Stojim v centru svoje prav nerešljivo ljubljene Slovenije in gledam, kako svetla življenjska tekočina odteka iz glave - nekomu, nekemu Andreju, nekemu kolesarju, ki ga četrtki ne marajo. April, človek božji, sploh ni mesec, da bi se človek dobro opraskal, saj si potem zaprt za mesece najslajših nobilitet duha. Meso je tudi nič več kot medij.
Kako so lepi, ko so mladi in igrajo, četudi čisto brez interesa. Ostajajo stvari, zaradi katerih simfonični orkester Akademije za glasbo na koncertu včeraj ni mogel pogrešiti. Ker so takorekoč prilivali na ogenj s svojimi navidezno neomejenimi možnostmi. Dežela odklenjenih možnosti in zakrknjenih nevoščljivcev je vsak svet. Zelo verjetno tudi tisti planet iz 20 svetlobnih let oddaljene kopice, ki so ga pred kratkim s kukal preselili v besede umni astronomi in pridodali, da je podoben Zemlji po klimatskih razmerah, samo da je večji.
Glej, Hernan Cortes, pošljimo ladje, mnogo jambornic v slavo večnemu cesarstvu!
Po drugi strani pa je pomlad. Hvala Nazarečanu, da je to zgolj temna plat Meseca, ki ga od tu vedno vidimo samo v zlato obličje morja spokojnosti, kot kardinale in cerkvene zvonove. Vedno lepi, dobri, equus et bonus in večno samohodne lirike pregovorov. Kakšen dolgčas! bi bil, če ne bi bilo pomladi, ki ji tudi april ni več tuj in temačen spremenljivec. Vse tlakovane promenade so napošev obsijane s popoldanskim (in jutranjim in včerajšnjim) soncem, tanki plesni čevlji pokončnih mladih deklic pritrkavajo rebrom mesta, jaz pa še kar gledam joške in riti. Kako morem?! Ne bi se dalo plačati, če bi po velikem mestu naenkrat vsi sezuli čevlje in jeli blažiti zemeljske krče. Svoje, njene, naše.
Včasih je optimizem zdrav, večinoma je nevaren. Pomožni pesimizem in absolutni dvom sta največja tvorca mojih zdajšnjih dni. Najbolj učlovečena, častita čustva ne pomagajo več, zato je treba verjeti, da bom v naslednji uri zmogel odlepiti svoje misli od prizora, ki ga moram še spisati, od spolne moči, ki jo moram še potlačiti, od poletja, ki bo zdaj zdaj zasulo prizorišče s češnjami in jeseni z njihovimi koščicami. Ne morem več tako, ampak seveda, saj nihče ne more več tako, kot počne to ta dan, lahko le še vstopi v naslednjo uro in dan. Prehitro gre vse tega aprila. Toliko dobrih reči ostaja neogledanih, toliko pota neobrisanega z obrvi tistih, ki so izvedeli kakšno majhno resnico in so zato le še malo bližje smrti.
Vseeno, kako je zdaj - naslednje štiri dni bomo s sošolci preživeli na delavnicah fizičnega gledališča v Novi Gorici, verjetno tudi kaj zaspani in obkoljeni z dimom ter etanolom, pa kaj. Ergo: Protestantska logika je zgolj ena iz puščave peščenih zrnc, delati pa je vseeno užitek. Svoje liste obglodanih dogodkov, knjig, od ali česarkoli takega ne dopolnjujem več, zato je tukaj pretenciozno zasnovani podblog - Prebavni trakt / Metabolism.
P.S.: Se opravičujem za pomensko raztreščenost tega zapisa.
četrtek, april 26, 2007
nedelja, april 15, 2007
Razbeljena nedelja
Po krščanski tipologiji je sicer danes bela nedelja, vendar bi izraz suha, pregrešno vroča in utrujajoča bolje pokazal, da je beseda danes in vsak dan sproti meso postala. Zjutraj sem se zavozlal v eno tistih brezplodnih debat na vlaku, ki ti sicer od ritma besed razpršijo misli, ampak potem ne ostane nič pametnega, da bi se sestavil na novo ali kaj pomembnega dognal - pa za to stvar že prenosnik, enosmerni vlak, nima nikakršnih pravih pogojev. Če uro in pol svojega življenja še enkrat prebijem ob ponavljanju zmernih antikristov, previdnih svetovljanov in radostnih dvojčkov - vse od tega sem oponašal, v dotrajani obliki - bo šla ta ura v Kočevski rog pod nanose kosti... AAA! Kako sem jezen, da takole mečem stran minute.
Čez dan smo v prirejeni TV-obliki posneli nekaj prizorov iz produkcije Driade, sredi najhujše vročine vsi židane volje v akademijski kleti. Ko bi bila to bahava haloška ali dolenjska klet, potem bi nam bilo toplo pri srcu samo od redke krvi in ne pa od bližine toplotnih postaj in migotavega zraka.
Nekako smo posneli, čeprav se ne spominjam ravno dobro, kaj smo počeli. Bolj mi je ostalo v spominu nekaj ur spravljanja vejevja v gozdu - včeraj sem bil tako zadovoljen s tako blesavo enolično dejavnostjo, da se (ne)resno vprašujem - kaj zaen dan je jutri?
Ponedeljek. Brez plesa, z obilo lenobe in Richardom Wagnerjem. Mogoče bomo pri igri dirigirali na Händla, Bacha, Holsta ali Haydna, ampak tip bo ziher Švaba.
Danes bom lahko dokončal nekaj branja in nekaj razmišljanja. Dnevu se dozdeva, da sem poln odločitev, da mi je kaj mar do dela, ampak temperatura me posiljuje nad vsako voljo. Ni pa ga znoja, ki bi bil odvečen pri vsem skupaj, tudi v uri, ko je nakladanje še preblizu spancu. Ahoj, samo da smo zdravi fantje.
Čez dan smo v prirejeni TV-obliki posneli nekaj prizorov iz produkcije Driade, sredi najhujše vročine vsi židane volje v akademijski kleti. Ko bi bila to bahava haloška ali dolenjska klet, potem bi nam bilo toplo pri srcu samo od redke krvi in ne pa od bližine toplotnih postaj in migotavega zraka.
Nekako smo posneli, čeprav se ne spominjam ravno dobro, kaj smo počeli. Bolj mi je ostalo v spominu nekaj ur spravljanja vejevja v gozdu - včeraj sem bil tako zadovoljen s tako blesavo enolično dejavnostjo, da se (ne)resno vprašujem - kaj zaen dan je jutri?
Ponedeljek. Brez plesa, z obilo lenobe in Richardom Wagnerjem. Mogoče bomo pri igri dirigirali na Händla, Bacha, Holsta ali Haydna, ampak tip bo ziher Švaba.
Danes bom lahko dokončal nekaj branja in nekaj razmišljanja. Dnevu se dozdeva, da sem poln odločitev, da mi je kaj mar do dela, ampak temperatura me posiljuje nad vsako voljo. Ni pa ga znoja, ki bi bil odvečen pri vsem skupaj, tudi v uri, ko je nakladanje še preblizu spancu. Ahoj, samo da smo zdravi fantje.
sobota, april 14, 2007
Kot da nimamo kaj delat(i)
Na eks-kurzije!
Včeraj Dolenjska, z izjemnimi, prav vsiljivo idiličnimi pejsaži, danes bo sledilo južno Pohorje in malo bolj hladno sopihanje ob spravljanju lesa.
Ampak na akademijskem izletu ni bilo slavnih režiserjev in olovorikanih igralcev, prej kakšen dramaturg, pa nekaj takih, ki na častiti šoli za igralsko umetnost (arheneologizem) štejejo stopnice, ker jih čistijo, po kurirsko preletavajo ali pa po upokojensko premagujejo. Dolenjska, kjer je vratar na pivu (ali cvičku, ampak ne, saj ga imajo že vrh glave) s profesorjem, še preden se sploh začne protokol in podajanje ljudi od tega župana do onega veljaka do tretjega "veseli-smo-da-ste-tu sprenevedavca".
Na gradu Mirna raste epicenter alternativne kulture v Sloveniji, ki naj bi bil vzpostavljen, vsaj načeloma in na papirju, v naslednjih treh letih. Težko verjamem, da bi v tem času lahko že začel "obratovati", ker je še veliko preostalega tehničnega dela na objektu, ki pa po mojem mora biti narejeno pred vselitvijo vseh mogočih artistov. Zakaj? Ne rečem nič, a.
Čudovito se pogovarjaš z nekaterimi, od katerih si v navadnem zaporedju dogodkov, v vsakodnevnosti, obravnavan kot rahlo nepomemben. Seveda, tudi ti jih vidiš kot obrobne, sestavne, a vendar nezanimive objekte - zato pa se odnosa pokrivata. Misterij o preproščini, ki se nehote izgublja po poti do boljšega sebe. Zato, ker je to precej osladno velik pojem.
Šofer avtobusa je imel čast razdevičiti nekaj salamensko vijugastih odsekov ceste, jaz pa sem ob tem razmišljal o zadnjih izvenšolskih vajah in vedno manjšem sestavu ljudi, ki se v tej naši skupini še trudi, da bi dosegli cilj, ki mu ne vemo imena. Mogoče nadaljujem iz trme, tekmovalnosti in razgaljanja večne neznanke, ampak ne morem še končati, jutranja vprašanja pa še niso večerni odgovori.
Eni ljudje (ljudje božji) si pa naštimajo vaje na dan šolske ekskurzije, ker jih drugače nimajo kdaj imeti. Eni ljudje ne nehajo uporabljati sodobnih glavobolov, da bi se zaščitili in se vzeli iz priklopa takrat, ko nihče ne gleda. Eni ne morejo plesati, ker imajo visoke pete. Eni ne morejo spustiti ose ven iz stanovanja, ker imajo prekratke ude, da bi segli do okenske kljuke. Eni so samo majhni, drugi pa nič več. Eni vlečejo iz pogorišča zgodovine mnogovezje, pa ne vidijo, kakšno zanič prihodnost si s tem prerokujejo, heh. Pogled v galerijo likovnih samorastnikov, nakup knjige o Jožetu Tisnikarju, vse sami drzni znanilci sranja.
Po naključju - kot da bi kaj takega sploh obstajalo - sem iztaknil in prebral življenjepis dobre prijateljice, ki se osredotoča (sam spis) predvsem na njen rezime, pretekle dejavnosti v polju profesionalne umetnosti. Človeka prime, da bi si kar malo poonegavil ud na takšno imenitno naštevanje. Najpomembnejši dvom, ki je sledil iz seznama, je: zakaj jemati prostor željnim in ga nadomeščati s polaganjem ploščic na zlati rez?
Pohvale zmanjšujejo toplotni potencial misli. Ustvarjalne trepljanjske (po rami, jasno) seanse so veliko boljše, če jih v času in prostoru zamenja banket delavcev po uspešno zaključenem proizvodnem dnevu. V njem je več pomembnega. Več od iznajdbe novih besed in uspešne širitve besednega zaklada. Ko prideš do novega, se lahko pove le preprosto ali pa se ne reče nič.
Prijateljica mi teži na SMS-kaslc, da je nikdar ne pokličem, da bi lahko malo mislil na njen proračun za telefon (ki ga niti pod slučajno ne troši zame, a pojdimo dalje), ki da baje ni od Boga dan inu obilen v svoji oblagodarjenosti. Tole klicanje in sporočiljenje se mi bo sčasoma priskutilo, zaenkrat še kar gre, ampak ko se odločim (za nekaj, karkoli), bom samo še hodil po hišah s svežimi nageljni in poravnanimi zobmi.
Včeraj Dolenjska, z izjemnimi, prav vsiljivo idiličnimi pejsaži, danes bo sledilo južno Pohorje in malo bolj hladno sopihanje ob spravljanju lesa.
Ampak na akademijskem izletu ni bilo slavnih režiserjev in olovorikanih igralcev, prej kakšen dramaturg, pa nekaj takih, ki na častiti šoli za igralsko umetnost (arheneologizem) štejejo stopnice, ker jih čistijo, po kurirsko preletavajo ali pa po upokojensko premagujejo. Dolenjska, kjer je vratar na pivu (ali cvičku, ampak ne, saj ga imajo že vrh glave) s profesorjem, še preden se sploh začne protokol in podajanje ljudi od tega župana do onega veljaka do tretjega "veseli-smo-da-ste-tu sprenevedavca".
Na gradu Mirna raste epicenter alternativne kulture v Sloveniji, ki naj bi bil vzpostavljen, vsaj načeloma in na papirju, v naslednjih treh letih. Težko verjamem, da bi v tem času lahko že začel "obratovati", ker je še veliko preostalega tehničnega dela na objektu, ki pa po mojem mora biti narejeno pred vselitvijo vseh mogočih artistov. Zakaj? Ne rečem nič, a.
Čudovito se pogovarjaš z nekaterimi, od katerih si v navadnem zaporedju dogodkov, v vsakodnevnosti, obravnavan kot rahlo nepomemben. Seveda, tudi ti jih vidiš kot obrobne, sestavne, a vendar nezanimive objekte - zato pa se odnosa pokrivata. Misterij o preproščini, ki se nehote izgublja po poti do boljšega sebe. Zato, ker je to precej osladno velik pojem.
Šofer avtobusa je imel čast razdevičiti nekaj salamensko vijugastih odsekov ceste, jaz pa sem ob tem razmišljal o zadnjih izvenšolskih vajah in vedno manjšem sestavu ljudi, ki se v tej naši skupini še trudi, da bi dosegli cilj, ki mu ne vemo imena. Mogoče nadaljujem iz trme, tekmovalnosti in razgaljanja večne neznanke, ampak ne morem še končati, jutranja vprašanja pa še niso večerni odgovori.
Eni ljudje (ljudje božji) si pa naštimajo vaje na dan šolske ekskurzije, ker jih drugače nimajo kdaj imeti. Eni ljudje ne nehajo uporabljati sodobnih glavobolov, da bi se zaščitili in se vzeli iz priklopa takrat, ko nihče ne gleda. Eni ne morejo plesati, ker imajo visoke pete. Eni ne morejo spustiti ose ven iz stanovanja, ker imajo prekratke ude, da bi segli do okenske kljuke. Eni so samo majhni, drugi pa nič več. Eni vlečejo iz pogorišča zgodovine mnogovezje, pa ne vidijo, kakšno zanič prihodnost si s tem prerokujejo, heh. Pogled v galerijo likovnih samorastnikov, nakup knjige o Jožetu Tisnikarju, vse sami drzni znanilci sranja.
Po naključju - kot da bi kaj takega sploh obstajalo - sem iztaknil in prebral življenjepis dobre prijateljice, ki se osredotoča (sam spis) predvsem na njen rezime, pretekle dejavnosti v polju profesionalne umetnosti. Človeka prime, da bi si kar malo poonegavil ud na takšno imenitno naštevanje. Najpomembnejši dvom, ki je sledil iz seznama, je: zakaj jemati prostor željnim in ga nadomeščati s polaganjem ploščic na zlati rez?
Pohvale zmanjšujejo toplotni potencial misli. Ustvarjalne trepljanjske (po rami, jasno) seanse so veliko boljše, če jih v času in prostoru zamenja banket delavcev po uspešno zaključenem proizvodnem dnevu. V njem je več pomembnega. Več od iznajdbe novih besed in uspešne širitve besednega zaklada. Ko prideš do novega, se lahko pove le preprosto ali pa se ne reče nič.
Prijateljica mi teži na SMS-kaslc, da je nikdar ne pokličem, da bi lahko malo mislil na njen proračun za telefon (ki ga niti pod slučajno ne troši zame, a pojdimo dalje), ki da baje ni od Boga dan inu obilen v svoji oblagodarjenosti. Tole klicanje in sporočiljenje se mi bo sčasoma priskutilo, zaenkrat še kar gre, ampak ko se odločim (za nekaj, karkoli), bom samo še hodil po hišah s svežimi nageljni in poravnanimi zobmi.
sreda, april 11, 2007
The sword of Damocles
I am bad at accepting a piece of advice, because I think that it is my work to produce certain solutions and partial decisions. NOW, there could be a more profound meaning to all this perpetuous babble, but right now, the temperatures are getting dangerously vivid and my senses reluctant to restrain what is human in me.
Constantly, there will be people that are afraid of getting too close, because it is so safe to take from someone what he owns in the best possible shape, it is so predictable and balancing to know what you will get. The relationships taking a turn for the supermarket strategy, where one must know what he/she buys. What is there new? Nothing, a few very not-unsaid words building into one's conscience.
These past few days were really hell. The Easter is not what it used to be, not in one bit, my active acting imagination has sunken like the bleedin' Atlantis and the workshop of horrors, facing yet another weird directive (that we must each form his own solo show) - and due to all that, my ways of talking to people have drastically changed for the worse, because I feel threatened and ignored in every sentence I produce. I take it all as a messenger of the near future, trying not to look back, hard as it is. Trying not to take pity on my own egoism, for it will only give it additional strength.
How small is Slovenia? That is not a question anymore. The things that are good have no effect on the theatre. And being little is good - but we think big. That is what makes the inspiring contrast.
My head aches. And these words upstairs are negated.
Constantly, there will be people that are afraid of getting too close, because it is so safe to take from someone what he owns in the best possible shape, it is so predictable and balancing to know what you will get. The relationships taking a turn for the supermarket strategy, where one must know what he/she buys. What is there new? Nothing, a few very not-unsaid words building into one's conscience.
These past few days were really hell. The Easter is not what it used to be, not in one bit, my active acting imagination has sunken like the bleedin' Atlantis and the workshop of horrors, facing yet another weird directive (that we must each form his own solo show) - and due to all that, my ways of talking to people have drastically changed for the worse, because I feel threatened and ignored in every sentence I produce. I take it all as a messenger of the near future, trying not to look back, hard as it is. Trying not to take pity on my own egoism, for it will only give it additional strength.
How small is Slovenia? That is not a question anymore. The things that are good have no effect on the theatre. And being little is good - but we think big. That is what makes the inspiring contrast.
My head aches. And these words upstairs are negated.
petek, april 06, 2007
Pasijon po Luku in Janezu (AR)
Gnassingbe Eyadena. Moshe Katzav. Kako se pišejo vsa ta tuja imena? Kako se napiše ime mojega gospoda Boga, Aleksandra Ignatijeviča Veršinina? Zakaj imamo imena, ki se tako očitno bijejo s tem, kar bi lahko postali...
Moje igralsko dejanje je posilstvo. Ne da bi hotel, imam svoje ude po požiralnikih ljudi in od njih zahtevam, da pijejo slane umotvore, ki prihajajo do njih po tanki rešilni cevki. Mazohizem in obenem čaščenje lastnega sebe. Brezobzirna večobličnost črnih. Čakajoča čuječnost. Členkasta mast, ki se izmije z lekovi, ne v tvoji posesti. Zdravila so odslikane navpične sence, za zaprtimi tiri tvoje proge je treba iti po nerazločni stepski praznosti nekim neznanim izgnanim spoznanim očem naproti.
Turški stolp razpostavlja trepalnice v mrknjene pločnike glavnega mesta. Majhna, da se je ne splača spečati s tako nenasitnim želodcem. Zarašča se, v njenih ploščatih, odklenjenih materah ne raste več divja ravnina, polna surovih, pohojenih borovnic, zdaj je ostala le praprot. Zraven pa listek, da zviješ, skadiš še to zmes na dušek do dna do dna. Meša se - zmes za potico.
Vaistino se rodi!
Delavnice Telo kot Orodje Izola konec marca odmaknjeni vznik aprila terasasta mikro vzglavnica tihi zgodnji spanec krč v želodcu za tristo trojanskih grških perzijskih nedavnih spopadov cunami pa morebiti še vratar ozdravljen bogat ovešen s prašičjimi zaklopkami po ušesih.
Kar lahko je pisati teh zadnjih nekaj. Pa točno zato je treba.
Moje igralsko dejanje je posilstvo. Ne da bi hotel, imam svoje ude po požiralnikih ljudi in od njih zahtevam, da pijejo slane umotvore, ki prihajajo do njih po tanki rešilni cevki. Mazohizem in obenem čaščenje lastnega sebe. Brezobzirna večobličnost črnih. Čakajoča čuječnost. Členkasta mast, ki se izmije z lekovi, ne v tvoji posesti. Zdravila so odslikane navpične sence, za zaprtimi tiri tvoje proge je treba iti po nerazločni stepski praznosti nekim neznanim izgnanim spoznanim očem naproti.
Turški stolp razpostavlja trepalnice v mrknjene pločnike glavnega mesta. Majhna, da se je ne splača spečati s tako nenasitnim želodcem. Zarašča se, v njenih ploščatih, odklenjenih materah ne raste več divja ravnina, polna surovih, pohojenih borovnic, zdaj je ostala le praprot. Zraven pa listek, da zviješ, skadiš še to zmes na dušek do dna do dna. Meša se - zmes za potico.
Vaistino se rodi!
Delavnice Telo kot Orodje Izola konec marca odmaknjeni vznik aprila terasasta mikro vzglavnica tihi zgodnji spanec krč v želodcu za tristo trojanskih grških perzijskih nedavnih spopadov cunami pa morebiti še vratar ozdravljen bogat ovešen s prašičjimi zaklopkami po ušesih.
Kar lahko je pisati teh zadnjih nekaj. Pa točno zato je treba.
Naročite se na:
Objave (Atom)