Na eks-kurzije!
Včeraj Dolenjska, z izjemnimi, prav vsiljivo idiličnimi pejsaži, danes bo sledilo južno Pohorje in malo bolj hladno sopihanje ob spravljanju lesa.
Ampak na akademijskem izletu ni bilo slavnih režiserjev in olovorikanih igralcev, prej kakšen dramaturg, pa nekaj takih, ki na častiti šoli za igralsko umetnost (arheneologizem) štejejo stopnice, ker jih čistijo, po kurirsko preletavajo ali pa po upokojensko premagujejo. Dolenjska, kjer je vratar na pivu (ali cvičku, ampak ne, saj ga imajo že vrh glave) s profesorjem, še preden se sploh začne protokol in podajanje ljudi od tega župana do onega veljaka do tretjega "veseli-smo-da-ste-tu sprenevedavca".
Na gradu Mirna raste epicenter alternativne kulture v Sloveniji, ki naj bi bil vzpostavljen, vsaj načeloma in na papirju, v naslednjih treh letih. Težko verjamem, da bi v tem času lahko že začel "obratovati", ker je še veliko preostalega tehničnega dela na objektu, ki pa po mojem mora biti narejeno pred vselitvijo vseh mogočih artistov. Zakaj? Ne rečem nič, a.
Čudovito se pogovarjaš z nekaterimi, od katerih si v navadnem zaporedju dogodkov, v vsakodnevnosti, obravnavan kot rahlo nepomemben. Seveda, tudi ti jih vidiš kot obrobne, sestavne, a vendar nezanimive objekte - zato pa se odnosa pokrivata. Misterij o preproščini, ki se nehote izgublja po poti do boljšega sebe. Zato, ker je to precej osladno velik pojem.
Šofer avtobusa je imel čast razdevičiti nekaj salamensko vijugastih odsekov ceste, jaz pa sem ob tem razmišljal o zadnjih izvenšolskih vajah in vedno manjšem sestavu ljudi, ki se v tej naši skupini še trudi, da bi dosegli cilj, ki mu ne vemo imena. Mogoče nadaljujem iz trme, tekmovalnosti in razgaljanja večne neznanke, ampak ne morem še končati, jutranja vprašanja pa še niso večerni odgovori.
Eni ljudje (ljudje božji) si pa naštimajo vaje na dan šolske ekskurzije, ker jih drugače nimajo kdaj imeti. Eni ljudje ne nehajo uporabljati sodobnih glavobolov, da bi se zaščitili in se vzeli iz priklopa takrat, ko nihče ne gleda. Eni ne morejo plesati, ker imajo visoke pete. Eni ne morejo spustiti ose ven iz stanovanja, ker imajo prekratke ude, da bi segli do okenske kljuke. Eni so samo majhni, drugi pa nič več. Eni vlečejo iz pogorišča zgodovine mnogovezje, pa ne vidijo, kakšno zanič prihodnost si s tem prerokujejo, heh. Pogled v galerijo likovnih samorastnikov, nakup knjige o Jožetu Tisnikarju, vse sami drzni znanilci sranja.
Po naključju - kot da bi kaj takega sploh obstajalo - sem iztaknil in prebral življenjepis dobre prijateljice, ki se osredotoča (sam spis) predvsem na njen rezime, pretekle dejavnosti v polju profesionalne umetnosti. Človeka prime, da bi si kar malo poonegavil ud na takšno imenitno naštevanje. Najpomembnejši dvom, ki je sledil iz seznama, je: zakaj jemati prostor željnim in ga nadomeščati s polaganjem ploščic na zlati rez?
Pohvale zmanjšujejo toplotni potencial misli. Ustvarjalne trepljanjske (po rami, jasno) seanse so veliko boljše, če jih v času in prostoru zamenja banket delavcev po uspešno zaključenem proizvodnem dnevu. V njem je več pomembnega. Več od iznajdbe novih besed in uspešne širitve besednega zaklada. Ko prideš do novega, se lahko pove le preprosto ali pa se ne reče nič.
Prijateljica mi teži na SMS-kaslc, da je nikdar ne pokličem, da bi lahko malo mislil na njen proračun za telefon (ki ga niti pod slučajno ne troši zame, a pojdimo dalje), ki da baje ni od Boga dan inu obilen v svoji oblagodarjenosti. Tole klicanje in sporočiljenje se mi bo sčasoma priskutilo, zaenkrat še kar gre, ampak ko se odločim (za nekaj, karkoli), bom samo še hodil po hišah s svežimi nageljni in poravnanimi zobmi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar