Izpitno obdobje, drugič

V ponedeljek sem preživel otvoritev poletne sezone izpitov. Kar trinajst jih je vsega skupaj, seveda se ne morem nadejati nekega blaznega sočutja, ker je med temi trinajstimi večina praktičnih izpitov, ki mi jih marsikdo zavida. "Pa kako lahko delaš izpit iz petja, govorjenja, pismo - plesa?" pravijo, in se ob tem presenečeno muzajo, da človek nikoli ne ve, ali jim je zares všeč to, ali pa se jim zdi totalno čudno in zganjajo ljubosumje zaradi ljubosumja samega.

Jutri bom preživel poglavitni del dneva (plus minus dve uri okrog poldneva, čeprav to za naš faks nekako ni centralni časovni spekter v 24 urah, heh) na izpitu iz sodobnih plesnih tehnik, in to na odru enega največjih gledališč tukaj v Ljubljani, na velikem odru MGL-a. Sicer je ta produkcija odprta za javnost, malo off the record, pa vendarle, ampak ne bom nikogar vabil. Vsaj zaenkrat še ne, dokler se moja gibalna kapaciteta malo ne izboljša.

Še en vikend bom preživel v Ljubljani, v svoji dobrih 10 kvadratov veliki študentski sobi, ki si jo delim z elektrotehnikom, hkrati pa navdušenim športnikom, posebno rolarjem in nogometašem. Brez njega bi tudi moj fiks interneta trpel, zahvalivši njegovemu prenosniku pa temu ni tako. Življenje v domu je, tako zdaj ugotavljam, generalno zelo pozitivno. Naučiš se prilagajanja, in to takega, v katerem se moraš ravno tako kot znati popustiti znati tudi naučiti trdnosti in prepričanosti. Vedno je neko dogajanje okrog tebe, študentski domovi so tako ali tako že splošno razzloglašeni po vrvenju, čeprav v našem velja ravno prava dnevna (in nočna) infuzija miru. Blizu centra in faksa, pa vendar stran od gmote sprostitve, ki sede le takrat, ko sede tebi. Škoda je le, da je tukaj v osnovi dijaški dom in da včasih manjka sogovornikov že čisto po starosti.

Upam, da bo šlo dobro. Vem, da bo. Ocene pa na našem faksu tako povejo malo ali skoraj nič.

Samo profilna slika, nothing more

Evo, ker ne poznam drugega načina, takole uploadam fotografijo za svoj profil tukaj - stara je, že res, ampak za čas, dokler ne pridem domov (šele čez kak mesec) in se polastim fotoaparata, bo morala zadostovati.

Imejte se najslajše,
Blaž

Tel Aviv je lepo mesto za preživljanje melanholičnih septembrov

Težko je ugotoviti, zakaj ti kar naenkrat zmanjka besed. Ko se ne moreš več odlepiti od tistega, v kar si prepričan, kar ti godi, se počutiš slabo, ker veš, da se boš prej ali slej moral, ali pa boš do konca zblaznel. Ko pa se ti posreči, pa čeprav samo za minuto (in to je že ogromno), da spoznaš plat samega sebe, ki je prej nisi bil vajen, ki ti je bolj neznana od stvari, za katere v življenju niti pomisliti nisi upal, da obstajajo - takrat te šele čaka pekel. Odvajati se od sebe je eden najtežjih procesov v življenju, sploh če je ta vojna med samoumevnim in nerazumljenim pregon tudi takšnih osnov, kot je stanje na obeh nogah.

Kje je zdaj teh 70-30 odstotkov? Kako zakrivim svoje roke, ko hočem kaj na vso moč povedati, pa mi položaj, v katerem sem se znašel, maši usta? Zakaj je po toliko mukah, neprespanostih, krvavih okončinah in krvavečih možganih še vedno nemogoče odpreti sebe za druge? Ko bi mi kdo lahko to povedal - tako misli vsak - odgovori pa niso nekaj izven. Odgovori so kot rastline, ki potrebujejo občutljivost in reze, sape in orkane, da končno zrastejo in pokažejo svoje plodove nepobarvane in neizmišljene. Takšni, v katere si vložil vse svoje upe, se pogreznejo v humus in razpadajo bolj zanesljivo od nas samih. Iz ozadja, žive meje, ki sem jo sam posadil (kako si želim, da je ne bi nikdar!), pa se plazijo izpolnjena stebla brezobličnih rož, ki so samo čakale, da se izležejo in naselijo. Vsak je noseč na svoj način. Pustimo na strani vse moderne priprave - ne vemo, kaj bo izšlo iz nas. Porod je boleč, in da je zmota popolna, neopazen.

Kaj naj napravim z besedami, ki mi jih je na jezik zasadil Biff Loman, vrtoglavo nesposobni, a vendar človeški lik iz Millerjevega dela Smrt trgovskega potnika? Naj si jezik preorjem in vržem semena ven, ker me preveč srbijo? Potem nisem več igralec.

Vzel bom to neurejeno pleme, ki ga je iz majhnih sadik oblikoval ves čas, ki sem ga vložil - in ves čas, ki ga nisem, pa bi ga nekako moral. Stokrat sem že slišal v obraz rečeno, da sem preveč priden in premalo sproščen - zdaj bo morda vse drugače, če bom le uspel zadovoljiti tisto, kar me najbolj teži. Z vsemi prijazen in do vseh odprt - sem to res jaz? Pa kdo mi je dovolil, da v vsakem iščem tisto, kar je dobrega? Je to vera, ki se brez pravice klati v najbolj čiste otroške spomine, ki jih potem vlečeš za sabo do drugega sveta... Mama, foter, sestra... Bi se moral čutiti kakorkoli navezan?

Ker jaz...se ne. Kako bi se naj. Ko pa se tolikokrat na dan izgubim. Nič nisem vesel, ko se spet najdem, ker vem, da je za vsakimi vrati polje negotovosti, da je toliko in toliko boljših od mene, pa seveda toliko in toliko slabših.

Preprosto bom, kar nosim s seboj in kar se učim in kar poslušam in kar opazujem in kar ljubim in kar tepem brez razloga in kar prespim v omotični zasvojenosti z razvado skrivanja.

Bom. Vsaj še do jutri. Ali pa do prvega vélikega javnega nastopa. 30., 31. maj, 20.00, AGRFT, Gledališka predavalnica. Zajebi reklame. Ne morem ven iz samoironije. Ampak tudi to bom sprejel za svoje.