Več kot Walt Disney in stilizirani brki

"/.../ Ob sončnem vzhodu. Franček je zavit v tkivo postelje. Sanja slike.

Kot da se nihče več ne zmeni in da bi obenem vsi radi povedali svoje v zelo malo besedah. Franček se je zdrznil, ko je opazil, da se nekega dne njegovi sošolci iz razreda igrajo igrico "povej takoj, povej zares". Metka je Maticu zabrisala v obraz, da nima rada, da jo vedno pričaka v kakem samotnem kotičku in se zaupno, tiho pogovarja z njo, kot da bi kaj zahteval od nje, da ga posluša ali... Saj niti sama ne ve kaj. Matic pa ji je nazaj zabrisal, da ima občutek, da ga ona ne mara in da se zato vedno, ko so v skupini in se pogovarjajo med sabo, obrne na Frančka in samo njemu namenja svoje misli. Hecno, si misli Franček. Ampak nima niti preveč časa razmišljati, ker mora takoj po razredni uri že na sestanek šahovskega krožka, ki bo letos zaostril priprave na državno prvenstvo, po tem ima natanko 30 minut za krožnik špagetov bolonjez s parmezanom iz vrečkice, nato še pol ure izračunava odvode praštevil, da mu bo ta snov naslednje leto, ko jo bodo jemali, šla kot namazana, nato samo pobere prejšnji večer pripravljeni nahrbtnik, ga zadega čez rame in steče na atletski trening. Pozno zvečer, ko Metka in Matic srkata še zadnji breskov sok s smetano na bencinski črpalki, tik pred risankami in poročili, se ves nabit z energijo vrača s kondicijskih priprav za novo sezono, v glavi mu že ves dan domišljija napleta nekaj sienskih sonetnih vencev, ki jih nato z lahkoto zapiše v urduju na računalnik in pošlje vsem svojim znancem, da jim razsvetli dan. Metka in Matic se že zdavnaj držita za robove pižam in nepremično strmita v zadnje zanju primerne oddaje in se igrata s prstanci levih nog, Franček pa šele jemlje svojo pižamo iz pralnega stroja in zamahuje z njo po zraku v nekem zanimivem tai-chi gibanju. Tako si obenem posuši pižamo in prekrvavi tricepse in triagonalne vezi v komolcih in kolenih. Naslednje jutro se spet, zdravi in veseli, da je dež prejšnjega dne ponehal, najdejo v šolski avli, pod uro, in si izmenjajo nekaj iskrenih besed.'
Franček se zbudi, a ugotovi, da je tisti dan v letu, ko se ura pomakne za eno nazaj. Tako lahko mirno spet utone v dremotno omizje s samim seboj.
/.../"
Pričujoči odlomek je iz zbirke "Babica pripoveduje in napleta"; izdala založba Dokončno Zagonetnih Skeptikov (DZS), leto 2038.

Zdaj pa zares. Svet je oglat, plava na velikanskem, v logaritemsko spiralo zavitem deževniku in kjerkoli zasekaš brazdo, se nemarnež zaceli ali pa ne zmeni. To drugo sploh boli. Kakšno je obdobje človeka pred mitologijo? Je to čas, ko je habilis sključen živel v plodoviti stiskalnici med podzemnimi odplakami in plemenitim vetrom zgoraj? Ali je to vek, ko se je K(k?)romanjonec posvetil duhovom kot sosedu ali spolzkemu smuču, ki ga je z naglim potegom posvetil v večerjo, medtem ko ga je trgal iz krivin gorske reke? Ko pokončnega misleca še ni zanimala njegova misel sama? E, ravno zdaj sem hotel objaviti nekaj tehtnega, pa si zasluži kvečjemu trislojno klofuto... Tako je to s svislimi mislimi pred spanjem.