Presenetljivi obiski kostanjeviških samostanov,

kjer se že leta prepleta nekaj stalnih zbirk slovenskih umetnikov - in poleg začasne pregledne razstave z naslovom Obrazi ekspresionizma - odtisi duha, ki skuša prvič umestiti slovenski ekspresionizem ob bok drugih sočasnih srednjeevropskih ekspresionizmov, sta me sila presenetili stalni zbirki Franceta in Toneta Kralja, bratov likovnih umetnikov, ki sta pomembno zaznamovala slovensko likovno ustvarjalnost sredi 20. stoletja. Nekaj primerkov je prav fascinantnih, ne glede na žanrsko pripadnost. Kratko javljanje torej, brez dodane vrednosti.

http://www.galerija-bj.si/stalne-razstave/razstava/france_kralj/

http://www.galerija-bj.si/stalne-razstave/razstava/tone_kralj/

Umetnost določanja civilizacije

To je moj komentar na dan dandanašnji. In po nedavni smrti Borisa Ježa se zdi, kot da ura bije za celostne novinarje nasploh. Ervin Hladnik Milharčič je gotovo eden tistih, katerih retorika bo v prihodnje vedno bolj označena za narodno-izdajalsko, skrajno-levičarsko, utopično-iluzorno. Mislim, da temu ne sme biti tako. Za kratek diskurzivni ocvirk na rep kratkega zapisa pa tole:

https://georgelakoff.com/2016/07/23/understanding-trump-2/

George Lakoff takisto ni padel z neba. Ali pač?

Prešli sta dve premieri,

vsaka po svoje je zagrabila za vrat ikonoklazem. Koliko spretno, o tem priča samokritičnost in ta nima mesta v tem zapisu, ne zdaj. Marc Chagall je vse življenje obveljal za židovskega umetnika, čeprav je bil vedno obrit, nikdar ni nosil hasidskih zalizcev in je bil kot mladenič neštetokrat osramočen ravno zaradi tega, ker je bil žid. Vse življenje je obveljal za avantgardista, čeprav se je samemu sebi zdel realist in nikakor niti nadrealist, kar so mu edino lahko za silo podtaknili. In seveda, naša predstava ni naslikala niti ene Marcove slike, ampak je v zemeljskih obrisih, kot njegova avtobiografija, napisana leta 1922, ko je imel 35 let, in je ni več spreminjal do konca svojega 97 let dolgega življenja, predstavila skico njegove mladosti, njegove družine, Pariza, Peterburga, Vitebska in Ljosna, njegove prve žene in nihanja med revolucijo in popolno samobitnostjo. Veliko kompromisov je bilo sprejetih v tej predstavi! Ne bi jih bili smeli sprejeti, vsaj ne tako zlahka. A rodila se je vendarle, kljub krčem, ki ji niso dali dihati. Tako nekako kot Chagall sam piše o svojem rojstvu, da se je v bistvu rodil mrtev.

Druga premiera, pred in za Chagallom, je bila temačna, vznemirljiva in vznemirjujoča, opomnik za Evropo in opomnik nam samim, ki stojimo na odru, kako daleč sploh lahko gre naša sočutnostna in krivdna pornografija, kot bi se izrazil nek nemški gledališki kritik. Kako prepričljivo lahko moraliziramo o trenutni največji krizi Evrope po 2. svetovni vojni in koliko pravzaprav sploh vemo o ljudeh, na katerih stran se postavljamo. In nenazadnje, zakaj smo se, v navalu senzacionalizma in tableaus vivantes postavili na raven biblie pauperum v rahlo "body art" izdaji, namesto da bi študirali predstavo še en mesec in zarezali onkraj skorje? Vsemu navkljub je dialog stekel. Kdo bi si mislil. Jaz si nisem! In sem hvaležen, da me predvidljivosti puščajo na cedilu, vedno znova, v teh dveh kratkih primerih.

V tej slednje omenjeni premieri smo začeli s Pergamonskim oltarjem, ki se v Berlinu ravnokar prenavlja, tako da ga v času našega obiska nismo mogli videti. In ključen podatek, ki me lovi že dva tedna, zdaj, ko je vse mimo, se po mojem skriva v tej novici. Kot je nekoč rekla Svetlana Spajić iz Beograda, o kateri zdaj ne bom izgubljal besed, ker bi bil vse prehitro prepovršen - tradicija je tisto, kar se zmore vedno znova rojevati, ne nekaj, kar se obnavlja ali ćesar se natančno spominja. Naj bo vest sama, medij gor ali dol, dovoljšen opomnik.

Teen hits back at ISIS by sculpting Nimrud's ruined artifacts

By Basma Atassi, CNN

Updated 0757 GMT (1557 HKT) November 21, 2016

Source: CNN

(CNN)When footage emerged of ISIS destroying the ancient city of Nimrud outside Mosul, the world stood powerless in the face of a group of militants using sledgehammers and electric drills to obliterate centuries-old archaeological gems.

But 17-year-old Nenous Thabit rolled up his sleeves and began work on replicating the sculptures.

For Thabit, an Assyrian Christian, the 3,000-year-old city -- which once formed the capital of an Assyrian empire reaching from Egypt to parts of modern-day Iran and Turkey -- was a source of pride. He considers the artifacts of Nimrud to be the work of his ancestors.

"They waged a war on art and culture, so I decided to fight them with art," he told CNN.

He did so by sculpting immaculate statues that resembled some of the most precious Assyrian artifacts in Nimrud and other ancient areas in and around Mosul.

In 2015, a year after ISIS began its assault on Mosul and nearby towns, the militants bulldozed Nimrud as part of their campaign to destroy symbols they considered to be idolatrous. UNESCO described the act as a war crime.

Thabit has been sculpting immaculate statues that resemble some of the Assyrian artifacts destroyed by ISIS

Thabit has been sculpting immaculate statues that resemble some of the Assyrian artifacts destroyed by ISIS

In a modest apartment in the Kurdish city of Irbil, where Thabit and his family took refuge after fleeing Mosul, the young artist meticulously carved with his sculpting cutter the beard of Lamassu, an Assyrian deity.

"Lamassu is my favorite statue," said Thabit. "It is the strongest creature in the Assyrian heritage. It has the head of a human, the body of a lion, the legs of an ox and the wings of a vulture."

He said it took him about 15 days to complete the piece.

In Iraq, there are people who are killed because they are sculptors; because they are artists. ISIS view them as apostate

Nenous Thabit

According to a website that tracks the damage to artifacts, three Lamassu statues were destroyed by ISIS in Iraq.

The website is run by Christopher Jones, a student in ancient near eastern history at Columbia University in New York. He said that one of the Lamassu statues was destroyed in Nimrud, another was in the Nergal Gate of Nineveh, while the third was in the Mosul Museum.

After the Iraqi army retook Nimrud and nearby areas this week, more details are expected to emerge on the scale of the damage done by ISIS to the relics.

Thabit holds a picture of Ashur, a primary Assyrian deity and the god of war

Over the past year, Thabit has sculpted 18 Assyrian statues and one mural. He was trained by his father, Thabit Michael, a sculptor himself, who took Thabit with him to his workshop and allowed him to play with clay from the age of seven. Michael said teaching his son did not require a lot of effort. "Nenous is an incredibly fast learner," he told CNN. "I see huge potentials in him".

Thabit recreated the pillars where the Code of Hammurabi, one of the earliest surviving codes of law in recorded history, was written

Thabit recreated the pillars where the Code of Hammurabi, one of the earliest surviving codes of law in recorded history, was written

Since then, and up until last year, sculpting was just a hobby Thabit pursued when he was not in school. But after ISIS attacked his heritage, he started taking the craft very seriously.

"In Iraq, there are people who are killed because they are sculptors; because they are artists. ISIS view them as apostate," he told CNN over the phone.

"So continuing to sculpt is a message that we will not be intimidated by those devils."

He is hoping to attend art school in the Kurdish city of Dohuk next year.

"My dream is to become a prominent artist in Iraq to make my country proud and show the world that we in Iraq love life and cherish our heritage," he said.

Pablo in racionalizacija

Danes sem bral pesem na radiu, za v eter umetniškega programa, nisem prepričan, da sem storil kaj posebnega ali omembe vrednega s svojo interpretacijo, ampak branje te pesmi (čeravno sem jo nekoč najbrž že prebral) me je spomnilo na to, kako enostavno se včasih da zapisati čustvo, njegov razvoj, njegov spomin. In nemalokrat imajo do te emotivne neposrednosti nek pravi dostop ravno latinoameriški pisci, kot da bi v deželah, ki nosijo podobno dediščino katolicizma, kot jo nosimo recimo Evropejci, obstajala neka resnica, ki je nam sicer doumljiva, ne znamo pa je izraziti sami. Podobno kot mogoče ruska kultura z druge strani "meje" - in seveda tudi z nekega popolnoma drugačnega gledišča. Čas, ko se je dalo o osnovnih človeških čustvih in njihovem presnavljanju še pisati naravnost in to brez strahu, da te povozi nihilistična refleksija ali cinična obramba, je morda nepreklicno mimo, vsaj v uradni umetnosti. Ali pa se motim, kar je bolj verjetno. Naj bo najprimernejša podpora temu kratkemu švistu domislekov pesem, ki jih je spočela, pesem, ki je vsemu navkljub svetla. Prepisujem z lista.


Pablo Neruda: To noč lahko pišem ...

To noč lahko pišem najbolj žalostne verze.

Pišem, na primer, "Noč je posejana z zvezdami,
ki, modre, trepetajo tam daleč".

Nočni veter kroži na nebu in poje.

To noč lahko pišem najbolj žalostne verze.
Ljubil sem jo in včasih me je tudi sama ljubila.

V nočeh, kot je ta, sem jo držal v objemu,
ji dal poljub za poljubom pod brezmejnim nebom.

Ljubila me je in včasih sem jo tudi sam ljubil.
Kako bi mogel ne ljubiti njenih velikih zazrtih oči.

To noč lahko pišem najbolj žalostne verze.
Z mislijo, da ni več moja. Z občutkom izgube.

Prisluhnem ogromni noči, brezkončni brez nje.
In verz pade na dušo kot rosa na trave.

Vseeno je, da je moja ljubezen ni mogla zadržati.

Noč je posejana z zvezdami in nje ni z menoj.

To je vse. Tam daleč nekdo poje. Tam daleč.
Moja duša se ne more pomiriti z njeno izgubo.

Moj pogled jo išče, da bi jo vnovič približal.
Moje srce jo išče, in nje ni z menoj.

Ista noč, ki beli ista drevesa.
Midva pa, dva preteklega dne, nisva več ista.

Ne, zagotovo, ne ljubim je več, a kako zelo sem jo ljubil.
Moj glas je iskal veter, da bi se dotaknil njenega sluha.

Drug. Nekdo drug jo ima. Kot nekoč pred mojimi poljubi.
Njen glas, njeno jasno telo. Njene brezkončne oči.

Zagotovo ne ljubim je več, a mogoče jo še imam rad.
Ljubezen, tako kratka, tako dolgo, da pozabiš.

Kajti v nočeh, kot je ta, sem jo držal v objemu,
moja duša se ne more pomiriti z njeno izgubo.

Četudi je to zadnja bolečina, ki mi jo zadaja,
in ti verzi poslednji, ki jih pišem.

Today I once again mastered myself in the art of shadowhand, tenebrae, being invisible. In the art of being informally unnoticed by the people that actually stood there and were talking to me. Sometimes it seems a mere deductive operation, since my predecessors in life, my parents and their parents were trying to be nobody special, I am having big difficulties when my ego, my feeling of the progressive self wants to evolve. And it is actually posing a lifelong quesstion about why should we, our generation, keep on suppresing bright and strong ideas to remain unattacked and unknown.

I meet a girl that I find attractive and then there are many ways of how to find an apology for not approaching her directly. Yes, we talk, but then I think I do not know how to cook, I do not wish for anything else than a strong body commitment, I do not wish to form a relationship in which one depends one the other, etc.

Then I meet a fellow theatre man, whom I regard as highly successful in his strivings for creating his own specific artforms and always "getting there", even if it takes a hefty load of struggling, stubborness and also manipulation. I think that the only reason he talks to me lately is because he has got plans of cooperation, but on a strictly professional, artistic level, he does take no interest in my private self.

After that, I meet a theatre performer with whom I was very enchanted at yesterday's performance, thinking that I have maybe found a new friend, at least in terms of thinking, a new debate buddy, yet I figure out I am of no interest to her, that all the words of praise are there just as a social lubricant in the time where there is nothing to say, because there are too many glances to catch, producers to talk to and important fans to attend to.

What is this world I am living in? The world of hasty decisions of selfishness or a world where only a very narrow focus can prevail and is therefore very self-centered - because it is the only way? Is it a world where people seek eternal life in an art piece which dies when its stage time is over or are we all believing that our stirring of irational spirits can do things beyond our wildest optimism? I do not know, but I intend to find out, and if have to read all the literary fragments available for the radio, dance on the stage, sing on the microfone, act as Richard III, be myself in the service of performative truth, there are many ways but only one of them is destined to be mine.

Kakor lirični fragmenti, se zdi

Lirični delčki (ali kako bi drugače človek prevedel angleški izraz "Lyrical Pieces") Edvarda Griega izpod prstov Leif-Ove Andsnesa zvenijo po mojih zvočnikih, popolnoma klasična glasba v tem smislu, da skoznjo lahko zdrsneš v meditacijo, kadar si tega zaželiš, kadar hočeš osredotočiti svoje misli na nekaj drugega in glasbo uporabiti kot katalizator ustvarjalno-proizvodnih procesov, takrat pa ... mirno obrneš pogled drugam. Morda na resničnost, ki se je na platno preslikala v podobi Madsa Mikkelsena v filmu Lov, morda na tisti pravi "obrat vijaka", ki ga je v Sloveniji sprožilo rokovanje trenutnega notranjega ministra in Roberta Fojkarja. Potem je tu še primerjava s počasnim umiranjem "tiranije starcev" (Shakespeare: Kralj Lear), ki jo predstavljajo vse vrste demagogi, ki bi radi na stara leta prevzemali vloge sedmero modrecev stare Grčije, a nimajo pravih miselnih in še manj etičnih kapacitet za kaj takega. Njihove politične barve so različne, a vendar se vsi dobro zavedajo, da so "volcjé odeti v krzna ovac" in da bo njihova surova moč (torej moč količine in s tem spet stara nevarnost, da demokracija postane tiranija večine) v prihodnjih desetletjih samo še naraščala. Pojem užitka se je namreč brezpogojno naselil v vse nas, tako imenovane Evropejce, in v tem pojmu smo našli svoje družine z enim otrokom, ki prevzema nase v veliki meri vse dobre in slabe vplive svojih staršev in ima, morda bolj kot prvorojenci v družinah z več otroki, večje težave preseči morebitno starševsko posesivnost ali že samo golo vplivanjsko moč. Star pregovor, ki ga sicer nisem nikjer zasledil, namreč pravi, da se od družbe vrstnikov in od starih modrecev človek lahko nauči največjih skrivnosti življenja - seveda ne tako, da je to nek kurikulum, ki ga je treba od zunaj pripeljati vase, nego je to spoznanje, ki se začne pri samem sebi in se potem razrašča navzven. Seveda ne v agresiji reševanja sveta, vsaj ne v prvi vrsti.

Ergo: imamo vedno manj vrstnikov, mi, na kogar plečih sloni naša družba (družabnost, društvo, množina interesov a vendar soglasje, logični konsenz - kje pa je to?), modri starci, poglavarji plemena (saj Slovencev nas je bolj kot ne za eno pleme v svetovnem smislu, kar je seveda naša prednost), pa so šli po zlu na križpotjih ideologij in maščevalnih zamer. Dr. Anton Mavretič, svojčas eden vodilnih strokovnjakov NASA pri programih Voyager 1 in 2, je neuradno izrekel tale stavek: "Mi v znanosti se ne ukvarjamo z bistvenimi stvarmi. Mi se ukvarjamo s prav posebej določenimi stvarmi. Z bistvenimi stvarmi se ukvarja umetnost."

In nemara je prav zategadelj v nekaj revialno-publicističnih objavah na slovenskem medmrežju vredno prebrati intervjuje s Prešernovimi nagrajenci. Marsikdo bi porekel, da so "z obeh polov naše povojne resnice", a to je povsem nepomembno glede na njihove izjave. Večinoma so to izjave umetnikov, ki se dobro zavedajo spoja trdega dela, zavesti, naključja (ki ne obstajajo več) in neustrašnosti, vse to naenkrat tvori dušo ustvarjalca. Selektivne oznake potem porečejo, ta in oni je zgolj poustvarjalec, samo na novo interpretira, kar je v resnici in v biti nekoč že bilo povedano. Ampak vedno je bilo povedano skozi medij, posrednik je ključnega pomena za "zaznavo" resnice, ki ji umetnost hodi od blizu do neizprosnega obraza, z mehkimi ali grčavimi rokami, pa prav tako tudi od daleč, tipaje, z zavezanimi očmi kot soha Pravice. V nobenem primeru pa ni merilnega traka, ki bi lahko rekel, ti si slaba in ti dobra umetnost kar povprek. Obstaja samo čisto oko in pripravljeno srce (zdaj plujem v vode religije, zakaj tako vrhovi znanosti kot umetnosti so neuradna religija sveta), kjer lahko vstopi spoznanje, presunek, kjer se lahko odvozlajo živčna vlakna, utrujena od vnašanja podatkov, referenc in mrež razumljive resničnosti. Merilni trak za te bistvene stvari, kot jih imenuje dr. Mavretič, je nekaj, kar nima vstopnine in ima svoje zakonitosti trajanja v konceptu, ki ga dandanes imenujemo "čas" in ga lahko dosti uspešno merimo na vsem veljaven način. Do bistvenih stvari, res je, g. Kocijančič, pa si je treba vedno znova utirati pot za pravico do njih doseganja. Treba se je boriti za besedovanje, zakaj narava človeštva je takšna, da mora biti to v taki celoviti meri dano samo tistim, ki se izkažejo tega vredni. In smo spet pri prvotnem vprašanju: kdo naj postavlja mero umetnika? In, tako Pandur, ali naj polnokrvni umetnik sploh obstaja, če ne more ves čas misliti samo sebe in skozi sebe svoje lastne kreacije vzpostavljati?

Manipulacije z umetnikom se dogajajo že na ugotovljivi ravni, kjer je dr. France Prešeren popravil svojo pesem, rigidneži trdijo, da je edini zveličaven prvi zapis iz leta 1844, čeprav je vsem jasno, da ima pesnik pravico dodelati svoje stvaritve, kakor ga je volja. Lahko tudi izza groba, če mu nadnaravne moči vodijo nalivnik in poltergajstove kozarce s črnilom! Morda smo ena redkih držav (ne poznam vseh himn), ki v svoji himni slavi bratstvo med narodi in posamezniki, ljudmi, in to naj se nam vrh vsega zdi sporno in ponižujoče za našo samobitnost? Če prakrščanska zapoved ni nekaj, o čemer je vredno štiriglasno peti, v ljudski tradiciji, kar koli naj že to v smislu sodobnosti pomeni, potem res ne vem, o čem je vredno. Če se predolgo trkam po prsih, bom naredil luknjo in skoznjo bo izpadlo tisto, na kar se sklicujem, ko grizem zemljo, kot da je moja, in lokam kri svojih bratov, kot da je moja.

Ergo - samo še nekaj ob rob zapisu: pesem poljskega nobelovca, Czesława Miłosza, naslovljena Sonce. Malo lahko izpade retrogardistično, malo se napaja v krščanskem misticizmu (in četudi, demoni so povsod,  svetli avatarji takisto), malo pa je seveda napol otroška slovanska pesem po mojem, ampak saj ni važno - naj živijo znanstveniki, tehnologi in izumitelji!

Iz sonca barve so, a v soncu ni

posebne barve, barve vse ima,

in zemlja vsa se kot pesnitev zdi,

nad njo je sonce - lik umetnika.

Kdor hoče v barvah svet naslikati,

naravnost v sonce naj nikdar ne zre,

ker na reči, ki so, spomin zgubi

in ga v očeh zapečejo solze.

Poklekne naj, obraz naj skloni k tlom,

pogleda v žarek, od zemlje odbit,

v njem vse bo našel, kar zavrgli smo:

cvetice, zvezde in somrak in svit.

Sanje, 8.10. 2012 in odtlej

Ponoči je tisto pravo življenje, podnevi mu nič tako nezaslišanega ne more prirezati peruti ali narediti kaj bolje, bolj trdno. V sanjskih algoritmih nastajajo stvari, bolj trdne od jeklenih stebrov ali jordanske Petre, tudi v živo skalo izklesana korita rek niso tako obstojna kot je dotik z dlako velike, plenilske mačke v sanjah. Od ondod prihajajo pomirjujoče podobe, ki bi v resničnem življenju pomenile hipno smrt ali bi se v najbolj surovem smislu izognile enačbi, ki na eni strani pogojuje enotnost časa in na drugi enotnost prostora. Vendar življenje ni atiška tragedija! Prav tako kot prizori iz sanj niso vedno tako usmerjeno logični, kot so zadnji rezi v Bergmanovem Fanny och Alexander.

Kot nekdo, ki skuša najti svobodo znotraj svoje poklicanosti (pravijo sicer, da kliče božji glas, pri meni se zdi, da kliče glas mojega alterega, ki je zelo daleč od kake popolnosti - ali sploh kakšne božanske monolitnosti), ugotavljam, da je zdaj čas, ko moram okrepiti svoje zaupanje. Še najmanj vase, bolj v druge. Ugotovil sem, preprosto, da vsaj nekaj ur pred predstavo ne smem stikati, ne z izreko ne z ošinom pomisli, po besedilu predstave, ker so besede kot moje primarno orožje tako globoko zakodirane v meni, da če jih ne najdem v pravem trenutku, potem jih tam ne sme biti. Vse potrebno moram storiti prej, kot dober dirigent ne pušča prosto napetih falosov, prosto drsečih lokov na godalih, umirjenih za premiero, ne, silovito jih krivenči, motovili z njimi po ozkih soteskah lastnih vatlov, jih z neznatnim ugrezom blazinic prstov krca po njihovih zardelih temenih, samo da bi prihranili svoje najboljše, svojo žlahtno življenjsko s(i)lo za trenutek, ko se bo zanetila vžigalna vrvica. Moram prebuditi telo, z vsemi tehnikami, ki sem se jih in ki se jih (predvsem to) še bom naučil, moram prebuditi glas, ki me je, ne vem, kateremu bogu naj se zahvalim za to, tolikokrat rešil pred svojim lastnim rezoniranjem, moram zbistriti svoje utrujene oči, ki se zaradi dolge habitacije v temnih, oglatih prostorih, priostrijo na bližnje nevarnosti, na vojne s kratkim, hladnim orožjem. To že. Toda ostalo, sama materija, mora imeti svoj spanec, mora odsanjati ravno toliko kot odsanja moje drugo, negledališko telo.

Ravnokar razmišljam, zakaj nekaj velikih skladateljev klasične glasbe, predvsem krog, ki ga je spočel Richard Wagner in njegovi nadaljevalci (ne pa nujno zgolj posnemovalci, to bi bilo krivično reči) tako malo ve o tem, kako je treba obdelati svoje delo kot helenistično soho, in to še preden lahko to stori poslušalčeva čuječnost - zakaj je treba pisati te uro in deset dolge simfonije z neskončnimi ponavljanji? In novo nasprotje znotraj nasprotja: zakaj bolje zvenijo počasne, premišljene (?) izvedbe teh noro dolgih del? Zato, ker sem jih najprej slišal tako, v tem obupno počasnem tempu, ki se vleče kot zehajoča čeljust v parterju gledališke igre? V hitrosti, ki naj bi bila istovetna "tisti, kakor si jo je zamislil skladatelj", zveni Bruckner bolj kot "še eden od mnogih", in tukaj je razlika med Nemcem in Romunom. Jochum in Celibidache sta oba bila svoje vrste mistika, a sta svoje valkire ali transilvanske nosferatuje (zakaj se nosferatu meni vedno sliši tako, kot bi nekdo v latinščini omenil kakega svetnika ali kar Devico Marijo?) iskala čisto drugače. V velik užitek je prav to - primerjati in zapolnjevati medprostor, ne scela in počez, marveč z drobnimi vezivi, ki ustvarjajo najpomembnejšo besedo umetnosti - dialog.



Po tem je seveda tudi samouprizarjanje, torej ustvarjanje instrumenta iz svojega bivanja, nekaj popolnoma drugega. Nekaj, na kar lahko vplivam le tako, da ustvarjam vse tisto okrog, kar je potrebno, in to čimbolj zavzeto in osredotočeno. Usrediščenost brez središča, to je ta specifična rotacija okrog osi, ki je značilna za tisti kraj sveta, kamor si želim priti - v nepredvideno polje med ljudmi, zavezanimi umišljenemu času, skoraj takšnemu, kot je tisti v snu.

Sanjal sem objokane ženske v ogradah za kokoši, potem sem sanjal velike ženske v belih haljah, ki so me skrile pred nalivom; sanjal sem besne flegmatike, kako vžigajo bencin po travnatih poljih, da bi šlo vse k vragu - in nazadnje sem sanjal knjigo zaveze, kako ustvarja med sabo nasprotujoče si vzorce pod močno roko kopij in šap velike plenilske mačke. Tukaj se končuje današnja lekcija.