najmanj vase, bolj v druge. Ugotovil sem, preprosto, da vsaj nekaj ur pred predstavo ne smem stikati, ne z izreko ne z ošinom pomisli, po besedilu predstave, ker so besede kot moje primarno orožje tako globoko zakodirane v meni, da če jih ne najdem v pravem trenutku, potem jih tam ne sme biti. Vse potrebno moram storiti prej, kot dober dirigent ne pušča prosto napetih falosov, prosto drsečih lokov na godalih, umirjenih za premiero, ne, silovito jih krivenči, motovili z njimi po ozkih soteskah lastnih vatlov, jih z neznatnim ugrezom blazinic prstov krca po njihovih zardelih temenih, samo da bi prihranili svoje najboljše, svojo žlahtno življenjsko s(i)lo za trenutek, ko se bo zanetila vžigalna vrvica. Moram prebuditi telo, z vsemi tehnikami, ki sem se jih in ki se jih (predvsem to) še bom naučil, moram prebuditi glas, ki me je, ne vem, kateremu bogu naj se zahvalim za to, tolikokrat rešil pred svojim lastnim rezoniranjem, moram zbistriti svoje utrujene oči, ki se zaradi dolge habitacije v temnih, oglatih prostorih, priostrijo na bližnje nevarnosti, na vojne s kratkim, hladnim orožjem. To že. Toda ostalo, sama materija, mora imeti svoj spanec, mora odsanjati ravno toliko kot odsanja moje drugo, negledališko telo.

Ravnokar razmišljam, zakaj nekaj velikih skladateljev klasične glasbe, predvsem krog, ki ga je spočel Richard Wagner in njegovi nadaljevalci (ne pa nujno zgolj posnemovalci, to bi bilo krivično reči) tako malo ve o tem, kako je treba obdelati svoje delo kot helenistično soho, in to še preden lahko to stori poslušalčeva čuječnost - zakaj je treba pisati te uro in deset dolge simfonije z neskončnimi ponavljanji? In novo nasprotje znotraj nasprotja: zakaj bolje zvenijo počasne, premišljene (?) izvedbe teh noro dolgih del? Zato, ker sem jih najprej slišal tako, v tem obupno počasnem tempu, ki se vleče kot zehajoča čeljust v parterju gledališke igre? V hitrosti, ki naj bi bila istovetna "tisti, kakor si jo je zamislil skladatelj", zveni Bruckner bolj kot "še eden od mnogih", in tukaj je razlika med Nemcem in Romunom. Jochum in Celibidache sta oba bila svoje vrste mistika, a sta svoje valkire ali transilvanske nosferatuje (zakaj se nosferatu meni vedno sliši tako, kot bi nekdo v latinščini omenil kakega svetnika ali kar Devico Marijo?) iskala čisto drugače. V velik užitek je prav to - primerjati in zapolnjevati medprostor, ne scela in počez, marveč z drobnimi vezivi, ki ustvarjajo najpomembnejšo besedo umetnosti - dialog.



Po tem je seveda tudi samouprizarjanje, torej ustvarjanje instrumenta iz svojega bivanja, nekaj popolnoma drugega. Nekaj, na kar lahko vplivam le tako, da ustvarjam vse tisto okrog, kar je potrebno, in to čimbolj zavzeto in osredotočeno. Usrediščenost brez središča, to je ta specifična rotacija okrog osi, ki je značilna za tisti kraj sveta, kamor si želim priti - v nepredvideno polje med ljudmi, zavezanimi umišljenemu času, skoraj takšnemu, kot je tisti v snu.

Sanjal sem objokane ženske v ogradah za kokoši, potem sem sanjal velike ženske v belih haljah, ki so me skrile pred nalivom; sanjal sem besne flegmatike, kako vžigajo bencin po travnatih poljih, da bi šlo vse k vragu - in nazadnje sem sanjal knjigo zaveze, kako ustvarja med sabo nasprotujoče si vzorce pod močno roko kopij in šap velike plenilske mačke. Tukaj se končuje današnja lekcija.

Določena anksioznost me preveva te dni. Mogoče se mi angleški izraz zdi bolj posrečen že zato, ker vključuje v sebi germanski Angst in vseeno takoj referira na slovensko besedo tesnoba. Tesnoba je nekakšno občutje ukleščenosti med dve ali več pomembnih odločitev, ki se navidez med seboj izključujeta(-jo). Tako je po eni strani tukaj t.i. poletna odločitev, odločitev, kaj storiti s tistim poklonjenim in libidinalno naklonjenim časom, ki ga prinaša to, očitno eno bolj vročih poletij zadnjih let (kar pomeni, da bo več časa za dehidracijo in manj za neprestano uriniranje), po drugi strani pa je to odločitev, ki že pred dobo štiridesetega ali temu bližajočih se let vzpostalja avtohistorično refleksijo človekovega delovanja. Prizma uspeha, lom žarkov na nepreseženih ovirah, ožemanje starih cunj ter prežvekovanje antičnih žvečilk, vse to se strne v en sam nepregleden opus, ki ga potem človek motri v samem sebi - najbrž iz strahu premakniti se naprej. Hej, nič nenavadnega ni, da lahko počnem to, kar sem si želel početi, in da lahko od tega "dela" (imam se za prevelikega lenuha, a verjamem, da to ne bo trajalo eone) spodobno živim, materialnost mi ponuja zadostno bazo za praktično vse, kar me mika in kar me s svojim privlakom nepretrgoma bode v oči, ampak - hej, posredi je tudi refleksija etosa. Kaj sem storil s sabo v zadnjih nekaj letih, ko sem začel veljati za odraslega? Še vedno ne znam skuhati več kot treh spodobnih stvari, še vedno se ženskam opravičujem in jim utemeljujem, zakaj so rade v moji družbi, še vedno se pred moškimi branim konflikta in se v resničnosti držim stran od očetovskih (ali, bogu bodi potoženo, negativno avtoritarnih) figur, v navideznosti in preko sanj pa iščem natanko to - vrhovno moralno oblast, ki bi odločala namesto mene, torej ta moški princip, ki bo določil ograjo in leso in zamejil mojo vseenost.

Igra je nevarna, če jo igram sam. Želim si golega kopanja s svojimi najboljšimi prijateljicami, ki jih nisem nikdar upal povabiti v posteljo (kot se temu abotno in prav po bukovo nerodno deje), morda le z eno po eno, morda z vsemi naenkrat, da bi se moja neprestana analiza okolice izgubila v iracionalni navzočnosti. Želim si reči vsem mojim moškim prijateljem, ki jih njihova zavrta seksualnost (diskretno ali odkrito jo seveda največkrat mendrajo sami) hromi, da je treba najprej storiti dejanje, da lahko potem iščeš svojo odgovornost zanj - brez dejanja se tudi o odgovornosti ne moreš preizpraševati. Želim si, da bi mi tisto zanimivo mlado dekle s svetlim glasom in obrazom pripovedovalo stare perzijske pravljice nekje na kaki pohorski jasi (Pohorje seveda nosi v sebi, v svojem imenu, vsaj za mene kot Slovenca, večni boj proti kmečki robatosti), ob svečavi kakega zelo impromtu ognja, želim si jo občudovati oblečeno, sploh ne vem, kaj bi se mi razkrilo v nasprotnem primeru, ne vem, pa vendar me strašno zanima. Ljubezen je v razmerju ženska-paradoks. Z vsem spoštovanjem do mojih mnogoštevilnih (in nemaloštevilno sijajnih) prijateljev istospolno zaljubljenih. Želel bi si, da bere te pravljice, kot da je sama s sabo in vendar kot da se pripravlja na nastop pred množico ljudi, zapredena v svoj nenadejano razsvetljeno-cinični glas. Evo, ljubezen ne hodi skozi abdomen, marveč koraka po grebenu glave in se vrže na glavo v srce. Which reminds me: "Amor ut lacrima, ab oculo oritur, in pectus cadit."

Naj bo julij zvest svojemu zvočno poželjivemu imenu in naj bo vsa perestroika, ki jo je v meni doslej napravila letošnja gledališka sezona, oddaljeni šofar. Prisoten, a vendar lahko v trenutku pozabiš nanj. To je moja želja. Bog pa naj mi oprosti hlinjeno iskrenost. To spodaj se pojavlja v mojih sanjah, nazadnje pred dobrim tednom dni.

Pusti že ta spor med naivnostjo in konjskimi plašnicami

Kaj je desničarstvo? Slovesno sklicevanje na zdravo pamet, torej zatrjevanje, da je desnica  za pisanje, brcanje na gol in onanijo, da je za človeško manufakturo dominantna roka. Od praveka in na veke vekov. Levica je roka šibkosti, roka prekomerne ekspresije, Juda je po tisti mošnjiček srebrnikov zagotovo segel z levo roko in leva je tista glava, ki trdi, da smo vsi ljudje enaki.

Sarajevo se z režiserjem Pašovićem spominja svojih več kot enajst tisočih mrtvih, Pedro Opeka s polnimi štirinšestdesetimi leti uteleša svoj priimek na od boga pozabljenem Madagaskarju, Tomo Križnar na mejnih območjih obeh Sudanov z robato gorenjščino ječi svojo tožbo genocida ... končno vprašanje je - je mesijanska narava teh nekaj ljudi plod njihove osebne muke in želje po pozornosti ali je njihov altruizem več od trika egoizma? Verjetno se v vseh treh bijeta desnica in levica in obe bi si želeli, da bi bilo rok vsaj osem, nekako tako po Šivino, ali pa da bi bile vse skupaj silne in mitsko vzdržljive kot Muruganova sulica ... Kdo je torej levičar? Najbrž vsi trije.

Ko berem Erazmovo Hvalnico norosti, se mi v njej zdi nekaj navidez humornih puhlic zelo podobnih tistim, ki jih premore sodoben konzervativec. Najlepši izmed radostnih vzklikov idiličnega življa (to, čemur sam izpod brka pravim Dafnis in Hlod estetika), ne le slovenskega in sploh ne le slovanskega, je ta, da je zdrava pamet zmožna presoditi prav, brez védenja, brez prevelikega razmišljanja, predvsem pa - brez širjenja polja možnosti. Zdrava pamet pozna dve poti in med njima v prst zasaja sveže prebarvan in bleščav kažipot. Morda, hej, čisto mogoče pa je ta kažipot že malo načel lubadar, tako zaradi suše, in se bo sesul sam vase, ko bo popotnik enkrat hotel iti po travniku med obema cestama. Tako preprosto je biti pravilen! Ortogonalen, zarobljen, vzorno zašit, poštirkan in vedno v Zevsovi pozi absolutnega nadzora - zajašimo torej to ... Evropo.

V LJubljEni se bliža predstava Josefa Nadja, ena redkih omembe vrednh stvari letošnje pomladi. Če se bo moj stavek potrdil v resničnosti, bo tudi sam dogodek nekaj, kar od Nadja pričakujem. No, sicer pa sam pravi, da ta predstava, s katero prihaja gostovat v Cankarjevo banovino, govori o vlogi sodobne umetnosti - če kaj, se mi zdi to bolj ključno vprašanje, kot tisto, kakšna je vloga sodobne znanosti. Vprašanje pa je tako ali od davnine že metagovor o umetnosti.

Nekaj dni za Nadjem gostuje Valerij Poljanski s svojim Zborom ruske državne kapele, lahno žgoleč Rahmaninovega Večernice. Eno najbolj mogočnih in vendar skromnih ruskih liturgičnih zborovskih del, ki neizpodbitno slavi tega izgorevajočega in trzajočega križanega boga, ki (po Artaudu) povzroča te manične depresije v kristjanih vsepovsod, bo končno moč slišati tudi čisto pred domačim pragom. Ampak ...

Mene čaka druga, velika skrb. Vloga, ki nastaja, žaromet, ki se ji dobrika, rob odra, ki jo izpodkopava v previsno steno. V tej drugi skrbi je razlika med ambicijo in misijo (ambition - mission). V njej je dediščina družine, ki se vnovič postavlja na tnalo, krotko čakajoč svojo sekiro, razbeljeno peč ali mirne, trudne roke kovaške hčere. Bukova kot že je ta prispodoba, bolj zares ne bi moglo iti. Prvič nimam absolutno nobenega izgovora, odkar je z mano zavest, da dejansko stojim v prostoru, kjer ljudje občujejo s svojimi strastmi, razočaranji, projekcijami, slavnimi odbleski in tlečimi iskrami. Še vedno se mi zdi gledališče sijajno, posvečeno stebrišče, v katerem se pogovarjajo sohe malikov in prividi pravih svetnikov, oljne slike zločestih obrazov z izrezanimi očmi za vohunjenje in nenadejana okna v breztežno prostranstvo. Ode prepuščam Pindarju, polena deblom, iz katerih so jih iztrgali, samo oči in ust si želim. Ostalo, zaradi mene, lahko vzame kak nepoklicani dacar, krmežljav in butast kot frizura kokeršpanjela.

Vse želje in zapisi se zdaj umikajo tistim, ki znajo in zmorejo. Jaz bom za kratko odkorakal proč od želje po pozornosti, da bi lahko predrugačil svojo usodo. Z nasmeškom, počrnelo plombo in trmastim krčem v vratu.

"New age"

Nekje na pol poti med Ljubljano in neznanimi kraji najredkeje naseljenih koncev sveta, kot je denimo tista zaplata lenobnega peska okrog Ulan Bataarja, se zdaj skriva odgovor na nagradno vprašanje. No, seveda tudi onkrat, verjetno v kakšnem mravljiščno naravnanem Tokiu, kamor potuje moj dober prijatelj, verjetno točno v teh urah, ko kdo že bere te spodnje terapevtske izpiske.
Nagradno vprašanje je tako: ali je občestvo blogerjev namenjeno izmenjavi osebnih in intimnih ali samo osebnih izkustev? Mislim, da se že ves čas trudim dokazati nasprotno od tistega, kar je nemara boljše in bolj ... prav. Torej: trdim, da je pisanje spletnega dnevnika, o katerem vrh vsega nihče ni prav zares obveščen, razen tistih, za katere naključje poskrbi, da je temu tako - v prvi vrsti intimna stvar. Ne zanimajo me izkustva, ki se jih da prebrati ali - bognedaj - preveriti kje drugje. Če naj v novem eonu svetovni splet prevzame (in za to si že srčno prizadeva) del vloge dnevniških zapiskov, kvatrnih pomenkov tjavdan in - morda - sežetkov tistega, kar pripovedujejo različni rapsodi ob večernem ognju, potem mislim, da je tako bolj ... prav. Ni pa nujno tudi bolj uporabno. Konec metapisanja.

Gledališče je volčje žrelo. To je citat mojega (drznil bi si reči) gledališkega prijatelja, ki ga ne bom zastonj vsake toliko ponovil, si mislim. V gledališču namreč nimam na pretek prijateljev (vsaj jaz se potencialnim ne odprem dovolj, ker ima vsakdo svojo mejo pozornosti) - večinoma gre za izredno občutljive ljudi, ki so sposobni prenašati ogromne količine informacij, merljivih in abstraktnih. Zato je druženje z njim nekaj tako edinstvenega in sočnega, čeprav nimaš zavoljo tega vrtiljaka vitalnih sil nič več prijateljev kot kakšen fizik ali kovinostrugar. Še več - dosti težje jih je poiskati v tej nepregledni, mrgoleči žužnjavi zanimivih glasov. Jeki, odzveni, kriki navdušenja in samote, gluhe loze in nedosežni zvonki rafali. Mnogokrat celo v navalu odkritega humorja kdo navrže, da ljudem v umetnosti žal njihova inteligenca komaj (ali sploh ne) dohaja njihovo intuicijo. Kako bi bilo torej lepo, če odgovorim na to skrajno logično in preveč racionalno tezo, če bi tisti pridni in družbeno uporabni ljudje z druge strani te čudaške razmejitve svoji intuiciji dali več vetra v jadra. Ker pa so te dihotomije že od časa starih Grkov naprej le zakoreninjeni oksimoroni, torej bolj ali manj same sebi namen, potlej je škoda besed. Človek je iz enega telesa, ki ni ne vidno in ne nevidno (če sem nevtralen), ampak integral.

Kot tak integral, da po Heglu preidem v tretjo fazo, sem ta konec tedna dočakal:

• polet - to, da se v predstavi, ki mi jo je mučno igrati (razlogov je več, vsem je skupni in končni imenovalec ta, da se ne počutim dobro niti v svoji lastni, zasebni koži, ko stojim na odru), končno enkrat počutim, kot da zajemam in sprožam svoj živahni tok, ki drugih ne moti, meni pa daje moči in volje, kljub temu, da še mnogo stvari ne "stoji na svojem mestu",
• rojstvo - nekdo zelo pomemben v mojem življenju je dobil svojega prvega otroka; zdi se mi, kot da vsakič, ko se to zgodi (dvakrat doslej), ko nekdo, ki ga zelo dobro poznam in sva si blizu, spočne in rodi/dobi otroka, začnem razmislek o novem življenju z začetne točke; kot bi se vse dotlej iztuhtano v hipu sesulo v prozorne opilke tistih suverenih, a vendar polovičnih dognanj,
• zavest, da bom prvič obiskal (in sem, zdaj preteklik) dekle, s katerim bi raje (akoravno tresoč se) šel na odkrit zmenek, namesto tega pa sem šel na skoraj delovno srečanje - hotel sem ji povedati nekaj ključnih opažanj in blagih, blagohotnih opazk glede tega, kar počne (ker mislim, da je v njej nekaj žlahtnega, ko stoji na odru) - pri vsem tem pa sem se skušal "brzdati", brzdati svojo moško (in ne človeške) naklonjenosti, ker se mi zdi, da je njeno trenutno razmerje (kot mislim za vsako razmerje, če lahko traja in ni popolna laž) z njenim fantom absolutno previsoka prepreka za mojo etiko; ergo, brez ovinkarjenj, ženska me na nek čuden, a močan način privlači, scela, ampak ona ima fanta in tukaj ne morem mimo tega, ne morem in ne smem; tolaži me edinole to, v psihološkem smislu, da mi je bila všeč že preden sva se dejansko spoznala - in dolgo preden sem izvedel, da je, kot bi se reklo, zasedena, kar pa je, bi rekel bolj jalova tolažba - vsekakor pa je imenitno mesto za vseh vrst tretjeosebnih "pametnih nasvetov";
• spoznanje, da me čakajo me trije tedni zagonetnega ustvarjanja nove predstave - težki bodo predvsem zato, ker je slastna ta tvar, ki so jo kanemo oprtati čez rame in z njo raziskovati neznano; tako prijetno bo in navidez lahko, pa vseeno tako kaotično, tako izčrpljujoče je delati to predstavo; najlepše pa bo seveda, če se bom v tem preostalem času uspel tako izgubiti v materialu, da me bo ven povlekla šele zona somraka, ki jo do kraja razpihne noč po premieri. 

To je to. Če bo vsaj še en tako uspešen teden do konca leta, si dam na poroženele podplate vkovati podkve za srečo in v glavo si zabijem kak kroparski cvek modrosti, da bom strumno in umno še naprej lahko pisaril te vroče sranjarije svoje glave. Živela republika.

Revolucija islama v Evropi je bila povod za ustanovitev univerz, nekakšnih hranilnic obče dostopnega znanja. Kot bi se tisto, kar je pomenila aleksandrijska knjižnica, po nekako podobni geotrasi vrnilo nazaj.
Francoska revolucija je bila zadnji kvalitativni preskok sui generis v poznani zgodovini človeštva: prvič se je govorilo o tem, da vrhovni poglavar ljudstva, države, ozemlja ni nastavljen od boga, ni poverjeni nadvojvoda dogmatične tvorbe z imenom ancien regime. Pred tem so v Brutovi zaroti preluknjali Gaja Julija Cezarja, nekako štiridesetkrat so ga lepo izvotlili v imenu ljudstva, da bi število ran pomenilo tudi množino tistih, ki so proti političnemu monoteizmu. Proti temu, da bi bil bog tudi človek in da bi bila moč v rokah enega, ki ni nič drugačen od nas vseh. In navsezadnje so tudi v Atenah rekli - Periklej, doslej si bil služabnik ljudstva, odslej pa boš njegov tiran, če te ne ločimo od pozicije moči. Samo z varne razdalje lahko namreč človek pravilno oceni tisto, kar je bilo prej samoumevno - in včasih te razdalje ne more zavzeti sam.

Od časa francoske revolucije dalje (ki ji je tedaj uspel samo prvi švist meča, njeno radostno bombo privilegiranim je spretno prestregel imperator Bonaparte) so se dogajale spremembe na bolj prikritih ravneh. Velika Britanija danes zagotavlja posel turizmu in komercialnemu domoljubju na račun tradicionalne podobe monarhije in živih monarhov, ki pa so brez vsakega realnega vpliva na življenje ljudi, kvečjemu predstavljajo muzejski katalizator narodove identitete. No, to se lepo prilepi na dojemanje angleščine kot moderne latinščine skozi tisti antični rek: "Non tam praeclarum est scire latine, quam turpe nescire." (Ni tako lepo/odlično znati latinsko, kakor je grdo/sramotno ne znati.) Sovjetska zveza in Kitajska sta poskusili z radikalnim komunizmom, vsaka je po svoje uničila velik del zgodovinsko nezamenljive dediščine, druga nemara dosti bolj kot prva, obe pa sta se trudili prikazati idealno podobo - ni voditelja, vsi so samo sekretarji, tajniki, delujoči anonimusi v službi delovnih ljudi. Seveda človek ne more obstajati brez očetovske ali materinske primere, zato so morali obstajati liki Lenina, Stalina, Hruščova, Brežnjeva, Maa, Čangkajška, Trockega, Xiaopinga, še vedno so obstajali primus inter pares.

Danes obstaja pojem navidezne svobode, ki je definiran nekje na pol poti med globalnim kapitalizmom in fevdalizmom razvitega sveta, med globalno svobodo in "dostopno" svobodo možnosti za tiste, ki si jo/jih lahko privoščijo z materialnimi sredstvi. Pojem svobode še nikdar ni bil v večjem paradoksu in v večjem navideznem sorazmerju. Znanje je za ambiciozne še vedno blago, orožje je še vedno eden vodilnih zagonskih poligonov neaplikativnih znanstvenih raziskav (v smislu: raziskujmo sredstva za nujnosti in ohranjanje šovinizma znotraj sveta, ki je povezan ravno toliko, kolikor nam to eksistenčno odgovarja, pa se mogoče ob vseh direktnih namenih izcimi še kak Flemingov ponesrečeni poizkus), selitve narodov pa so neprimerno večji opij za ustrahovanje "navadnega človeka" kot so bile takrat, ko so se (sredi predprejšnjega tisočletja) zadnje velike selitve narodov zgodile.

Zdaj se je skoraj dokončno izgubil pojem civilne družbe, čeprav ga vsaj to opozarjanje na morebitni radikalni prelom z zavestno solidarnostjo med ljudmi malo oživlja. Temu sem priča tudi sam, ko v gledališču med mnogimi predstavami igramo eno, ki zelo direktno posega v jedro tega vprašanja oz. bolj točno: direktno vzpostavlja formo bazičnega socialnega vprašanja kot takega in obenem skuša problematizirati vlogo iracionalnega (umetnosti, norosti, nepredvidljivosti, nasilja) v svetu, ki se zdi vedno bolj matematičen - a obenem tudi vedno bolj racionalno špekulativen. Izsledki te predstave in zlasti izsledki gibanj (15o, Očistimo Slovenijo, Ekologi brez meja, Tomo Križnar, Pedro Opeka, etc., nalašč naštevam eklektično) kažejo na to, da bo tokratna sprememba, kadar bo že prišla (najbrž tista odločilna ne za časa mojega življenja, ker bo v tem primeru verjetno slabša), tako kot razlika med velikimi eksplozijami stare dobe in tistimi novega veka. Če so Kitajci iznašli smodnik in povzročili eks-plozijo, je jedrsko orožje začelo uporabljati načela implozije, če laično poenostavim - da se tisto pomembno zgodi najprej navznoter. V človeški analogiji nočem za to zlorabljati pojma evolucije, ker bi se storila sila tako Darwinu kot zgodovini nasploh - samo čas lahko izumlja imena svojih preobrazb, in sicer za nazaj. Če se bo nova "revolucija" zgodila prehitro, se bo zato, ker še vedno večina sveta nima "uravnotežene" starostne piramide, obstajajo progresivne (in agresivne) zašiljene tvorbe, pa modre žare, ki resda izgledajo kot glave mrtvecev. Edina rešitev za ohranjanje temeljnih človekovih pravic je pač na dlani: človeštvu moramo pustiti, da se nemoteno ljubi in razmnožuje, ker smo se odločili, da je svetost človekovega življenja (obstajanja) nad vsako religiozno izpovedjo, treba pa bo v doglednem času poiskati nova območja, kjer bo lahko človeštvo našlo (morda) svoje nove pojavne oblike. Potovanje v bližnje, naseljivo vesolje ne sme čakati na pomanjkanje zdravega habitata in ekotopov tako dolgo, kot je čakala obnovljiva (tudi ta pojem je delno sporen) elektrika na pomanjkanje fosilnih goriv.

Dovolj razumskega laiziranja in tematiziranja parol za danes. To je moralo ven, sapienti sat.

Ravnokar ...

... sem gledal produkcijo zaključnega letnika gledališča na naši edini slovenski gledališki ali - če rečemo z gršim prizvokom - poustvarjalni akademiji. Ob njej se zastavlja več bistvenih vprašanj, ki so mi prišla v glavo iz širšega zornega kota, torej z moje dveletne distance uka na akademiji:

• kdo hodi gledat te diplomske predstave poleg prijateljev, sorodnikov, obupno premajhne količine strokovnega in sploh potencialno delodajalskega kadra ter ... kdo? Kdo je tista neodvisna kritična masa, ki predstavlja tretjo plat gledališke publike, torej ne tiste navijaške ali profesionalno deformirane, ampak neko (človek bi kar malo idealiziral) hegeljansko antitezo obojega?
• če tega tretjega ni (in tega tretjega v določeni meri primanjkuje tudi v dobro zasidranem institucionalnem gledališču na Kranjskem), kakšna je potem realna/presežna vrednost te edine celokupno žive (dasiravno prerokovano mrtve in nevemkakšnevse umetnosti) veje človeškega (po)ustvarjalnega duha?
• kako je mogoče, da v predstavi, katere tekstovno izhodišče tako močno temelji na estetiki pesniškega govora, na zgovorni monštranci človeškega preimenovanja ali šele poimenovanja stvarnosti, da v takšni predstavi besedilo samo večinski del predstave ni zanimivo, ni v prvem planu, in da to povzroča v bistvu zelo malo škode samosvoji, odcepljeni energiji predstave?
• kakšen je pravzaprav potek igralčevega mladostnega zorenja skozi pouk na takšni umetnostni akademiji; da sem še bolj surovo splošen - kje je opazno, razen povečanja izkušenj in pozitivne samozavesti, kaj dobrega počne igralska akademija za igralca samega, kje je empirično dokazljivo znanje, ki ga je osvojil in si ga tenkočutno ter mimogrede podjarmil?
• kako videti neomajnost mladega človeka (ki obstaja, na več nivojih, le da jo tako premalokrat opazim-o) na odru, kako prepoznati v njem nekaj, kar šele mora zrasti v pravo karizmo, pravo tehnično zmogljivost, pravo možnost za poseganje po nedosežnem?
• in ultimativno iz tega nabora splošnosti - kako se obnašati, po Zeamiju in njegovem Fushikadenu, do rekla, da tisti igralec, ki ga gledaš na odru in se ti zdi manj sposoben od tebe, da je tisti igralec na istem nivoju kot ti ali nemara boljši, šele tisti, ki se ti zdi res slab, je tvoj primerjalni kontrolnik?

Vprašanja resda zvenijo splošno, a se konkretizirajo skozi omenjeno produkcijo Potohodca (Dane Zajc), ki je bila zmes nesovisnih ubežništev duha, med katerimi so se k sreči znašli takšni biseri, kot je sijajen skupinski duh, zametek ne preveč agresivnega orgijskega gledališča (karkoli sem že pametnjakovič s tem želel povedati), duhovita kmečka humornost znotraj precej hermetičnega teksta ... na drugem bregu pa stojijo dramaturška zmedenost, na mestih malo inteligentno razumevanje besedila, kadar je besedilo v prvem planu; z živahno in domala lutkarsko-favnovsko-burkaško izrabo telesa prekrita popolna ignoranca "vsebine" (čeravno nisem ne advokat ne antagonist klasičnega fabuliranja) in še nekaj podobnih nejasnosti, ki lahko obenem učinkujejo kot sijajna protipozicija urejenosti in brušeni zvočnosti jezika, po drugi strani pa kot preprosto nedomiselno nizanje scenskih izmislekov, ki sicer brez dvoma krajšajo gledalcu čas, na daljši rok pa mu ga jemljejo.

Želim si, da bi v igralskih/režiserskih/dramaturških produkcijah, ki si jih bom ogledal v naslednjih dneh, videl veliko samozavestnih in bistroumnih (na obe plati) odrskih ustvarjalcev, ki jim ne bo para. To! Tega si res želim. Ne, da jih tokrat ni bilo, nasprotno, a želel bi si še več tega, veliko več. Toliko za polnočni razmislek. Bodi Taliji potoženo in njenemu lahnemu spancu takisto.

Opeka, farse, Mlakar, Kocbek, Jakob etc.

Zadnje dni se intenzivno sprašujem, ali je v resnici možno življenje brez trdne in (hja, v bistvu) zavestne vere v neko tretjo substanco, v nekaj, kar nisem jaz ali moja trenutna (ali širša) želja, marveč nekaj večjega, bolj vseobsežnega, kakor misija v razliki z ambicijo. Spremljal sem medijska poročila o slovenskem lazaristu, misijonarju Pedru Opeki (dih jemajoče, pravzaprav), gledal dokumentarce o božjem glasu v otrocih po celem svetu (kakšna žalostna komedija), gledal dokumentarec o Pii in Pinu Mlakarju, v katerem na koncu Pino ves posvečen (brez heca ali karikature) recitira pesem svojega prijatelja, zame enega tistih pesnikov, ki je najbrž vedel, kaj je to vera (kakršna že):

Edvard Kocbek: Molitev

Sem, kar sem bil,
in vsakdo me bo mogel pozabiti.
In vendar moram reči: sem in bil sem in bom,
in zato sem več od pozabljenja,
neizmerno več od zanikanja,
neskončno več od niča.

Vse je večno, kar nastane,
rojstvo je močnejše od smrti,
vztrajnejše od obupa in samote,
silnejše od hrupa in greha,
slovesnejše od zavrženosti.
Nikoli ne bom prenehal biti.
Nikoli.
Amen.

Morda je ta preprosta, skoraj kmečka mentalna motivika poezije tisto, kar je umetnost, in dejstvo obenem, da tudi iz reproduktivnih umetnosti (kakor je ta, s katero se trenutno ukvarjam in v kateri se pravkar iščem) lahko izide nekaj več, kot zgolj "poustvarjanje" (kako nemarna in zločesta beseda), ampak meji že bolj, da se pošalim, na vedo, na mojstrstvo forme nad materijo (miselno, fizično, etc.). Mogoče bo končno čas, da preberem Bit in čas - ergo, da preberem več, kot zgolj prvih pet strani in odložim, ker ne razumem ničesar. Majhen je človek, pa ni, da bi cmihal in se ob steno metal kot kak pokvečen bobek, nego je njegova naloga in čast v tem, da se razraste v mogočno drevo, ki bo lahko utrpelo ogenj z neba in silne krče iz globine Zemlje, pa mu ne bo hudega, hehe.

Vsekakor pa sem proti temu, da postanejo dokumentarci glavna veja umetnosti. Zelo proti! Dovolj je iskanja resnice z resnico.

Spodaj, za ilustracijo, fotografija enega najbolj nadarjenih slovenskih pesnikov svoje generacije.

Po radijskih valovih ene od dveh prebavljivih radio postaj v Sloveniji (Radio ARS, 3. program nacionalkinega radia; drugi je Radio Študent, morda še MARŠ) se pretaka psihološko potlačeni pop Georga Gershwina, po mojem predvajalniku pa zadnji plošček Irene Tomažin, o katerem še vedno nimam izdelanega mnenja (in mislim, da bom rabil še kar nekaj časa, da se zgodi kaj takega). Prekinem poslušanje, da bi ga zamenjal za glasbo Charles Lloyda. Njegov zadnji koncert v Ljubljani je bil res nekaj takega, kar človek zlahka uvrsti v oddelek za nič spektakularne, mistične in navdihujoče dogodke. Seveda se za starega človeka niti ne spodobi, da se zavija v kičasto vato slepe zaljubljenosti v ... vse. Odločitev je padla že davno tega, pokažem vam torej to posledico, eno in vseobsežno, vi pa me lahko sodite ali pa samo opazujete.

Od avgusta, kar sem nazadnje poklonil spletni zapis tej nikogaršnji zemlji, se je zgodilo mnogo. Čisto resen (in ne resnoben) občutek, da sem znotraj dni, ki so pretekli, preživel "njih dvojno količino". Znotraj gledališča in v očeh gledalca se vsak večer dogajajo spočetja in pogrebi. Normalnemu človeku lahko hitro postane zadosti tega izkrivljanja in nevidnih preobrazb resničnosti. Šla je prva premiera, šla je druga, v splošnem pomanjkanju vrednosti številke in izpostavljanju številčenja vrednosti je šlo nekaj manjših dogodkov in spoznanj, vse pa je venomer v glavni meri povezano z odrom, s tistim umišljenim svetom, ki ti lahko izpije dušo. Nič drugače kot kak sestradan transilvanski mit.

Prva naša premiera letos je govorila o duši, ki se je zavlekla v svoje zadnje neodkrite jazbine, da je ne bi nikoli in nikjer nihče več našel. Mislim, da se je z našo "raziskavo" umaknila le še tisti korak dlje, ki smo ji ga hoteli preprečiti. Moje glavno vprašanje o tem, ali smo se igralci sposobni najti v drugem svetu v času predstave, v svetu, ki je tako drug, da pozablja na tiste nas iz nam poznane resnice, ostaja neodgovorjeno. Kljub vsej izkašljani grenkobi in posejanim travniškim cveticam.
Druga premiera je govorila (in obe še vedno poskušata izdaviti svoj rahli, a artikulirani vzdih) o človekovi nezamenljivi ljubezni do sedanjosti, o ljubezni do države (če citiram Živadinova, ki pravi, da je politika ljubezen med moškimi). Govorila je na sproščen in besen način, na način seksi uporništva in krčevitega obupa, na način slabe glasbe, ki je slaba zato, ker ji je slabo od estetike usmrajene, oddaljene elite ljudi, govorila je na način rokovnjača, v latovščini, v srboritem izpraševanju, ki se z vsakim hripavim glasom bolj pogreza v larpurlartizem.

Vmes moji pomembni soljudje stopajo v stik z depresijo, z novimi ljubeznimi, z nosečnostmi, z bolečimi konci zvez, s sijajnimi poklicnimi uspehi in z močno zavestjo o svoji lastni izpovedni moči. Niti jaz sam ne ostajam na istem. Mogoče bom lahko že kmalu začutil, da mesto, kjer sedaj živim in delam, skriva v svojih rigidnih nedrjih nekaj zame, toda za to bucikino glavo in za njen prostor v kopici sena se bo treba boriti še bolj zagrizeno, ravnati se po načelu, da kdor gre daleč, mora nujno vmes padati po tleh in se ponovno vstajati.

Dovolj. Upam, da bo to dober, čeravno preprost uvod v novo sezono alienacije.

Jurski park

Odločitev, ki se poraja, je kot selitev v zakotni gorski samostan, kjer iz podolgovatega okna opazujem vertikalo črnega neba in modre Zemlje, kot nekoč Juri Gagarin. Nobenega horror vacui, nobenega preizpraševanja, samo čisti smoter napredka civilizacije, z zavestno mislijo na njegovo linearnost, na predvidljivost poglabljanja vedenja. Kot da lebdim na magnetnem stolu v tem majhnem kabinetu, kjer ni več niti ene knjige, nego namesto papirja tekoči kristal, posajen v obliki logoreičnega univerzuma. Berem iz neoprijemljivih odstavkov nekoč na trdno snov ustvarjenih knjig. Moja glava je kot kozarec za alzaško vino, v katerem je prostora za pijanski izvržek, za bruhanje, ki ga sčasoma odlijem, oslinim svoj prst in vztrajno polzim po robu kozarca. Steklo zadrgeta, se strese, ionske vezi kremenčevih kristalov začnejo pokati od najmanjše podvezice naprej, tišina se zdrzne in pričakuje rojstvo glasu, toda iz nedrja posode, ki je nekoč gostila vino, prijetne zvoke in naposled zavrženo bolezen človeka, se razleže samo še zamolkel pok. Takšno je torej danes vesolje, polno zamolčanih, na gosto posejanih, a skritih kričalnih komor, ki si pravijo ljudje. Znotraj njihovega obokanega in utrjenega trupa, prepredenega z nasipi, ljubeznijo, katranom in nevidno borbo za obstanek se razrašča krik, nešteto drobnih pokov, a vendar ne gre za praznično bučanje lučk. Gre za pihanje v starodavno svečo, ki gori znotraj vsakega posebej, znotraj vsake teh katedral v človeku, in medla svečna luč se po prepišnih vitražih plazi navzdol, v kamen, v prst, v komaj še vročo sredico planeta. Treba je izbrati rod, ki se ni pokvaril v vseh selekcijah, ki jih je izvedla zgodovina, ampak to ne bo naš rod. Mi se imenujemo vmesna generacija, ki je zatavala v nujnost nenehnega izbiranja. Kot so za povojno generacijo, ki jo je dokumentiral John Osborne, Plattersi zateglo tulili "where is the future, where is the rapture" - ergo: kje je prihodnost, kje je vzhičenje, veselje, židana volja, tako je za našo generacijo popotnica dvojna. Pred nami generacija, ki nas je rodila, ki niti iz trebuha ni videla nobene svetovne vojne, domovinske pa niso bile več "sprejemljive" in "narodu koristne". Za nami pride generacija, ki ne bo več vzpostavljala refleksije zasebnosti, ampak bo ječala pod jarmom prenaseljenosti planeta. Mi smo ti, stoječi v razpoki, iz katere se ne moremo sami izbezati. Pred nami generacije ljudi, ki so redno hodili v službo in bili po štirideset let vedno na enak način uporabni, včasih z neslanim humorjem in včasih s pikniki ob sobotah. Za nami prihaja turbulentna parada radikalnih mnenj, ki ne bodo več mogla obstajati, ako ne bodo radikalno vsaksebi, izničena skozi negativ, poudarjena skozi ponižanje, to bodo mnenja lahkih rezil, ki ne bodo zarezala s svojo težo, pač pa s svojo okretnostjo. Boj za obstanek se bo prerodil v boj hitrosti proti razmisleku, boj konca algoritma proti spreminjanju njegovega izvira.

Mi smo generacija, ki je ustvarila funkcijo "shrani" in funkcijo "naloži" za vse večne čase. Zato ne moremo več živeti drugače kot sami, imeti otrok drugače kot zaradi neznanega instinkta, imeti znanja razen zaradi varnosti ali imeti čustev drugače kot zaradi preganjanja dolgčasa. Vse to je neizmerno utrujajoče, vendar nemogoče je, da nam ne bi uspelo. Kajti če ne uspe nam, je vse izgubljeno.

Osrednje živčevje

Nekje za devetimi stebri obstaja dekle, ki sem ga nekoč ljubil. Devet stebrov je seveda izmišljija ljudskega slovstva, ki pa zato nič manj ne ustreza temu, kar hočem povedati. Nekoč sem si umišljal, da je obraz tega človeka (človek ima pač v slovenščini moški spol, samica je nedonošena stranska veja ali gliva) edino, kar me še veže na moje globine, na temne vodnjake, na radioaktivno sredico mene, ki bi se ob prvem stiku z navadnim zrakom čisto navadnega dneva razblinila kot kupček joda v laboratoriju. Za tistim nekdanjim žezlom poganske narave ne bi ostal niti en sam dragulj in vse luči bi se pogasnile od silnega prepiha.
Morda se je zgodilo v mojih sanjah, kot že tolikokrat, a to dekle se je nedavno tega omožilo. Ni si vzelo kakšne druge ženske in pustilo za sabo postranskega priznanja, ni si vzelo same sebe, do konca in brez ugovora, vzelo si je tisto, kar pripada njeni evoluciji. Dušan Pirjevec meni, da je edina možna revolucija današnjega časa (in na žalost so se stvari od njegovega pohajkovanja po zemeljski obli le še zaostrile, pragozd je postal neprehoden in pomračen) tista, ki se zgodi znotraj ustaljenih sistemov in jih preseže. Tisto dejanje torej, ki se ne ukvarja več z rušenjem zunanjih oblik, ampak z njihovim notranjim odraščanjem. Naslednje dejanje, ki naj ga v tek časa spravi moja bit, je torej ločitev subjekta od človeka samega (dolgo jasna, premalokrat natančno poudarjena ločnica), dejanje, v katerem se bo moj jaz odlepil od trubadurske pripadnosti, od nenehnega dvobojevanja čutne posvečenosti in izgorevanja v smrt v novo obliko, ki ji ne vem nadeti imena. Če bi vedel zvok tega imena, bi torej ne izkusil ničesar novega, ampak bi, po nekdanjem Černigojevem (Avgust, op. a.) robantenju sodeč, jemal stare mehove za hrambo novega vina. Pomen imena me veseli še manj in še manj ga hočem spoznati, dejanje naj bo le to in nič več.
V tem oziru torej moram obiskati svojo staro dušo in spoznati njenega novega sopotnika, ne le zraven hodečega na poti, marveč nekoga vrednega vse posvetne in božanske veljave, brez cinizma in brez skrivajočega se šibkega duha. Samo tako bom lahko preživel ta vmesni čas, ko kralja ni, na prestolu pa se nabirajo kepe prahu, ravno kakor se v kratkih dnevih nabira sneg po strehi sveta. Streznitve se ne da preskočiti.

Začeli smo delati nov gledališki projekt, umeščen med tri sorodna in čudno privlačna gibanja sil, ki se jim pravi ljudje. Izčrpan sem od vsakodnevnega pregledovanja črk, preletavanja strahotno lepih podob, ki se ustvarjajo za rdeče prepredenim globusom beločnic, od slišati glasbo, nikoli poprej slišano, od skrbi za bodoče rodove in vprašanjem, kako privoščiti to veliko vprašanje, skrito med tlemi in stropom težnosti, od zavezovanja povojev na bolečih mestih. Ampak vsako leto, ki ga preživim, je podarjeno. Vriskam torej!

Pohujšljivo ravnovesje

Delam(-o).

Aristarhov model. Vzorec. Zračna luka Mikołaja Kopernika v Wroclawu (bivši nemški enklavi, imenovani Breslau, danes delu Poljske). Pojmi matematika ali fizika so nespremenljive kvote, ki jih je treba odkriti in povezati med sabo. Moji pojmi so soočanje s kaosom v nedoločni obliki. Če se da v eksaktni vedi zapisati neskončno vrsto, izračunati irealno ničlo polinoma ali prestopiti nivo kvantnega še stopnico nižje - ali preprosto opazovati Rubensovo cev, kako se boči v uporabnem osciliranju melodičnih kompozicij, potem se v področju, kjer se trenutno nahajam, vedeti le za ključna oprijemališča, za točke v sistemu, med katerimi pa je od dneva odvisno, ali je razdalja med njimi daljica, vektorski produkt v paralelogramu ali pa kar kakšna krogla. Rombni dodekaeder, celo to bi se nemara našlo posredi med dvema točkama igralskega stremljenja - začetno in končno. Nikoli ne vem dobro, katera je katera, za zdaj, ker se mi vsake toliko pripeti, da pot izzveni kot odmev teorije zlate dobe ali pa danes domala absurdnega in hiperrealnega Demokritovega atomizma. Panteizem ali panenteizem, včasih je prvi občutek tudi za ljudi brez občutka edini pravi strel, edini zadetek, jabolko iz bajeslovnega spisa o Williamu Tellu. Na koncu to brezglavo ihtenje in rovarjenje za popolnostjo (sploh kadar je na voljo izrazito malo časa) zaide v slepo ulico, tako da noči postanejo dnevi in dnevi najbolj temačne noči. Najbolj pogost obrat je ta, da je obrat popoln in nič manj radikalen, kot je neumna želja vsakič dosegati nedosegljivo. V trudu je le en del resnice, drugi pa je na dlani, kot žametni vzglavnik, protokolarna blazina, na kateri leži svetli ključ, preprost, da bi se vlomilec, ki bi ga opazil, že zdavnaj lotil vdirati skozi tista vrata, ki jih ta ključ odpira.

Resnica je ta, da je spomladi trava skoraj tako rjava kot blato, ker se iz očem nerazpoznavnega spoja zaspanega življenja rojeva vse naenkrat, povrhnjica prsti, njeno tkanje, žile v cvetnih listih, žile v listih nasploh, kavke po krošnjah, štorklje po suhi slami, pupki in urhi, nosorogi in ankilozavri. Ko se zbudi občutenje rahlega humusa, na katerem stoji skoraj vse, kar je človek izgradil in postavil, postane življenje v niču in v počitku znosnejše, ono drugo, okretno in napadalno in prosvetljujoče, pa postane še bolj mikavna skrivnost. Izostrita se eros in tanatos. Zavest o prehodni naravi vsakega, še tako velikega čustva, je zavest o njegovem bližanju, o bližanju ne kar nekega navadnega smehca ali spogleda z očmi, ampak o bližanju tropskega hurikana, ki bo prvi zares zagrizel v oddaljeno celino, tako oddaljeno, kot sem lahko le sam od sebe.

Paul Celan je bil tudi žid, seveda, nemara je bil žid celo Andre Gide in židanih rut je bilo sploh v njunem času več kot zadosti, a kaj mi vse to pomaga, vse to vedenje o tolikerih resnicah minulih časov, ki je današnji na njih zgolj zgrajen, ne da bi jih zares poznal? Briga me, kaj se je cedilo Ivanu Cankarju po košatih brkih, najsi mu je tudi sama presvitla krizantema umetnosti rasla naravnost iz punčic očesa v črke, ki jih je polagal v rosni papir, nikakor ne morem vedeti, kaj je bilo njegovo hotenje. Svojega pa moram vzpostaviti in dvigniti, kot mlaj na majski spočetek. E, tako se počutiš, kadar zagrizeš v jabolko in imaš natanko pol stotinke, da se izjasniš, ali ti je okusno ali ne. Kot mlaj (mlada luna in drevo, op.p.), ki mu spodaj žgečkajo podplate zakovice, posredi je gol in ves tak, kakor je, na vrhu pa se šopiri z vsem tistim, česar ne upa narediti in stoji na miru kot kak zmrznjen nordijski bog ali pa leni totem južnega plemena. Jebeš ti južni otok, Kajetan moj dragi in srčni, zdaj je čas za bojne trireme, trirogeljnike, triceratope in večurni spolni akt v troje. Nekje med mano, mano igralcem in mano v domišljiji vloge se bo zgodila drobna resnica. Bog jo požegnaj.

Kaj je vojna?

Območje med dvema poloma, eden je bolj neresničen od drugega. Na prvem polu se nahaja ponos in odnos do votline, iz katere izide vsako človeško bitje (razen carjev, ki jim je zaradi zareze v svet to odločanje o dobrem ali zlem prihranjeno). Na drugem polu je osamljenost, ki se manifestira v tisočih oblikah tega, čemur danes nonšalantno pravimo zabava. V prestavljenih dojemanjih, v umetniških videnjih, v erotiki voajerskega vpogleda v sosedovo dnevno sobo, v zasledovanju sončnih žarkov na srebro in nastajanju procesirane realnosti, fotografije. Zabava služi ohranjanju statusa quo z resničnostjo. Povede nas stran od nje, da bi resničnost samo sploh lahko uvideli, kakšna je, kako se izgrajuje, da bi uvideli jermen časa, ki se razteza in krči v tej resničnosti. Na ulici mi je iz žepa padel ključ. V področju, velikem petdesete kvadratnih metrov (da bom natančen: 49,8), ni bilo sledu o njem. Nikjer nobenih rešetk, predražnikov iz kovine, skozi katerih reže bi se bil nemara izgubil, nobenih pasatnih vetrov, ki bi pometali pod ulice, nobenih mimoidočih, ki bi se smukali za dobičkom od neumnega turista. Ključa ni. Kje se je torej zgodil zamik?

Drugo osišče se razpenja med moškim in žensko. Med popolnoma identičnima utelešenjem samorefleksije in prvima uspelima poskusoma narave, da bi v mesu skrojila svoje zrcalo. Razvrat in nerazumljenost, nerazumevanje in končnost vsega živega. Vse to se povezuje v človeku, deljenem na svojo levico in desnico. Na princip moškega, ki ureja kaos, in naćelo ženske, ki predstavlja kaos - torej nasprotje ni klasične nravi, ne govorimo namreč o nasprotju med kaosom in kozmosom, nego zgolj o nasprotju med posrednikom in enim od obeh brezen. V kom ali čem se spočenja in ponehuje prvo brezno? Kje je torej kozmos? V rokah moškega, v njegovi srčni žili, v njegovi elektrodi, ki veže rdečo kri z kobaltno vodo? Ali pa se krog zaključi v ženski, ki ga ne more zaključiti sama, ker je pot pretežavna in se mestoma izneveri njeni neskončni želji v somrak nedoumljivega?

Zakaj je vedenje brezno z britvastimi apnenci po robu, da se ti obnje ogrebe vse nakinčano perje, ki ga pridobiš skozi samozavest človeško? In zakaj je sreča planjava, okrog katere se v očišču vse zlagoma spušča in se zdi nizko, nepomembno, prostrano daleč, da je tvoje sedišče, kraljeva razgledna točka, vedno pomirjena, zakaj nobenih tekmecev ali spora ni na vidiku?

In zakaj, seveda, so moji stavki, tako dolgi, da se v njih porajanju ospevajo zvezde in množijo gostosevci, da se globularne zvezdne kopice tako na gosto drobijo še dlje in globlje v vidno polje, da se jim ne da več niti zaklicati: "Ustavi! Dovolj! Ne morem več!" Ne, seveda ne bom šel spat šele po smrti.

Razburjenost je stanje duha, v katerem naravne in pristne človeške misli postanejo nabuhli žulji, po katerih se spotikajo sicer prožne noge. Misel nato bezlja naokrog kot inuitski hitri tekač, drugega počitka ni slutiti kot tistega, ki se mu pravi črka. Črke. Velik poklon bi rad izrazil tistim posvečenim dvonožcem, ki so jim žulji zatekli tako daleč, da se je njih blazinasti dotik razširil še na soseda in njegovo ženo, na otroke zemlje, na vse. Da se stisnemo skupaj, preden bo prepozno.

In finale: patetika je občutja ničnosti vsega in zategadelj povzdigovanja ničevosti. William Makepeace Thackeray je samo ime, in imena so druga, bolje zveneča, Parsifal, Renske Nimfe, Klaus Kinski, Apollo, Saljut, Samarkand, Tycho Brahe, Orfej, Satie, Takanohana, Mauna Kea, glej, glej, vse ima zvezo z zvezdami, morda se mi je do kraja zmešalo. Hjah, ko bi se mi vsaj. Ko bi se mi vsaj.

Zakaj moram ubiti svojega prijatelja, da bi ostal pomirjen s sabo, zakaj moram gledati svojega sovražnika v oči, ko mi vendar iz njih srka strah in ga, oplojenega v sebi, vrača nazaj? Zakaj ne morem imeti prijateljev? Ker preveč govorim ali ker premalo povem?

Pozdravljam vas, nevidni sinovi Termopil, s temle: http://www.youtube.com/watch?v=6j1MMfb2xD4

Lepo ime za stroj, ni kaj.

Hipoteza

V isti sobi, brez oken ali vrat, se znajde pet ljudi. Ker je Kopernik tako določil (in Ptolemeju dal čeveljc), mora biti nekdo od teh petih ljudi središče razumevanja ostalih štirih. Tako določimo lik X, ki je lahko ali moški ali ženska. V odnosu z likoma Y in Z (poimenovanje je zgolj plod matematičnega poskusa in se izvija resničnostni preverbi) je podrejen, tako mentalno kot telesno, oba dominantna lika sta moška.

Eden njiju (Y) je vseodpuščajoč, omejen na svoje logično vesolje, spolno-silno nenevaren za subjekt X. Pojavlja se v obliki starejšega moškega, lahko par let, lahko dovolj, da bi subjektu bil roditelj. Do X-a sproža malo zahtev, a so tiste doživljenjske in izjemno težko spregledane, četudi redko izražene s čimer koli drugim kot neudejanjeno mislijo.

Drugi, Z, je v odprtem razmerju z X, v nepredvidljivem klobčiču pričakovanj, poželenja, paranoje, prijateljstva, poštenosti in perpetuacije preslikav. Na X vpliva zelo vzpodbudno, vendar mu vzajemno s tem povzroča veliko ran, saj bi si ga (za razliko od Y) rad podredil, da pretvoril vase, ubil njegovo krožno vijačnico, ožel spoznanje iz njega ali preprosto prepoznal sebe v njem tako dokončno, da ne bi imeli več dveh entitet, zgolj eno. Do tega pride zaradi pogovornega privlaka, ki je močnejši od vseh navadnih silnic, ki jih ljudje spletajo v debatah, omizjih ali za klavrnimi šanki. Možnost, da je izmenjava misli med dvema človekoma lahko kar koli in da iz te navidezne poljubnosti lahko nastane čudež, spočetje. Za to pa je seveda nujna spolnostna hierarhija oz. poskus vzpostavitve le te, strast in vojna potekata istočasno.

Lika 1 in 2 sta ženska lika. Tukaj so stvari malo bolj preproste, a le v grobo orisnih določnicah. 1 je konglomerat materinske skrbi in domala sestrske pozornosti, ki se ni vzpostavila v osnovni celici, v biološki družini. Poleg tega obstaja nek minimalen, a postopno razvijajoč se in ob popolni sproščenosti X-a silen seksualni privlak. Lik 1 ima izjemne umske sposobnosti in umsko stabilnost, s čimer je X naenkrat zafrustriran in očaran nad tem. Iz te slepe "zaverovanosti" vzklije močan odnos, ki težko vzdržuje bližino dveh tako različnih si polov. Obsojen na kratke stike in večno daljinsko, brezžično povezavo se subjekt X ne more in noče rešiti spon tega odnosa, saj ga ta odnos opredeljuje v njegovi civilizaciji, v njegovi logični domeni, v osnovnem dojemanju sveta.

Lik 2 je včasih docela brezoseben, včasih pa stoji kot potencialni vprašaj, pod katerim se pojavlja vprašanje o nadaljevanju rodu, zmožnosti življenja v paru oz. širši skupnosti brez dolgotrajne izolacije. Brezosebnost se pogojuje v surovi fizični privlačnosti lika 2, ki ravno tako kot lik 1 X-a impulzivno zasvoji in hitro usahne iz njegovih pomisli. Do brezosebne 2 X čuti najbolj minimalno raven odgovornosti, trudi se uiti celo temu, vendar je kaj takega za njegov psihološki ustroj nemogoče. Kadar je 2 manj brezosebni nekdo (ženska, fatalle, Venera), ga potegne v razmišljanje o tem, da se srečo da doseči že v onostranstvu. Vnemar vsem svojim stremenjem in vsem svojim sanjam navkljub (ki so skrajno perfekcionistične in nemalokrat hudo konkretne in zavoljo tega abotne) se je X liku 2 pripravljen podrediti, ga vzeti celo za sebi enakega, poskušati navezati pristen stik z njim zaradi spoštovanja in skrbi, ki jo goji do lika 2 ... ampak ves ta trud je neštetokrat bolj odveč kot tisti pri ostalih treh, prav tako prisoten, a funkcionalen. Kljub vsem svojim razprtim rokam in pripravljenosti spoznati nekaj neznanega, nekaj, kar mu niti ni toliko všeč kot bi rad sebe preizkusil, če mu je lahko (všeč namreč), kljub vsemu temu ostane hitro praznih rok in je lik 2, kolikor pač že brezoseben, obsojen na depresijo. Lik 2 včasih poseduje mesijansko idejo, ki že dolgo čaka na svoje utelešenje. Ampak X vsebuje samo zunanje znake te ideje, in niti tako ne vseh, zgolj morda tiste najlaže berljive.

Trenutno izumljamo enačbo, ki bi ustrezno tem petim izumila šesti in sedmi subjekt. Ta dva bosta razprla Pandori skrinjo in Marsu odgrnila prevleko s sulic in mečev. Takrat bo prišlo do hudega konflikta X subjekta in Y, Z, 1 in 2. Nepomembnost bo postala glavno vprašanje.

Spodaj, za ponazoritev, sedem mostov Königsberga. Glej: Euler.

Pippo Delbono je storil, da so se stvari zataknile v grlu kot mojemu zavetniku koščica v grlu. S svojim neandrtalskim pogledom, ki se nenadzorovano smuka po bližnjih pogledih, ki jih rešeta in zabava, drži puško nadnje in obenem mehča dialog kot skodelica vroče cikorije, ki jo starostniki vlivajo vase ob dolgočasnih jutrih. Saj veste, vdove odšle v večna lovišča, partner za šah umrl, knjige o Aljehinu, Spasskem, Botviniku, Talju in Petrosjanu prebrane, računalnik kadaver iz prihodnosti, ki zasužnjuje mehansko logiko z logiko "shella", prekritih plasti in vedno bolj nerazpoznavnega izvora.

Brezbrižnost napolnjuje moj osebni prostor. Namesto da bi preživel večer doma, sam s seboj in s svojimi tisočkrat neprebranimi knjigami, sem odšel na vrat na nos v nek razstavni prostor, se preoblekel v žensko in skušal gledati ljudem v oči, medtem ko sem jim govoril prilagojeno resnico. Prilagojeno zato, ker včasih niso razumeli, kaj bi rad povedal, resnico zato, ker sem skušal najbolj naravnost v besede spravljati, kar se v besede spraviti da. Tako je eno dekle mislilo, da se namesto petih minut z njo pogovarjam pol ure zaradi osvajanja, zaradi nasilne deviantnosti, zaradi šibkega duha, ki se skuša dokazovati z ugajanjem čimveč dušam. Neka starejša gospa se je znašla pred mano in doživela ekstazo, kot bi se ji v posteljo vrnil dvajset let vegetirajoči mož. Če seveda še ni odšel spat v drugo, prenovljeno spalnico.

V nekem trenutku je prišel celo moški, preoblečen v žensko z nekaj ikoničnimi posegi - opravičeval se mi je, preko vseh mojih igralskih/performerskih točk, ki sem jih skupaj z njim izvajal, mi je skušal povedati, da on ni kriv in da je dober človek, pa vendar ... Pred zaveso mojega skrivnega prostora je stala črna, živordeče nališpana ženska, njegova nadrejena, in ni upala vstopiti, zaradi istega razloga. Čemu potem demokracija, če obstaja le samica duha in skupni zapor za skupne, nerazrešljive vzorce, v katerih se meandriram kot kakšna davna reka?

Norec je norec, dokler se ne utrudi. Duša je živa, dokler je živo oko, ki jo je naselilo, uho, ki jo je streslo, velikan, ki jo je zgnetel iz brezoblične gmote. Duša je potemtakem kakor privid prapoka znotraj mene. Ne morem je izigrati s šahovsko desko, ne morem je premagati na polju solz sreče in solz nesreče, na njej ni nič uničljivega, edini njen omahljiv in silen del naenkrat je srce, zvezano z njo po jekleni pajkovi mreži, ki zablodelim muham ponoči sveti kakor razprostrta postelja iz žebljev v oči.

Vzemi od mene, pravi ta, poželjivost trebuha. Drugi bi se rad rešil poželenja oči. Vsakdo, ki hodi v mojo komoro, bi rad iztisnil iz sebe svojo kremenasto solzo, da bi se mi obdrsnila ob žgoče pline, ki mi švigajo iz rok, da bi se vnela stavba, nadstavba, da bi se preobrazili v licu ognja. A na koncu smo še vedno kot ženske v pozabljenih odročnostih Hindukuša, ožgane, porezane, zakrite. Kot starinske svetilke nad pravnikovo mizo. Braniti se, ne braniti se. To je bolj odgovor kot vprašanje, se mi zdi.

Franc Slanina pa poreče: "Semper aliquid haeret." In ni hudič, da se me od tega galerijskega izleta, shizofrene utonitve v majavih podobah polljudi in nadljudi, ne bo kaj prijelo, kar mi bo jutri prišlo prav. Na koncu koncev sem še vedno neuresničeni kmetovalec in duhovni pastir. Neuresničeni pomeni, da ne eno ne drugo ne bi mogel nikoli biti.

Spomladanska čišča

Ko potopim eno roko v tóliko količino drugega mesa, skupka kit in valovitih mišic, se mi zdi, kot da gnetem pročelje dorskega templja in darujem žgalno daritev poganskemu maliku, kar brez teleta, niti nobenega ovna ni, ki bi se niz planino zapletal v glogove grme, samo ta prepraženi zrak, ko me stiska po pljučih, ko ne morem spregovoriti ene resne besede s samim sabo. Kadar si kot človek izpodbijam resnico naravnost sebi v obraz, glede transformacije v igralskem smislu, glede zavisti, glede zatrte zaljubljenosti, glede trdega, stebriščnega objema, ki še šimpanza, kaj šele Jane Goodall ne bi pogrel, takrat se kolovrati sučejo vzvratno in času delajo medvedjo uslugo. Če dobim mlad redno zaposlitev, se prezgodaj začne prerekanje z omotom ležernosti in postavanja v prijetni, ogrevani senci. Senca uslužbenca je senca pod ekvadorskim bananovcem - vroča in navpično bolščeča lučna tvorba, ki je tako jasno zastavljena, da malokatera stvar v meni. Pisati osebno je postalo že skoraj pravilo, kot je po abecedi zasvojenega pisatelja avtoarheologija edini možni način, da postane osvobajanje imoralnega duha tudi njegova paleontologija, triasne nanose na stran, zdaj je čas za razgaljene prsi, deviške plavalne kožice po sredi trebuha, kjer se drgnejo toplotna telesa, od same potrebe po trenju zevajoč kot mantin podolgovati goltanec. Diham na škrge, kar pritiče letnemu času in vsem zakonitostim razpadanja nastalega govna.

Najin duel ne bo ostal omejen na otroške poglede, visoke secesijske dveri in žabice, ki so take hladne, da ti ob pogledu nanje ključ pade v Temzo. Iz Temze ven seveda človek ne more vzgonsko vznikniti brez kakšnih garij ali kužnih strdkov. Škropiti jesenski prah s solzami, pravi Kralj Lear, ampak le tedaj, ko že usiha, kot Aralsko jezero, in svoje plapolajoče obale oddaljuje od vrvečih ribiških vasic, ljudje ginejo, karavana gre dalje, voda gre globlje. Ampak tudi iz še tako onesnažene mlakuže se lahko dvigne prapor, na katerem je biološki simbol moškega, diagonalen in odločen kot le kaj. Kot jaz v tem trenutku, da ni nič več vredno smetišča - da je vse pomembno zgolj še za oddaljevanje. Oddaljevati se od sebe je lepše na mediju, ki bo pomenil konec neke klasične, romantične dobe, zadnje zatočišče krvavega veka, kjer so skupaj cmoknile prepotene in hladne dlani, ne pa spolzke tipografije samopašnih profilnih strani. Vsakdo lahko laže, le ko mu zapleteš jezik s svojim v Šakuntalo in Kalidaso, je za hip onemogočen. Gorski velikan iz nordijske mitologije, ki mu ognjeni lokostrel ostriže brado, zubelj za zubelj.

Najbolje je, da stranišče tukaj zori in dehti, v glavi pa se izselijo vsi kompsognati, pterozavri, ankilozavridske družine z obrambnim kamnom okoli ritnic ... in tako dalje v vekov veke.

Zagon in zaspanost

Ko vidiš zlato palico, jo lahko pogledaš dvakrat ali trikrat. Nikakor ni zdravo, da jo motriš petnajstkrat, kot ogledalo motri nasproti stoječo sferično bleščavo in se v odboju dveh projekcij nikakor ne more zgoditi kaj pametnega. Predstava, ki jo je postavila Mala Kline s svojimi pajdaši, umeščena v venomer dopuščajoči prostor Stare elektrarne, je pustila silen vtis, ne zaradi svoje natančnosti, ravno nasprotno, zaradi odsotnosti taylorskega duha, zaradi odstavitve hladnega računovodstva solz in smeha.

Ko se tisti, ki naj bi predstavljal čisto formo in estetiko lepega, naenkrat poda na vrvohodstvo po tankem sukancu potrebe po pozornosti ter spolnosti, pomešane na pol poti med predanostjo in poželenjem. Besede se kar prelivajo ena v drugo, trdo in ravno zato neopazno, kot v tej dotični predstavi.

Zaradi svojih napak, zaradi svojih predolgih koncev, kot bi človek rekel, zaradi niti, ki je s statev zašla v blato, zaradi vetra, ega ali že česa tretjega (saj drugih reči sploh ni), zaradi vsega tega je mogoče reči, da se lahko tragikomične usode, ki jo prinaša vonj igralcev/performerjev, delno odrešiš že med predstavo samo. Preveč bi bilo namreč vstavljenega v srce in možgane, premalo spranega, da bi bilo mogoče vzdržati vsa lomljiva nasprotja. Telesa in umi, ki si v svoji posebni inteligenci, angleškem šarmu, sredozemski elastičnosti, zamaknjeni slovanski kislini, stojijo daleč, daleč vsaksebi, se zbližujejo skozi željo - in po dolgem času ne skozi nemoč sporazumevanja.

Mogoče je še najmanj zgovorna pozicija lepe in bujne klonice Marilyn Monroe, ki se ukvarja s svojo klasično lepoto, ki naj bi ji prinesla poglede in občudovanje. Izgleda kot najbolj konceptualni del predstave, kljub vsem izmišljijam kostumov, nastopaških spogledovanjih z nežno platjo publike in razkazovanjem genitalij - edini del, ki se vsaj rahlo prepozna kot postopek, če si sposoben zajeti vso reč z eno žlico, je del, ki se odvija okoli prenosnega računalnika, njegovega webcama in programa za pisanje.

--------------------------------------------------------

A pisanje ni železo in gibanje po deskah ni nekaj, kar bi lahko stopilo za kanec pod popolnost. V svojem trenutku lahko doseže strop in pokuka skozi strešno kritino. Se mi zdi. Danes je bil zapis odkrito usmerjen, se opravičujem.

Beležka z letališča

Ob nekaterih dnevih ni nič dovolj, kar poskusiš, nepotešen odhajam s slehernega pomenka, z vsakega obiska straniščne školjke, zapirajo se dveri zaznavnega sveta in arheologija mnogih bliskavic, ki tičijo za črnimi ključavnicami zenic, se prične skoraj nemudoma; ta predstava vzbuja strah pred izginotjem jezika naravnost z ustnic, zato je tema, ki je pokrivala igralce z vseh strani kot sprijena senca, postala gost razporek v podpazduhi prostora.

Zakaj nas igralci vabijo, da smo del njih? Zagotovo ne zato, ker bi jim bilo tam lepo. Trava raste ondod, celo večja kot tostran; tudi jelenje prsi, porasle s skušnjavo, z idejo spusta v kotanjo s košutami, tvorijo paralakse dlak od vzburjenja, z dihi se konice kožuhov enako dotikajo kot tostran; tudi razorana plan, ki v barvi joda bulji v svojega kirurga, taista plan, kjer sredi reber leži njena dihalna vdolbinica, sloni nezaščitena na vogalu dveh hrupnih ulic; taksisti brez dela igrajo šah s Kasparovim. Vsakdo na drugi strani je Kasparov.

Ampak nihilisti se bojijo njene energije, ker ruši njihov sistem ne-verjetja in varnosti. On se se tega soočenja boji tako malo, da niti ne opazi, kdaj je prestopil v njegovo šotorišče. Enotnosti še vedno ne znam spojiti iz dveh delov, da o treh niti ne izrečem žale besede.

