Satie in Jesih imata tudi urnik

Sveže stisnjen domač jabolčnik počiva v steklenem vrču z visokim, ozkim grlom. Mravlje lezejo ven, ampak ti tega ne vidiš, ker stopaš skozi podolgovato kuhinjo v temi. V sobi, kjer si postal zatem, je v vtičnici zataknjena velika vešča, njena krila so v barvi somraka napol prosojna. V tisti sobi je umrlo dvanajst tvojih pradedov, medtem ko so njihove žene odšle kak mesec prej, neopazno, iz hiše, na dolgo pot. Razglašeni čembalo je ravnokar premolknil, predirni zvok njegovega odletelega pedala se je izgubil za gotsko grlo hišnega služabnika. Stenska ura si na dolgih tramovih, na katerih je grajen hodnik, izmenjuje očesne zareze s staro, samostoječo mehansko uro, ki stoji na drugi strani in kraljevsko guglje svoje zarjavelo nihalo v obe smeri.

Ni naključje, da sem uvod v legendarno Serlingovo serijo "The Twilight Zone" v glavi prav zdaj povezal s partituro "Dracula" Phillipa Glassa - napisal jo je za prvega zvočnega, ne pa tudi glasbeno podloženega filmskega Drakulo (režija Tod Browning), Belo Lugosija, letnik 1931. Sliši se kot "Chateau Latour", pa je veliko starejše in veliko bolj rdeče. Groza je orumeneli pakt med senco hišnih zaves in česnom nad pragom. Stroki česna se zibljejo, ko pride veter izza vogala, kamerman pa še kar stoji in čaka. Film potemtakem kot lovec tistega, kar preži med zrakom in praznim prostorom.

Najhuje je torej, če se voziš v avtu, tvoj sovoznik se obrne stran, se zazre čez okno, in ko ti vrne pogled, je namesto njega nekdo drug. Še bolje je, če se ti to zgodi tako pogosto, da tudi sam ne veš več, ali si z zenico zavil v stransko ogledalo in se od njega odbil ven iz avtomobila ali ...

Vse se po malem povezuje. Morda bo sila medijskega opija in ljudomilega protipedofilskega zanosa v naslednjih tednih pokopala Romana Polanskega, prav tako avtorja, ki se je v prikriti predrznosti spoprijemal s prepovedanim. S kitajsko četrtjo, s Sharon Tate, s trinajstletnico, z genocidom in - s krvosesi. V sobi, kjer sem zdaj, na primer, jaz, zdaj, radiatorji puščajo natanko tak nenačrtovani, dobesedno atmo-sferski šumot kot je óni iz Schreckovega Nosferatuja (1922), a o vsem tem sem nekdaj, nekje že govoril. Mogoče ravno v prejšnjem spisu. No, Polanski se je v svojem Plesu vampirjev ovedel v davni sen. Igral je naivno, celo na izgled preprosto vlogo mladega popotnika, s kostumom nikogar manjšega od mladega Lenina. Po zgodbi je zašel v eno tistih transilvanskih vasi, kjer po mraku vsi čemijo ob peči, stikajo svoje z volno obdane gležnje in molijo, da jo veter ne pobriše s česnom z oknic. To in še cel kup krščanskih insignij, ki jih skrivajo za hrbti, človek ne more biti nikdar prepričan.

Kot mu je, Romanu, grof Krollock speljal prelepo sosedo v filmu in jo povampiril, tako mu je Mansonova tolpa na oni svet peljala prelestno Sharon Tate. "Vsi veste, kako lepa je bila, a le malokdo ve, kako dobra," je samo rekel novinarjem, ko so ga oblegali po hollywoodski večerni klasiki za časopise ... Sharon Tate se pod rušo ni izpremenila, njene fotografije so še vedno čiste kot dvojna osvetlitev Marilyn Monroe - in še bolj boleče lepe, morda pa se je povampirila deklina, ki naj bi jo Polanski pred več kot tridesetimi leti posilil, ali bolje, posilili so jo ravnokar, in sicer taisti, ki se puritansko obliznejo ob omembi slave in otrokofuka v istem kontekstu.

Končno vprašanje kratko: v ogledalu je srebro, v vodi voda, v steklu druga stran in v kavi tema. Katera podoba je prava, če te tlači mora in ni elektrike, da bi razsvetlila sobo?

Bodi dovolj. Kar sem hotel reči, je to, da se sedaj, ta izginjajoči vikend, trudim povezati misli, in mogoče mi pomagajo ravno taki polčlanki, vam pa dajejo možnost, da kaj vprašate in pognojite Kandidov vrt že vnaprej. Fosfatov in Zahodne Sahare vam želim.

Troje prašičkov je in ena sama opekarna Pragersko!

Skrajšaj naslov, a ne izgúbi pomena!

Župan glavnega mesta mi prigovarja, češ, kje se vozim s svojo lično koreto. In koliko milj na minuto prehitro! Moje prijatelje pa grabi za ramena, jih odteguje od malice na motorjih in jim rentači, češ, tukaj je pešcona, diletantje ...

Še vedno se vozim s kolesom, ščipljem točke v torišču, v osišču osmice. Do prve ledene trdnjave včasih ni drugega zvoka kot scefran piš med trdimi vrvmi iz železa. Senca se mi premika v časovnih odlomkih, prekinjajo jo jeklene krošnje, kratijo jo modre televizijske luči, ampak postave, brade, navkreber počesanih las ne zmore prekiniti nobena, še tako odmerjena blaznica. Medtem se ustavim in spoznam Japonko, ki je žena Slovenca. Ne vem še, kako naj jo sploh mislim, njo. Njega še manj. Lovim pravo besedo, ampak v telesu so vozli, tolikšni tovori krast se pno nad njimi ... Zgoraj, spodaj, neenakost v poljubnosti, izbor v skrčenem mnoštvu, tako da se od dolgega trajanja zamenja razpoloženje - zaradi ene same ure spanja ni nobene utrujenosti. Utrujen si, če spiš več od tega.

"Satrapije se bodo uprle," pravijo našiti generali, "zatorej naj Aleksander Veliki določi svojega naslednika."

"Kako naj ga določim, od Hindukuša sem se valja dolga nočna srajca nadme, v senci topega gorstva se obubožani dan premenja v bolj stabilno valuto, noč, odtehtano v živem srebru in mrtvem zlatu. Pojdite že od mene, nisem pravi," se izmotava.

Ko noč izgubi spanec, vzglavje izgubi glavo in rjuhe davijo svoje dolžnike. Koliko sem jim dolžan, to, no, to je bolje ne vedeti. Počutim se kot kužna, zgubana strjenka brez preliva.

Še kar kolo. Kapa obrnjena nazaj, ne sme rojevati vrtincev pod svojo arkado, drugače jo pomotoma odpihne na dno Ljubljanice, med stare meče in deviške krste šine, možem s steklenimi očmi v veselje. Poletela bi lahko, kapa, njen ploski lok zavit,

odgovarjaj mi ti sebi on tebi vsakikrat,

zavre mrakoben vonj, če ni dialoga. Človek zgoraj, nad nabrežjem, se počez sprehaja po zapuščeni pisarni, tipa za stikali, ki odprejo vid do zadnje sobe. Oh, kako sem pijan, ko se mi boči hrbtenica in se moram zabijati v steno, da lahko brez težav vadim naslednjo gledališko vinjeto. Potem pa moram razmišljati na kolesu, ker drugače ne pustim času blizu. Kdaj me bo že ugonobilo, to bleščanje štirih črnih sten, kdaj bom gotovo dojel, da je to edina stvar, ki je niti malo ne morem nadzorovati in nad katero bom do konca življenja samo izgubljal oblast.

Sem nedavno usmrčeni kralj živali.

Zdaj - dalje.

Kaj se je zgodilo ponoči

Kaj se je zgodilo ponoči?
Pokopali so starega služabnika, ustoličili novega.

Ko je prvemu padla sveže vezena, svečana obleka na ramena, so zadrhteli mnogi členki, dotedaj še mehko v molitvi, in še trdneje stisnili dlani, da ne bi iz oči pogledale izdajalke. Za nikogar joka ne puščam iz žlez! Od zdaj naprej bomo delali vse novo, je rekel po prvem vzponu na prižnico, začenši s travo, dokončan v večernem pritrkavanju. Ko so se vmes zahvaljevali bogu, da je srečno živel in umrl drugi, njegov predhodnik, niso pomišljali, krepki očaki in krevljavi pohabljeni proletarci so čutili dolžnost do usmiljenja. Ženska stran prepada je trpela

še toliko bolj in jačje navzven. Usedel sem se na posteljo in iskal tisti psalm po celem svetem pismu. Našel sem, oba, ne vedoč, da sta dva, dva psalma, ki ju je stari pastir vedno mrmral zase pri vsaki daritvi, kjer je manjkalo petje starih ženic ali kako drugo dretje. Nenadejanosti že zdavnaj ni več v tem, v branju zlato obrobljenih bukev, v pridiganjih strogih stavkov in opominjanju osamelih rutastih mamk, pa vendar se vsaj sliši kot neka temeljna barva, ton, ki ga lahko počasi daviš in ga imaš vedno ob sebi kot star, trpežen obliž na vse nejasnosti.

Na desni, v stranski ladji, berejo preroka Amosa in pisma Timoteju, berejo tako, da se jim čeljusti sesuvajo v grla kot kuhane hruške, berejo z novo taro na tehtnici. Tudi oni si nekaj časa ne bodo opomogli, da je čas prešel svojo mero. Na levi, v kapeli stvarjenja, delajo iz sebe Jono v velikem fašističnem kitu, piratski kitolovci si od veselja sami iztikajo punčice očes in se odlikujejo s črnimi zaplatami. Manejo si roke, ko se puščica šibi pod težo kovanega razkošja.

Na kateri strani sem že sedel? Levo, desno v sredini... Ne spomnim se, od teh sanj se ne spomnim ničesar, razen ritmičnih besed tistih dveh psalmov.

Sem pa našel izjemen portret nekega pevca. Če koga zanima, mu bržčas izdam tudi njegovo ime.

Začneš zares sanjati, ko jutro ni več jutro in dopoldne dobiva svojo navpično smrt v zenitu? Takrat te zazebe, naravnost zmrazi po zapestjih (žile uplahnejo in se delajo, da jih ni!), spomniš se na Tove Jansson(in na njeno moro, kako kot lik iz risanke lazi po travniku in ga spreminja v požgano travo - referenca!), na Walterja Cronkitea (tako to gre, ko odide, ostane ikona, za večno na obisku - hvala CNN novicam na RTVSLO v začetku devetdesetih!), na vse odvečne podatke o tekočem sumo prvenstvu v Nagoyi... Prefektura Aichi, gimnazija, doh-yo. Saj bi še bilo o čem žebrati, ko ne bi spet zmagali nezlomljivi Mongoli. Kot da bi s padcem s konjev dobili še tisto nekaj živalskih mišic, ki so se prej skrivale za goldovsko gubo, prekleti ... grlosopci. Kaj sem res edini, ki ga zanima sumo?

Nekega dne vmes sem se držal za vzglavje kavča, da ne bi padel v črni prt, ki mi je ležal pod nogami. Trudil sem se premakniti, ampak ni bilo možnosti. Ampak to ni med


Mar je krivo ogledalo, da se zid premika? Ali moj zašiljeni las, ki mi sredi nosnega grebena odganja muhe? Saj vem, Heine je prepogost, da bi ga človek kar tako tjavendan jemal za svojega in se norčeval iz njegove poezije, pa vendar - zakaj so ogledala v prostorih? To je vprašanje današnjega dne. In pa to, zakaj vedno več sobratov novoštiftarjev zapira svojo besedo sebi, kolikor že je naključna in nič prida Nobelove vredna.





Zdaj pa še nekaj nedavnega. Nikogar ne zanima, pa ravno zategadelj:






Najprej greš mimo kot začaran las, tiho stopaš, samo profil je,
celo ta postranski uvid je zakrit z baldahinom.
Dolgo je, kar si si spletla kito ali si poravnala nos.
Ampak gre še za nekaj drugega, vedno gre tudi za to,
kaj bi v istem trenutku rekla Salman in Kazimir, kakšno kavo
bi od razburjenja polil tvoj Josif, bi bila srečanja obraznih mišic
mojega prijatelja iz gibljive galaksije ljudi bolj nazorna, bolj priučljiva?
Dobro, se ti zdi, da govorim o pesmi sami, ki se použiva z istega mesta,
kot jo gledaš zdaj, ko me vidiš v hrbet in pričakuješ, da bom manj
neveden, komu seveda mar, kaj in kako rečem, samo da zadostuje statistiki.
Prediranje tkiv, pravi oni. Josif si še zdaj briše polito Etiopijko s kolen, bog prizanesi njegovi trmoglavosti. Sladki so stihi, ker so neurejeni kot cerkveni brezovi drevoredi. Si vedela,
da se takrat nisem zares poročil, takrat, ko sem bil še manjši kot zdaj in se je s cerkvenega
zvonika videla zamrežena savana. Nisem videl levov, kako se motajo pod akacijami,
skrivaje hrbte v plešasto travo, ampak bi se bal, kot se bojim zdaj, zdaj so me poslali,
pojdi, glej, moraš prijeti tega grivastega za brado in mu udomačiti čeljust. Samo
potem bomo lahko speljali naftovode po tleh, brez pločevinastih oblog in znakov strupenih barv.
Prizanesli bomo kulturni pokrajini, mi pravijo. Jaz bom zdaj prijel tega leva za čeljust, gospodje, tebe, ki sestopaš s kolesa (ali se morda podajaš nanj, nisem dobro gledal) pa za krilo, da bo frčalo
perje starih dni, albumi se bodo s truščem odpirali in kar sami polagali svoje slikovite
žare na kompostnik. Spodaj že detelja žene, ljuba moja, pod tvojimi plavalnimi kožicami redke kislice izpod betona, na Salmanovi glavi naglavni greh, na bradi Kazimirjevi poredne kljubujoče
vetrnice. In potem je Gregor rekel, da so vetrnice samo prehodna oblika, da je drevo, ko umre,
še vedno tam in vrba sploh ne more skozi sekiro, tako kot bi rada in blabla. Krohotam se
na tiste nizke knjige, ki jih spravljajo v bavarske knjižnice, zato da jih otroci predelajo
do svojega trinajstega leta in nato utonejo v penastem ječmenu in strastni nepotrpežjivosti.
Veš, kako izgleda strastna nepotrpežljivost? Gleda od obeh strani, kot Janus iz Rima, kot Inkognito
očala Bennetonova, samo reklame so še ostale, vse razen tega si ti, zjutraj podnevi ponoči je želodec prazen in nenaseljen, še hainaultska kosa bi se mu zdela odkritje margarine in nobel
zajtrka. Salman, Josif, Kazimir, modro molčeči, vsak za svojim pisalnim strojem, o, vračajo mu, krč za krč skozi členke, vsak svojemu najljubšemu tipkalnemu kričaču. Ne skrbi, njih je druga skrb, bolesti izgotovljena bera, nespremenljiva. Sanje o tebi pa se menjajo, skozi minute in včasih
tudi na manjše enote krotovičijo nepoštirkane prte in listja polne predalnike. Zato je vrat upognjen, ogiba vajen in volhak. Zato te danes nisem pogledal, ker je bila tvoja ustnica posredi
razklana in dvomljivega prepričanja, koren nosu pa vse preveč ugankarski sfingi za sestro snubeč. Hitiš, ti tudi? Se kdaj ustaviš? Niti ne, korak je potreben, ni pa nujen. Lažje je potovati s podzemno kamelo, kakršne delajo Briti. Rad bi zaključil















No, tole pa samo tako, kot huronski izrezek iz dnevnega spletarjenja, ki me nasmeji ob vsaki reklami za akcijsko znižane melone. "Keep it real," so mi rekli.

Najprej morate z nožem v melono narediti luknjo, ki bo primerna za vašega korenjaka. Primerna luknja je nekoliko manjša od obsega vašega penisa. Odstranite nekaj sredice, vendar ne vse. Večino pustite noter. Igračka je že skoraj pripravljena. Če se želite res počutiti "kot doma", jo morate le še pogreti. To storite preprosto tako, da jo daste v pečico za nekaj minut.

Preden vanjo vtaknete penis, se prepričajte o temperaturi v notranjosti. To lahko storite s prstom, kar pa ni najbolj zanesljiva metoda. Če želite biti resnično prepričani, izmerite temperaturo s termometrom. Primerna temperatura je tista, ki jo ima nožnica v času, ko je vzburjena. Takrat temperatura naraste za kakšno stopinjo nad povprečno telesno temperaturo. Preostane vam le še, da v melono stisnete nekaj lubrikanta ali otroškega olja in se prepustite vagini, ki ste jo ustvarili. Zaprite oči in fantazija se lahko začne.

Sprejemni eseji

Rokoborcem zahaja sonce. Potem pride nekdo, ki ima vsega pet let manj kot ti, te vrže na tla v neki nenadkriljivi novi veščini in si te podredi v klečanje za dolge minute. Zvonca ni slišati. Rokoborci takoj vejo, komu je klecnilo koleno, komu so se iztaknili komolci. Njihov napol sintetični organizem mora registrirati podatek, nadčlovek mora predvidevati iz instinkta samega, takorekoč v prihodnji preteklosti!

Vprašanja nato ostajajo kvečjemu nogometnim sodnikom, tem vampastim kegljem, ki tvegajo verižni pogrom nižjih slojev, kadar spreminjajo ravnovesje stavnih kvot, gugljejo ulomke iz sekunde v sekundo. Ampak jaz nočem igrati robotskega nogometa!

Bomo videli. Mogoče se čas ne premika tako hitro, kot smo ga določili in zaprli mere njegove pražnje obleke v nek atomski urad.

Nazaj h gibanju - državna liga ameriške države, imperija sodobnosti, si rešuje tekme z nemogočimi streli izza oglavij visokoraslih črnskih božanstev. Belci kobajagi ne znajo več! Razpustite torej čete in pustite androidnim vseznalcem, da zasužnjijo člen naključja do kraja! In spet bomo obstali, lepoti bo prizanešeno, ne bo ji treba vstopati v našo televizijsko resničnost.

Tukaj je zgled, kako ohraniti za bisago patetičnosti, a se obenem vprašati tudi o ozadju zgodbe in o razlogih, zakaj bi kdo hotel spregovoriti o tem (pluse in minuse na stran):

__________________________________________________

__________________________________________________

Ravno pred dvema tednoma sem se posvečal stranskim projektom (stranskim kot so stranske npr. bočne bezgavke, periferija pač, a vitalnega pomena), ki zgledno vzpostavljajo vse stereotipe slovenskega srednjega sloja (sociološko, predvsem pa geografsko - priseljeni ali narejeni meščani), s katerimi ta sloj izgleda kot retrovizor italijanskega operaizma. Naenkrat trčijo srednji, ne dokončni ter polprofesionalni interes, skupaj od-rastejo v PR predstavo za razširjene babice in strice ter njim pripadajoče tazaresne, zlikane izvidnike. Kakšno dvoumno veselje - stopnica deklici (lahko je tudi kak efeb, ni sile) umetnosti, ki naj bi segla izven skočnega, zgolj nedeljsko-obrtnega poigravanja s sabo? Razlega se vesela godba, stojiš na vratih mimobežnega odrskega dogodka, uživaš v jagodah z vrtov pragozdne notranje dežele, ko smukne mimo katoliški brat srednjih let, ki te najprej kak hip samo opazuje. Na lepem vljudno poprime za besedo z "Bogžegnaj!", ti njemu avtomatsko sprožiš "Hvala!" in že jo skupiš. Brat ti namreč vrne z majcenim, a razumljivim zmajevanjem z glavo. Pomisliš.

Na drugem koncu mesta, izven torišča preživetih domačij, sekava poti s starim prijateljem. Smeji se mu. Ves prežet od žlahtnega smeha izdavi zgodbo: njegov znanec je pred 39 leti nosil Titovo krsto v Hišo cvetja, nadalje - kako se mu je zatikala ob betonske robove odprtega sarkofaga, vsakič ko jih je, nosače, zafrknilo ravnotežje. Zgodba je bila podobna skledi razlitih višenj ob junijskem vzhodu sonca. Tito je bil namreč brez tiste nesrečne-fantomske-amputirane noge, pa se jim je kotrljal po ozaljšanem zaboju kot kaka neuravnotežena politična revija.

Za vzdihovanje še zdaj ni časa, nikoli ga ni bilo prav dosti, eee... Pravzaprav je bolje tako. Vsemirski potop sončnih žarkov obljublja izris novega kroga, zgodaj zjutraj, čeprav ponoči otroci ne smejo igrati nogometa ali se iti zdravnikov na zapuščenih dilerskih igriščih; čeprav podnevi taisti otroci ne bi smeli hoditi več domov iz šole. Naj ostanejo na štiri oči z vsem obstoječim, ponoči naj bo nevarnost učbenik, kako ubiješ leva z golimi rokami - podnevi naj bo nevarnost novega, čustvenega ali eksaktnega znanja, naj po mili volji odlepi vetrnega zmaja od tal, da se doma pamžem nič več ne bo kuhala juha ali pražila včerajšnja polenta. Do snidenja, spanec, do snidenja, starši. Čakaj malo - je to nov koncept? Vsekakor ne, bi ga pa uporabil.

Patološka narava moje obsesije (ha ... dva minusa na kupu ... celo rimata se) me sili v to, da vsakih nekaj mesecev spoznam, kako je moje telo umrljivo, ne da bi o tem posebej razmišljal ali se udinjal publicističnim traktatom. Primeš delček kože in ga posvaljkaš med prsti, očediš z njih plast zemlje, konec. Zarežeš z dlanjo v spoj svojih rebrnih polut in siplješ vdihe s svojega telesa, izganjaš izdihe, poganjaš nestrpnost in gnev. Učiš se zlogovati gorate besede izumrlih jezikov, tiste zabeljene, ki so namenjene kraljem za razloček od drhali, vedežem za imena v niču, ljudem za enostavne enačbe. Kako malo je treba, da zares postaneš razbrazdano drevo ali napol pogrizeni klobuk jesenskega gobana. Majhen preskok genoma. In suha salama, da ti čudovite nagravžnosti prehitro ne otopijo. Smej se samemu sebi, saj ni tako zelo narobe, dokler si sam.

Nič ni bolj mehko od zaraščene vmesne poti, mrtica velikih rek, precejalnik velikih greznic. Svet je čokat in čuden - na enem kraju stoji sključena krčma za igralce, na drugem koncu urejena hiša človekove samozavesti.

Sprejemni izpiti

0) Zakonski jarem, telege in ojesa. Selim se, znotraj prestolnice. Če me kdo išče, naj mi pošlje pošto na vitanje@noordung.vesolje.net . Ker se lepo sliši, bom rade volje prebral vse zahteve.

1) Tvegam, da me nihče več ne bo poslušal. To je kot damin gambit proti M.N. Talju, kot bi kakšnemu malemu zlikovcu nastavil petrolej v hlače in bi jo plamen neopazno ucvrl po zažigalni vrvici. Uf! To bi bilo šele grmenja in treskanja. Bilo bi improvizacija Fazila Sayja na "Turški rondo" W.A. Mozarta, bilo bi brezupni poskus zmikavta, da postane zaposljiv še pred tistim stasitim robotom, za katerim stoji v vrsti na zavodu za razdeljevanje dela.

2) Zakaj bi koga še zanimalo poslušati radijske igre? Zaradi zvoka me začne upepeljati maska, še živega, začnem se prekopavati s slo. Naenkrat se znajdem sredi plesa, pijano nemočen, osamel pred obujeno - ne! - samo ponovljeno slastjo, pred goloto, ki bi se nikoli ne bila hotela nehati. Saj jih potem mnogo poreče, da tudi v gibanju lažem in natepavam vzorčke, ampak se zvesto upiram takšni nečastni zablodi. Videz in resnica si vendar ne moreta biti tako do kraja podobna.

3) Že dolgo nisem napisal pesmi, v kateri bi se pogovoril z nesmislom in z nočjo, ki pušča same tudi najbolj vztrajne. Naj bo ta uvodna.

O VLADARJU IN NJEGOVIH NORCIH

Kje si, kralj Komágene - ne boš menda bežal pred zaklenjeno roko?

Skrij se, daj, med kapilarami mestnega osrčja, če znaš.

Posedi se na rob prekatnih soban,

polnjenje in praznjenje v izmeničnem kliku,

v separejih se opazujejo ilegalni zaljubljenci,

tam postopaj, da boš zmogel obdržati ljudstvo.

Samo na sukancu, ne na na galjotski vrvi!

Vi se pa ne smejte, ko vam roke objemajo usta.

Oddajte scenarije za svoja življenja!

Naj bodo obscena in nevarna pisanja,

drugače nikdar ne najdemo konca klobke,

ne spletemo buhtljastega jopiča za domačo rabo.

Zaljubljenci z zamudo vlagajo poznojunijske češnje,

arheologi cmokajo odmeve drug o drugem,

na glas si berejo v kleteh pod Aleksandrijo,

od njihove sape dolga pisma rumenijo iz spominjanja

ven, ven na sonce pa si ne upajo obnemogle črke. Neodločeno!

Že zdaj lahko le visijo s stropa,

da kralju ni treba nazaj

v zatrpani, založeni čas.

Kam sem vtaknil svojo uro? Kralju ni potreben odgovor.

Za odgovor se spogledajo poljubljena mlada ramena;

arheologi nemo stokajo iz nizkih batiskafov,

vsi vijejo roke in si izmišljajo šale,

zvok ne leta več nikamor, zato pa je naš

kralj opustil svoj veliki načrt

in znova zapičil svetilke nad krvavo areno.

4) Sanjal sem gledališkega režiserja (intervju z njim je v predzadnji sobotni prilogi), kako vstopa skozi navadna, niti starinska niti moderna vrata v majhno sobo, vso obloženo z belimi keramičnimi ploščicami, v kateri ni ničesar, niti kljuke za obešanje plaščev ne. Samo en srednješolski stol je postavljen na sredo in on ne pogleda nikogar, ko počasi zapira vrata za seboj. Kaj bo počel v tej sobi?

5) Videl sem teleloga in superkozmista (njegovo ime najdete v asociaciji avtonomnih astronavtov), kako v glavi še vedno nosi svojo skico in izris ideje, večje od njega samega. Čeprav je že on precejšen in ko hodi po ulici, se okoli njegove glave lahno izprehajajo drobni sateliti, on pa jih odganja in se usredišča na po eno misel naenkrat. Kaj bo z njim, ko bodo misli zapolnile orbito in z vso težino planile navzven, da ne bo več ene same na spregled?

6) Taka vprašanja so mi rojila po glavi nekega lepega junijskega dne. Nisem si odgovoril.

7) P.S.: Vsaka točka je okrajšana za iracionalni zgornji del ulomka. Da je vreme bolj jasno.

Preden pride do ponedeljkovega kosila

Spanec, tisti pravi, po katerem se človek zjutraj zbudi in si reče: "Frdamano nazaj, pa imam spet sanje za vpisati v svojo majceno beležko!" je res redka dobrina. Vmes plešeš vzvratnih mišic kólo in si domišljaš, da ti gre vse kot po margarini. Najlepši je tisti del, ko zjutraj ne potrebuješ paracetamola ali acetilsalicilne kisline, ker to res rešuje življenja samo neutrjenim, tistim, ki bodo brez dlak ali ustreznega spolnega organa pokopali zadnje ostanke naše civilizacije. In to ne bodo Mikene, za katerimi bi ostale zlate posmrtne maske, niti ne bodo jaški knosoške kanalizacije, samo en velik, nespodoben madež v kolobarjih novonapihnjenega sonca. Treba se bo preseliti, ljudje; saj je enako, če otrok ob rojstvu sekaje, predirno veka, kot če v sunkovitih šumih hlasta za zrakom na hladnem rdečem planetu. Ni atmosfere? Je pa dobra barva, bagru in vsem monarhičnim tkaninam v poklon. No, nazaj k deci - tudi otroku lahko mirne volje vzamete kisik, ki mu pripada, če se tako odločite, že kar tu, na modri frnikoli, in marsikateri že pridno tare svoje členke na rokah ob tej gnusobni pomisli, ampak končna ugotovitev se zafanfari takole: če se je treba potruditi za poštevanko, prvi poljub in bombažna vlakna v obliki denarja - potem lahko napravimo tudi umetno atmosfero. Nič ni nemogoče. Če bo moral v Pragi snemati Kubrick, naj bo to. Samo da bo upanje naraslo kot sam presvitli rižev luft. Mogoče potrebujemo samo novo vojno, čeprav bi ta bržkone prej rodila novega Brechta kot pa spodobno naselbino na zadnjem planetu pred asteroidnim pasom.

Pas, mislim, ej, kakšen pas nas to zateguje? Ob tem se spomnim še na ezoterični nauk, da bi bila za človeka najboljša obleka iz enega kosa. Poenotenje snovi, poenotenje anime. Kdor si je to izmislil, se očigledno nikdar ni pečal s katero od modnih tvrdk - pa tudi za domači pralni stroj rudarskih družin se ni brigal. No, to samo za omet.

Nazaj k vstajanju. Jutro, ki ga dočakaš tako, da se za pol ure prepustiš svetlobi, ona lazeč svojo osemminutno astronomsko enoto pač preklemano uživa, je ravno enako kot strmeti v cesarjeva nova oblačila. Čeravno te ne boli niti zob niti nimaš moškega kamna v hlačah. Mnogo tistih, ki so se ponoči zelo blizu, v sosednji kuhinji, slekli in podrsali gumene podplate po politih podih plesnih, gre zjutraj na laboratorijske vaje ali na kako razpredelnico; mnogo tistih, ki so se oblekli, preden jih je ujela zora, zdaj gostuje kot leglo ujed v moji glavi, polni slanih kristalov, ki se eden z drugim trejo na ionske iskre. Vsaj dekoracija se je obnesla, če se je že jeziku preveč podaljšal jezik.

Jutri oddajamo svoje "zapiske iz sanj" - in ponosno ugotavljam, da sem imel vsako noč, ki sem jo prespal, kaj napisati. To pomeni, da vsaj tisti jaz, ki mu ne dajem dihati, živi svoje življenje naprej, brez namišljenih koncev ali zastojev na cesti.

Ponoči so me preganjali trije visoki stvori, vsak je izgledal kot v časovni trajektoriji upognjena stolpnica iz ozkih, vzdržljivih tvarin. Poleg njih sem sanjal eno zanimivo uro, kakor zadnje čase vedno nekaj zanimivega razčetverjam čez polego mraka o številkah, največkrat o številkah časa. Zadnjič je bil moja merska enota Boris Kidrič (ki se je vzel iz nevemkatere samoupravne doktrine inu jazbine), danes pa srednjebutalski čas, to je: zamik za osemnajst ur. Pri budilki?!" je neke noči sanjal Allen Ginsberg in preklinjal, na glas: ves Liliput, zgodbe Daniela Defoeja, celo kratke aforizme Petra Ustinova. Samo zato, da je lahko kričal njihova imena in se ukvarjal z zvočnostjo arbitrarnih znakov - imena, imena, imena. Obča, krotasta, ponosno doneča - isti šmoren. Pa če je tudi kakšna rozina vmes.

Potem so prišli, ko je ta Allen Ginsberg, ubogi bradati prodajalec rož, kričal le en dan predolgo, krvniki, in mu zabičali, naj se skloni čez ogobanjen bukov štor, da bi mu bolj ročno odrobili glavo. On je zrl vanje kot zaljubljeni bacek, mežikal skozi roseče kaplje, moledoval, si želel nazaj preteklosti, ampak ni vedel, da je filozofski diskurz prosjačenja ravno v tem, da se znaš pohvaliti, postaviti navpik kot kak majordom in delati, da je tvoja koža levitanov trebuh, tvoja glava pa tvoj nezmotljivi komandni modul. Potem ti ga pač ne odstrižejo kot zadnjemu trafikantu, ampak ti, to že, zavoljo užitka in na splošno kar tako, polomijo srčna vlakna in prodajo srčevo damo. Asa pa lahko obdržiš, da se mimoidočim hvališ, da si nekoč poznal pogansko komunikacijo med ljudmi. Ker danes, je ugotavljal Ginsberg, gre bolj za ekonomijo, tudi v poljubu ali dehtenju pazduh. Vseeno mu je bilo in se je odločil, da bo odslej pisal le še stance in jokave haikuje.

Je danes en nesrečen dan. Zato da bo jutri jasno - na Veneri!

Navadna zgodba je

"Vprašanje o biti izven središča: Ko se znajdem na gledališki vaji, kjer je jasno postavljena ločnica med biti opazovan in biti izvržen, zavržen, vsaj ta ločnica, druge so zamegljene in nejasno v ozadju - ko se znajdem na takšni vaji, se sprašujem, ali je gonilo sveta entropija razbitega vrča ali Vrba V. Gregorja Strniše. Mar mi je za dolge sivi miši, še manj me briga njihova mehka dlaka, ki bi jo v času kuge zlahka zamenjal za podganji kožuh in stisnil svoje sprožene pete tembolj trdno k tlom. Česa vsega mi še ni mar? Za resnične zgodbe in filmske komentarje, ki se skrivajo pri nekaterih piscih nalašč v fusnotah, pri drugih pa štrlijo ven iz glavne njive kot černobilska koleraba. Dovolj je, da si zadovoljen s sabo, malo bolj nasloniš svojo gravitacijsko konstanto na pedal in padeš pod kolesje zloščene limuzine. Brez strahu, onega drugega bo zanimalo samo tako dolgo, dokler mu bo na duši ležalo kamenje angine pektoris in dokler bo njegova zdrava noga raje malo oklevala, preden bo pohodila plin. Komplicirano? Wait 'til we get there, tu smo šele v povojih, tako tesnih, kot se za Uralom povijajo včerajšnji novorojenčki. Besnim, ker je moj prenosnik brez žice, brez signala, opeharjen za ugoden veter, oropan sidra in Panamskega prekopa.

Bachova Chaconne in Nathan Milstein. Zdaj bolj razumem, zakaj se je "naš veliki avtobiografski literat z razletelimi zobmi in še bolj razfukano frizuro" razsrdil in rekel, da je Bach dolgočasen. Če pogledaš bolj nazorno, je BWV opus umetnina iz dolgega (daljnega?) časa. Kaj to pomeni, bi bilo treba raziskati, a za raziskave kronično primanjkuje časa, seveda ne bo noben institut dajal abotnih, potratnih vinarjev, da bi se kdo spuščal v raziskave dolgega časa. Visokoleteči stroj opravlja svoje, vse je v promociji, umetniki se razstavljamo, znanstveniki sestavljajo nazaj, oboji delujejo v imenu slave in vseh njenih cefizljev, lopovščinam ni in ni konca. Verjetno je za izpevanje umetnosti in premočrtnost znanosti kriva sedemmiljardskost, ki nam že zliva vrelega olja dol po pasovih, da se gremo, dnevno, eden z drugim nekakšno samovšečno oljno rokoborbo. Kot da so nasprotihodeči ljudje naslikani in da smo mi edini, ki smo se s kablom vred potegnili iz samodejne matrike. Dosti nažiranja.

