Sinočnjo noč sem prebedel, ker se je v sobo prikradel majhen sesalec. S hitrostjo in barvo Carla Lewisa je parkrat zaokrožil ob robu talne obloge in jadrno zaoral nazaj proti zaščitni strehi starinske omare za moljem namenjene obleke. Sanjal sem o madžarskih plesalkah, ki so spremenile obraze in postale Hrvatice z naglasom, sanjal o tekočih računih, ki jim je odtekal likvidni del, neka trdovita gmota pa ostajala in branila pred tem, da bi kdorkoli kaj imel od gomile prihranjenega oneta, sanjal o kratkih deških pričeskah na suhljatih kolcih, ki se jim je takrat še reklo košarkarji.
Na vlaku sem nato spal, kot še v življenju nikdar in nikoli. Prikladno stran od okrog tri desetletja stare, odštevši obraz zanimivo ohranjene nadute babnice, nasproti sezonskega delavca iz Banja Luke z očitnim sindromom pregrevanja (toliko, da se ni slekel), pa po dolgem času spet v smeri poti. Je to sploh kaj? Z rjastim newyorškim prevodom romana nekega egiptovskega pisatelja, ki se spet, kot milijoni, gre užitno socialo, sem se uspel obdržati pri življenju do Laškega. Kot mnogi, ravno do tam.
V prestolnici sem opazoval, kako vročina, podarjena od slovenskih železnic in posredno od vseh Janezov, kar jih je, puhti od mojega pokvečenega trupla (spanje na vlaku - če je sila, četudi se amortizerji držijo božje poti). Muzikantskih mrmotov nabasan inu prenosnega diska bogatejši sem se odpravil v dijaški dom spravit svojo posvetno imovino pod bitno oporoko. To je tako, če daješ skladbam imena, da jih lažje izpečeš za družino ali narodiš za kvatrne znance. Z lipovo kuhalnico vkuhaš Tonyja Bennetta, Laibache, Hamzo El Dina in Stevea Roacha v isti strjeni kremenčev pesek. Tako gre to, bi rekel popularni, priljubljeni, nartabulši (*), sploh v zanimivem prevodu (*).
Pozabljena revolucija, pokvarjena pašteta, škoda, ki postaja oktavia namesto pasavca iz družine ljudskih avtomobilov, lepa in urejena parkirišča, lepi in urejeni lasje, žmohtni salonarji in vse po normativih. Ljubljana, pozdravljam ti tvoj ego s svojim, nabreklim še za veliko let. Po zaslugi Fredija Milerja in njegovih odkrito obscenih naslovov bom preživel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar