Kar piše v kumranskih, ni nujno resnica.

Dežnik sem opiral na svojo levo ključnico in levi pol spodnje čeljusti, da bi ga držal pri miru. Dež se je gostil in navpično mečkal staro listje, prav skozi glavne žile. Obe roki sem držal izravnani, dvignjeni ven, na ta mamutski padež hladne mokrote, z levice se je spiral okus ženske zadrege, z desne se je z mastnimi strugami odlival v prste vtiskani krof. Krofa ni bilo več, že dve dolgi sekundi, zadrega pa se ni uklonila dežju in mu je v pijani fris brbotala uporniške parole. Srečen sem bil, ne za dolgo, samo dokler sta se sladkor v prahu in ženski vonj v strahu pred skorajšnjim koncem prijela za roke. Dež je še vedno butal, seveda, tu ni prostora za filmska vedra in to, da bi človek kar prekinil snemanje in zakričal "spusti kamer

o, dosti padavin za danes". Ostane le resen pomislek na naslednji korak in ošabna nerodnost, da se ne spustim k bližnjemu spančku, ovitemu grbcu, ki spi pod plakatom državnih železnic. Če umira, se mu v snu gotovo zarisuje drobirnata podoba kakega tunela pod švicarskimi alpami, v katerega se od spredaj zariva debela mlečna čokolada, od zadaj pa cingljajo analogne štoparice, da je joj. Pridi, greva bosih nog po tračnicah, ti moja šepava starka, da ti bodo moje vejice s koleni in kolki rahlimi v oporo, jaz pa bom na hoduljah zašiljenih afne gugal, take velike opice v sebi, žongliral ti bom s kapljicami, ne morem zgrešiti, tega res ne morem zgrešiti.

Aja, ne, sredi tunela sva, ljubica. Zaspiva tu, kjer točno izveva, kdaj se razločiva eden od drugega, vsak od samega sebe. Svoj vezeni robec ti položim pod sivi šal iz las, da bom po vsem hudem videl odtis tvoje zablode in se ne bom pripogibal pozabi, ti pa samo močno pomisli, zaželi si - in upihni že tisto bedasto svečo na koncu hodnika. Predora. Rova. Okopa.

Pravzaprav predora.

ZDAJ PA ZARES.
Prodaj mi rododendrone, o klavrna figura,
ti dam sekstet govnačev in še seksi Epikurja,
da zbogate se ti in tvoji notranji strahovi,
klepet posedi vkraj, prihajajo tatovi.

Danes, po tistem spevnem 12.12. 2008. Danes je 21.12. 2008, samo toliko o palindromih in njihovem blagodejnem vplivu na moje krvožilje. Nisem vesel zgolj zato, ker bi mi sonce po hipotenuzi jutranjega opoja butalo ob pisalno mizo, ampak tudi zato, ker sem dobil nekaj idej. Mladinska igralska skupina, s katero se že nekaj tednov ukvarjam, se zdi pripravljena za en tak lušten eksperiment, ki ga nameravamo narediti z dramaturško dokaj jasno napisano igro. Igro se mi zdi kar pravšnji izraz za to, kar nemara nastane iz tega teksta, ki ga zaenkrat verjetno še vsi, vključno z mano, beremo preveč dobesedno in sporočilno ideološko, ampak zaenkrat je bil tako moj kot njihov čas naključna luknja v mojem urniku in njihovo veselje. Ko bi vsaj imel še kdaj v življenju toliko manevrskega prostora, kot ga imajo oni zdaj - tako ali tako ne bi vedel, kaj z njim početi, ali naj se žokam z blogerskimi neumnostmi v ušesno maslo ali naj se pridružim kakemu protihrvaškemu forumu (da bi jih že enkrat bes plental, šoviniste enostranske!) ali naj raje naredim kaj pametnega in se res odločim počivati. Vsaka privatnost je postala del ustvarjanja in del osamljenosti obenem, tako da niti tega več ne vem, kdaj sem vklopljen v električno omrežje in kdaj se mi samo zdi, da je zmanjkalo toka. Doma so imeli že druge koline letos, tako sem si želel tja, zaradi Duha in ne zavoljo duha, ampak spet sem imel premalo psihofizičnega zaledja za tisto, kar naj bi ta semester najboljšega odteklo od mene in se spet vrnilo kot kanec kamene soli. Se kdo spomni risanke Lobo, ki so jo včasih, ko sem bil še v stiku s sabo, vrteli po slovenski nacionalki? Ne najdem je v največji svetovni bazi risank, ampak to je ena taka rudarska prešernost, ki prežema nasprotje med polmrakom in prvim pogledom v strop ali zid, ko se zbudiš.

A propos rudarstva, dva namiga. Kategorije niso čustveno zaznamovane.

NAVZGOR: Michael Benson --> Beyond: Visions of the Interplanetary Probes (knjiga)

NAVZDOL: Jean Racine --> Fedra (name it as you desire)

NAVZNOTER: Matsuo Basho --> Narrow Road to the Interior (angl. prevod)

NAVZVEN: Raz Dwa Trzy in George Gershwin (za prve "best of", za drugega "Porgy and Bess")

P.S.: Hvala vsem, ki ste pripomogli k sveži, dišeči, nerodno-mi-je-poza nagradi. Brez vas bi pač ne bilo nič(esar). Miha, Miha, Pedja, Tina, Nika, Lidi, Pero, Zele, Maruška, Nikec, Yulček, Rejcchio, Nuša, Mirtek, Mare, Kobalko, Jožica, Jernej, Andraž, Evica, pismo saj nas kar je, teh iz istega štosa, nas je pa še več...