Veliko niča

Veliko zamaščenega izginotja snovi. Zdaj se vnovič pojavlja veliko vprašanj, ki so pred tem zbledela. Glava je namreč mislila, da sodi med najpametnejše na planetu in da ji na kakšnem hiper slavnem kvizu ne more spodleteti vse tja do zadnjega kroga. Znanje je bilo seveda tako zelo enciklopedično, da je občutek za ustvarjanje iz gole domišljije zvodenel. Rabiš nekoga, ki ti od časa do časa pove, da tvoja zadnja improvizacija ni bila samo ruvanje z zidom brez vmesnih, morebiti zanimivih preobratov. Tudi če je bilo vse navaden ščiš. Jaz sem že eden tistih, ki jim je treba vsake toliko zabiti kropski cvek v načrt, da se ga držim, ne glede na pomanjkanje samozavesti ali česa podobnega.

Zakaj je na stopnicah amfiteatra name čakal sivi otoški hrt? Zakaj se je od blizu spremenil v kolo, ki ga že več kot mesec dni ni nihče odpeljal z najbolj neprikladnega mesta v vesolju? Zakaj so kamni okroglega stopnišča, podobnega gledališču, izgledali kot robniki železniške postaje iz Hirošime? Od njih vendar živ dan ne puhti drugo kot nabodeni oblački srednješolskih dišav, ki mislijo, da so prerasle svojo kobacavost in že postale parfum. Za distribucijo ter za ženitev. Ovalni sloji zmesi megle, dima in smoga se napajajo v očeh zgodnjih in poznih snažilk, v tistem kotu ne diha in ne živi nobena stvar, pod peskom umirajo nerojeni regratovi cvetovi, po železu se spuščajo zaljubljene roke, ki so obsojene, da se bodo že čez nekaj dni igrale same s sabo. Iz tega nastajajo klovni, iz preveč časa zase in za druge. Ampak to so izprijeno nezdravi, anemični glasniki ponavljajočih se tednov, izgnane zavesti, okradene ljubezni. Noben ovenčani Gandhi ne bi mogel teh potlačenih kotov sredi goratih stolpnic Ljubljane več spremeniti v kaj ali ... karkoli.

Še ko greš na stranišče, lulaš, otresaš, zadrgneš, vse za rešetkami. Vsepovsod so znaki, listki, ki te opominjajo, da si tvorec skupnosti in da ne smeš niti za trenutek popustiti nazaj v egoizem. Najbolje bi bilo, da bi se vsak večer skupaj napili, igrali slači-človek-ne-jezi-se in se šli osnovno celico naše bodočnosti. Mladino brez ovir, brez manir, peneči se pir, ki mu bo brbotajoči puh precej skopnel do dna. Potem pa bomo trzali le še po naučenem, odmerjenem postu/pokori, ne bo več prostora za odrive, pristanke s podplutbami, inozemske orgije s trajnim moralnim mačkom, ne bodo nas več metali iz lokalov, ker bi jim mašili stranišča. Saj vam jih mašimo z vašimi poživili, ki ne delujejo? Če ne dela, vržeš stran. Samo sebe ne smeš nikdar vreči stran. Lahko še zmeraj počakaš na prosto opcijo.

Ploščice so še vedno bele, parket diagonalen, zavese imajo umazan še zrak v luknjastem tkanju, namesto prenosnih računalnikov delamo s pisalnimi stroji, ker žuljavi prsti mehkeje božajo.
Ta deloma od vodke, deloma od cigaret in bibličnega poljskega maga J. G.-ja zdelani režiser nam zdaj ponuja v obravnavo skupno produkcijo, ki bila samo predelava njegove uspešne predstave, s katero je gostoval celi krog naokrog po oglatem svetu. Za vaje naj bi porabili pičlih deset dni, v goste pa bi nas, s šunko in povretim jabolčnikom seveda, vzela ali PTL ali Glej. Zaenkrat sem popolnoma zmeden, ker imam v naslednjih sedmih dneh štiri bralne uprizoritve (meni osebno zelo ljub način izobraževanja o tem, kako brati in kako razumeti že na ravni zapisa); čakajo me koline, ki se jih po dolgih letih res veselim; zaganja se naša daljnovzhodna plesna karavana znoja (to naj vsak bere zase, me en korenček briga); pa da ne bo preveč, povem samo še, da sem končno dobil dve mikrokasetki. Moj zastareli diktafon bo spet njuhal tekoči eter, jaz pa si bom, upam, oddahnil od tvezenja laži v besedah.

Spoznavanje Grotowskega

Ryzsard Ciesłak je v svojih najboljših letih (in teh ni moč kar tako na hitro prešteti) po več kot deset ur na dan vadil pod vodstvom velikega ateja Jerzyja, tako da je zmogel tudi iz navidez obskurnih mišic na podlahti proizvesti trenutni vzgib, sunek moči, sunek ustvarjalnega fizisa. Dobro, seveda teatralno pretiravanje škoduje, če ga in dokler ga ne preizkusiš sam in si lahko oblikuješ svoje mnenje.
Ta vikend se je po hitrem dogovoru (in res tesnem času med obvestilom in dejanskim pričetkom delavnic) v Ljubljani znašel poljski gledališki režiser Witold Izdebski, že več kot dvajset let vodja in ustanovitelj Teatra Cogitatur iz Katowic. Danes sem pri njemu preživel prve tri ure treninga po metodi Grotowskega in spet se mi zdi, da se metaforični izraz "Amerika" razpolavlja in preobraža v novo celino, ki sploh ni več Amerika. Revno gledališče in njegov pravi pomen sta zaenkrat še ovita v tuniko nepredirne ideje, kajti prvi dan smo posegli "zgolj" po ogrevalnih tehnikah in pri tako navdihujoče majhni skupini uspeli zaobjeti nekaj bolečih mest, ki so za igralca vedno znova žarišče prelomov, zatikanj, žarčenj negative in celostno zelo fino zajebanih poškodb.
Zaenkrat se mi preveč suče po glavi, sploh ker je ta režiser tak ogromen možak, rahlo protisloven, a vektorsko gumijast zemeljski tjulenj. Jutri pet ur komunikacije med igralci, v nedeljo tehnike improvizacije. Let's keep it simple.

Pensa-sente, senti-mente

Slogan letošnjega, 52. (številka ni koherentna z besedo bienale glih) Beneškega bienala se mi je zdel zvočno skrajnje dobro zadet, čeprav ... s prevodi se marsikak čudovit vokalni zasuk odšije in štrbunkne v tiste usrane kanale.
Francozi so imeli edini ogrevan paviljon, kar je sredi novembra strahovita prednost, tudi zato sem si malo bolj vzel kosti lobanje skupaj in stisnil svojo osredotočenost na najvišjo štengico. Klovnesa, ki se je na enem od skritih videov delala prav nemarno-obrtniško norca iz pisma in vseh njegovih preklasično postmodernih obravnav, mi je polepšala minuto. Naslednjo je napravil kakadu, ki je z govorom vlival samozavest, s cefranjem papirja pa začuden premik oči. Kakorkoli že, nič pametnega razen sporofitnega izleta po kanadskih glavah, nekako še kar (na sekunde pogrošno) izvirne bizarnosti ruskih vizualnih zloženk, pa še nekaj manjših, ki jih oko ni več čisto pojedlo. Aja, srčkano okostje miška Jerryja v korejskem bungalovu je bilo res "bronhi bonbon" za zatlačena dihala. Zamaknjen vzdih preveč! - takojšnja prestavitev iz Giardinov v Arzenale.
V pujferšpajzah pa za rezino edamca bolj koheziven tek ogleda, pa vse manj in manj zanimanja. Balon, ki je bil pripet na tla, kot da Zemlja sama misli njegov narisani vprašaj, je bil en hec, drugi raziskovalno racionalni Bolgar s strelnim orožjem, potem čisto čudna, raztrgana Ljudska republika Kitajska, nekaj vtisa afriškega vzpona (nekako tako kot topot na Okrešelj, op. izk. plan.) ...


Na avtobusu se je zgodil večdelni disput o prednostih Lovrenca na Pohorju pred Vitanjem. Priznam, so me zjebali. Z mikroekonomsko analizo in seksi podatki iz loga Jelinčič. Ni tako zelo bolelo, biti nasprotovan s strani Zmaga že nekaj nakazuje.
Vročina se ni do kraja polegla že četrti dan v vrsti. Še en žebelj, pa bomo sladko dreto vlekli, v krsti. Moja bo državna, sem se že odločil.

Mitternacht.

Je domišljijski zapis, a spijo že vsi drugi, jaz ne upam.
Ti ljudje si med sabo potiskajo vrtavko, vsakič na nekoga kaže, reč obrnljiva, nihče se ne izmika slasti pojesti trenutek, vse je namenjeno, skoraj vse je ustvarjeno, da bi shodil in potem obhodil svoje ljudi. One, ki jim ne moreš graditi svetišč iz lesa jelk, da bi stali nad vodo in se v toplem večernem škripotu oklepali takih, še vedno živečih debel, ničesar več ne potrebujejo, da bi izplavali, oni že mahajo med nazobčanimi bregovi otokov. Debele plasti zemeljske skorje so ti otoki, debele plasti iz mežečih sil, ki spijo ob vseh izgubljenih, pomoč je tako daleč, daleč. Praviš, ti kradem bucike z glavicami oblike Zemlje, pravim, ti kradem šivanke, skozi katere so včasih hodile kamele na Venero. Vsem izgubljenim dušam z zalogami vode so v prostrane obronke naših košatih gozdov na vratovih, naših globusov med očmi in temenom, med šivi kosti in spodnjo čeljustjo, v naše glave prodrli šakali in polži, lisice in somi, bradati na nogah, mesnati na snovi. Naša skupna snov nekje živi svoje življenje in ne more govoriti z nami. Lažje ji je, da je za nas razdrta, težka steza skozi taka šivankina ušesa. Glog raste ob poti, glog za prepike, glog za razmigati jezik, glog za to, da se midva uleževa podenj in ločena, ja, ločena - če sploh kaj, potem ločena štejeva in v kosce prekoljeva zmrznjene jagode tega grma, ki mu odteka sok po najinih vratovih pod nohte, nohte na pet, deset, dvajset prstov, in se podnje pritakne v vrveče ožilje umevanja.
Ulezi se ti pod moje drevo, uležem se slečen pod tvoje nebo. Če pade oblak z neba, se bo pokazalo tudi to, kaj si oni zgoraj misli. Upam, da misli na kaj majhnega, ker je drugače vseeno, če je ali ni. Želim si biti ogledalo, ki samo opaža dejstva in ne hodi izven svoje velike srebrne hiše, niti ponoči niti ob luči, ne hodi na sprehode z oblikami, motnjami njenega vrta, zunaj.
Nikoli nisem potegnil dima iz sveta, ogenj odmerjenih trsk je goltal mene, da se mu nisem rad vračal v naročje. Ko pa pogledam tiste prsi, nevidne balončke pretikam s polmeseci prstov, da Zemlja in Luna prihajata skupaj, no, kolikor lahko. Oziram se po odprtem oknu, kjer sloni starec in v osmicah negibno premika svojo palico, svoj dimni steber, da ga kamen ves ovije in se sproti premenja v pepel.
Da bi lahko že enkrat skale postajale prah na obrazih, ki jih niso nikoli videli. Naših, najinih, mojih skal. Živ krst si tam ne polomi ničesar. Vse je iz gume, kamna, in pepela. Lubje kavčukovcev bodo obrali, strme drče kač zaprli, žare izpraznili v konice vseh morij.