Skrajšaj naslov, a ne izgúbi pomena!
Župan glavnega mesta mi prigovarja, češ, kje se vozim s svojo lično koreto. In koliko milj na minuto prehitro! Moje prijatelje pa grabi za ramena, jih odteguje od malice na motorjih in jim rentači, češ, tukaj je pešcona, diletantje ...
Še vedno se vozim s kolesom, ščipljem točke v torišču, v osišču osmice. Do prve ledene trdnjave včasih ni drugega zvoka kot scefran piš med trdimi vrvmi iz železa. Senca se mi premika v časovnih odlomkih, prekinjajo jo jeklene krošnje, kratijo jo modre televizijske luči, ampak postave, brade, navkreber počesanih las ne zmore prekiniti nobena, še tako odmerjena blaznica. Medtem se ustavim in spoznam Japonko, ki je žena Slovenca. Ne vem še, kako naj jo sploh mislim, njo. Njega še manj. Lovim pravo besedo, ampak v telesu so vozli, tolikšni tovori krast se pno nad njimi ... Zgoraj, spodaj, neenakost v poljubnosti, izbor v skrčenem mnoštvu, tako da se od dolgega trajanja zamenja razpoloženje - zaradi ene same ure spanja ni nobene utrujenosti. Utrujen si, če spiš več od tega.
"Satrapije se bodo uprle," pravijo našiti generali, "zatorej naj Aleksander Veliki določi svojega naslednika."
"Kako naj ga določim, od Hindukuša sem se valja dolga nočna srajca nadme, v senci topega gorstva se obubožani dan premenja v bolj stabilno valuto, noč, odtehtano v živem srebru in mrtvem zlatu. Pojdite že od mene, nisem pravi," se izmotava.
Ko noč izgubi spanec, vzglavje izgubi glavo in rjuhe davijo svoje dolžnike. Koliko sem jim dolžan, to, no, to je bolje ne vedeti. Počutim se kot kužna, zgubana strjenka brez preliva.
Še kar kolo. Kapa obrnjena nazaj, ne sme rojevati vrtincev pod svojo arkado, drugače jo pomotoma odpihne na dno Ljubljanice, med stare meče in deviške krste šine, možem s steklenimi očmi v veselje. Poletela bi lahko, kapa, njen ploski lok zavit,
odgovarjaj mi ti sebi on tebi vsakikrat,
zavre mrakoben vonj, če ni dialoga. Človek zgoraj, nad nabrežjem, se počez sprehaja po zapuščeni pisarni, tipa za stikali, ki odprejo vid do zadnje sobe. Oh, kako sem pijan, ko se mi boči hrbtenica in se moram zabijati v steno, da lahko brez težav vadim naslednjo gledališko vinjeto. Potem pa moram razmišljati na kolesu, ker drugače ne pustim času blizu. Kdaj me bo že ugonobilo, to bleščanje štirih črnih sten, kdaj bom gotovo dojel, da je to edina stvar, ki je niti malo ne morem nadzorovati in nad katero bom do konca življenja samo izgubljal oblast.
Sem nedavno usmrčeni kralj živali.
Zdaj - dalje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar