Obe produkciji dneva sta bili sijajni. S tem da človek ne more pošteno in pozitivistično naravnano primerjati tega, kako improvizirajo s kontaktom v plesu 2. letniki in kako ustvarjajo svoje lastne, polnomastne plesne svetove 4. letniki, posamezniki, prostore polnjenja odrskega zraka in vsega, kar oder zaobjema. Žalost se seveda pojavi, ko vidiš, da se nekomu ne da (več ali šele zdaj ali kakor pač že). Ampak o tem se tudi meni NE DA razpravljati.
Presenetljiv (posebej pri večerni vsega očesnega napora in slabega zraka akademije vredni produkciji četrtih letnikov) je bil v mnogočem izbor glasbe. Vokalni impro, klavirski opoj (in tudi, škoda, precenjeni sentimental), tolkala, ki jih tako sploh ne bi mogel poimenovati, pa jih potem vendarle moraš, ker so tu zaradi ritma.
Uporaba scenskih elementov je včasih zgovorno mutirala v ogledalo tistega, ki je bil trenutno pred mano na odru. Ne kot začetna ugotovitev, ampak na koncu se je izkazalo, da je manj scenografije in svetlobnega chiaroscura imelo tistih nekaj izjemnih igralcev, ki so bili že sami po sebi dovolj močan element dihanja prizora. Po nekaj izkušnjah sem zdaj tu in tam zaznal, kako so zunanji dejavniki tehnike delovali za oz. namesto igralca, meni osebno pa je veliko ljubše, če sodelujejo z njim. Posebnost je bil seveda eden od igralcev, ki je pomagal z lučkarskimi posli, pri zadnjem prizoru pa je predhodno splezal za železne nosilce na stropu in z njih v sklopu kompozicije posipaval riž na oder. Organska tehnika v najboljšem.
Po vseh odličnih postavitvah in energetskih vložkih igralcev si misliš, da boš lahko tudi ti kdaj počel nekaj podobnega in mogoče celo boljšega. Spet pa je salamenska naloga, najti nekaj med prizemljitvijo (nikoli nisem treniral plesa ali kakšnega "tosmernorazgibalnostnega" športa in to se mi pozna) in butanjem samozavesti ob nebo (toliko idej imam in toliko glasbe se mi pretaka po kosteh, da bom zmogel). Zato si moram vzeti čas, da se ovedem in napravim, kar najbolje zmorem - ne pa tisto, kar najbolje znam. Prevečkrat si namreč dopovedujemo, da so ene stvari že v nas, samo odkriti jih je treba. Gore bo še treba spraviti skozi prebavne cevi, živčne vozliče in spolne žleze, učiti se do skrajnosti. Radovednost medtem nima časa umreti. To hočem. Tega si želim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar