Prekleti naj bodo vsi zaščitni znaki, pokrajine, razgledi, ogledi in ogleduharska nrav kelnarjev v dolini. Kislo mleko je dobro sedlo, pravzaprav sem po tistih dveh skodelah cel dan jedel samo še zrak, brez vsakih potreb. Tudi potem, ko sem prebral o očitno majavi (nisem še končal, pustimo odklenjeno) teoriji "plazmatskega vesolja".
Enemu prijatelju že celo poletje nisem namenil kakega pametnega mitinga ali... Mogoče bi bilo treba kar pošteno zasekati že kar ta teden, ko se končno (pa še to pogojno) lahko osvobodim pritiska obveznosti. Dobro, nekaj dreves bo treba podreti in namotati nekaj prikolic drv, ampak vmes bo že kdaj padala voda s stropa Zemlje in bo čas za mesto med gledalci. Vsaj jutri, če ne jutri, pa v torek. Vsaj danes, če ne danes, pa kdaj do konca leta. Vsaj... Znova in znova.
Tudi obrazi v Soboti so se režali, kako jim kaplje brišejo pot z bradatih brad, kako se jim nehvaležno zmočene spremljevalke grdo zvijajo po sedežih in kako se čudaki na odri še vedno trudijo, četudi imajo pod nogami cel egiptovski namakalni sistem in veter skozi svoj pisani krep papir. Proslava je šla v redu, ja, z izjemo 99 odstotkov dogodkov. Vrag naj pocitra in pocimbali tistega, ki nam je zakuhal izvrstno generalko in kilavo predstavo. Sicer pa vse skupaj ni bilo vredno tistega nasitnega bograča in razmetavanja nožne hitrice na račun Ferusa Mustafova. Vredno je bilo samo zaradi do kraja edinstvenega, jasnega, širokega obzorja za opazovanje zvezd. Pri nas je tudi v najboljšem primeru kak gozdnat kucelj v napoto.
Zimbabavijski kolega je včeraj, ko me še ni bilo doma, z atom in še enim holcarjem podiral smreke pod Roglo. Črni zanesenjak je bil navdušen kot otrok, ko mu prvič postane jasno, kaj se da početi z LEGO(TM) kockami. "Položi jo," mu je hodilo po glavi še ves današnji dan, ko smo božali zdolgočasene, zvončkljajoče mlekarice na obličju ene najbolj fletnih planot v Sloveniji. Aja, mimogrede, ob zvoncih je ves čas donelo kot iz kakšne oživele avstroogrske nabožne pesmarice. Slovenci še vedno verjamemo? Dobro, eden se je prisesal na rimsko kurijo, in to ne slabo, ampak...
Vmes sem prebral en hitri roman Ödöna von Horvátha, ki me je zmedel, ker nimam pojma, kaj naj si o njem mislim. Niti malo. Je pa znova udarila lirika Georga Trakla, to pot v nemščini - jo moram kar neutegoma priporočiti, čeprav je zaprašena, da se pršič dvigne že ob valovanju zvoka, ampak nekaj vsebuje, kar me malo povezuje s prihajajočo Medano v Goriških Brdih. Iz spremljajočega gradiva mi do mojega racionalnega jaza (razmerje=86:1) prodira neka čudna povezava, prav do Trakla, še bolj pa do bolgarske lirike.
Zdaj lahko res samo upam, da jutri že zgodaj začne deževati. Ker Rolf ne bo hodil dvakrat. Važno, da sem dobil CD z glasbo s tistega fenomenalnega koncerta Kronos Quarteta v londonskem Barbicanu. Že dve uri občudujem plošček, ne da bi se ga dotaknil ali vstavil barvožerju v žnablje. Rajši čakam na tisto, kar bom lahko napravil jutri. Spati pa zares ne morem - že cel avgust!?
Ni komentarjev:
Objavite komentar