Mladi levi, globoka grla, debele pesti. Na sceni je težko nekoga zares pozdraviti, vsaj odzdraviti mu s plastičnim kozarcem vode, če imaš oči, ki v kotu polovijo še tri dolgo nevidene obraze. Važno je, da je "shuttle" mirno, opečen, a varen, prispel na pisto, naredil še nekaj izboljšav.
Tile rjoveči živalski gledališčniki so očitno ena redkih stvari, ki je v Ljubljani poleti vredna časa. Mlada Francozinja in ravno tako mladozreli Tunizijec sta bila v tem vrstnem redu neke sorte gradacija, nehoteno medsebojno naraščanje in nadgrajevanje. Medtem ko je prva, lepa ko strela (prvič dejansko mislim to frazo), vtikala in iztikala kable, cvilila na ritem zamešanih zvokovnih sinusoid, je oni drugi dobesedno naredil poklon Arvu Pärtu in se v svoji krompirjevi vreči norčeval - ne samo iz samega sebe. Pritajeno, silovito, tiho. Človek si ne bi mislil, da se da to troje reči za isto stvar v istem razdobju časa, v času, ki ga lahko zavzame predstava. Izrazito "solo" večer torej, na vsakem vogalu namnožen z dvojino.
Sošolci so se vsi po vrsti blazno polepšali. Sem se že bal, da ne vidim dobro, tako očitno je bilo to. To se dogaja z normalnimi ljudmi poleti - normalnost v smislu pojdimo skozi topel poletni dež, nemogoče se je prehladiti, če veš, kaj bi rad in kam hočeš. Nekako tako.
Henryk Górecki je sestavil godalno kompozicijo, ki mi je nadela take gromozanske plašnice, da je ves lepi ostali svet izostal, periodično za kakšno uro na dan. Dolgo se je kotrljal po lepljivih mizicah, za katerimi ležijo listki neprespanih umetnikov brez sanj, brez črnila in mokrega jezika. Ampak tako, kot se sliši ta eterična gaz skozi ušesa, tako kot jo lahko odigra samo Kronos Quartet, tako se podira nekaj neverjetnega. Pa je London vendarle tudi iztisnil svoje kratkocvetoče orhideje v retorte. Najlepše - to je takšna muzika, da jo lahko tudi komu poklonim v poslušanje.
Bratranec je policist in skupaj s kolegi vodniki psov po Veliki Planini išče zablodelo gobarko. Meni se zdi podatek, egoistično kot vse tukaj, lepši od scela domače goveje juhe s korenjem, pa vendar sem bil danes deležen tega drugega, ko bi družinska kosila vsaj kdaj postala kaj drugega kot samo izvrstna hrana, ko bi že jaz lahko kaj naredil proti temu, da je ugasnjena televizija mrtva stvar sredi dišečih, praznih glav pod lučjo. Zunaj lomasti sonce, da se trava upogiblje pod njegovim jezikom, še drevesa se podirajo, da bi polegla na popoldansko smrčanje. Družinska kosila sredi tedna - še kar bolno.
S sošolci s faksa se mi obeta piknik konec avgusta (ne čisto, ali jeste), s sošolci z gimnazije konec septembra, z občutkom krivde pa bova spravno večerjala pod oboki slovenske komorne vokalne glasbe. Mimogrede, predvsem v čudoviti (1x), pa tudi v bizarno presenetljivi (3x) družbi je radovljiška graščina počastila visoke, skaldsko navdahnjene Norvežane z Valhalle vredno akustiko, odzivnostjo, ojačanim gromovnikom baročnega bobna in hruške in okni v obilno nejasno noč.
Jutri je nov dan in nov levji mladič čaka na skotitev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar