Mitternacht.

Je domišljijski zapis, a spijo že vsi drugi, jaz ne upam.
Ti ljudje si med sabo potiskajo vrtavko, vsakič na nekoga kaže, reč obrnljiva, nihče se ne izmika slasti pojesti trenutek, vse je namenjeno, skoraj vse je ustvarjeno, da bi shodil in potem obhodil svoje ljudi. One, ki jim ne moreš graditi svetišč iz lesa jelk, da bi stali nad vodo in se v toplem večernem škripotu oklepali takih, še vedno živečih debel, ničesar več ne potrebujejo, da bi izplavali, oni že mahajo med nazobčanimi bregovi otokov. Debele plasti zemeljske skorje so ti otoki, debele plasti iz mežečih sil, ki spijo ob vseh izgubljenih, pomoč je tako daleč, daleč. Praviš, ti kradem bucike z glavicami oblike Zemlje, pravim, ti kradem šivanke, skozi katere so včasih hodile kamele na Venero. Vsem izgubljenim dušam z zalogami vode so v prostrane obronke naših košatih gozdov na vratovih, naših globusov med očmi in temenom, med šivi kosti in spodnjo čeljustjo, v naše glave prodrli šakali in polži, lisice in somi, bradati na nogah, mesnati na snovi. Naša skupna snov nekje živi svoje življenje in ne more govoriti z nami. Lažje ji je, da je za nas razdrta, težka steza skozi taka šivankina ušesa. Glog raste ob poti, glog za prepike, glog za razmigati jezik, glog za to, da se midva uleževa podenj in ločena, ja, ločena - če sploh kaj, potem ločena štejeva in v kosce prekoljeva zmrznjene jagode tega grma, ki mu odteka sok po najinih vratovih pod nohte, nohte na pet, deset, dvajset prstov, in se podnje pritakne v vrveče ožilje umevanja.
Ulezi se ti pod moje drevo, uležem se slečen pod tvoje nebo. Če pade oblak z neba, se bo pokazalo tudi to, kaj si oni zgoraj misli. Upam, da misli na kaj majhnega, ker je drugače vseeno, če je ali ni. Želim si biti ogledalo, ki samo opaža dejstva in ne hodi izven svoje velike srebrne hiše, niti ponoči niti ob luči, ne hodi na sprehode z oblikami, motnjami njenega vrta, zunaj.
Nikoli nisem potegnil dima iz sveta, ogenj odmerjenih trsk je goltal mene, da se mu nisem rad vračal v naročje. Ko pa pogledam tiste prsi, nevidne balončke pretikam s polmeseci prstov, da Zemlja in Luna prihajata skupaj, no, kolikor lahko. Oziram se po odprtem oknu, kjer sloni starec in v osmicah negibno premika svojo palico, svoj dimni steber, da ga kamen ves ovije in se sproti premenja v pepel.
Da bi lahko že enkrat skale postajale prah na obrazih, ki jih niso nikoli videli. Naših, najinih, mojih skal. Živ krst si tam ne polomi ničesar. Vse je iz gume, kamna, in pepela. Lubje kavčukovcev bodo obrali, strme drče kač zaprli, žare izpraznili v konice vseh morij.