Vreme se je nenadoma razredčilo v svoji vlažnosti, a je vseeno sameval oder na vrtovih Dolenjskega muzeja (in ti so zares so izgledali kot neka viseča odrska kompozicija, majhna in prijazna), koncert luštno sodčkastega Afroameričana in ostalih pa se je začel dobre pol ure kasnejev kulturnem domu. Kaj bi človek pričakoval - črnski vokalist je imel kar nekaj domišljije na dlani, vendar je nikoli ni porabil do konca, in najhuje je bilo, da očitno nikoli ni imel tega namena.
Z nečim sem se ukvarjal prekomerno - s tem, v kakšni družbi sem šel poslušat koncert. Lahko poslušam jazz improvizacije z veliko hvaležnosti, če imam zraven sebe optični premik fokusa, ki me stalno meče vmes, med oba svetova z istim vprašanjem. Metal sem se na napade trobentača, ki je dobro vedel, kdaj je treba nežno privleči blazinice na valjčke, smejal neumnim obrazom basista in bobnarja, ki sta dajala videz nogometašev, ki bi rada dobila tekmo in ostala lepa, ob harmoniju/električnem klavirju nisem mogel reagirati na prav nič - razen na to, da je bil zvok zelo podoben albumu ene newyorške zasedbe, ki jo zadnje čase motam po zvočnikih.
Nisem si mogel pomagati, včeraj res ne, mogoče zato, ker že kak teden bolj slabo jem, tako, po en obrok na dan, dela pa res kar ne zmanjka. V istem trenu listja umazanih ljubljanskih dreves pomislim na stvari, ki bi jih moral narediti, ampak je izbira odvrgla nekatere, ki jih ne bi smela. Hvaležen sem Matjažu za njegove delavnice in (tipkarski) zalet, ki so mi ga dale. Ni mi mar, če sem se ognil pražnjemu dnevu v domačem kraju, da bi tu vadil za pretencioze neke politične komemoracije. Ker smo tako kot nekoč zanimivi kritik v Slovenskih novicah - neobzirno zajebani do svojega medija, predstave, proslave, kar pač že.
Celo poletje razmišljam, popolnoma po nepotrebnem, kako osredotočiti to, kar se mi pod rokami spreminja v statve, iz statev v parnik, iz parnika v dve leti star nabiralnik za organske odpadke in iz tega v neznosnost. Obenem bi bilo bolje, da bi tukaj objavil kaj tistega in ne tega sebe, ki ima porejena intimna d(v)omovanja. Nekega Nigerijca spomini na otroška leta so me spravili v tako žalost, surova moč mojega hrbta sredi gozdov v obešenjaški straniščni humor, več ljudi pa v preprosto hojo naprej. Torej mi to ni prihranjeno za hibernacijo, sestop lastnega egoizma.
Raziskujem globine sufijskih besedil, predvsem seveda teh iz območja qawwalija, zdaj ko sem jih od nekje nabodel na pisarniško iglo v fonetičnem zapisu. Še vedno ne vem, kaj kaj pomeni. Goltam afriško živo mejo med glasbo, ki dvigne in glasbo, ki zaliva. Berem, trudim se ogibati katodnemu šalterju za izgubljene, pa mi vsaj danes ni uspelo. Mislim, vsaj to mislim, da se rad vozim z velikimi avtomobili, kljub strahu, da bom podrl kak leseni most, zbil kako izmed ovac ali raztrosil seme mrtvih muc po strjeni nafti, s peskom pomešani mrtvici tistih pravih cest, tistih, kjer se je treba izogibati vsakemu kamnu, da pripelješ domov zaspano, a celo glavo.
Ne dogaja se veliko, ker je vse tisto ono nadzorovano zunaj mene. Vseeno mislim, da bo treba v ponedeljek obiskati Radovljiško graščino zaradi Rolfa Lislevanda, o katerem sem v podaljšku bloga že pisal, Mlade leve v prestolnici pa zaradi mnogih stvari, zaenkrat bom zagotovo lahko prišel samo na upanja žrtvenega ognja vrednega Tunizijca, ki bo Staro elektrarno priklopil na napeljavo 21. avgusta, dan za lutnjarskim eksodusom.
Matjažu (berem, to mi že rata) veliko semenčic, gostega dima in deževnih voženj v avtomobilu. Prinesem še kaj muzike, to je tako vse, kar znam. Vsem, ki so letos praznovali obletnico dihanja, privoščim cockneyski high five in malo Rolfa (spodaj), pa še kaj. Ne zamerite moji driski.
Ni komentarjev:
Objavite komentar