Premalo spanca. Evo, se že začenja.

Sinočnjo noč sem prebedel, ker se je v sobo prikradel majhen sesalec. S hitrostjo in barvo Carla Lewisa je parkrat zaokrožil ob robu talne obloge in jadrno zaoral nazaj proti zaščitni strehi starinske omare za moljem namenjene obleke. Sanjal sem o madžarskih plesalkah, ki so spremenile obraze in postale Hrvatice z naglasom, sanjal o tekočih računih, ki jim je odtekal likvidni del, neka trdovita gmota pa ostajala in branila pred tem, da bi kdorkoli kaj imel od gomile prihranjenega oneta, sanjal o kratkih deških pričeskah na suhljatih kolcih, ki se jim je takrat še reklo košarkarji.

Na vlaku sem nato spal, kot še v življenju nikdar in nikoli. Prikladno stran od okrog tri desetletja stare, odštevši obraz zanimivo ohranjene nadute babnice, nasproti sezonskega delavca iz Banja Luke z očitnim sindromom pregrevanja (toliko, da se ni slekel), pa po dolgem času spet v smeri poti. Je to sploh kaj? Z rjastim newyorškim prevodom romana nekega egiptovskega pisatelja, ki se spet, kot milijoni, gre užitno socialo, sem se uspel obdržati pri življenju do Laškega. Kot mnogi, ravno do tam.

V prestolnici sem opazoval, kako vročina, podarjena od slovenskih železnic in posredno od vseh Janezov, kar jih je, puhti od mojega pokvečenega trupla (spanje na vlaku - če je sila, četudi se amortizerji držijo božje poti). Muzikantskih mrmotov nabasan inu prenosnega diska bogatejši sem se odpravil v dijaški dom spravit svojo posvetno imovino pod bitno oporoko. To je tako, če daješ skladbam imena, da jih lažje izpečeš za družino ali narodiš za kvatrne znance. Z lipovo kuhalnico vkuhaš Tonyja Bennetta, Laibache, Hamzo El Dina in Stevea Roacha v isti strjeni kremenčev pesek. Tako gre to, bi rekel popularni, priljubljeni, nartabulši (*), sploh v zanimivem prevodu (*).

Pozabljena revolucija, pokvarjena pašteta, škoda, ki postaja oktavia namesto pasavca iz družine ljudskih avtomobilov, lepa in urejena parkirišča, lepi in urejeni lasje, žmohtni salonarji in vse po normativih. Ljubljana, pozdravljam ti tvoj ego s svojim, nabreklim še za veliko let. Po zaslugi Fredija Milerja in njegovih odkrito obscenih naslovov bom preživel.

Odveč po-misel

El crimen maestoso, da še niso spustili Aung San Suu Kyi - in zakaj bi moralo to ravno njega zanimati? Tretjeperspektivni opazovalec je dobra vloga za presojanje tovrstnih miselnih razdorov. Kjer ni predorov, so tudi konflikti bolj redka dobrina.

Vsekakor bo treba še kako premisliti, kako naprej. Velike živine so našobile svoje židovske nosove, Shylocki so izterjali svoj načrt za funtke mesovitih dajatev, preživele eminence so se oglasile, da bi pozabile kakšen precenjen šal ali kako bleščavo plombo, tam nekje pod monoklom. Rumenega vina ni bilo moč razločiti od rumenih lic, osamljene roževine, ki se je navidez utrujeno, navznoter prežeče oklepala pecljev kozarcev za peneče vino. Samo ob uri spodletelih načrtov je torej mogoče oceniti položaj, prešteti pehoto in se odločiti za naslednji desant. Drvar is way off line. Vielleicht noch mehr als Ljubljana, die Stadt, in der Geiste leben. In ogni caso, io non capisco la cronologia del questo spettacolo, non piu. Je cherche une femme, ma c'est pas une beau recherche. Koliko besed za tako malo misli. In na koncu ostanem sam, kot pravi Komelj: z brezumnim, brezimnim imenom.

Pozabiti je treba na to, da nima več šestnajst let in da so se roki odločitev postarali, njihove gube segajo preko grčave ograde iz starih fižolovk, gube iz iztrebkov neješčih ljudi in gube iz porezanih skalpov zamer in gube iz prepadnih slapov nad tretjim očesom, ki se stekajo v eno samo veliko točko. Točko, od koder ni vrnitve. Dogodkovno obzorje je torej zdaj. In odločitev je padla.

Premor. Zgodba.

Ko se odprejo zagrafitana garažna vrata pod oknom, preslikanim z utripajočo kuliso nočnega programa; ko se po rjastem prstu gledališke ure potoči jedka, smogasto poparjena solza prejšnje minute, tedaj ni treba počakati, da bo večnost novoizumljena skočila mimo v dežnem plašču iz shranjenih sončevih žarkov, kaj šele da bi človek opazil, da izgleda vse rumeno, prijateljsko, a prehitro. Rumeni J, bi rekel nekdo diplomatsko, rumeni J, ta najgrša vseh črk. Torej gnije barva ali pa zorijo hruškasti sosedje.

Ne moreš končati sprehoda z belo, počesano mačko, ne da bi se dejansko zaletel v zvonec meščanskega bloka in se z okroglim oknom domenil za jutri. Propadajoča luna se bo najbolje ogledala v okroglem okvirju. Domenil se bo za sestanek, miting, vsaj za ogled ali brisanje nikoli počiščenih pack, ki jih puščajo mastne tube za ljudi s slabimi nogami, ki niso pripravljeni teči maratona zase.

Slovenija je očitno zmagala nad bivšimi zavojevalci. Prepričan - ne prepričan. Begunci uspejo povedati smisel trenutka, gastarbajterji samo sklope številk, na izust. Kako dolgo jim bomo še tako rekli, vaši, naši? Zmaga je bila obilna, ko je bila, kljub pogojem, ki jih finance slovenskemu športu odmikajo in znižujejo pod nivo klubske mizice iz kabineta prvega pravnika države. Tam nekje ... se dogaja marsikaj. Ampak on tepta topli pod z debelo razsutim prahom.

Slabo je, če septembra ne moreš pospraviti pod streho vseh iz življenja izobčenih debel. Hudo je gledati, kako jim gobe grizljajo stisnjene mišice, gobe, majhne, resaste in velike, dežnikaste z rebrci. Pisano neužitne.

Televizija govori? Vse, kar so nam svetovne velesile dolgo časa zamolčale, tako da ni nobenega razloga več za hermetičnost. Prost pretok človeškega blaga, metraža, ćilimi, brisače in robci za solze in polutkaste riti dojenčkov. Tole na začetku zapisa ni zadnja stran lune, marveč možganska korala. Ekologi naj si samo razslojijo metaforo.

Prvi šolski dnevi. Policija v pripravljenosti.

S hrastom na pobočju začne rasti malo dni, namenjenih zemlji, ki je ne bo odplaknilo z njenega sedeža na ramenih hriba. Tudi živalski bobni, rjoveči nohti in praskajoče omare za preskakovanje časov potem ne morejo ukrasti tiste preklicane zemlje.
Dobro, da nisem posadil hrastovega boršta na sebi. Zdaj moram to narediti sam, pa ne tako, da bi bil jaz in jaz za karkoli zaslužen.
Madžarski zaljubljenci v en tak les, v drugačnost posvečen, so me učili (in, dobro, nekaj naučili) s plesnimi koraki Transilvanije, z otožnostjo možnosti samomora in veliko ravno lagodnostjo, ki pusti stvarem rasti. Nekdo drug me je učil prevezovati dolge roke umrlih dreves, da se njih palci ne bodo oprijeli kamnitih cest in popadali z voza. Pozimi ne bomo zmogli brez pokljajočega bobniča, ki se mu drugače reče tudi peč na trda goriva. Iz litega železa pristoji kot ulito na odmaknjeni dom vsako pribito dejstvo. Tisto takisto, da je vprašanje, če je tam še kdo pustil ključ v vratih, za katerimi je dovolj volne in oluščenega fižola. Saj, saj, september je tu in tam še zmeraj vedro zapiknjen v tla z razkosanimi delci Sonca. Kako dolgo bodo kaveljci držali jesen v sušilnicah mesa, skrito pred pravičniki. Snega ni na spregled, ampak Madžari so vseeno šli, kako vesel sem zanje, na vrh Triglava kar po severni steni. Njihove delavnice so postrgale še en, dasi tanek sloj nečimrnosti z moje zajebanosti.
Trava je narasla, da je skrila in posušila hruške, ki jih ni nihče ne pobral ne pogledal, ko so letele v središče Zemlje. Vmes pa kilogrami teme, prepredene z odhajajočimi, nezadovoljnimi začasnimi delavci, utesnjenimi v svoje pocinkane enosobne kasarnice. Asociacija --> Ciao, Luciano! Nič več kot asociacija.
Za vse zamišljene in za vse, ki radi berejo Večer(National Geographic) na stranišču - David Helfgott prihaja 9. oktobra koncertirat v Gradec. Ni ravno poceni, mogoče pa bo padel v nezavest ali igral s cigaretami v rokah in upravičil vložke. Eko, to zadnje je bilo res nesramno. Vzhičen, da pride, ne glede na program, na žalost pa imam takrat že polni nabor predavanj. Če se bo iz pogovora iztaknil kak dogovor, bom šel.
Globoko se opravičujem - z zavedanjem, da opravičila ni - da sem še ene počitnice naredil premalo za druge. Mogoče dovolj zase, to pak ni mera.
V glavi so Afrika, dekle s teritorialnoobrambnimi hlačami in "combat" jakno, besni on, mrzlično stanovanje iščoča ona, tri plesne prihodnosti in neverjetno lepi sošolci.
Kaj se slepim, saj so vsako leto enaki.