Danes sem bral pesem na radiu, za v eter umetniškega programa, nisem prepričan, da sem storil kaj posebnega ali omembe vrednega s svojo interpretacijo, ampak branje te pesmi (čeravno sem jo nekoč najbrž že prebral) me je spomnilo na to, kako enostavno se včasih da zapisati čustvo, njegov razvoj, njegov spomin. In nemalokrat imajo do te emotivne neposrednosti nek pravi dostop ravno latinoameriški pisci, kot da bi v deželah, ki nosijo podobno dediščino katolicizma, kot jo nosimo recimo Evropejci, obstajala neka resnica, ki je nam sicer doumljiva, ne znamo pa je izraziti sami. Podobno kot mogoče ruska kultura z druge strani "meje" - in seveda tudi z nekega popolnoma drugačnega gledišča. Čas, ko se je dalo o osnovnih človeških čustvih in njihovem presnavljanju še pisati naravnost in to brez strahu, da te povozi nihilistična refleksija ali cinična obramba, je morda nepreklicno mimo, vsaj v uradni umetnosti. Ali pa se motim, kar je bolj verjetno. Naj bo najprimernejša podpora temu kratkemu švistu domislekov pesem, ki jih je spočela, pesem, ki je vsemu navkljub svetla. Prepisujem z lista.
Pablo Neruda: To noč lahko pišem ...
To noč lahko pišem najbolj žalostne verze.
Pišem, na primer, "Noč je posejana z zvezdami,
ki, modre, trepetajo tam daleč".
Nočni veter kroži na nebu in poje.
To noč lahko pišem najbolj žalostne verze.
Ljubil sem jo in včasih me je tudi sama ljubila.
V nočeh, kot je ta, sem jo držal v objemu,
ji dal poljub za poljubom pod brezmejnim nebom.
Ljubila me je in včasih sem jo tudi sam ljubil.
Kako bi mogel ne ljubiti njenih velikih zazrtih oči.
To noč lahko pišem najbolj žalostne verze.
Z mislijo, da ni več moja. Z občutkom izgube.
Prisluhnem ogromni noči, brezkončni brez nje.
In verz pade na dušo kot rosa na trave.
Vseeno je, da je moja ljubezen ni mogla zadržati.
Noč je posejana z zvezdami in nje ni z menoj.
To je vse. Tam daleč nekdo poje. Tam daleč.
Moja duša se ne more pomiriti z njeno izgubo.
Moj pogled jo išče, da bi jo vnovič približal.
Moje srce jo išče, in nje ni z menoj.
Ista noč, ki beli ista drevesa.
Midva pa, dva preteklega dne, nisva več ista.
Ne, zagotovo, ne ljubim je več, a kako zelo sem jo ljubil.
Moj glas je iskal veter, da bi se dotaknil njenega sluha.
Drug. Nekdo drug jo ima. Kot nekoč pred mojimi poljubi.
Njen glas, njeno jasno telo. Njene brezkončne oči.
Zagotovo ne ljubim je več, a mogoče jo še imam rad.
Ljubezen, tako kratka, tako dolgo, da pozabiš.
Kajti v nočeh, kot je ta, sem jo držal v objemu,
moja duša se ne more pomiriti z njeno izgubo.
Četudi je to zadnja bolečina, ki mi jo zadaja,
in ti verzi poslednji, ki jih pišem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar