Olimpijski duh. Smradek. Duhec!

Tokrat nekaj bolj sočasnega in zanimivega. Slovenska bera medalj na letošnjih olimpijskih igrah še ni čisto pri koncu pa vendar so trenutni rezultati precej spodbudni. No, navdihujoči v različnih smislih, zagotovo pa ne takrat, ko človek primerja plačo povprečnega nogometaša slovenske prve nogometne lige (ki vsake toliko zamenja sponzorja, tako da ostajam pri splošnem nazivu) in zaslužke naših najboljših udeležencev olimpijskih iger. No, da ne gremo v primerjave z zimskimi športi, tam je zame zmeda še večja.

Primož Kozmus je samozavestno in v velikem slogu svoje kladivo malo sploščil in pozlatil. Ej! Pritožite se pri odboru za neumestne metonimije. Kakor koli - njegov zadovoljni obraz je bil zgleden monalizast nasmešek orjaka, ki dobro ve, koliko je vložil in kolikokrat je moral izgubiti do tega velikega dne. Seveda se je nacionalni ponos na spletnih mestih toliko bolj razplamtel, ker pač njegova medalja ni tista iz kakega šahiranja z glinastimi golobi na Jamajki (brez zamere, ljubitelji), ampak je medalja iz veličastnega nedrja matere atletike. Proslavljanje bo za-gotovo in za-služeno preživelo noč. Grki goli, s privezanimi štrclji, Kozmus pa kar lepo oblečen v slovensko zastavo. Tudi olimpijada je postala do-stojna in do-stopna. Samo malo smrdi, cenzura ji kvari ugled, politika in poživila pa nekdanji šarm. Kozmus, heh. Vse asociacije v zvezi s priimkom so le še zaključni poteg s čopičem.

Rajmond Debevec je v svoji najljubši disciplini dobil vrnjenih nekaj nesrečnih odstotkov, ki so se mu ob kaki drugi priložnosti izmuznili (Emmons je spet streljal v njegovo tarčo - pa kaj se ta dva poznata tudi intimno, se vprašam...). Če je vsem tako važna kolajna, je tudi bron prav fletna zadeva, navsezadnje to pomeni biti v družbi najboljših treh in biti na odru. Četrti lahko gre brisat krokodilje trenerju v krilo. Šport je nekaj tako izprijenega, kar se javnega mnenja tiče, da se lahko vsak usaja in vsak prodaja svoje napovedi, svoja vedenja, svoje primitivne razgledanosti. Zaradi tega je toliko težje srečati zanimivega športnega novinarja, ki bi razširil polje pivnice in drobnih možganskih celic v nekaj večjega. Stalno poslušam po lokalnih gostilnah, kako bi bili nekateri slovenski športni poročevalci in komentatorji že zdavnaj zreli za pokoj, obenem pa se zelene veje še kar udobno počutijo v svoji zeleni barvi. Tudi če Andrej Stare kdaj pomeša kakšna imena, je njegovo navdušenje še vedno bolj ljubko od suhoparnega obnavljanja tega, kar tako ali tako vsi vidimo z lastnimi očmi. Naj ne bo to edini primer in naj ne bo obešanka za zlobne žnablje. Heh, po gostilnah in kavarnah (nobel razlika) so največji kritiki ravno tisti, ki iz sebe komaj spravijo pošteno grčanje in pivske vzklike (ne govorim o pijancih)... Ne, ne bom šel dlje. Športno novinarstvo in analiza sta pač težavno delo ob tolikih množicah osveščenih laikov.

Sara Isakovič, to je tudi eno prikupno bitje. Bitjece bi bolj težko izjavil, kajti vsak plavalec je po tem, ko ga enkrat vidiš v živo, s svojo suženjsko plečatostjo kar malo zastrašujoč. Tudi ona je pojem nekonfliktnega športnika, tako kot gornja dva. Je to ključ? Do česa? Medijske pozornosti? Okej, intermezzo. Vsekakor si je Sara s svojim zrelim in nepopustljivim tempom v svojih nastopih pridobila spoštovanje in občudovanje mnogih, tudi tistih, ki se ne morejo zadrževati in zarobljeno udrihajo čez etnično čistost njenega priimka. O tem nočem niti razpravljati. Vsi, ki imajo še zdaj težave z identiteto, svetujem, da jo pobrišejo v Cleveland in se včlanijo v lokalni klub ljubiteljev diatoničnega cvirglanja. Mogoče jim bo šele tako daleč proč ljubezen do domovine postala nekaj bolj svetovljanskega. No, hja, mogoče sem ga tudi s tem hudo pihnil. Nazaj k Sari. Dekle je mlado, željno, delovno, ravno prav sproščeno (to vse so zgolj prvi vtisi, ki jih daje njena javna podoba), predvsem pa s svojo mladostjo prisili marsikaterega vrstnika v resen, splošen in ožji premislek. Proč z nepodloženimi puhlicami, poznam precej takih moje (plus, minus) starosti, ki so se z mano pogovarjali o tem. Vemo, o čem govorim.

Za konec še ena posameznica. Razširjeni diskurz o individualni naravi slovenskih zmagovalcev se že zelo močno vsiljuje v tipkalne prste, ampak naj gre raje nazaj za tajkunski hmelj in malo manj avtokratski RTV program. Press.
Lucija Polavder. Spoznal sem jo, ko sem še vozil v avtošoli, ona pa je na mojih stalnih šoferskih nahajališčih pridno tekala ob cesti, večinoma sama, včasih v majhni skupinici. Okej, vedel sem, kdo je in v čem tekmuje, ampak se nisem pretirano obremenjeval z njo, ne v dobrem ne v slabem. Zdaj sem seveda vesel zanjo. Požrtvovalnost in agresija, pretvorjena v nekaj ustvarjajočega - vedno okusen pogled. Sploh njena borba za bron, ki sem jo edino uspel pogledati, še to ne v živo (obveznosti, ne lenoba, se zagovarjam!) je bila res precej smešna, a ne zaradi tega, ker bi počela kaj napak, le zato, ker je njena tekmica izgledala, kot da jo bo obrnila za aperitiv. Pozneje sem ugotovil, da se očitno ne spoznam in da je imela Lucija že od začetka boljše možnosti. Novo vprašanje - iz neprepoznavnosti v prepoznavnost? Hm. Kaj pa, če ti je vrojena tretja pot?

Še mnogo naših bi moral omeniti, tudi zanju malce podpovprečna Čopa in Špika, seveda lepotico Marijo Šestak (tudi ob Sari se mi mehča gobasto tkivo v kosteh, priznam, uspeh je nevidna kozmetika), Prezlja, Vinčeca... Do nikogar ne bi rad bil krivičen, ker, idealizem gor ali dol, temle športnikom pač (da povežem z onim ocvirkom z začetka) bolj zaupam glede njihove volje in predanosti kot pa (pozor, šankfilozof) našim domačim nogometašem, čeprav slednji v nekaj tednih zaslužijo enak znesek, kot ga dobijo našteti zmagovalci za olimpijsko zmago, ki naj bi v antologijah te tekmovalne nravi človeške fizike, športa, simbolično še vedno pomenila krono kariere.

Peking, kaj naj rečem? Da ste Kitajci iznašli smodnik, še ne opravičuje te gostote industrijske navlake. Če ste rodili Konfucija in Lao Ce-ja, je pa sploh malo mlahavo sedaj trditi, da so razlogi za agresijo nad Tibetom res podprti. In nadziranje novinarjev in videzvidezvidez. Spektakel se rima na etični debakel. Ne bom sodil, ker tudi vrag nima samih angelov okoli sebe, da bi mu bilo lice tako zelo od oglja umazano. Verjetno so edine prave olimpijske igre tiste v duhu in zamisli, nikoli pa niso bile v izvedbi. Tako kot polis, kot imperij, vlada delavcev in vlada Plutona. Hm.