Pizidija

V desetmestje gre karavana kamel v soju modre luci, kot da ji rdece belocnice nad njenim hrbtom, postlanim z ledenimi kozarci samostanskega piva, ne morejo skoditi, ne, ne morejo ji do zivega. Nad globusom se ze nekdo naslaja s posvinjanimi prsti, da bi prizadejal vsem bozjim drzavam Commonwealtha trzajoc poraz z obrazom malega, porazenega Napoleona. Kdo je na cigavi strani, ni vec vazno, psi bevskajo in tulijo, svilena cesta ljudi in blaga se vije dalje, neobhodno. Po njeni desni smrdi izpraznjeni zrak, z njene leve odpirajo plocevinke s konzerviranim, cistim, gorskim kisikom. Po slemenu prodirajocega poslanstva se siri okluzija, ki se bori s sto let starimi predsodki in izciscenim casom zdaj. Ubogi William Blake na tilniku ene od zadnjih kamel odpociva in umirja svoje dlacice na rokah, ki mu utrujeno ena za drugo tonejo v spanec. Med prsti drzi svoj nagrobnik, iztrgan iz nedrja korporalov, kornetov in usranih pribocnikov, ki so si priborili vecji kos Marmarre od njega. Marmorja lacni, od kamna ubra njeni vstajenja, izginuli v svojih mrtvih, hehe.
Z vsake od kamel se zdi, da je guru Bill Gates spisal vozni red, ozadje se takorekoc komaj kaj spreminja, le da je dihati vedno tezje, vedno vec je padlih, ampak kamelje mleko ne odteka vnemar, same sebi stoicne gospe vzdrzujejo kolicino, z malo zolicastega humorja na kosmatih tacah, z malo grbavih vicev nad parklji. Ubogi Blake pa ne ve, kam bi porinil svojo zamasceno, popljuvano vstopnico za dvonadstropni avtobus. Pa tako nepoceni je bila.
Na premcu kolone, ki neopazno gazi robati pesek, sedi srednjeazijski pevec s svojo prelepo, mlado, ledig, nasploh zelo mocno neozenjeno hcerjo, in ji kaze blizajoci se oder v obliki polmeseca.
"Vidis, Abolfazlija, to je pa rojstni kraj vsega najboljsega, kar je svet izselil iz svoje maternice zadnjih deset tisoc let. Starodobno svetisce, kjer so se tisti najbolj skriti lahko igrali se naprej, ostali so morali pa gledati in posteno placati, tudi za sedeze z daljnogledi za najem."
Mlada Ferhana je poblisnila nazaj proti stricku Willu, saj ni bil pravi stric, koga briga, in ocak se je izborno namrgodil, potem pa kot kak neumen kameleon nedolocno premaknil glavo vstran.
Ubogo dekle tako ni moglo verjeti niti svojemu lastnemu ocetu, ce pa eruditni Anglez kapitelj vstran nagiba...

V njej je zrasla pagoda, obrascena z majhnimi zaplatami gozdnih borovnic, na stopnicah visoka masajska trava, na oknih okrasje pandzabskega orienta, na zidovih slike iz spodnjega Nila, na sipah ivje novozelandskega ledeniskega pisa.
Sama je sla po poloznih, mnogoterih stopnicah, obuta v mlado kozo, slecena do preproste glasbe njenega oceta, ki je bil edini ton, ki ga je kdaj slisala poleg njegovega glasu. Da ni rekla ne bev ne mev, so krivi Slovenci s svojo sintakso, ampak tega sama ne more vedeti, saj noben preklican psoglavec na svetu se nikdar ni bil v Sloveniji.
"Preozko, jebiga."

Opesani ovcar Blake je, vznemirjen kot divji petelin v nespolnem letnem casu, komaj se sestopil s svojega zasebnega dromedarja, pa je prelepa mlada Abolfazlija izginila v senci sedmega nadstropja. Sedmega meseca pa pogled visje zakriva enostavna nujnost, izpeljana iz poljedelske znanosti: geometrija.
Lepota je sla, Blake je nad glavo samo se zaslisal, a ne slisal, kako poka marmor od toliko vklesanih crk, od toliko podpisov, od toliko ljudi, ki so mu hoteli nekaj povedati, preden je umrl, prekleti nesolani mistik, nesojeni nemogoci nepismeni nektar britanske svete trave. Pokopal ga je.

Oce je ustavil svoj daf, da je zdaj namesto njega poskakovala roka in se pripogibala k tlom. Veliki je odsel, plamenica dolgih nitk, tekocih z glave, pa je kradoma uhajala nadzoru v sed-emnajsto nadstropje.