Težko je ugotoviti, zakaj ti kar naenkrat zmanjka besed. Ko se ne moreš več odlepiti od tistega, v kar si prepričan, kar ti godi, se počutiš slabo, ker veš, da se boš prej ali slej moral, ali pa boš do konca zblaznel. Ko pa se ti posreči, pa čeprav samo za minuto (in to je že ogromno), da spoznaš plat samega sebe, ki je prej nisi bil vajen, ki ti je bolj neznana od stvari, za katere v življenju niti pomisliti nisi upal, da obstajajo - takrat te šele čaka pekel. Odvajati se od sebe je eden najtežjih procesov v življenju, sploh če je ta vojna med samoumevnim in nerazumljenim pregon tudi takšnih osnov, kot je stanje na obeh nogah.
Kje je zdaj teh 70-30 odstotkov? Kako zakrivim svoje roke, ko hočem kaj na vso moč povedati, pa mi položaj, v katerem sem se znašel, maši usta? Zakaj je po toliko mukah, neprespanostih, krvavih okončinah in krvavečih možganih še vedno nemogoče odpreti sebe za druge? Ko bi mi kdo lahko to povedal - tako misli vsak - odgovori pa niso nekaj izven. Odgovori so kot rastline, ki potrebujejo občutljivost in reze, sape in orkane, da končno zrastejo in pokažejo svoje plodove nepobarvane in neizmišljene. Takšni, v katere si vložil vse svoje upe, se pogreznejo v humus in razpadajo bolj zanesljivo od nas samih. Iz ozadja, žive meje, ki sem jo sam posadil (kako si želim, da je ne bi nikdar!), pa se plazijo izpolnjena stebla brezobličnih rož, ki so samo čakale, da se izležejo in naselijo. Vsak je noseč na svoj način. Pustimo na strani vse moderne priprave - ne vemo, kaj bo izšlo iz nas. Porod je boleč, in da je zmota popolna, neopazen.
Kaj naj napravim z besedami, ki mi jih je na jezik zasadil Biff Loman, vrtoglavo nesposobni, a vendar človeški lik iz Millerjevega dela Smrt trgovskega potnika? Naj si jezik preorjem in vržem semena ven, ker me preveč srbijo? Potem nisem več igralec.
Vzel bom to neurejeno pleme, ki ga je iz majhnih sadik oblikoval ves čas, ki sem ga vložil - in ves čas, ki ga nisem, pa bi ga nekako moral. Stokrat sem že slišal v obraz rečeno, da sem preveč priden in premalo sproščen - zdaj bo morda vse drugače, če bom le uspel zadovoljiti tisto, kar me najbolj teži. Z vsemi prijazen in do vseh odprt - sem to res jaz? Pa kdo mi je dovolil, da v vsakem iščem tisto, kar je dobrega? Je to vera, ki se brez pravice klati v najbolj čiste otroške spomine, ki jih potem vlečeš za sabo do drugega sveta... Mama, foter, sestra... Bi se moral čutiti kakorkoli navezan?
Ker jaz...se ne. Kako bi se naj. Ko pa se tolikokrat na dan izgubim. Nič nisem vesel, ko se spet najdem, ker vem, da je za vsakimi vrati polje negotovosti, da je toliko in toliko boljših od mene, pa seveda toliko in toliko slabših.
Preprosto bom, kar nosim s seboj in kar se učim in kar poslušam in kar opazujem in kar ljubim in kar tepem brez razloga in kar prespim v omotični zasvojenosti z razvado skrivanja.
Bom. Vsaj še do jutri. Ali pa do prvega vélikega javnega nastopa. 30., 31. maj, 20.00, AGRFT, Gledališka predavalnica. Zajebi reklame. Ne morem ven iz samoironije. Ampak tudi to bom sprejel za svoje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar