Razdeljeno v božje zapovedi, prva tabla

Ad I:
"Pelje se z avtom, globokim za vse orodje, ki bo potrebno. Zelene barve, da iz gozda ne šine kak obtožujoč obraz barve in pove, kaj pride na vrsto, kaj vse se bo zgodilo.
Ob izhodu iz zadnjega ovinka je zapihal tako silen veter, da so v trenutku prav v osti ceste izginili vsi vojaki oblaki, odrazporedili so se ven skozi sence neba na kameni cesti.
Ustavila je avto, odprla plastenko vode iz pipe, naravnost iz najbolj nove napeljave, preden je lahko kaj popila, je premik zraka zaokrožil ustnice nekemu zvoku, ki je nastajal, kot pihanje v piščal, na ustju plastične vode. Ustrašila se je in zlila debele pol flaše na psa, ki ji je čepel pod nogami in mrščil obrvi. Je imel pes okvaro živcev? No, ne, nisem presenečena, vedela sem, da bo točno tu, pod nogami.
Zgrabila je grablje, odpotovala do travnika in pograbila gnila jabolka. Vse sorte, same domače, ljudska imena, ljudski krožci v nizki travi. Ko je napravila velik kup, se je nižje dol, ob reki, glasno strgalo eno jabolko in zbudilo velikega nemškega ovčarja, ki je sede spal pod drevesom. Torej se je akcija sprožila in je oddajnik že na njej.
Pobrskala je po žepih. Ugotovila je, da ima samo še minuto, da spremeni..."

Ad II:
Ima smisel, da se nikomur več ne vrtij kazalci, ampak le še prekopicujejo številke. Pogledaš gledališko predstavo, ki na sebi ne nosi slabosti, trenutne vrtoglavice izziva ali napetega želodca, polnega srboritih os, pa vseeno piči. Občuduješ te drobne jezljivosti, hrbte, ki si govorijo v jidišu, srajce, ki se z manšetami zapletajo v vidne osi velikih črnih skrinjic z bliskavkami. Predstavljaš si sebe, hinavca, na mestu moža, ki je postal mož s tem, ko je njegova slika postala portret, predstavljaš si svoje malenkostne ovire, še kako uklonljive, namesto tistega moža ali dekleta ali nekoga, ki ima dve nogi za stanje. Vidiš malo ali nič. Sredozemsko kašo iz postanih delcev, v kateri se vrtinčijo kremaste spojine zemlje in neke druge zemlje. Saj za to gre, našo zemljo očistiti ali pa ji vsuti v popek še več blata, da bo imela kaj bljuvati, ko bomo hoteli spet postati jastrebi, hijene in govnači.
Mar živali živijo spolno življenje in ne izgubljajo priložnosti? Nobene. Zato je navihano, volhko božati psa, potem ko si ga s preroškim glasom prikoval na ukaze in barvasto ograjo. Kot bi govoril izgubljenemu otroku, ko ga spet najdeš v lijanasti gošči, da je to, kar se mu zdaj suče pred očmi in pred želodcem, lepo in prav. Saj bo moral kar verjeti. Druge ni. To ali pa dosmrtno delo v tovarni mesnih izdelkov in sprejemni pisarni klavnice. Pokopališče za domače živali ni izbira, je že napaka. Hehe.

Ad III:
Hodim po ulicah z mobitelom v roki in se učim nek dialog. Nikogar ni na zvezi, samo pretvarjam se, da se pogovarjam, tako kot dela ena moja mlada soseda od tam, kjer sem še najbolj zares doma. Tudi ona ima redko koga onkraj teh jebenih-modernih-zlikanih gumbov, pa se stalno smeji, ker ima najboljšega sogovornika. Plus - fino sram jo je lahko, da stalno govori in ne utegne pozdraviti ljudi, ko gredo mimo nje. Tako se človek uri v osamljenosti.
Hja, sicer jaz vadim konkreten dialog, za neko igro, v kateri se grem pol kifeljca, pol nedonošenčka. Ampak - je v resnici kaj dosti drugače? Posvajati in si izmišljati besede, prostore, ljudi. Vse to gre skupaj, ko imaš samo še sebe za prebavo. Z drugimi tako ali tako ne upaš niti krivo stopiti na pločnik, da se ti ne bi gleženj zvil ravno pred mimohodom velikega terenskega avtomobila in samomorilsko eksplozijo. Mislim, naključja se dogajajo, ne? Ljudje se zapuščajo in vračajo vsakih nekaj sekund. Vmes pa preganjaš čas, prižgeš kak neumoren teve kanal, robantiš po tipkovnici, lulaš po Evklidovih receptih in piješ černobilske borovnice za manjši vamp.

Ad IV: Koga briga, kdo je bil bolgarski kralj Asen? Meni je poznano samo dejstvo, da je njegova trdnjava Asenovgrad najlepše pribežališče za tiste, ki hočejo vedeti in hočejo biti odstranjeni iz negibnosti, pogreznjeni v novo negibnost z razgledom in strateško pozicijo. Asenovgrad v Bolgariji je točno to, polruševina z izjemnim pregledom okolice, ki pa ravno zaradi tega, koliko se od tam vidi, sporoča svojim obiskovalcem, naj se zaprejo v meniške kute, zagrnejo z debelimi kamnatimi stenami in nikoli več ne ugledajo živega telesa. Niti veverice ne bodo dobrodošle, ko se mnoštvo voljnih zakobaca med svetilniške stopnice in počne vse tisto, zaradi česar bodo nekoč moški in ženske postali en in isti spol in ne bodo več stokali nad različnostjo. Takrat, v tisti brci razvoja, bodo ženske hlepele po litoželezniih ramah in bronenih piščalih, moški bodo sopli za vročinskim valom, ki jih je pred dolgimi stoletji napajal, ves radoživ, iz naravno ohomotanih ženskih naročij. Ko se razprostejo časi, zunaj hladen irski veter z medvedjih polic skrušenih klifov, se bomo samo še gledali in pisali razprave o tistem, kar smo pozabili omeniti. Omemba, rčei nekaj - to je megalit, ki ga nobena morena ne bo spravila v pogoltno oceansko jezičje.

AD V: Pri petici se splača udrihniti po resnici. Mlatenje besed ni kot poletno tlačenje sena. Je hujša patologija vsakdana, kot bi si jo striček iz dežele Praterja in Sacherja lahko zamislil. Vendar je gon zmagal nad logiko in klasičnostjo. Preostali delci se prosto gibljejo naokrog in računajo na z blagostjo otovorjeno privlačnost. Nikoli se ne konča, nobena beseda ni zadosti. Kopjenosci zategujejo svoje šviste, a do konca menca pisar nad svojim ustjem črne tinte.

Več kot Walt Disney in stilizirani brki

"/.../ Ob sončnem vzhodu. Franček je zavit v tkivo postelje. Sanja slike.

Kot da se nihče več ne zmeni in da bi obenem vsi radi povedali svoje v zelo malo besedah. Franček se je zdrznil, ko je opazil, da se nekega dne njegovi sošolci iz razreda igrajo igrico "povej takoj, povej zares". Metka je Maticu zabrisala v obraz, da nima rada, da jo vedno pričaka v kakem samotnem kotičku in se zaupno, tiho pogovarja z njo, kot da bi kaj zahteval od nje, da ga posluša ali... Saj niti sama ne ve kaj. Matic pa ji je nazaj zabrisal, da ima občutek, da ga ona ne mara in da se zato vedno, ko so v skupini in se pogovarjajo med sabo, obrne na Frančka in samo njemu namenja svoje misli. Hecno, si misli Franček. Ampak nima niti preveč časa razmišljati, ker mora takoj po razredni uri že na sestanek šahovskega krožka, ki bo letos zaostril priprave na državno prvenstvo, po tem ima natanko 30 minut za krožnik špagetov bolonjez s parmezanom iz vrečkice, nato še pol ure izračunava odvode praštevil, da mu bo ta snov naslednje leto, ko jo bodo jemali, šla kot namazana, nato samo pobere prejšnji večer pripravljeni nahrbtnik, ga zadega čez rame in steče na atletski trening. Pozno zvečer, ko Metka in Matic srkata še zadnji breskov sok s smetano na bencinski črpalki, tik pred risankami in poročili, se ves nabit z energijo vrača s kondicijskih priprav za novo sezono, v glavi mu že ves dan domišljija napleta nekaj sienskih sonetnih vencev, ki jih nato z lahkoto zapiše v urduju na računalnik in pošlje vsem svojim znancem, da jim razsvetli dan. Metka in Matic se že zdavnaj držita za robove pižam in nepremično strmita v zadnje zanju primerne oddaje in se igrata s prstanci levih nog, Franček pa šele jemlje svojo pižamo iz pralnega stroja in zamahuje z njo po zraku v nekem zanimivem tai-chi gibanju. Tako si obenem posuši pižamo in prekrvavi tricepse in triagonalne vezi v komolcih in kolenih. Naslednje jutro se spet, zdravi in veseli, da je dež prejšnjega dne ponehal, najdejo v šolski avli, pod uro, in si izmenjajo nekaj iskrenih besed.'
Franček se zbudi, a ugotovi, da je tisti dan v letu, ko se ura pomakne za eno nazaj. Tako lahko mirno spet utone v dremotno omizje s samim seboj.
/.../"
Pričujoči odlomek je iz zbirke "Babica pripoveduje in napleta"; izdala založba Dokončno Zagonetnih Skeptikov (DZS), leto 2038.

Zdaj pa zares. Svet je oglat, plava na velikanskem, v logaritemsko spiralo zavitem deževniku in kjerkoli zasekaš brazdo, se nemarnež zaceli ali pa ne zmeni. To drugo sploh boli. Kakšno je obdobje človeka pred mitologijo? Je to čas, ko je habilis sključen živel v plodoviti stiskalnici med podzemnimi odplakami in plemenitim vetrom zgoraj? Ali je to vek, ko se je K(k?)romanjonec posvetil duhovom kot sosedu ali spolzkemu smuču, ki ga je z naglim potegom posvetil v večerjo, medtem ko ga je trgal iz krivin gorske reke? Ko pokončnega misleca še ni zanimala njegova misel sama? E, ravno zdaj sem hotel objaviti nekaj tehtnega, pa si zasluži kvečjemu trislojno klofuto... Tako je to s svislimi mislimi pred spanjem.