Sprejemni izpiti

0) Zakonski jarem, telege in ojesa. Selim se, znotraj prestolnice. Če me kdo išče, naj mi pošlje pošto na vitanje@noordung.vesolje.net . Ker se lepo sliši, bom rade volje prebral vse zahteve.

1) Tvegam, da me nihče več ne bo poslušal. To je kot damin gambit proti M.N. Talju, kot bi kakšnemu malemu zlikovcu nastavil petrolej v hlače in bi jo plamen neopazno ucvrl po zažigalni vrvici. Uf! To bi bilo šele grmenja in treskanja. Bilo bi improvizacija Fazila Sayja na "Turški rondo" W.A. Mozarta, bilo bi brezupni poskus zmikavta, da postane zaposljiv še pred tistim stasitim robotom, za katerim stoji v vrsti na zavodu za razdeljevanje dela.

2) Zakaj bi koga še zanimalo poslušati radijske igre? Zaradi zvoka me začne upepeljati maska, še živega, začnem se prekopavati s slo. Naenkrat se znajdem sredi plesa, pijano nemočen, osamel pred obujeno - ne! - samo ponovljeno slastjo, pred goloto, ki bi se nikoli ne bila hotela nehati. Saj jih potem mnogo poreče, da tudi v gibanju lažem in natepavam vzorčke, ampak se zvesto upiram takšni nečastni zablodi. Videz in resnica si vendar ne moreta biti tako do kraja podobna.

3) Že dolgo nisem napisal pesmi, v kateri bi se pogovoril z nesmislom in z nočjo, ki pušča same tudi najbolj vztrajne. Naj bo ta uvodna.

O VLADARJU IN NJEGOVIH NORCIH

Kje si, kralj Komágene - ne boš menda bežal pred zaklenjeno roko?

Skrij se, daj, med kapilarami mestnega osrčja, če znaš.

Posedi se na rob prekatnih soban,

polnjenje in praznjenje v izmeničnem kliku,

v separejih se opazujejo ilegalni zaljubljenci,

tam postopaj, da boš zmogel obdržati ljudstvo.

Samo na sukancu, ne na na galjotski vrvi!

Vi se pa ne smejte, ko vam roke objemajo usta.

Oddajte scenarije za svoja življenja!

Naj bodo obscena in nevarna pisanja,

drugače nikdar ne najdemo konca klobke,

ne spletemo buhtljastega jopiča za domačo rabo.

Zaljubljenci z zamudo vlagajo poznojunijske češnje,

arheologi cmokajo odmeve drug o drugem,

na glas si berejo v kleteh pod Aleksandrijo,

od njihove sape dolga pisma rumenijo iz spominjanja

ven, ven na sonce pa si ne upajo obnemogle črke. Neodločeno!

Že zdaj lahko le visijo s stropa,

da kralju ni treba nazaj

v zatrpani, založeni čas.

Kam sem vtaknil svojo uro? Kralju ni potreben odgovor.

Za odgovor se spogledajo poljubljena mlada ramena;

arheologi nemo stokajo iz nizkih batiskafov,

vsi vijejo roke in si izmišljajo šale,

zvok ne leta več nikamor, zato pa je naš

kralj opustil svoj veliki načrt

in znova zapičil svetilke nad krvavo areno.

4) Sanjal sem gledališkega režiserja (intervju z njim je v predzadnji sobotni prilogi), kako vstopa skozi navadna, niti starinska niti moderna vrata v majhno sobo, vso obloženo z belimi keramičnimi ploščicami, v kateri ni ničesar, niti kljuke za obešanje plaščev ne. Samo en srednješolski stol je postavljen na sredo in on ne pogleda nikogar, ko počasi zapira vrata za seboj. Kaj bo počel v tej sobi?

5) Videl sem teleloga in superkozmista (njegovo ime najdete v asociaciji avtonomnih astronavtov), kako v glavi še vedno nosi svojo skico in izris ideje, večje od njega samega. Čeprav je že on precejšen in ko hodi po ulici, se okoli njegove glave lahno izprehajajo drobni sateliti, on pa jih odganja in se usredišča na po eno misel naenkrat. Kaj bo z njim, ko bodo misli zapolnile orbito in z vso težino planile navzven, da ne bo več ene same na spregled?

6) Taka vprašanja so mi rojila po glavi nekega lepega junijskega dne. Nisem si odgovoril.

7) P.S.: Vsaka točka je okrajšana za iracionalni zgornji del ulomka. Da je vreme bolj jasno.