Pizidija

V desetmestje gre karavana kamel v soju modre luci, kot da ji rdece belocnice nad njenim hrbtom, postlanim z ledenimi kozarci samostanskega piva, ne morejo skoditi, ne, ne morejo ji do zivega. Nad globusom se ze nekdo naslaja s posvinjanimi prsti, da bi prizadejal vsem bozjim drzavam Commonwealtha trzajoc poraz z obrazom malega, porazenega Napoleona. Kdo je na cigavi strani, ni vec vazno, psi bevskajo in tulijo, svilena cesta ljudi in blaga se vije dalje, neobhodno. Po njeni desni smrdi izpraznjeni zrak, z njene leve odpirajo plocevinke s konzerviranim, cistim, gorskim kisikom. Po slemenu prodirajocega poslanstva se siri okluzija, ki se bori s sto let starimi predsodki in izciscenim casom zdaj. Ubogi William Blake na tilniku ene od zadnjih kamel odpociva in umirja svoje dlacice na rokah, ki mu utrujeno ena za drugo tonejo v spanec. Med prsti drzi svoj nagrobnik, iztrgan iz nedrja korporalov, kornetov in usranih pribocnikov, ki so si priborili vecji kos Marmarre od njega. Marmorja lacni, od kamna ubra njeni vstajenja, izginuli v svojih mrtvih, hehe.
Z vsake od kamel se zdi, da je guru Bill Gates spisal vozni red, ozadje se takorekoc komaj kaj spreminja, le da je dihati vedno tezje, vedno vec je padlih, ampak kamelje mleko ne odteka vnemar, same sebi stoicne gospe vzdrzujejo kolicino, z malo zolicastega humorja na kosmatih tacah, z malo grbavih vicev nad parklji. Ubogi Blake pa ne ve, kam bi porinil svojo zamasceno, popljuvano vstopnico za dvonadstropni avtobus. Pa tako nepoceni je bila.
Na premcu kolone, ki neopazno gazi robati pesek, sedi srednjeazijski pevec s svojo prelepo, mlado, ledig, nasploh zelo mocno neozenjeno hcerjo, in ji kaze blizajoci se oder v obliki polmeseca.
"Vidis, Abolfazlija, to je pa rojstni kraj vsega najboljsega, kar je svet izselil iz svoje maternice zadnjih deset tisoc let. Starodobno svetisce, kjer so se tisti najbolj skriti lahko igrali se naprej, ostali so morali pa gledati in posteno placati, tudi za sedeze z daljnogledi za najem."
Mlada Ferhana je poblisnila nazaj proti stricku Willu, saj ni bil pravi stric, koga briga, in ocak se je izborno namrgodil, potem pa kot kak neumen kameleon nedolocno premaknil glavo vstran.
Ubogo dekle tako ni moglo verjeti niti svojemu lastnemu ocetu, ce pa eruditni Anglez kapitelj vstran nagiba...

V njej je zrasla pagoda, obrascena z majhnimi zaplatami gozdnih borovnic, na stopnicah visoka masajska trava, na oknih okrasje pandzabskega orienta, na zidovih slike iz spodnjega Nila, na sipah ivje novozelandskega ledeniskega pisa.
Sama je sla po poloznih, mnogoterih stopnicah, obuta v mlado kozo, slecena do preproste glasbe njenega oceta, ki je bil edini ton, ki ga je kdaj slisala poleg njegovega glasu. Da ni rekla ne bev ne mev, so krivi Slovenci s svojo sintakso, ampak tega sama ne more vedeti, saj noben preklican psoglavec na svetu se nikdar ni bil v Sloveniji.
"Preozko, jebiga."

Opesani ovcar Blake je, vznemirjen kot divji petelin v nespolnem letnem casu, komaj se sestopil s svojega zasebnega dromedarja, pa je prelepa mlada Abolfazlija izginila v senci sedmega nadstropja. Sedmega meseca pa pogled visje zakriva enostavna nujnost, izpeljana iz poljedelske znanosti: geometrija.
Lepota je sla, Blake je nad glavo samo se zaslisal, a ne slisal, kako poka marmor od toliko vklesanih crk, od toliko podpisov, od toliko ljudi, ki so mu hoteli nekaj povedati, preden je umrl, prekleti nesolani mistik, nesojeni nemogoci nepismeni nektar britanske svete trave. Pokopal ga je.

Oce je ustavil svoj daf, da je zdaj namesto njega poskakovala roka in se pripogibala k tlom. Veliki je odsel, plamenica dolgih nitk, tekocih z glave, pa je kradoma uhajala nadzoru v sed-emnajsto nadstropje.

Gornjeavstrijsko vreme

Jodlanje v prvem kraku julija je pojem, ki se giblje med izjemno hladnim, depresivno nadležnim deževjem, in v seštevku tremi dnevi knajpanja v ledeni reki oz. severnjaško popedenanem kopališču. Vmes smo delali dosti (mi, premladi v gledališču). Prvič v življenju sem delal s tako mladimi ljudmi, ki za nameček vedo neslavno mnogo več od mene, kar me hkrati preseneča v dobrem in v malo manj dobrem. Prvo obče, indigo, rešimo svet pogled, drugo osebno, a ne zlovoljno misleče zavistništvo.
Kar malo potrt in begajoč sem, ker sem zapustil ta svet 15, 16-letnikov (trije od devetindvajsetih so bili bolj mojih let), ki me je očaral, iznenadil. V bistvu so bili pripravljeni na vse, odločni, nediplomatski v akcijah, česar zase pri svojih rosnih gimnazijskih letih nisem mogel reči - in tudi zdaj bi bil raje tiho. V okviru Lehar Festivala, ki ga mesto Bad Ischl (1, 2) gosti v poletnih mesecih, smo soustvarjali (in ustvarili) energetsko eklektično predstavo, ki se je tematsko naslanjala na pop-opereto Johanna Straußa, namreč na njegovega valčkasto in avstrijsko plesnega Netopirja. Meni se je zdelo že v izvoru vseh (ne)sistematičnih priprav pred odhodom zanimivo dejstvo, da je še ena slovenska zvezda, ki bolj kot doma sije v tujini, mezzosopranistka Marjana Lipovšek, prav pred dvajsetimi letimi odpela najbolj eksotično vlogo v opereti v eni najbolj znanih izvedb z Nikolausom Harnoncourtom kot dirigentom. Ravno to vlogo, Orlovskega, so zaupali meni, tako v predstavitev kot raziskavo, in napravil sem si kupček strasti s tem.
Torej, smo se odločili potujoči-rajžajoči-za-lastnimi-kajžami-jokajoči Sloveni, je treba kovačevi kobili Marjani za dvajseto obletnico pokloniti nekaj fletnega, v duhu ali v mesu, ni važno. Pa smo naredili malce sporno sceno in jo, glede na odzive sodeč, uspešno zaklekljali v sveže vozličkasto čipko evropskih držav. Na teh dvotedenskih delavnicah so poleg nas sodelovali Poljaki, Čehi, Francozi, Nemci, Avstrijci in Madžari. Mnoštvo narodov se je v zadnjih treh letih dosihmal povečalo vsaj za eno državo, kar napoveduje slikovit razvoj programa.
Ampak... Kako znajo eni pri 15-ih urejeno spraviti v svojo glavo več podatkov kot jaz v svojo betico pri 21-ih, eni pri 18-ih igrajo harmoniko kot mladi Paganini violino, eni posekajo vsako brhko smreko, ki pride mimo, preden lahko jaz rečem Pringles, tretji imajo pri 19-ih telo in športne sposobnosti Asafe Powella, četrti se, scela otroških postav, v kostolomu zavihtijo na eno roko in z nogama za glavo delajo jako čudne poskokce... Koliko norega talenta! In obenem - množica lišajastih sramežljivosti, ki nimajo v zgodbi kaj iskati. Za povrhu pa kralj globalizacije - jezikovni moment. Naučil sem se osnov francoščine, ker ena od plesalk ni znala drugega, obnovil in izboljšal svojo nemško pogovorno sintakso, izpilil angleščino, vse po malem, vse dobro. Ves projekt me je, summa summarum, zajedel za bornih 20€. Neverjetno se mi zdi že samo to zadnje, ker v deželi kaisersemmlaric že zaradi pazljivosti in sitega trebuha postaneš malo kapitalista.

Vodil nas je južnoafriški belec, operni in glasbeno-gledališčni režiser, ki je študiral ples in glasbeno kompozicijo, zanima se tudi za klasični teater. Posrečena spletka, spodbujajoč sogovornik, ki je odprl še kako z moje strani nenačeto vprašanje. Ravno to sem rabil - in mi vsi tam dol še bolj kot Aralsko jezero rabi podiranje jezov. Njegova ogrevanja pred delom pa so mi v dveh tednih prinesla kar precej razširljivosti faličnega o(b)krožja. Znoja pa tisti hladni oder ni bil vreden.

Nič, satis o Oberösterreich, ki se mi je doživljenjsko usmradila s svojim posranim vlažnim, prezebajočim, tako zelo angleškim zrakom. Po teh dveh tednih sem tudi dar pisanja in ustvarjalnega razmišljanja (upam da začasno) izgubil. Ampak, ker v torek za do konca meseca letim v London, v iskanju izgubljenega estetskega in dimenzijskega šoka, bo tudi vnaprej dežnik v mojem vojaškem nahrbtniku. Oprtan, da kaže sredinec Zevsu.