Vikend me pričakuje, z njegovim približvenjem se veča čisto poltena naslada nad enim od koncertov stoletja nič - ampak tudi to veselje je plod nekega drugega rojstva, sadež nekega zdavnaj obranega drevoreda junijskih češenj. Junijske češnje so najslajše prijateljice jezikov, to samo za mimogrede. V nedeljo ima blizu nas koncert utelešenje enega od glasov religije, če vzamemo "religijo kot nenehno premišljevanje o bistvenem" (kot pravi ateisti). Kar je huje in rahlo nenavadno, je to, da njegova hči poje bolj po moško od njega, obenem pa je brez svojega "ženskega" očeta brez vsakega temelja in sploh nepotrebna. Kako sta torej zares odvisna glasova moškega in ženske? Naravnost, po liniji ti-vihtiš-pesti-in-omogočaš-jaz-pa-dajem-smisel-razumem-in-vzgajam, hja, tako pač ne bo šlo. Vsaj v primeru Alima in Ferghane Qasimove ne.

Neki baltiški fotograf, rustikalec, je naslovil svojo fotografijo Pomladne sanje. Kako omledno se to sliši, ko se taka velika stvar dahne v jeziku Brižinskem! Vernal dreams, po drugi strani, kot se v izvirniku glasi ime te čudežne slike, pa že odmeva kot polfantastični ep o golotrupih mečarjih, ki so umrli s prihodom puške in pomehkuženega ubijanja. Vernal dreams kot zadnji prizor iz poglavja o resnični slavi, konj kot Janusov pogled naprej in nazaj, mimetični abecednik razločenih prostorov v podobi pa kot slovar pojmov stika ... in nenehnega spoštovanja razdalje.

Voda za pitje, nad katero visi tabla "colored". Louisiana, New Orleans, Chicago - koga briga. Zakaj nam lahko o enakosti in o pravici vmešavanja vedno znova pridiga dežela, ki svoje cvetoče lutke postavlja v svoje opravičilo? Zakaj bi konec koncev morala pridigati samo ena dežela, ostale pa ležerno drnjohati v parterju, kjer se ne dogaja nič, razen da leti draga, razkošna slina z visokega oltarja? Pravica, z resnico vred, ni imela še nikoli ene same prižnice, bog mi pomagaj, kako koristno se zdaj počutim. Ni nikogar zgrozil vizualni učinek črnobele fotografije, ki kaže vojake, kako bodo zdaj zdaj nekemu n.n. odklopili glavič s telesa? Moški, ki je že tako ali tako na posnetku kakor brez glave, nima izraza in ne premore imena, obrazi okoli njega pa so obešenjaško prepričani in prav po heretiško očitni. Saj ni važno, če pade nekaj glav, še vedno imamo nudistične plaže in stalno orbito okrog Sonca! Tudi jaz mislim, da ni važnih nekaj glav, kitajsko zelje ali indijski oreščki, vse skupaj je samo še en zaboj dostavljenega blaga. Pozabite na murve in na metuljaste tkanine iz neznanih dežel - blago danes pomeni samo še blago in tudi trdna snov, najsi bo osmij ali aluminij, ima svoj rok trajanja. Samo zato, da bi tudi stvari spomnili, da ne bomo večno z njimi," si je mislil vajenec Janez, ko je na Patmosu sekljal ovčja pleča tako, da bi jih lahko razdelil med množico, pravično. V Janezovem času namreč že govorimo o demokraciji. Ljudstvo naj vlada, saj kdor sebi krati svobodo, nima pravice vstati in oporekati.

P.S.: Puščati rože po nabiralnikih, onih, starosvetnih? Ljudje, to res nima smisla. Zapacana pljuča tvojega sprejemnega organa morajo, morajo ostati čista, da boš lahko še s kom vdihnil, saj veš, ko pride jutranji prepih skozi dotrajana gotska okna.

Korespondenca

Ti.

Sem v svoji uri. Slišim  dvanajst omaščenih zobnikov, kako se iztezajo čez sveže prebeljeno steno. Večji in manjši si ne dajejo različnih našitkov. Kazalci, ne morem verjeti, ožemajo dolgo krilo svitanja, zašijejo suhi opoldan in potem sušijo od popoldanskega čaja omočeno spodnje perilo polmraka. Medtem zobniki tarejo pozeble cunje brezdonih bardov med svojimi ostrimi koti. Vriskaj, prevejani jebež, napravi si pulover iz stolice, da boš preživel zimo, poletje že odhaja! 

Nekoliko zdelan sem, po podlaktih se mi strja grešni cement - zakaj? Za nič. 

Preživel sem deset eonov na nekem ... predavanju. V zaodrju! Predstava taka (prekleto, kaka?) nima ponovitev, zato pa zložno razgrinja vse: čudovito poparjene terme ter kup gnoja, ki brbota pod njimi. 

Prvič - Spregledal sem v mnogotere reči, samo skozi besedo, skozi nosilni glas. Drugič - ostanke sem znova zavil v tanke sloje vrtnarskega papirja, da se skuhajo sami. Te prve zmesi sem prežvečil tam nekje za nojevo jajce, no, seveda nisem stiskal butice pod pesek - vseeno pa sem, zategovaje svoj pas ob koščene boke, izbljuval drobtine drugega. Nedvomno dosežek. Užitni scenosled večera in njemu navdahnjene noči se je tako izmaličil, da ga niti po dentalnih kartotekah ne bi več ... Hja, predavatelj je imel tudi svojo zobno biografijo s seboj, tako naravnost je bilo to.

Pogrešal sem te na katerem izmed sedežev, še najbolje kje spredaj, čeprav bi bil ravno tako presenečen, kot sem zdaj nad tvojim pismom. Mogoče potem ne bi poslušal - ali bi slišal zares samo avtomatski govor, brez razmišljenih halucinacij, da si zraven? Če hočeš, ti povem kaj več o tem predavanju. Zdaj te gotovo že prijetno pekli po hrbtenjači. Diski se ti sesedajo in Miron bo kmalu brez dela. Rodin pa na psihiatriji, ker, stari moj, saj nihče več ne misli. 

Na predavanju so se postavni nevroni z iztaknjenimi očmi ustoličili sami. Ne moreš jim, niti ti, preprečiti njihovega knežjega kamna in njihovega sramotilnega stebra prav tako ne. Zatekava se k ostrakizmu, saj mi je ljubo, kajti ni bolj pravične sodbe od tiste, napisane na zbitem kremenčevem prahu. Drobir, iskre, ionske vezi, nobene samoumevnosti, samo možnost. Pripravljenost naj konča med amoniti, blesavim načrtom za spomenik.

Sem prebral včerajšnji intervju z Jurijem Mihajlovičem Baturinom v Objektivu, prebral v svoji dnevni vmesni sekvenci, razmišljal, kako je njegova dikcija diplomatsko ostra, veliki zamahi čopičev ... a vendar je zgodba mestoma predvidljiva. Nebohodec! Nujno je - če si v opoziciji z tistimi, ki hodijo samo po naših in nič po skupnih tleh, potem je izštevanka jasna kot vreme izven našega planeta. Predvsem govori Jurij zelo neartistično, bolj ga čutim v pojmih: objektivnost, ozemljenost, obstojnost. Mogoče je to izkazoval samo ta intervju. Res sem ga hotel videti njega in slišati tebe, sem pomislil.

Telelog (naj mu nadenem stvarni psevdonim) je sin mogočnega vojaka in vnuk veleposestnice, pa kaj. Lušči odvečne stike od trenutka do trenutka, kot to počnejo na plantažah Kavčuka v Srednji Ameriki, dnevno. Je bilo tudi ta teden enako videti. Je to tudi moj problem? Tvoj problem? Najmanj je njegov. Treba je odvajati mrtve tokove in pustiti, da si jih pripoji avtocesta ali pa državna arheologija.

Berem revijo o filmu - tebe, pred tem analitika filmske glasbe, včasih še kaj, če utegnem. Se počutim ekskluzivno brez razloga. Da bi si kar aulos zatlačil med zadnja lica.

Temu, kar piše v tvojem post scriptumu, pravim bienalno navdušenje, morda ni ista reč, je pa princip domala enak. Pri terminu zame spregovori kronološka odvisnost, pri tvojem spregovori konstantno razcepljena molekula, a zagotovo je zmeraj samo ena molekula. Ne verjamem več, da si zavoženi čas opomore, razen seveda čez štirideset let, petdeset - morda brez sklepanja ali celo vitja rok napomagaj. Ker delujem drugače? Kako deluješ ti?

Veš, ko je Proces govoril o tem, da je glas razpoka med spancem in budnostjo... Kaj še! Lahko ti podkurijo pod srcem ali ščijejo čez brado. Zapeto neomajno sovražim tisti glas, ki me zjutraj zbudi iz sanj, kadar te sanjam, večkratnik tebe. Brezveze je razmišljati o negaciji. Mogoče je najbolje, da ostanem pri miru (neznani pojem?), ampak nisem preveč prekleto prepričan.

Povzetek citata:

Ne opravičuj se!
Spuščaj se v božje kolesje, kadar ni preostro!
O tebi nihče ne govori!

Vsi te hočejo zase!
Popolna ljubezen ni doktorirala iz fizike, morda pa je diplomirala. 
Starci so raskavi žametni vzglavniki za umivanje od zunanjosti upadle kože. Mladci so nepravilnih oblik in rogati.
Zaupanje ni samo egoistična podstat!
Post scriptum nosi vsebino ante scriptuma!

Hočem te, tudi kadar ti niti zaspati ne uspe!

Obdeluj svoj vrt, jaz ti dovedem dolgi valj z vodo, da ne bo samote. 

Ne vem, kaj je zdravilo!

Srp ali kladivo? 

Naj končam z antipozicijo:

Dva koncepta

1. Nesposobnost preiti časovno ločnico, prekoračiti tok nadzorovanega fizičnega eksperimenta. Amater bi si že zdavnaj odrezal glavo; profesionalec skrbi, da ne bi napak pristopil do svojih knjig, da se mu kaka zapoznela vezava Don Kihota ne zruši na tilnik in mu ne priskrbi subvencioniranega invalidskega vozička. Profi namreč misli na jutri, na svoji dve predavanji iz kontaktnih improvizacij, večerni poligon z ljubimko in potovanje v Tokio, kjer bo poševnookim fotoaparatom govoril o tem, kako se naučiš svoje obrti v štiri letih - in ne v petintridesetih, kot je to v navadi na Nipponu. Koga zanima, kako izgleda profesionalni igralec, kadar vadi, sam; ali bolje - komu pade na pamet amaterski igralec v zasebnem življenju? Terjamo odgovor.
   
2. Neuresničenost je posledica zavestne izbire med ženo in ljubico. Eno je, kar je počel A.P. Čehov v izdihljajih stoletja, ki se je nad smrtjo naslajalo. Drugo pa tisto, kar počne novorojeni odred ustvarjalne demokracije. Stoletje revanš ter drugačnih, bolj intimnih smrti, se je kot deviško rdeče vino noči skisalo med svojimi zatiranimi strastmi, jih ugonobilo - in vse skupaj objavilo v medijih! Mi smo otroci večopravilnosti, zaradi česar bomo odgovarjali.

Precej delni odgovor 1:


Zelo samo delni odgovor 2:


Važno je, kdo nastopa in kdo se izraža. Ali niti to ne?

Advokatura Ego

Postarane misli, ruski temačni basi, ki prihajajo iz oblih komor zamrznjenih duš, revnih duš, ki niti šala ne premorejo, da bi pokrile svojo vročično polt. Zakaj mislim tako enako, kot sem mislil še pet let nazaj? Prihajanje zrelosti, ropotavi salto naprej - in za zrelostjo pride gniloba, vendar je tudi za Davidom napočil Salomon, posredi pa je stala ona, ki se je brezsramno čedila na vrhnji terasi glinene hiše.

Narejen sem, da uničujem živo in živinčeta okoli sebe, bodisi kot homofob, bodisi kot rasni skeptik, bodisi kot zanikovalec dihotomije srečnega vzklikanja in razbolelega trpljenja - še najbolje pa kot uničevalec neuničljivih src. Templjar zanalašča. Kako zelo me popada boječnost, ampak si bolj želim narediti to, enfin.

Pa sem že mislil, da so prehodne zasede, kot je strah, izginile z ukinitvijo redne vojaščine. Mogoče bi zadostoval sveženj očiščenih granat in bi, pravokotno v vozičku, do konca življenja razmišljal o tem, zakaj je hoja tako zabavna prvina. Hojo imam rad, samo da ni po hodniku.

Danes sem poštirkal, oziroma bolj površno zlikal nek prevod nekega slabega prevoda neke udarne literature - in ga naredil v pesem, skupaj s soigralko. Nimam stabilnega glasu, kadar ga skušam podaljšati dlje od njegovega prvotnega trajanja; to sem zaslišal prvič. Kot da bi se moral z dušno pastoralo in primanjkljajem poguma vred preseliti v pankersko subkulturo in tam ostati desetletja; tako bi bila moja grlna anatomija že prav vsa na psu, da bi bilo vsakršno preizpraševanje odveč. Hec je samo tedaj, ko obstaja možnost - pri vsem ostalem, denimo pri plesu, mi je vsaj v glavi lažje - malo več poroznih kamnin, lehnjak in plutovina kraljujeta med kovinskimi dvermi, z zakovicami podkrepljenimi, katerim ključi več ne dajo niti loputati niti neopazno prožati prepiha. Niti piša ni skoznje.

Stari zapisi. Advokatski akti. Je enako, ergo: enačaj med obema izrazoma.

"Kakšno muziko ustvarjajo ozvezdni zbori, fori romani caelestiali (moja latino spakedravščina)? Nimam pojma. Vem pa, da sem se na odru tokrat prvikrat po mnogih težkih mesecih počutil, kot da mogoče za trenutek spadam tja, kot da je to tista neugnana oljenka, ki jo bom lahko podrgnil, pa najsi bo v njej duh gotskih romanov, Maska rdeče smrti, Pločevinasti boben ali sam Petronijev Satirikon. Federico Fellini menda ni vedel, v kaj se spušča, sem bral in slišal, ko so mu ponudili snemanje. Zato je potem iz njegovega Satirikona postala mastna motvozna zaveza, ki je zvozlala med sabo šunkasta stegna vamp-žensk in prekratke himatione ljubkih, mladih hermafroditov. Kdo bi si mislil, da bom ravno danes od vseh dni, ko se zdi, da se luna nagiblje v spodnji drnjoh, videl okna katedrale v Chartresu, videl tisto trgovino s Conanovimi figuricami na Vii Dolorosi, tisto koptsko menišijo s črnim mesijo, da bom videl tudi črno zaveso in se je oprijel z najbolj brezskrbnim izrazom na obrazu?

Samo da sem malček prespal, pa že lomastim po svojih včerajšnjih idejah in rogovilim kot zbujena svinja bradavičarka v pretesnem brlogu. Samo zato, ker si me želi tisti nekdo na drugi strani nevidnega kabla, saj kablov sploh ni več, kje si se pa sploh rodil - in kdaj? - v katerem času si se izlegel, ti jajce mutirajočih solat. Iii, včasih ne vem, če ni tisti nesrečni hram jedrske neprilike vplival name, tako da mi zdaj rastejo brki tje noter pod zavihek usten, lasje v hudičeve oboke in čez pneče se tokove visoko kipečega čela.

Počutim se, nimam pojma, kako. Iz razpetih kožnih statev se mi sceja drobna, v vitkosti preslic izmerjena kri, po zapestju na mizo. No, resno, se nisem nič porezal, tudi previsokega pritiska mi niso nikoli očitali, ampak očitno očitki in razletela eterična rezila iz sorodne galaktične vlade terjajo svoj davek. Koordinate galaksije neznane. Bolje rečeno, ta nevidna rezila mi puščajo posledice. Po moji glavi poledice, odrasle zmedice, kot da se je včerajšnji blues, ko je klavrno propadla ponovitev predstave, prelil v današnji ragtime, shematični zven tipkastih kobilic. Vsi dobri pianisti so bili v prejšnjem življenju zagotovo insekti, in to vodje tropa, stražarji, oplojevalci termitne mačehe, samo da so imeli priložnost s svojimi sonarskimi organi trepljati vse žive zvočne intervale, ves dan. Kakšno veselje, imeti svoj instrument vedno s sabo, razen če te smrt od njega razloči in osmoljen podaš se dol, dol.

V snu se mi je narisala podoba, taista kot že pred časom, ženske v rumenem puloverju, kako jo srečam v nekem lokalu pod stopnicami, na plano vodečimi in za ograjo stoječimi. Danes so se mi sanje uresničile in postal sem eden najsrečnejših ljudi petnajst do dveh popoldne. Nobena kvizovska klepsidra me ne more izmeriti, noben šiviljski trak na drobnem koturnu zaobseči, ko se pnem više po pomenu nedosegljive blizkosti. Ginjen sem kot kakšna stara štruca kruha, ko zagleda svojega najljubšega berača, tistega, s katerim je menjala zadnjih dvaindvajset življenj. Zato je zapis kratek in ustvarja kot sinusoida kratke, v daljo razvijajoče se medu plodne griče. Kot da sem, Hlo(d), srečal Dafnis, kot da sem, pastir edomski, podržal zapestje Sulamit, kot da sem, Prostran/Trist(r)an, Izoldi naklonil kratek ošin režočih se dlesni, tako daleč je segalo moje veselje petnajst pred drugo uro. Tako da je skoraj preosebno za v nek tak esej... Pa naj bo! Pot v jajce!"

Tako sem mislil, da je prav. Zdaj se je sestav mojega drevja korenito spremenil - in še vedno drevje raste in žene obilen sad. In le redka semena padejo kraj pota, da bi jih zobale ptice - vse češče sadike vknjižijo svoje knjižice odprte v rodovitno malho tega, kar me čaka v bližnji prihodnosti. Ali bolje - obsodbi na večno sedanjost. To je ideologija desetletja nič, ki se ji ni moč upreti, kot se ni bilo moč upreti niti kapitalu in njegovi dioksidni drogi.

Vsem voščim mnogo prijetnih kolin, vegetarijancem prašičkov iz pora in soje!

Roberto Benigni ali benigni tumorji ali novi semester

Nekje proti polnoči se svet zlije v eno, sploh če poslušaš godalni kvartet. Klasika dobi nazaj svoj oplenjeni, od lesnih črvov iztrošeni pomen, jaz pa se sladko smejim, da mi je spet do vsega skupaj. Kako, še ne vem, je pa prelomnosti dovolj minuta, da se spravi v tek. Do tega trenutka sem bil precej upehan in nejevoljen, ker se bliža veliki preizkus, prvi tak res visok drog letos, ki ga bo treba kar čimbolj brez palic naskakovati. Preskočiti.

Vmes smo pojedli nekaj srčnih mišic in se delali, da je tudi stihija samo drugo ime za spreminjanje stvari. Se to kar samo od sebe naredi, ti pa samo stojiš ob najbližjem semaforju in čakaš, da ga bodo v rosnem jutru spet zakurili obrazi študentov, raznašalcev zastonj časopisov in tistih, ki redko spijo.

Zakaj se zdaj spravljam na godala? Mogoče bi bilo res spravno, do vseh, če bi kdaj napisal kaj zabeljenega o sebi, prebito močnega kot zabeljeni žganci, silnega kot kravje mleko ob štirih zjutraj, naravnost izpod mogočnih mehov in neumnih pogledov. Ha! Dobro bi bilo, da bi še jutri oblekel tisto svojo gozdarsko srajco, v kateri se počutim kot pravični knez sredogorskih pragozdov. Stari gorski masivi, razjedeni od topota razcapanih vojakov, obljudeni z egoisti, ki se v samoti nevede predajajo lastnemu malodušju, stari gorski masivi, polni kot mlade oči mehkih lišajev, ki bi jih rad mečkal med svojimi prsti, samo da bi se po delno izgubljenih rokah košato razmazal sladki vonj visokega zraka. Visoki zrak, mogoče je to pravi izraz za tisti zrak, ki ga lahko vdihavaš kot kot svoje postelje, kadar je nisi videl več dni, kot vdihneš tri sekunde pred izpitom, ko je polno svežega v namišljenem vdihu, lahko je tudi tisti zrak, ki ti ga ponudi odpeti vonj človeka, ki se mu mudi z nasmeškom. Ne vem.

Gospod vsevišnji, najsvetejši in oh in sploh bojar starih rodovin človeštva, priporoči svojim mračnim načrtom moje streptokoke, stafilokoke in vsakoredne bacile, ki mi ostudno gomazijo po grlu in moji glavi ne dajo, da bi si izbila vročino - iz sebe. Molimo tudi za mojo vranico, da bi ji pretok rdečih krvničk ne povzročil prastarih krčev ali suhih dni brez zadovoljstva, ki ga nudi tekoča življenjska snov. Naj se uspešno raztegne v svojem meditativnem prizadevanju, da bi v prizadete sobice trupa dostavila zdravo, bohotno navdihujočo kri. Prosim te tudi za svoje Langerhansove otočke, naj ostanejo po zgledu Johna Donneja povezani v čvrsto gomoljiko, ki bo zadajala očiščujoče udarce grobim boleznim, ki se imajo namen naseliti v meni. Gospod, moje telo je močno, akoravno ni obilno, ima pa vse razloge za veselje, samo ko bi mu ti, egoist nadpopolni, dovolil malo uživati v sadovih svojega dela. Daj mi, modrost ti krotka in usmiljena, da nikoli v življenju ne srečam bolehnega človeka, kvečjemu bolehno žival, kajti tiste vrste bitij je dovolj, da, še prav do roba Zemlje so se zaredile, bube nevednega užitka, kaj pa ljudje? Zakaj se morajo potem ljudje umikati tem tajvanskim pijavkam iz prepečene plastike, tem poezijam tekočega traka in deviznih poskokcev? Ne znaš in ne zmoreš odgovoriti, ti hrabri predantični komunist, ki si hotel, da sta moški in ženska enakovredna skupnost. Kako si lahko mislil na kaj tako podlega, ti v haljo zaviti čarodej frdamani? Misliš, da si s svojim jutranjim basom in goščavi prilikujočo brado že uplenil prekaljenost in znanje o vsem? Še vedno gre za kaj in za kako. Se mi zdi, meni, ki mi solzno dolino požirajo zimski virusi, možganske reke jezovi iz armiranega betona, oči pa jeklena očala brez napak, brez lukenj. Da je tudi v pogubi vse popolno, je glavobol močan, trden in neodpravljiv tvorec mojega današnjega kakanja na ta blog :). Pa da boš vedel, ti, srednik med ljudmi in oblaki, čustveni znakci so samo zato, da te ujezim in ti naženem pretkanega profesorja Baltazarja v rit, da ti bo v danki brbotalo in te niti finska savna ne reši pogube. Če boš kaj naredil, si bog, če pa boš samo stal in gledal, da se stori samo, si pa navaden gledališki režiser. Ha!

Mine čas.

Pes se slini, neizpodbitna resnica. Hodi tako, da mu noge zevajo narazen, okorele mesnate hodulje. Zaobrnjeni poganjki jesenske trave se upogibajo mojim korakom. Na prepadnem ovinku pes najprej zavoha meso in se potem požene v dir. Pred kakim tednom so tu zagotovo zaklali kakšno svinjo - ali pa si je edini volk tu okoli napolnil abdomen. Ne znava se več pozdraviti, s psom, buljiva usmerjeno narazen, navzven. Kroživa in podplati se debelijo od rjavine, spuščava se, rokavi pa so vedno bolj oguljeni in ovratnik začne zaudarjati po znoju, ki prihaja s hrbta. Srečava koga, marsikoga in nikogar za več kot vljudnostni priklon. Na koncu razmišljam, zakaj je na daljnem vzhodu lažje ubiti psa - jedo pa tudi svinje. Ve kdo relativističen odgovor? Dvomim.

Asociacije se kotrljajo dalje, kot kakšne čarobne lučice, kot grozeči zrak, kakor izgleda vožnja z avtomobilom na zasneženo noč. 

Simplified chinese. Poenostavljena Tang dinastija, to bi bilo nekaj. Seveda me je zdaj moralo zvesti na čas-opisno informativnost, ker sem tam doma kot v trdno zidani stolpnici, v neuničljivem socrealističnem kvadru. Voltaire ali Apollinaire - to se pravzaprav sprašujem. Francoski duh ali buržujski smraduh ali disident iz čustva in suženj oblike, take, velike, kosmate in daleč stran od vsakega karakterja. Ker tako zaenkrat pišem, kot da se me nič prav zares ne tiče, in tako je pisan tudi Voltaireov Kandid, ki se ga lotevamo ta semester, v isti maniri, po svoje, tudi Saloma, ki jo bomo tudi posiljevali in ji nadevali najrazličnejše grdavžarije v življenjepis. Usoda osebe je nepredvidljiva, usoda odrske osebe pa predvidena - a docela nejasna, polita z nerazločno barvo usmrajenega kotlinskega zraka. Saj, v Ljubljani smo, kjer nas sonce doseže skoraj tako redko kot pravo martinčkanje ohole Britance. Razen morda v Cornwallu, ki pa je preklet s teorijami monarhičnih zarot in legendarnim Pythonovskim štosom, dolgim za celo razmetano epizodo. 

Včeraj smo spočeli nov semester, tako da smo še vedno obračali glave za predzadnjim, prejšnjim, tako da smo zavdali svojim starim simptomom in glavkomom eno orenk kemoterapijo, tako - iz ust v misli in iz klišejev v edinstvenost. Osmo polletje. Potem pa poletje. Ampak zdaj ni čas za preskakovalne prislove. Zdaj je čas za pederastijo, vizijo in Oskarje. Mimogrede, Mickey bi si ga tudi zaslužil :).

Kar piše v kumranskih, ni nujno resnica.

Dežnik sem opiral na svojo levo ključnico in levi pol spodnje čeljusti, da bi ga držal pri miru. Dež se je gostil in navpično mečkal staro listje, prav skozi glavne žile. Obe roki sem držal izravnani, dvignjeni ven, na ta mamutski padež hladne mokrote, z levice se je spiral okus ženske zadrege, z desne se je z mastnimi strugami odlival v prste vtiskani krof. Krofa ni bilo več, že dve dolgi sekundi, zadrega pa se ni uklonila dežju in mu je v pijani fris brbotala uporniške parole. Srečen sem bil, ne za dolgo, samo dokler sta se sladkor v prahu in ženski vonj v strahu pred skorajšnjim koncem prijela za roke. Dež je še vedno butal, seveda, tu ni prostora za filmska vedra in to, da bi človek kar prekinil snemanje in zakričal "spusti kamer

o, dosti padavin za danes". Ostane le resen pomislek na naslednji korak in ošabna nerodnost, da se ne spustim k bližnjemu spančku, ovitemu grbcu, ki spi pod plakatom državnih železnic. Če umira, se mu v snu gotovo zarisuje drobirnata podoba kakega tunela pod švicarskimi alpami, v katerega se od spredaj zariva debela mlečna čokolada, od zadaj pa cingljajo analogne štoparice, da je joj. Pridi, greva bosih nog po tračnicah, ti moja šepava starka, da ti bodo moje vejice s koleni in kolki rahlimi v oporo, jaz pa bom na hoduljah zašiljenih afne gugal, take velike opice v sebi, žongliral ti bom s kapljicami, ne morem zgrešiti, tega res ne morem zgrešiti.

Aja, ne, sredi tunela sva, ljubica. Zaspiva tu, kjer točno izveva, kdaj se razločiva eden od drugega, vsak od samega sebe. Svoj vezeni robec ti položim pod sivi šal iz las, da bom po vsem hudem videl odtis tvoje zablode in se ne bom pripogibal pozabi, ti pa samo močno pomisli, zaželi si - in upihni že tisto bedasto svečo na koncu hodnika. Predora. Rova. Okopa.

Pravzaprav predora.

ZDAJ PA ZARES.
Prodaj mi rododendrone, o klavrna figura,
ti dam sekstet govnačev in še seksi Epikurja,
da zbogate se ti in tvoji notranji strahovi,
klepet posedi vkraj, prihajajo tatovi.

Danes, po tistem spevnem 12.12. 2008. Danes je 21.12. 2008, samo toliko o palindromih in njihovem blagodejnem vplivu na moje krvožilje. Nisem vesel zgolj zato, ker bi mi sonce po hipotenuzi jutranjega opoja butalo ob pisalno mizo, ampak tudi zato, ker sem dobil nekaj idej. Mladinska igralska skupina, s katero se že nekaj tednov ukvarjam, se zdi pripravljena za en tak lušten eksperiment, ki ga nameravamo narediti z dramaturško dokaj jasno napisano igro. Igro se mi zdi kar pravšnji izraz za to, kar nemara nastane iz tega teksta, ki ga zaenkrat verjetno še vsi, vključno z mano, beremo preveč dobesedno in sporočilno ideološko, ampak zaenkrat je bil tako moj kot njihov čas naključna luknja v mojem urniku in njihovo veselje. Ko bi vsaj imel še kdaj v življenju toliko manevrskega prostora, kot ga imajo oni zdaj - tako ali tako ne bi vedel, kaj z njim početi, ali naj se žokam z blogerskimi neumnostmi v ušesno maslo ali naj se pridružim kakemu protihrvaškemu forumu (da bi jih že enkrat bes plental, šoviniste enostranske!) ali naj raje naredim kaj pametnega in se res odločim počivati. Vsaka privatnost je postala del ustvarjanja in del osamljenosti obenem, tako da niti tega več ne vem, kdaj sem vklopljen v električno omrežje in kdaj se mi samo zdi, da je zmanjkalo toka. Doma so imeli že druge koline letos, tako sem si želel tja, zaradi Duha in ne zavoljo duha, ampak spet sem imel premalo psihofizičnega zaledja za tisto, kar naj bi ta semester najboljšega odteklo od mene in se spet vrnilo kot kanec kamene soli. Se kdo spomni risanke Lobo, ki so jo včasih, ko sem bil še v stiku s sabo, vrteli po slovenski nacionalki? Ne najdem je v največji svetovni bazi risank, ampak to je ena taka rudarska prešernost, ki prežema nasprotje med polmrakom in prvim pogledom v strop ali zid, ko se zbudiš.

A propos rudarstva, dva namiga. Kategorije niso čustveno zaznamovane.

NAVZGOR: Michael Benson --> Beyond: Visions of the Interplanetary Probes (knjiga)

NAVZDOL: Jean Racine --> Fedra (name it as you desire)

NAVZNOTER: Matsuo Basho --> Narrow Road to the Interior (angl. prevod)

NAVZVEN: Raz Dwa Trzy in George Gershwin (za prve "best of", za drugega "Porgy and Bess")

P.S.: Hvala vsem, ki ste pripomogli k sveži, dišeči, nerodno-mi-je-poza nagradi. Brez vas bi pač ne bilo nič(esar). Miha, Miha, Pedja, Tina, Nika, Lidi, Pero, Zele, Maruška, Nikec, Yulček, Rejcchio, Nuša, Mirtek, Mare, Kobalko, Jožica, Jernej, Andraž, Evica, pismo saj nas kar je, teh iz istega štosa, nas je pa še več...

Teramen/Tezej/Triumvirat s sabo

Popokan po vseh šivih je. Strinjam se, da govori neupravičeno, popolnoma zgrešeno, ko reka stvari o sebi v tretji osebi. Ampak tako je, kot da so mu zvenele najboljše šale in vsa vrata navesila nase česen, da ne bi prišlo v hišo zlo, da ne bi bilo treba več odpirati in odklepati teh zagamanih vrat. Zažgolela je taščica, na bližnji bukovi veji se je zrcalila njena podoba in njen dih, ki je ravno tako širil paro v zgodnje popoldne. Zrak jeseni postane zid, skozi katerega moraš zarivati omehčane zidarske žlice, da se vda in razkorači pred tabo, potem pa narediš preval skozenj. Vseskozi se je valil po zaviti cesti, ki je imela ravno toliko žive meje ob sebi, da je za vsak ovinek moral stopiti na prste in nagniti svoje težišče do skrajnih meja, da je sploh kaj opazil. Je mislil, da bo lahko ves čas gledal samo svojo zrcalno podobo v lužah, ostankih nočnega prepira med temo in mesecem. Pa mu ne dovoli nebo, da bi se kar tako predal praznemu motrenju idej in nič napravil.
Tezej se je dolgo igračkal s svojo usodo. Najverjetneje je mislil, da so legokocke in je tovoril plastiko sloj za slojem, spoj za spojem. Da bo imel glas ljudstva svojo pot in svoj cilj.
Konec igre je začetek spočenjanja.
Danes mineva osem let, odkar je izginil Emil Zatopek. Prvi človek, ki je premagal tri najbolj prestižne in naporne dolgoprogaške atletske preizkušnje na enih igrah in vselej pretrgal trak v cilju. Mislim, da so takrat še imeli to, ta sijaj cefranja meje, ta simbolični zarez v črko zgodovine. Rekli so mu tudi kar "lokomotiva", kar je izjemno čuden izraz za človeka, ki iz sebe ne spravlja ne isker ne destilirane pare, ampak kvečjemu znoj, pomisleke, razprtije, preteklost in minljivi občutek dosežka. Stalno, sproti, na poseben način počasi.

Tako nenavadno je, da mi je včeraj en prijatelj razložil, da se je več let ukvarjal s sirarstvom in da ga to pravzaprav izjemno zanima in da se spozna na mikrokulture, zorenje, vse to do te mere, kot se na reč spoznajo menihi, ki profesionalno izdelujejo najboljše, gurmansko nenadkriljive sire. Tudi sam je bil menih in profesionalni navdušenec, ne zgolj brezimni udeleženec kakega tečaja, zdaj pa spet dela v enem takem sirarskem obratu, kjer svojim nadrejenim na vse kriplje razlaga, da finta dobrega sira ni v tekočem traku in stanovitnosti recepta ampak v tem, da je mleko živa tvorba, bistveno povezana z vsakodnevno prehrano živali, s sterilnostjo okolja, ki je, skratka, tako odvisna od svojega dnevnega razpoloženja (tudi mleko, božanska gošča hranljivega, ima svoje dnevno razpoloženje!), da je ustvariti dober sir vsak dan iskanje El Dorada. Po svoje, ker je pravo zlato ono, kar iz majavega upanja in mnogo dela nastane.
Seveda, nikakršen problem niti presenečenje ne bi bilo, če ne bi bil ta moj prijatelj drugače prevajalec, jezikoslovec in vse kaj drugega v mojih mislih, vse tja do včeraj. Prisilno sem se spomnil, da bi lahko vozil avtobus od Ljubljane do svojega zaselka, doma bi obnavljal hišo, uokvirjal rumenosive fotografije in jih razvrščal v tapete, čez dan bi čistil gozd smeti in odvečnih debel, zvečer bi igral predstave in se čudil koncentraciji pozornosti na obeh straneh reke. Rampe. Pampe. Argentina, res!

Velikokrat je tako, kot da govori različnih ljudi skupek, vsi imajo isti jezik in enako zložene besede, a se med sabo ne razumejo, podobno kot prebivalci vsake normalne države, vsaj danes. No, tudi Grki se niso dosti puščali pri miru, ampak njim kot da je narekoval nerodnosti in prigode nek drug ustroj časa, potek nastajanja je bil ves premočen od določnih nadrobnosti. Tako izgleda. Mnogo stvari je drugačnih od svojega izgleda. Kakšen je moj lik, se znova sprašujem ta semester. Najbolj seveda pri študiju samem, pri zunanjih projektih ne toliko, tam se lotevam rešitev hitreje in bolj brezglavo, zato so pogosto tudi boljše in manj obtežene s plesnivim sovraštvom do sebe. Igral naj bi dva moška, ki sta med sabo podobna samo v tem, da sta oba nekakšna demiurga, vsak na svojem področju, eden je aojd/rapsod, ki še kako dobro vidi in razbira, pa se, kot vsi premeteni pastirji dejanj in sprememb raje smuka okrog kolesa in ga pusti, da se od vznemirjenosti samo vrti, kot da bi sam spravil gibanje v tek. Drugi je vladarsko jabolko, Adamovo jabolko in jabolko prepovedanega sadu, ki je prepovedan samo ljudem in je živalim končni namen. Tri jabolka torej, samo da so še zlata, pa bom še kakega Miklavža naredil iz vsega skupaj, da bo spet rasla brada in se bodo vsi zgražali nad mojo podobo tragičnega, žilavega meniha. Posvetilo se mi je, zakaj je tista ura na tekoče kristale, ki sem jo zadnje dni močno ugledal kot ozadje prve scene v igri, kazala narobe. Morala je kazati tridesetletno razliko. Zaradi skupine Tangerine Dream - in verjetno še milijon drugih reči. Konec koncev je še vedno vse skrito ter zavito v takem skupnem opasaču režiserke, dramaturga, obeh soigralk in soigralca. Če bom vsaj do njih prelomastil pot, najsi bo po visoki in razmajani kavkaški brvi, pa pač tako. Da bo svečana univerza zadovoljna, to zdaj ni več na prvem mestu. Zdaj je pomembno zanimanje - in čas, iz katerega sopejo snovi svoj poparjeni parfum.

P.S.: Prva fotografija je od Algimantasa, druga od Michaela, vse pravice pridržane.

Razdeljeno v božje zapovedi, prva tabla

Ad I:
"Pelje se z avtom, globokim za vse orodje, ki bo potrebno. Zelene barve, da iz gozda ne šine kak obtožujoč obraz barve in pove, kaj pride na vrsto, kaj vse se bo zgodilo.
Ob izhodu iz zadnjega ovinka je zapihal tako silen veter, da so v trenutku prav v osti ceste izginili vsi vojaki oblaki, odrazporedili so se ven skozi sence neba na kameni cesti.
Ustavila je avto, odprla plastenko vode iz pipe, naravnost iz najbolj nove napeljave, preden je lahko kaj popila, je premik zraka zaokrožil ustnice nekemu zvoku, ki je nastajal, kot pihanje v piščal, na ustju plastične vode. Ustrašila se je in zlila debele pol flaše na psa, ki ji je čepel pod nogami in mrščil obrvi. Je imel pes okvaro živcev? No, ne, nisem presenečena, vedela sem, da bo točno tu, pod nogami.
Zgrabila je grablje, odpotovala do travnika in pograbila gnila jabolka. Vse sorte, same domače, ljudska imena, ljudski krožci v nizki travi. Ko je napravila velik kup, se je nižje dol, ob reki, glasno strgalo eno jabolko in zbudilo velikega nemškega ovčarja, ki je sede spal pod drevesom. Torej se je akcija sprožila in je oddajnik že na njej.
Pobrskala je po žepih. Ugotovila je, da ima samo še minuto, da spremeni..."

Ad II:
Ima smisel, da se nikomur več ne vrtij kazalci, ampak le še prekopicujejo številke. Pogledaš gledališko predstavo, ki na sebi ne nosi slabosti, trenutne vrtoglavice izziva ali napetega želodca, polnega srboritih os, pa vseeno piči. Občuduješ te drobne jezljivosti, hrbte, ki si govorijo v jidišu, srajce, ki se z manšetami zapletajo v vidne osi velikih črnih skrinjic z bliskavkami. Predstavljaš si sebe, hinavca, na mestu moža, ki je postal mož s tem, ko je njegova slika postala portret, predstavljaš si svoje malenkostne ovire, še kako uklonljive, namesto tistega moža ali dekleta ali nekoga, ki ima dve nogi za stanje. Vidiš malo ali nič. Sredozemsko kašo iz postanih delcev, v kateri se vrtinčijo kremaste spojine zemlje in neke druge zemlje. Saj za to gre, našo zemljo očistiti ali pa ji vsuti v popek še več blata, da bo imela kaj bljuvati, ko bomo hoteli spet postati jastrebi, hijene in govnači.
Mar živali živijo spolno življenje in ne izgubljajo priložnosti? Nobene. Zato je navihano, volhko božati psa, potem ko si ga s preroškim glasom prikoval na ukaze in barvasto ograjo. Kot bi govoril izgubljenemu otroku, ko ga spet najdeš v lijanasti gošči, da je to, kar se mu zdaj suče pred očmi in pred želodcem, lepo in prav. Saj bo moral kar verjeti. Druge ni. To ali pa dosmrtno delo v tovarni mesnih izdelkov in sprejemni pisarni klavnice. Pokopališče za domače živali ni izbira, je že napaka. Hehe.

Ad III:
Hodim po ulicah z mobitelom v roki in se učim nek dialog. Nikogar ni na zvezi, samo pretvarjam se, da se pogovarjam, tako kot dela ena moja mlada soseda od tam, kjer sem še najbolj zares doma. Tudi ona ima redko koga onkraj teh jebenih-modernih-zlikanih gumbov, pa se stalno smeji, ker ima najboljšega sogovornika. Plus - fino sram jo je lahko, da stalno govori in ne utegne pozdraviti ljudi, ko gredo mimo nje. Tako se človek uri v osamljenosti.
Hja, sicer jaz vadim konkreten dialog, za neko igro, v kateri se grem pol kifeljca, pol nedonošenčka. Ampak - je v resnici kaj dosti drugače? Posvajati in si izmišljati besede, prostore, ljudi. Vse to gre skupaj, ko imaš samo še sebe za prebavo. Z drugimi tako ali tako ne upaš niti krivo stopiti na pločnik, da se ti ne bi gleženj zvil ravno pred mimohodom velikega terenskega avtomobila in samomorilsko eksplozijo. Mislim, naključja se dogajajo, ne? Ljudje se zapuščajo in vračajo vsakih nekaj sekund. Vmes pa preganjaš čas, prižgeš kak neumoren teve kanal, robantiš po tipkovnici, lulaš po Evklidovih receptih in piješ černobilske borovnice za manjši vamp.

Ad IV: Koga briga, kdo je bil bolgarski kralj Asen? Meni je poznano samo dejstvo, da je njegova trdnjava Asenovgrad najlepše pribežališče za tiste, ki hočejo vedeti in hočejo biti odstranjeni iz negibnosti, pogreznjeni v novo negibnost z razgledom in strateško pozicijo. Asenovgrad v Bolgariji je točno to, polruševina z izjemnim pregledom okolice, ki pa ravno zaradi tega, koliko se od tam vidi, sporoča svojim obiskovalcem, naj se zaprejo v meniške kute, zagrnejo z debelimi kamnatimi stenami in nikoli več ne ugledajo živega telesa. Niti veverice ne bodo dobrodošle, ko se mnoštvo voljnih zakobaca med svetilniške stopnice in počne vse tisto, zaradi česar bodo nekoč moški in ženske postali en in isti spol in ne bodo več stokali nad različnostjo. Takrat, v tisti brci razvoja, bodo ženske hlepele po litoželezniih ramah in bronenih piščalih, moški bodo sopli za vročinskim valom, ki jih je pred dolgimi stoletji napajal, ves radoživ, iz naravno ohomotanih ženskih naročij. Ko se razprostejo časi, zunaj hladen irski veter z medvedjih polic skrušenih klifov, se bomo samo še gledali in pisali razprave o tistem, kar smo pozabili omeniti. Omemba, rčei nekaj - to je megalit, ki ga nobena morena ne bo spravila v pogoltno oceansko jezičje.

AD V: Pri petici se splača udrihniti po resnici. Mlatenje besed ni kot poletno tlačenje sena. Je hujša patologija vsakdana, kot bi si jo striček iz dežele Praterja in Sacherja lahko zamislil. Vendar je gon zmagal nad logiko in klasičnostjo. Preostali delci se prosto gibljejo naokrog in računajo na z blagostjo otovorjeno privlačnost. Nikoli se ne konča, nobena beseda ni zadosti. Kopjenosci zategujejo svoje šviste, a do konca menca pisar nad svojim ustjem črne tinte.

Več kot Walt Disney in stilizirani brki

"/.../ Ob sončnem vzhodu. Franček je zavit v tkivo postelje. Sanja slike.

Kot da se nihče več ne zmeni in da bi obenem vsi radi povedali svoje v zelo malo besedah. Franček se je zdrznil, ko je opazil, da se nekega dne njegovi sošolci iz razreda igrajo igrico "povej takoj, povej zares". Metka je Maticu zabrisala v obraz, da nima rada, da jo vedno pričaka v kakem samotnem kotičku in se zaupno, tiho pogovarja z njo, kot da bi kaj zahteval od nje, da ga posluša ali... Saj niti sama ne ve kaj. Matic pa ji je nazaj zabrisal, da ima občutek, da ga ona ne mara in da se zato vedno, ko so v skupini in se pogovarjajo med sabo, obrne na Frančka in samo njemu namenja svoje misli. Hecno, si misli Franček. Ampak nima niti preveč časa razmišljati, ker mora takoj po razredni uri že na sestanek šahovskega krožka, ki bo letos zaostril priprave na državno prvenstvo, po tem ima natanko 30 minut za krožnik špagetov bolonjez s parmezanom iz vrečkice, nato še pol ure izračunava odvode praštevil, da mu bo ta snov naslednje leto, ko jo bodo jemali, šla kot namazana, nato samo pobere prejšnji večer pripravljeni nahrbtnik, ga zadega čez rame in steče na atletski trening. Pozno zvečer, ko Metka in Matic srkata še zadnji breskov sok s smetano na bencinski črpalki, tik pred risankami in poročili, se ves nabit z energijo vrača s kondicijskih priprav za novo sezono, v glavi mu že ves dan domišljija napleta nekaj sienskih sonetnih vencev, ki jih nato z lahkoto zapiše v urduju na računalnik in pošlje vsem svojim znancem, da jim razsvetli dan. Metka in Matic se že zdavnaj držita za robove pižam in nepremično strmita v zadnje zanju primerne oddaje in se igrata s prstanci levih nog, Franček pa šele jemlje svojo pižamo iz pralnega stroja in zamahuje z njo po zraku v nekem zanimivem tai-chi gibanju. Tako si obenem posuši pižamo in prekrvavi tricepse in triagonalne vezi v komolcih in kolenih. Naslednje jutro se spet, zdravi in veseli, da je dež prejšnjega dne ponehal, najdejo v šolski avli, pod uro, in si izmenjajo nekaj iskrenih besed.'
Franček se zbudi, a ugotovi, da je tisti dan v letu, ko se ura pomakne za eno nazaj. Tako lahko mirno spet utone v dremotno omizje s samim seboj.
/.../"
Pričujoči odlomek je iz zbirke "Babica pripoveduje in napleta"; izdala založba Dokončno Zagonetnih Skeptikov (DZS), leto 2038.

Zdaj pa zares. Svet je oglat, plava na velikanskem, v logaritemsko spiralo zavitem deževniku in kjerkoli zasekaš brazdo, se nemarnež zaceli ali pa ne zmeni. To drugo sploh boli. Kakšno je obdobje človeka pred mitologijo? Je to čas, ko je habilis sključen živel v plodoviti stiskalnici med podzemnimi odplakami in plemenitim vetrom zgoraj? Ali je to vek, ko se je K(k?)romanjonec posvetil duhovom kot sosedu ali spolzkemu smuču, ki ga je z naglim potegom posvetil v večerjo, medtem ko ga je trgal iz krivin gorske reke? Ko pokončnega misleca še ni zanimala njegova misel sama? E, ravno zdaj sem hotel objaviti nekaj tehtnega, pa si zasluži kvečjemu trislojno klofuto... Tako je to s svislimi mislimi pred spanjem.

Varno v šolo:

"Razmisli. Kako se senčijo traktorske gume v razpršeni svetlobi. Sem že mislil, da se bliža višinska megla ali da se je vzdignil prah s kamnate ceste, prepredene z globokimi luknjami, v katerih ždi več dni stara voda. Izgleda kot kremna scavnica. Medtem dežja še vedno ni.
Zaspala je ena mojih najbolj zabavnih sorodnic. Precej močno zadremuckala. Na pogrebu mi je bilo težko samo zaradi onih, ki jim je bila njena smrt samoumevno težka izguba, pospremljena s tihim bobnanjem njihove dolge, posvojene žalosti. Sam sem si najraje predstavljal, kako bi se na pogrebu za trenutek sama, drobna žena, dvignila iz vijolične rakve, se postavila na sredo sklonjenih glav, nikomur se ne bi zdelo ne čudno ne strašljivo, ona bi se razkoračila na sredi, z nogo udarjala takt, v taktu migala z rameni in zapela ono pesem z vseh veselic, ki jih je kdaj obiskala, pesem, od katere ni ostalo več od treh besed, a nisem pozabil ostrega glasu, s katerim je posekala vso dotedanjo, neprizadeto čilo, neškodljivo atmosfero, najsi so bili binkoštni prazniki ali pa navaden torek za striženje njenih starih, v pečo pospravljenih las.
Živela je na veliki kmetiji, a več kot dvajset let pred smrtjo je ostala gor sama s svojo sestro, s tem še malo bolj zgrbljenim bitjem sta nosili koše sveže trave po navpičnih lehah gor do senika, pri živem telesu s kuhinjskim nožem operirali kure z dvorišča, ko so se jim v vratu zataknile kobilice, vsakič znova, vsako leto, so hotele imeti en in edini setveni koledar od strica, da bi vedele, kdaj bodo tla pod nogami popokala in zmikavtsko odpeljala dragoceno vodo v svoje kotanje, nikdar spakovanja o tegobah življenja in kakih ovbe! bolečinah, a nobene svetnice, veliko zvijač, s katerimi so si dobile rešne roke oddaljenih sorodnikov, je bilo z njunima glavama tako spojeno kot roke s krmo, noge s travo, poljubi s psom čuvajem. Sorodniki so prišli, da so potresli kako belo češnjo in zase, za mininjive odkidali kak strdek najboljšega hlevskega gnoja, vsi so se pobrali, ko jih je dosegla kritika, da so površni. Oja! (Kak se ti meni dopadeš!) Površni, sapralot, kaj pa drugega. Nič ni zastonj, niti življenje, je mrmral kdo, ko je odhajal od dvojice žensk, pripravljenih na vse, na atomske zime, trde žile, suhe krače. Takšna je bila verjetno še pred mojim rojstvom moja vas, kot tam zgoraj, kolesje temnih gostiln, osončenih predsob, najbolj notranjih kuhinj, kjer posoda suši lica nad zabojem smrekovih vej, zobovje z listjem obrobljenih črt na pastelnem ometu, žeblji v čevljih, čevlji v podrasti, praprot za brisanje riti, praprot za vzglavje prešuštnih noči na tajnih posekah. Vlačuga! je drugo ime za drva, ki visoko nad cestami čakajo na verige in sekire.
Včasih sem zaspal tudi jaz, sredi visokih kasarn postrojenih iglic, prebudil me je švist velike košute, ki je bežala pred svojim ljubimcem. Ozrla se je, zmeraj.
Danes stari ujetniki dela sedijo pri pogrnjenih mizah z brazgotinastimi zapestji in se spogledujejo, primerjajo starosti v laseh iz deviških lišajev, kruh je še vedno križec v sredi - krožec na robu, štor prav tako, v starem avtomobilu pa životari živa podoba, nalepka ljudskega misijona, smola vleče vonj čez prag prtljažnika. Ujetniki se srečajo, vsakih nekaj let, zlikajo bele srajce, s sveže obritimi čeljustmi tulijo zategle podoknice krstam, preden jih zagrebe spolzka gozdna prst. Eni, ki smo se izlegli prepozno, se vračamo na krstne skale. Vklopim to ... stanje, žvečim in pljujem ravno take kosmate vice in iste čiste molilne mline poganjam, zunaj svoje vasi ateist in bogotaj, izumitelj in zlikovec v srcu - v vasi samo pijan upam reči več od ene besede.

Potem pa pride zadnje leto skušnjav in odprejo se lovilci sanj," je rekel poglavar gozdnih ljudi in se skril za svoj vigvam.
SLIKA NIMA VEZE! SLIKA NIMA VEZE! SLIKA NIMA VEZE!

Olimpijski duh. Smradek. Duhec!

Tokrat nekaj bolj sočasnega in zanimivega. Slovenska bera medalj na letošnjih olimpijskih igrah še ni čisto pri koncu pa vendar so trenutni rezultati precej spodbudni. No, navdihujoči v različnih smislih, zagotovo pa ne takrat, ko človek primerja plačo povprečnega nogometaša slovenske prve nogometne lige (ki vsake toliko zamenja sponzorja, tako da ostajam pri splošnem nazivu) in zaslužke naših najboljših udeležencev olimpijskih iger. No, da ne gremo v primerjave z zimskimi športi, tam je zame zmeda še večja.

Primož Kozmus je samozavestno in v velikem slogu svoje kladivo malo sploščil in pozlatil. Ej! Pritožite se pri odboru za neumestne metonimije. Kakor koli - njegov zadovoljni obraz je bil zgleden monalizast nasmešek orjaka, ki dobro ve, koliko je vložil in kolikokrat je moral izgubiti do tega velikega dne. Seveda se je nacionalni ponos na spletnih mestih toliko bolj razplamtel, ker pač njegova medalja ni tista iz kakega šahiranja z glinastimi golobi na Jamajki (brez zamere, ljubitelji), ampak je medalja iz veličastnega nedrja matere atletike. Proslavljanje bo za-gotovo in za-služeno preživelo noč. Grki goli, s privezanimi štrclji, Kozmus pa kar lepo oblečen v slovensko zastavo. Tudi olimpijada je postala do-stojna in do-stopna. Samo malo smrdi, cenzura ji kvari ugled, politika in poživila pa nekdanji šarm. Kozmus, heh. Vse asociacije v zvezi s priimkom so le še zaključni poteg s čopičem.

Rajmond Debevec je v svoji najljubši disciplini dobil vrnjenih nekaj nesrečnih odstotkov, ki so se mu ob kaki drugi priložnosti izmuznili (Emmons je spet streljal v njegovo tarčo - pa kaj se ta dva poznata tudi intimno, se vprašam...). Če je vsem tako važna kolajna, je tudi bron prav fletna zadeva, navsezadnje to pomeni biti v družbi najboljših treh in biti na odru. Četrti lahko gre brisat krokodilje trenerju v krilo. Šport je nekaj tako izprijenega, kar se javnega mnenja tiče, da se lahko vsak usaja in vsak prodaja svoje napovedi, svoja vedenja, svoje primitivne razgledanosti. Zaradi tega je toliko težje srečati zanimivega športnega novinarja, ki bi razširil polje pivnice in drobnih možganskih celic v nekaj večjega. Stalno poslušam po lokalnih gostilnah, kako bi bili nekateri slovenski športni poročevalci in komentatorji že zdavnaj zreli za pokoj, obenem pa se zelene veje še kar udobno počutijo v svoji zeleni barvi. Tudi če Andrej Stare kdaj pomeša kakšna imena, je njegovo navdušenje še vedno bolj ljubko od suhoparnega obnavljanja tega, kar tako ali tako vsi vidimo z lastnimi očmi. Naj ne bo to edini primer in naj ne bo obešanka za zlobne žnablje. Heh, po gostilnah in kavarnah (nobel razlika) so največji kritiki ravno tisti, ki iz sebe komaj spravijo pošteno grčanje in pivske vzklike (ne govorim o pijancih)... Ne, ne bom šel dlje. Športno novinarstvo in analiza sta pač težavno delo ob tolikih množicah osveščenih laikov.

Sara Isakovič, to je tudi eno prikupno bitje. Bitjece bi bolj težko izjavil, kajti vsak plavalec je po tem, ko ga enkrat vidiš v živo, s svojo suženjsko plečatostjo kar malo zastrašujoč. Tudi ona je pojem nekonfliktnega športnika, tako kot gornja dva. Je to ključ? Do česa? Medijske pozornosti? Okej, intermezzo. Vsekakor si je Sara s svojim zrelim in nepopustljivim tempom v svojih nastopih pridobila spoštovanje in občudovanje mnogih, tudi tistih, ki se ne morejo zadrževati in zarobljeno udrihajo čez etnično čistost njenega priimka. O tem nočem niti razpravljati. Vsi, ki imajo še zdaj težave z identiteto, svetujem, da jo pobrišejo v Cleveland in se včlanijo v lokalni klub ljubiteljev diatoničnega cvirglanja. Mogoče jim bo šele tako daleč proč ljubezen do domovine postala nekaj bolj svetovljanskega. No, hja, mogoče sem ga tudi s tem hudo pihnil. Nazaj k Sari. Dekle je mlado, željno, delovno, ravno prav sproščeno (to vse so zgolj prvi vtisi, ki jih daje njena javna podoba), predvsem pa s svojo mladostjo prisili marsikaterega vrstnika v resen, splošen in ožji premislek. Proč z nepodloženimi puhlicami, poznam precej takih moje (plus, minus) starosti, ki so se z mano pogovarjali o tem. Vemo, o čem govorim.

Za konec še ena posameznica. Razširjeni diskurz o individualni naravi slovenskih zmagovalcev se že zelo močno vsiljuje v tipkalne prste, ampak naj gre raje nazaj za tajkunski hmelj in malo manj avtokratski RTV program. Press.
Lucija Polavder. Spoznal sem jo, ko sem še vozil v avtošoli, ona pa je na mojih stalnih šoferskih nahajališčih pridno tekala ob cesti, večinoma sama, včasih v majhni skupinici. Okej, vedel sem, kdo je in v čem tekmuje, ampak se nisem pretirano obremenjeval z njo, ne v dobrem ne v slabem. Zdaj sem seveda vesel zanjo. Požrtvovalnost in agresija, pretvorjena v nekaj ustvarjajočega - vedno okusen pogled. Sploh njena borba za bron, ki sem jo edino uspel pogledati, še to ne v živo (obveznosti, ne lenoba, se zagovarjam!) je bila res precej smešna, a ne zaradi tega, ker bi počela kaj napak, le zato, ker je njena tekmica izgledala, kot da jo bo obrnila za aperitiv. Pozneje sem ugotovil, da se očitno ne spoznam in da je imela Lucija že od začetka boljše možnosti. Novo vprašanje - iz neprepoznavnosti v prepoznavnost? Hm. Kaj pa, če ti je vrojena tretja pot?

Še mnogo naših bi moral omeniti, tudi zanju malce podpovprečna Čopa in Špika, seveda lepotico Marijo Šestak (tudi ob Sari se mi mehča gobasto tkivo v kosteh, priznam, uspeh je nevidna kozmetika), Prezlja, Vinčeca... Do nikogar ne bi rad bil krivičen, ker, idealizem gor ali dol, temle športnikom pač (da povežem z onim ocvirkom z začetka) bolj zaupam glede njihove volje in predanosti kot pa (pozor, šankfilozof) našim domačim nogometašem, čeprav slednji v nekaj tednih zaslužijo enak znesek, kot ga dobijo našteti zmagovalci za olimpijsko zmago, ki naj bi v antologijah te tekmovalne nravi človeške fizike, športa, simbolično še vedno pomenila krono kariere.

Peking, kaj naj rečem? Da ste Kitajci iznašli smodnik, še ne opravičuje te gostote industrijske navlake. Če ste rodili Konfucija in Lao Ce-ja, je pa sploh malo mlahavo sedaj trditi, da so razlogi za agresijo nad Tibetom res podprti. In nadziranje novinarjev in videzvidezvidez. Spektakel se rima na etični debakel. Ne bom sodil, ker tudi vrag nima samih angelov okoli sebe, da bi mu bilo lice tako zelo od oglja umazano. Verjetno so edine prave olimpijske igre tiste v duhu in zamisli, nikoli pa niso bile v izvedbi. Tako kot polis, kot imperij, vlada delavcev in vlada Plutona. Hm.