Zlatna ulička

S Franzom Kafko lahko človek izgubi na tone živcev, še posebno če ga moraš postaviti na oder, pa se ti celotna vizija o tem podre deset dni pred premiero. Dobro, ja, saj ni to naš glavni projekt, ampak v gledališču glavne in stranske vloge obstajajo morda samo za gledalce. V igralskem delu so vse enako pomembne - če eden izvisi, je bržkone uničena cela predstava.
Mogoče je vse skupaj samo zaradi tega, ker je bil včeraj 6.6. 2006. Okej, v redu, priznam, satanistični datumi niso ravno idealna referenca za uspešno delo, ampak tudi vreme je bilo strašansko napolnjeno z nekim čudnim zračnim pritiskom. Tukaj je še pritisk od dveh bližajočih se izpitov, za katere veš, da se ne boš mogel učiti po cele dneve, ker bodo vsaj polovico dneva vzele priprave na uprizoritev. Tokrat sem si enostavno rekel - če boš enkrat zajebal, boš pa zajebal. Tudi iti v brezupen poraz je treba znati. In stvari se prav nikoli ne pojejo tako vroče, kot se kuhajo. Prav nikoli. Vsaj pesimistom nam je nekoliko laže, ker si potlačimo pričakovanja v najgloblje luknje, da se izvlečejo šele potem, ko lahko vse zadovoljno opazujemo z distance. Ne bomo dočakali dolge življenjske dobe zaradi prekomernega stresa, ki si ga nalagamo, to že, pomaga pa instantno.
Danes akrobatika, jutri slovenski jezik. Vmes moram kaj v teater ali v kino ali nasploh nekam, da si vsaj minimalno odpeljem glavo drugam - brez tega bom znorel.

P.S.: Stran od občine Vitanje bo kmalu prerasla stran naše preljube prestolnice, Ljubljane. Če to ni dosežek... In potem nameravam vse skupaj še prevesti in postaviti na angleško Wikipedio, da bomo svetovno znani. Hec.

Plesne produkcije - 2.,4. letnik

Obe produkciji dneva sta bili sijajni. S tem da človek ne more pošteno in pozitivistično naravnano primerjati tega, kako improvizirajo s kontaktom v plesu 2. letniki in kako ustvarjajo svoje lastne, polnomastne plesne svetove 4. letniki, posamezniki, prostore polnjenja odrskega zraka in vsega, kar oder zaobjema. Žalost se seveda pojavi, ko vidiš, da se nekomu ne da (več ali šele zdaj ali kakor pač že). Ampak o tem se tudi meni NE DA razpravljati.

Presenetljiv (posebej pri večerni vsega očesnega napora in slabega zraka akademije vredni produkciji četrtih letnikov) je bil v mnogočem izbor glasbe. Vokalni impro, klavirski opoj (in tudi, škoda, precenjeni sentimental), tolkala, ki jih tako sploh ne bi mogel poimenovati, pa jih potem vendarle moraš, ker so tu zaradi ritma.

Uporaba scenskih elementov je včasih zgovorno mutirala v ogledalo tistega, ki je bil trenutno pred mano na odru. Ne kot začetna ugotovitev, ampak na koncu se je izkazalo, da je manj scenografije in svetlobnega chiaroscura imelo tistih nekaj izjemnih igralcev, ki so bili že sami po sebi dovolj močan element dihanja prizora. Po nekaj izkušnjah sem zdaj tu in tam zaznal, kako so zunanji dejavniki tehnike delovali za oz. namesto igralca, meni osebno pa je veliko ljubše, če sodelujejo z njim. Posebnost je bil seveda eden od igralcev, ki je pomagal z lučkarskimi posli, pri zadnjem prizoru pa je predhodno splezal za železne nosilce na stropu in z njih v sklopu kompozicije posipaval riž na oder. Organska tehnika v najboljšem.

Po vseh odličnih postavitvah in energetskih vložkih igralcev si misliš, da boš lahko tudi ti kdaj počel nekaj podobnega in mogoče celo boljšega. Spet pa je salamenska naloga, najti nekaj med prizemljitvijo (nikoli nisem treniral plesa ali kakšnega "tosmernorazgibalnostnega" športa in to se mi pozna) in butanjem samozavesti ob nebo (toliko idej imam in toliko glasbe se mi pretaka po kosteh, da bom zmogel). Zato si moram vzeti čas, da se ovedem in napravim, kar najbolje zmorem - ne pa tisto, kar najbolje znam. Prevečkrat si namreč dopovedujemo, da so ene stvari že v nas, samo odkriti jih je treba. Gore bo še treba spraviti skozi prebavne cevi, živčne vozliče in spolne žleze, učiti se do skrajnosti. Radovednost medtem nima časa umreti. To hočem. Tega si želim.