Zvečer, pozno, ko sem se skobacal iz avta in še prej iz zanimivo polnega polnočnega vlaka, sem na svoji postelji zagledal svežo posteljnino, ki je nisem sam tja položil. Gledam vanjo, ob dveh zjutraj, ko bi lahko bil že vsaj malo zaspan, ampak mi ni do tega, da bi na glas hvalil mamo in njeno nenadno prizadevnost. Bolj sem razmišljal o glodalcih in ugrizih in žužkih, ki so mi še pred enim tednom nepretrgoma kratili spanec. Vse mrtvo, vse poklano in naphano z arzenikom ali dobro merjenimi udarci, pa vseeno nisem mogel stakniti vek na nočni tokokrog.
Po včerajšnji predstavi je bilo težko ne sanjati o grozljivih slikah, ki vstajajo iz svojih časovnih lesenih ograj, ki ne trajajo samo v obdobju predstave. Via Negativa je premierno predstavljala svoje novo dognanje, gledališki plod iz drevesa zavisti, predzadnjega grešnega jabolka, ki se ga dotikajo v svojih načrtovanih sedmih/osmih letih. Štirje izvajalci, naslov projekta: Štiri smrti. In potem sanjaš, celo noč, kot da ne bi bilo dovolj, da ne moreš početi nič drugega cel večer po tem, ker ti zgoščeni umotvori zajedajo razumski del tebe. Ko začneš sanjati, vidiš ogromne moške, kako z vztrajnostjo NG fotografov razbijajo prižgane žarnice, vidiš gole ženske, kako se do onemoglosti mlatijo po antično lepih licih...
Potem pa sredi noči premišljuješ, kako je lahko generalko tako drugačna (v veliko ozirih tudi bolj neposredna, boljša) od dejanske predstave. Publika pomeni ogromno za takšne predstave, ne samo dobra, marveč kakršna koli publika. Kako estetsko so prerasli (kdo sem jaz, da bom tako arogantno uporabljal ta glagol, pa vseeno) nekatera svoja prejšnja spoznanja, to dejstvo je bilo skorajda nemogoče spregledati. Klasična glasba, mladoklasične balerine, domiselni geniji novega gledališča, bleferski performerji, nasladniki nad minevanjem in paradoksom - vsem je veljalo vse kaj drugega kot hommage.
Ob približno šestih zjutraj sem nato zaslutil, da se mi po dolgi zgodbi, novi, nepovezani s predstavo, bliža blazno čutno privlačna temnolaska, ki si je dala malo podaljšati podočnike za lažji prvi stik z vratnim oddelkom živčnih končičev. In bog je rekel, bilo je dobro, samo spanje sem pozabil ustvariti.
Najlepše bi bilo pa tako ali tako, če bi lahko bil kot oni muzikolog, ki se vsako jutro s težavo spomni, kje je in kaj mora početi, vsako jutro na novo zaljubljen v svojo babnico, vsako jutro odmaknjeno čist. Da je za to potrebna bolezen?
Ni komentarjev:
Objavite komentar