Folklorni spust

Ne se hecat. Delovni naslov prizorčka, ki ga pripravljam za biserno obletnico AGRFT, je "Šalim se" oz. "Hecam se". Ne vem še točno, kako bom uredil in dramaturško povezal ves material, ki se je nakopičil v meni posebno ta zadnji teden, ampak upam na najboljše. Navsezadnje je pomembno nekaj povedati. In mislim, da imam nekaj takega v glavi, kar bi prav znalo odpeljati nostalgijo in vpraševanje v neko drugo smer. In tudi če ne. Vse pohvale človeku, ki si je zamislil tako, pravo, neobrezano študentsko-ustvarjalno obliko predstave, ki bo salvirala zadnjim šestdesetim letom, ki jih je akademija preživela - od sreče, norosti, moči in tudi vzdržljivosti.

Danes sem bil prvič v življenju v živo na koncertu legendarne slovenske tradicionalne vokalne zasedbe, Slovenskega okteta. V veliki dvorani Slovenske filharmonije je akustika res odlična, predvsem pa mi je bilo zanimivo in jedko moteče obenem, da je bila večina pevcev, vključno z najvidnejšim solistom, prehlajena, in so zato malo zmanjšali jakost svojih komadov in enega najbolj pričakovanih in razpoznavnih tudi izpustili. Vseeno pa je bil koncert kljub klavrni dramaturgiji in drobni razvlečenosti (ob obletnici so namreč talali šopke naokrog vsem bivšim in zdajšnjim akterjem zbora) nekaj posebnega zaradi par izjemno zvočnih pesmi.

Teden je bil bolj ali manj moreče preganjanje nezadovoljstva nad lastno piškavo iznajdljivostjo in še zmeraj rahlo navzočim pomanjkanjem dobre organizacije časa. Ampak pri igri se je nekaj stvari še uspelo sprostiti, nekaj slabosti seveda intenzivirati, ampak vse je za nekaj dobro. In če je zanič, je tudi to del našega sveta. Poti so tudi makadamske. Mimogrede, dolgo nisem vedel, da se makadam dejansko imenuje po nekem Škotu. Česa vse človek ne izve takole za sproti.

Obisk Borštnikovega srečanja, 41. po vrsti, v Mariboru, je bil prav tako malo bolj medel in mlahav od lani. Padali so razni zastori nedotakljivosti in aure svetosti, pa tudi moja samozavest je dobila malo lažnega zagona. Naplesali smo se, punce iz našega letnika pa so si vzele dan za vaje za prihajajočo obletnico. Smo pa res deloholiki. Tokrat ženske.

Igra, ki jo kanimo igrati ta semester, dobiva zanimive razsežnosti. Po končanih lektorskih vajah se je tudi jezik transformiral v pomembnega nosilca zabavnosti, igrivosti in pomena nasploh. Prve improvizacije in težke besede vseh začetkov so pokazale, da je želja še kako prisotna. Neobvladljivo tukaj, pa vseeno uporabna. Tudi to se mora urediti. Enkrat. Kristus, zdaj pa že sekam kot Godinovo dekle.

Bodite dobro, vsi.

Čakanja konec.

Dobro. Ne bom več čakal, da spletna stran naše akademije navrže nase še pritiklino z imenom "blog", sploh pa je to medtem v Sloveniji postala kar nekako praksa alternativne scene. Pojavljanje v internetnih dnevnikih, ki so več kot to, saj jih vsaj navidezno nihče ne reže in popravlja. Cenzurira, da se izrazimo s totalitarnim jezikom.
Novo šolsko leto je v polnem teku in o počitnicah ne bi imelo smisla na veliko pisariti, saj je nekatere stvari, najsi bodo še tako nadvse dragocene (morda ravno zato!), včasih bolje prihraniti zase, kot pa jih spravljati v izmuzljivo linijo teksta, ki vrh vsega leži sredi internetne navlake, med kupi smeti, oglasov in rezultatov lokalnih volitev.

Prejšnji teden nam je profesor za petje, prima cinik, milostno poklonil dve zgoščenki (kako seksi je ta izraz!), eno s pevskimi vajami (upevanje, itd.) in drugo z raznojezičnimi šansoni, ki jih nameravamo letos obdelovati, seveda posamič in spolno segregirano. Kako hecno bo še to. Sploh ker jih je večina v zategnjeno elegantni in robavsasti nemščini Brechta in Weilla. Same klasike, jaz pa bi tako rad počel še kaj drugega pri petju. Vem, da je za učenje islamske glasbe in njenega sloga petja bogoskrunsko uporabljati ta majhen nabor ur, ki obstajajo na Akademiji za petje, pa vendar se mi zdi, da se repertoar preveč ponavlja...

Zaenkrat so po rokavih in hlačnicah mojih oblek skrith šest projektov:

• A-produkcija: Igra z naslovom Dva angleškega avtorja Jima Cartwrighta, kateri se moram najbolj posvetiti, sploh zaradi dejstva, da se mi zdi v kali izjemno odprta za ideje, da ima uporabne luknje in samo navidezno preprosto strukturo.
• B-produkcija: Ponavljati bomo morali Kafko in njegov Babilonski rov oz. njegove derivate od lani, tako da bo ves morebitni prosti čas šel za nadgraditvene (in ne obnovitvene!) vaje. Obetata se še dve novi B-produkciji, ena od mentorja za igro in druga od mentorja za temelje gledališke režije. Kaj bo, kaj bo... Veselje, logično.
• C-produkcija: Četrti letniki imajo premalo ljudi za postavljanje Strniševe Driade, tako da sem skupaj s še dvema sošolkama in dvema iz tretjega letnika vpadel še v ta projekt. Z njimi moramo biti (vsaj zdaj na začetku, pri branju, in pozneje pač vsaj (!) pri naših scenah, ki jih ni tako malo) stalno na vajah, ko že ravno nimamo drugih predavanj, tako da se polje prostega manevriranja z urami še bolj skrči.
• D-produkcija: Pripravlja se 60-letnica AGRFT, prireditev bo na sporedu 5. novembra v ljubljanski Drami. Zbiram, zgoščam in kritično nadziram svoj mini skupek idej, ki pa po mojem nima neke uporabne vrednosti (za zdaj). Tako ali tako imam samo občutek, da nekaj posiljujem po hitri cesti. Seveda je kaj povedati o tem, zakaj sploh akademija za igralsko umetnost, kaj mi pomeni, kako bi jo izboljšal, ampak to ne more biti nepovezana in razvlečena onanija v tri dni. Bom. Priložnost pa je seveda idealna.
• E-produkcija: Kot vodič delam v spominskem središču Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju (kjer sem doma že vse svoje kratko obstajanje) in se lahko preko tega projekta poglabljam v astronomijo in astronavtiko s kozmonavtiko, kar me je tako ali tako strašansko pritegovalo že od malega. Super zadeva, da so se za to odločili in objekt dejansko postavili, če nič drugega, sem vsaj ugotovil, da je bil ta genialec za časa bivanja v Vitanju moj sosed (če bi preslikali čas tja in obratno :)).
• F-produkcija: Dobra prijateljica mi je spet pripravila sodelovanje na nekem literarnem večeru 3. novembra v Cerknici. O tem vem zaenkrat še najmanj.

Dodatek - v nedeljo grem na Ljubljanski maraton odteč polmaraton, da vidim, koliko mi še prijajo te atletske reči. Itak je brezupno, dolge proge mi bodo v vsakem primeru medle glavo za zmeraj.

Bodi dovolj besedičenja za ta dan. Spite dobro. Cimer, hvala za računalnik.

Zlatna ulička

S Franzom Kafko lahko človek izgubi na tone živcev, še posebno če ga moraš postaviti na oder, pa se ti celotna vizija o tem podre deset dni pred premiero. Dobro, ja, saj ni to naš glavni projekt, ampak v gledališču glavne in stranske vloge obstajajo morda samo za gledalce. V igralskem delu so vse enako pomembne - če eden izvisi, je bržkone uničena cela predstava.
Mogoče je vse skupaj samo zaradi tega, ker je bil včeraj 6.6. 2006. Okej, v redu, priznam, satanistični datumi niso ravno idealna referenca za uspešno delo, ampak tudi vreme je bilo strašansko napolnjeno z nekim čudnim zračnim pritiskom. Tukaj je še pritisk od dveh bližajočih se izpitov, za katere veš, da se ne boš mogel učiti po cele dneve, ker bodo vsaj polovico dneva vzele priprave na uprizoritev. Tokrat sem si enostavno rekel - če boš enkrat zajebal, boš pa zajebal. Tudi iti v brezupen poraz je treba znati. In stvari se prav nikoli ne pojejo tako vroče, kot se kuhajo. Prav nikoli. Vsaj pesimistom nam je nekoliko laže, ker si potlačimo pričakovanja v najgloblje luknje, da se izvlečejo šele potem, ko lahko vse zadovoljno opazujemo z distance. Ne bomo dočakali dolge življenjske dobe zaradi prekomernega stresa, ki si ga nalagamo, to že, pomaga pa instantno.
Danes akrobatika, jutri slovenski jezik. Vmes moram kaj v teater ali v kino ali nasploh nekam, da si vsaj minimalno odpeljem glavo drugam - brez tega bom znorel.

P.S.: Stran od občine Vitanje bo kmalu prerasla stran naše preljube prestolnice, Ljubljane. Če to ni dosežek... In potem nameravam vse skupaj še prevesti in postaviti na angleško Wikipedio, da bomo svetovno znani. Hec.

Plesne produkcije - 2.,4. letnik

Obe produkciji dneva sta bili sijajni. S tem da človek ne more pošteno in pozitivistično naravnano primerjati tega, kako improvizirajo s kontaktom v plesu 2. letniki in kako ustvarjajo svoje lastne, polnomastne plesne svetove 4. letniki, posamezniki, prostore polnjenja odrskega zraka in vsega, kar oder zaobjema. Žalost se seveda pojavi, ko vidiš, da se nekomu ne da (več ali šele zdaj ali kakor pač že). Ampak o tem se tudi meni NE DA razpravljati.

Presenetljiv (posebej pri večerni vsega očesnega napora in slabega zraka akademije vredni produkciji četrtih letnikov) je bil v mnogočem izbor glasbe. Vokalni impro, klavirski opoj (in tudi, škoda, precenjeni sentimental), tolkala, ki jih tako sploh ne bi mogel poimenovati, pa jih potem vendarle moraš, ker so tu zaradi ritma.

Uporaba scenskih elementov je včasih zgovorno mutirala v ogledalo tistega, ki je bil trenutno pred mano na odru. Ne kot začetna ugotovitev, ampak na koncu se je izkazalo, da je manj scenografije in svetlobnega chiaroscura imelo tistih nekaj izjemnih igralcev, ki so bili že sami po sebi dovolj močan element dihanja prizora. Po nekaj izkušnjah sem zdaj tu in tam zaznal, kako so zunanji dejavniki tehnike delovali za oz. namesto igralca, meni osebno pa je veliko ljubše, če sodelujejo z njim. Posebnost je bil seveda eden od igralcev, ki je pomagal z lučkarskimi posli, pri zadnjem prizoru pa je predhodno splezal za železne nosilce na stropu in z njih v sklopu kompozicije posipaval riž na oder. Organska tehnika v najboljšem.

Po vseh odličnih postavitvah in energetskih vložkih igralcev si misliš, da boš lahko tudi ti kdaj počel nekaj podobnega in mogoče celo boljšega. Spet pa je salamenska naloga, najti nekaj med prizemljitvijo (nikoli nisem treniral plesa ali kakšnega "tosmernorazgibalnostnega" športa in to se mi pozna) in butanjem samozavesti ob nebo (toliko idej imam in toliko glasbe se mi pretaka po kosteh, da bom zmogel). Zato si moram vzeti čas, da se ovedem in napravim, kar najbolje zmorem - ne pa tisto, kar najbolje znam. Prevečkrat si namreč dopovedujemo, da so ene stvari že v nas, samo odkriti jih je treba. Gore bo še treba spraviti skozi prebavne cevi, živčne vozliče in spolne žleze, učiti se do skrajnosti. Radovednost medtem nima časa umreti. To hočem. Tega si želim.

Izpitno obdobje, drugič

V ponedeljek sem preživel otvoritev poletne sezone izpitov. Kar trinajst jih je vsega skupaj, seveda se ne morem nadejati nekega blaznega sočutja, ker je med temi trinajstimi večina praktičnih izpitov, ki mi jih marsikdo zavida. "Pa kako lahko delaš izpit iz petja, govorjenja, pismo - plesa?" pravijo, in se ob tem presenečeno muzajo, da človek nikoli ne ve, ali jim je zares všeč to, ali pa se jim zdi totalno čudno in zganjajo ljubosumje zaradi ljubosumja samega.

Jutri bom preživel poglavitni del dneva (plus minus dve uri okrog poldneva, čeprav to za naš faks nekako ni centralni časovni spekter v 24 urah, heh) na izpitu iz sodobnih plesnih tehnik, in to na odru enega največjih gledališč tukaj v Ljubljani, na velikem odru MGL-a. Sicer je ta produkcija odprta za javnost, malo off the record, pa vendarle, ampak ne bom nikogar vabil. Vsaj zaenkrat še ne, dokler se moja gibalna kapaciteta malo ne izboljša.

Še en vikend bom preživel v Ljubljani, v svoji dobrih 10 kvadratov veliki študentski sobi, ki si jo delim z elektrotehnikom, hkrati pa navdušenim športnikom, posebno rolarjem in nogometašem. Brez njega bi tudi moj fiks interneta trpel, zahvalivši njegovemu prenosniku pa temu ni tako. Življenje v domu je, tako zdaj ugotavljam, generalno zelo pozitivno. Naučiš se prilagajanja, in to takega, v katerem se moraš ravno tako kot znati popustiti znati tudi naučiti trdnosti in prepričanosti. Vedno je neko dogajanje okrog tebe, študentski domovi so tako ali tako že splošno razzloglašeni po vrvenju, čeprav v našem velja ravno prava dnevna (in nočna) infuzija miru. Blizu centra in faksa, pa vendar stran od gmote sprostitve, ki sede le takrat, ko sede tebi. Škoda je le, da je tukaj v osnovi dijaški dom in da včasih manjka sogovornikov že čisto po starosti.

Upam, da bo šlo dobro. Vem, da bo. Ocene pa na našem faksu tako povejo malo ali skoraj nič.

Samo profilna slika, nothing more

Evo, ker ne poznam drugega načina, takole uploadam fotografijo za svoj profil tukaj - stara je, že res, ampak za čas, dokler ne pridem domov (šele čez kak mesec) in se polastim fotoaparata, bo morala zadostovati.

Imejte se najslajše,
Blaž

Tel Aviv je lepo mesto za preživljanje melanholičnih septembrov

Težko je ugotoviti, zakaj ti kar naenkrat zmanjka besed. Ko se ne moreš več odlepiti od tistega, v kar si prepričan, kar ti godi, se počutiš slabo, ker veš, da se boš prej ali slej moral, ali pa boš do konca zblaznel. Ko pa se ti posreči, pa čeprav samo za minuto (in to je že ogromno), da spoznaš plat samega sebe, ki je prej nisi bil vajen, ki ti je bolj neznana od stvari, za katere v življenju niti pomisliti nisi upal, da obstajajo - takrat te šele čaka pekel. Odvajati se od sebe je eden najtežjih procesov v življenju, sploh če je ta vojna med samoumevnim in nerazumljenim pregon tudi takšnih osnov, kot je stanje na obeh nogah.

Kje je zdaj teh 70-30 odstotkov? Kako zakrivim svoje roke, ko hočem kaj na vso moč povedati, pa mi položaj, v katerem sem se znašel, maši usta? Zakaj je po toliko mukah, neprespanostih, krvavih okončinah in krvavečih možganih še vedno nemogoče odpreti sebe za druge? Ko bi mi kdo lahko to povedal - tako misli vsak - odgovori pa niso nekaj izven. Odgovori so kot rastline, ki potrebujejo občutljivost in reze, sape in orkane, da končno zrastejo in pokažejo svoje plodove nepobarvane in neizmišljene. Takšni, v katere si vložil vse svoje upe, se pogreznejo v humus in razpadajo bolj zanesljivo od nas samih. Iz ozadja, žive meje, ki sem jo sam posadil (kako si želim, da je ne bi nikdar!), pa se plazijo izpolnjena stebla brezobličnih rož, ki so samo čakale, da se izležejo in naselijo. Vsak je noseč na svoj način. Pustimo na strani vse moderne priprave - ne vemo, kaj bo izšlo iz nas. Porod je boleč, in da je zmota popolna, neopazen.

Kaj naj napravim z besedami, ki mi jih je na jezik zasadil Biff Loman, vrtoglavo nesposobni, a vendar človeški lik iz Millerjevega dela Smrt trgovskega potnika? Naj si jezik preorjem in vržem semena ven, ker me preveč srbijo? Potem nisem več igralec.

Vzel bom to neurejeno pleme, ki ga je iz majhnih sadik oblikoval ves čas, ki sem ga vložil - in ves čas, ki ga nisem, pa bi ga nekako moral. Stokrat sem že slišal v obraz rečeno, da sem preveč priden in premalo sproščen - zdaj bo morda vse drugače, če bom le uspel zadovoljiti tisto, kar me najbolj teži. Z vsemi prijazen in do vseh odprt - sem to res jaz? Pa kdo mi je dovolil, da v vsakem iščem tisto, kar je dobrega? Je to vera, ki se brez pravice klati v najbolj čiste otroške spomine, ki jih potem vlečeš za sabo do drugega sveta... Mama, foter, sestra... Bi se moral čutiti kakorkoli navezan?

Ker jaz...se ne. Kako bi se naj. Ko pa se tolikokrat na dan izgubim. Nič nisem vesel, ko se spet najdem, ker vem, da je za vsakimi vrati polje negotovosti, da je toliko in toliko boljših od mene, pa seveda toliko in toliko slabših.

Preprosto bom, kar nosim s seboj in kar se učim in kar poslušam in kar opazujem in kar ljubim in kar tepem brez razloga in kar prespim v omotični zasvojenosti z razvado skrivanja.

Bom. Vsaj še do jutri. Ali pa do prvega vélikega javnega nastopa. 30., 31. maj, 20.00, AGRFT, Gledališka predavalnica. Zajebi reklame. Ne morem ven iz samoironije. Ampak tudi to bom sprejel za svoje.

Spočetka

... je bilo nekaj nenavadnega že v sami odločitvi, da odprem spletni kapitol na najbolj razširjenem spletnem blog portalu. Google je itak zasedel že preveč ravni pete ali nevemkolike dimenzije, svetovnega spleta, da bi se njegovemu dominantnemu rajcu dalo izogniti. Mogoče sem odprl tole zadevo, ker bi rad imel posebno mesto za svoje doživljanje akademije in življenja, ki sem si ga izbral. No, pa ... Saj ni odločitev dokončna. Je. Ni. Je ... Ni. Bomo videli. Vsekakor se ni lahko odločiti za študij, za zadnjo etapo človekove formalne rasti v žilavih preklah dobro odmerjenih vrst fižolovk - sistema. Če bode grah, naj bode grah. Če pa vmes pride izza obronkov nevihta, bomo pa sadili drugje.

• Komedija se igra hitro, tragedija pa počasi - obe se igrata precizno in obe sta lahko obenem najvišja zvrst besedne umetnosti. Čisti stereotip, ki velja že od veka vekov, antike. Če velja? Tudi zanikati ga ne moreš.

• Ko na odru govoriš, kako in kaj čutiš zdaj - lahko plavaš po oblakih in lažeš, če je potrebno ali če se ti zdi nujno. Važno je, da se TI tako odločiš in da do nekaterih stvari ne pride kar po naključju. Naključje v smislu domiselnosti - okej. Naključje v smislu prazne glave in iskanja besed za porabo časa - ne dođe u obzir.
  

• Amaterji kot ljubitelji pomenijo nenadomestljivo veliko za teater. Za amaterska gledališča je dobro plačevati vstopnice, čeprav bi jih drugače kot študentje igre lahko imeli zastonj, saj si sami krijejo stroške dela in tudi pri umetnosti obstaja neka neobhodna ekonomija. Državo pa lahko malo izkoristimo, saj navsezadnje prekomerno škrtari, ko pridemo do vprašanja proračuna umetniških akademij - ne le naše, tudi glasbene in likovne.

• Komedijske improvizacije oz. kaj se mora pri njih vprašati režiser:

1. Kaj so karakterji po temperamentu?
2. Kam se lahko razvijajo? Katere druge osebe lahko vstopijo?
3. Kaj se lahko zgodi?

Navodila, preprosta kot babji vozel proti vpleteni osmici.

• Humorne scene na odru se lahko izjemno razvijejo, če imajo apriorno podan tekst, ki je nezahteven, dvogovoren oz. dialoški, in dolg kvečjemu nekaj replik. Apriorni tekst je za komiko lahko zelo velik faktor ustvarjalnosti.

Trenutno delam na faksu tri produkcije - eno redno oz. A produkcijo, torej tisto, ki bo v končni fazi štela za izpit konec maja, poleg tega pa še dve B produkciji. Eno, ki temelji na kratkih zgodbah Franza Kafke iz zbirke Babilonski rov (Zbirka Kondor, MK), in drugo z naslovom Prekooceanski let, ki jo bomo po tej Brechtovi predlogi delali s slovaškim študentom režije (4. letnik), ki je v Sloveniji na AGRFT na izmenjavi vsaj en semester. Ako bode več, bomo videli.
Saj bom še kaj napisal naslednji teden, ko, upam da, ozdravim.