El condor pasa (poskus popotniške naslovitve)

Kondorjev let, vsako pero se posebej spušča s planine, toliko je med njimi razmika. Grizenje starih psov, ki so kot čebele, napad in smrt, pušča vedno večje otekline. Igralci so, ki sem jih videl igrati, in niso vedeli, del kakšnega večjega načrta da so. Tako ali tako je poklicanost najbolj samoumevna od vseh - prevzeti nekaj dodatnih nalog, ki jih nihče drug noče ponavljati vsak večer na enak način. Povzeti stare kodekse, jih porezati z obsidianom, jim vzeti srce in ga razstaviti na enak način, večer za večerom. Nobena posebna spretnost ni potrebna, le dovolj velika mera iznajdljivosti in predvsem trpežnosti. Nikoli nočem obupati, pa če bi bilo zaradi tega treba prodati zemljo, hišo, gozd, nakopičene skladovnice drv ali polna vimena.

Sadizem vztraja poleg vseh obvoznic, poleg vseh osamelih motelov na vejah avtoceste, na drevju civiliziranega človeka. Moč ga je kupiti, čokoladni sladoled z veliko smetane je, nosnice postanejo nozdrvi ob tem sladkem vonju. Lepoti je namenjeno ali umreti ali prekladati odločitve. Meni, neobrezanemu, je namenjeno sedeti na stolu in se niti za ped premakniti. Lahko si gladim jezičke čevljev s pogledom. Človek mora spoštovati stvar, po kateri hodi vsak dan. Zato je Bikila tekel bos, da bi lahko bolje spoštoval samega sebe. Toda njegove noge so spet postale odmrla koža, podplat, poln čudnih geoglifov, drobirja, anorganskega in ne, ostrega in ne. Tako da je vedno vmes plast popolnega nespoštovanja, med skorjo zemlje, ki preprečuje, da bi padli v njeno vročo sredico, in menoj, ki si otiram znoj izmed palcev in upam, da me plavalna kožica opraviči pri naslednjem božjem check-inu, da se izgovorim kot čista žival.

Še manj kot dan je do Peruja. In obrvi dobivajo otožen zvok, ko se iz njih iztrga kakšna majhna dlaka, svetla pri izviru, zašiljena in temna damaščanka pri vrhu. Pet minut stojim pred umivalnikom in pada z mene kot zapoznela toča z velike lipe. Zdaj, ko je poletje, je pod oblo krošnjo pripravljen čaj.

Treba je počakati na konja, a ne čakati na sedlo, ampak preprosto skočiti nanj in ga ne spustiti, razen če gre za njegovo življenje, kot počne to veliki starosta Alim. Škoda, da ne posluje v mojem mediju. Ne?

Svete tihij

Na beležki je napis: "Tukaj sem samo zaradi Barbare. Šumi, 24. 2. xxxx" To je besedilo, ki sem ga nekoč izgovoril. Verjetno ne zadnjič. Zakaj se prekriv

a z vsakdanjim govorom človeka, ki mi je poklonil to kopico nepopisanih listov, spetih z bakreno spiralo?

Na strani številka pet piše: "Samo skodelico medu mi prinesi. Da ne bo prehladna. Naj se tisti ščinkavec na leski do konca otrese. Dovolj mi je mokrega perja, vsak dan manj slišim svoje korake na nadvozu. Ograjo so zvišali, zato zdaj slonim na poštnem okencu in poveličujem akt številka 24. Za leto dni samice leto dni samote. Ko pravijo, da bodo zvečer nevihte, bi se morali že končno naučiti, da lahko prihajajo v rojih. Potem pa ne morem v miru poslušati, kako potencialno prehlajeni ravnokar shojenci kričijo od veselja, ker jim nebo pada na glavo. Pa je vse brez haska. Mislim, da se bom zagledal v kakšni od luž, ko se bo zablisnila vijolična ost, razvejana kot dihalne cevi pri nevretenčarjih, da se bom lahko ocenil. Kad

ar padajo samostanske zavese in pregraje med sestrami in brati, v slikah in raztrganinah, ni dobro stati preblizu oken. Tudi nevidne, obstojne stvari lahko oblizne vijuga vetra, ko se spušča z visokih, gostih cipres pred hišo. Hrup je drugo ime tišine, sveča pod oltarjem neznanega junaka pušča saje v njegovih očeh."

In zatem takoj kratka zgodbica v tujem jeziku: "The rumbling tumbling Tom of Diyarbakirspor once said a weasel is indebited to him. He spoke of sums larger than a weasel can lawfully hold in posession. Then it stroke him over the head that maybe the extensive lower mammal invasion Ulugbeg appointed for next year to pass, had already commenced on a seemingly premature basis. Yet no incubator was available, so he also acquired knowledge of putting his personal belongings into a finely crafted Suomi produced suitcase, shortly thereafter burying it into a land, hostile to mammals. This was it, the final deed. Now he waited, distracted, for the microorganisms to pass his feet, for he had no quarrel with them and no fear of them either. He thought of nothing."

Prebiram Zrele reči Lojzeta K. in se čudim nergavi naravi pisanja. Podpiram anarhijo in obsojam sterilnost, čeprav jo do kraja obožujem. V anksioznih zametkih prekolnjenega duha vidim sebe, na hrastovih parah, da je še nosačem težko pod pazduhami. Učim se treh dialektov maternega jezika, treh novih svetovnih jezikov in lansiranja pljunka v ugodni, moški diagonali proti tlom. Svojega jezika še kar nisem našel, kajti malo se spomnim od kdaj prej. Nobene knjige ne preberem do konca, ker se konca bojim. Kot potapljanja na dah.

Sprl sem se skoraj že z vsemi ljudmi, ki so še premogli voljo, da bi mi povedali stvari naravnost. Čez dober dan in pol potujem na drugi konec sveta, ne po svoji krivdi, še manj po svoji zaslugi ali morda edino zaradi mile, ogoljene ljubezni, tja, kjer bom zrl kamene črte v pustinji, ravne in zoomorfne, kjer bom ugledal kamne, med katere niti konice noža ne moreš zatakniti, in ugledal ljudi, ki imajo isto telesno hibo - iskanje pozornosti.

Prijatelj je še vedno v kritičnem stanju in ne vem, kako naj mu jaz, ki ga nisem nikoli maral, nikoli zares in do kraja, pomagam iz tega.

Opravičujem se vsem prizadetim za prvi malo bolj osebni zapis po dolgem, dolgem času. Deklica zgoraj se je postarala prezgodaj in moški ni nikoli odrasel.

Kako je zdaj z navdihom?

Mnogo not je treba še postaviti vzporedno s tistimi pravimi. Kot bi bil tista avstrijska eksperimentalna videastka, ki si tišči okularje kamere v grlo, da bi odkrila izvor človekove identitete, njegov glas. Nemara je glas edina stvar, ki je v sebi in na sebi ne moreš prevarati. In če pogledam na to, kako se igralski glas obnaša na odru, sploh takrat, ko ga stiskajo pogledi, je naloga vse prej kot lahka. Najlažje je vedno znati tekst, gledati dirigenta in plesati s poskočnimi podplati. Ampak samo tisto, kar se porodi med dvema vsaksebi postavljenima vrstama belih kron, samo tisto te lahko odreši. Naj bo lahkotno žužnjanje, rjovenje early jazz "modrih not", 12-tonsko hrkanje zamaščenih bluzovskih zaporedij, ni važno ... Važno je, da človek zaupa svojemu glasu. Kot pravi v neki knjigi Mladen Dolar, si včasih izjemno radi pojemo v banji (v kolikor jo kako gospodinjstvo še premore) - ker se naš glas umetno ojača. Hec pa je v tem, da se tudi dejansko zven olepša in njegov izvor zbistri. Samo zaradi zaupanja.

Včasih se mi res zdi, da ne bi smel riniti v ene kotičke sveta, kjer ni moje mesto. Če rad pojem raznovrstne melodije in neskončno uživam ob poslušanju mughama, to lahko pomeni tudi zgolj to, da bi bilo bolje ostati med oboževalci, kot pa zaradi potrebe po visokih stebrih in lovorjevih vencih prekoračiti tanko rdečo črto. Posredi pa se vleče žgoča nit, ki vodi do skladišča trinitrotoluena, si je rekel nekdo ...

Občutek je neznansko pomemben, izkušnja daljnosežna. Za tvojim hrbtom rohni resda malo zmanjšani orkester, nekakšen skravžljani "bigbend", poln drugačnih ljudi. Sedijo in mojstrijo svoj posluh v maniri svojega instrumenta. Njihovo orodje je odtaknjeno od njih, a jih še vedno nujno potrebuje, svoje kneze in gospode, okretne in plameneče. Kot igralec ali pevec pa ni nikogar, na kogar bi lahko preložil odgovornost. Ena je bronena ulitost in ena je koščena barvitost ustroja telesnih komponent. Za slast, ko primoraš k pogledu in pritrkavanju nemalokatero navzočo okončino, je treba včasih plačati visok davek. Pa ta davek ni osamljenost, ni izčrpanost, ni pozabljivost - je izguba svoje lastne sence, kot bi pravljičarsko dahnil Oscar Wilde. Z ostrim nožem jo poklanjaš in jo nekega dne do kraja odrežeš, sentimentu v posmeh. Brazgotine so lahko srečne, če ostanejo samo zlate plakete, s katerimi se lahko ponašaš v prihodnjem veku, veku preživelih.

Eden mojih najbolj peklenskih tednov se bliža koncu - in sprašujem se, ali je vredno umirati kot mlad starec, resno in brez zadržka. Nemara se iz čiste pomisli rodi metulj, preko grde bube, sublimiran, kot čista alegorija letenja.

Počutiti se kot zapuščena, ljubeča, neustrašna Japonka, to je moj današnji izziv. Morda nekako tako kot ta z gornje slikarije. Ugibaj.