Post-festum-zlom-borze-emotikonov-in-delnic

Lahko se utrga nihalo - ali pa pride do bolj drastičnih posledic. Dvojina pogleda nerazdružljivo sije, še pomniš, ko sva razbijala čeri brez kladiva, dvojina je ostala enaka, najsi zamišljena kot umetni satelit, kot dihotomni razporek med ritmom moškega in tonom ženske - ali pa celo kot dvoglavi poživinjeni kan, vzhodnjak, nepopustljivi azijski stezosledec, ki straži stezo v čisto navaden zoološki vrt. Tam bi se lahko ljubila, če bi bilo kaj haska od tega. Opice bi pobliskavale z zvedavimi očmi, strelice bi letele, resničnosti bi se zamajale in iz raznoterih ovinkov zgnetle najino trzajočo geometrijo. Opice, samo malo nižje pri Darwinu, se gibljejo po izbrušenih, britvasto ostrih skalah v odročnih predelih planeta. Tem delom, ako so kdaj bili, tučasovno ne zmorem izbrskati ne naziva ne koordinat.

Pogled v prevelike oddaljenosti je nepredstavljiv, izgleda narisan. Zato ne utrujaj s skrivnostnim molčanjem.

Ti kakor da prideš, morda si celo ženska, udariš me po rebrih z vso silo, čeravno praviš, da se celo še zadržuješ, ti rokomavh potlačeni ti, in me okličeš za prevaranta in rogonosca, natikalca jelenovih naglavnih krošenj in kar je še takih reči. V stiski, v kakšrno me s tem ženeš, sanjam o škoromatih, ki jim tik pred večerno zarjo iz zasede otroci snemajo maske. Prija mi, pravzaprav, da me podrezaš ravno zdaj, ko se je nebo spustilo nizko in še nižje, da lahko od blizu gledam v sojeniško zapletene klobke niča, vrzeli, in napetih konopcev, premic in tangent in mimobežnic. Pred mano je spet nova predstava, sedim pred njo kot opazovalec iz izstreljene sonde, pred mano igrajo nič drugega kot pesem "Doctor Honoris Causa", ki jo je mnogo let nazaj posnel Joe Zawinul. Navdiha je preveč, da bi se dalo pisati. Spomnim se svoje srednješolske profesorice matematike, ki je imela malo prekratko zgornjo ustnico, da bi skrila vse svoje zloščeno belinkaste zgornje zobe, in zato se mi je od odboja in ogromne planjave prazne table in grmenja robatih formulesk zameglil um in sem pogrnil na celi črti. Nekaj je treba pogrinjati, se pregovarjam, vendar je bolje, da to niso laneni prti za zlate poroke nego da so izpiti iz matematike. Od urejenosti, od področja, kjer ni avtoritet, rane bolj in dlje pečejo, od razmetanega sesutja, od sociologije, bolijo, zdaj pa - kaj ti je ljubše?

Vse je kot prvih nekaj strani Strindbergovega Inferna, naklepni konec in podčrtaj, da bi se lahko nad nizkim nasipom dvignil tisti podarjeni, drugi rojstni dan. Danes.

Poglej jezike, ki jih govoriva, midva. Toliko jih je, enega nikjer, kjer bi se lahko izognil podajanju dokončnih izjav - vsi me prehitro ukanijo in podzavesti je kar vse prav, z vsem se strinja. Kakor da me morajo vsi mogoči vratarji naenkrat držati, da ne obrnem plošče do konca. Mnogi od teh vratarjev so na moji lastni plačilni listi. Kako sem lahko zamenjal kos mesa za prazna vedra, zaobrnil tisto naftno ploščad, da mi sedaj skozi ožilje tlačilk prezračena voda kaplje na čelo. Zmrznila bo, preden dospe, ker se okoli mene širi nepredirna oborina hladu. Preveč časa sem preživel med lepimi ljudmi in pokvaril sem jih, kakor pokvari italijanski avtomat dobro mleto turško kavo. Zgodi se skupaj zmašeni, okrvavljeni protiučinek.

Predolgo sem bil med lepimi ljudmi, da bi jim pozabil nadeti imena. Poneumil sem se, da bi lahko preživel. Prej sem bil samo slabo izobražen, zdaj sem kakor en zasilni bebček.

"Roberto Zucco," je nekdo zaklical z odra, "tako ti bom povedala zadnjič tvoje ime, preden ga pozabiš in se za zmeraj posloviš od okorne stvarnosti. Tešče in okorele so bile moje noge, Roberto, ko bi morala dati iz sebe svojega zlodeja, ko bi ti morala svojo nedolžnost podpisati s krvjo in obnovljenimi garjami na ustih. Vendar nisem mogla drugega, kot da sem naju z runsko volno skrila pred pogledi obiskovalcev, tistih, ki so plačali karto, in zaspala na tvoji stegenski mišici."

Danes praznujem sončni vzhod, ki se ga skozi sneženje ne bo niti zapazilo, takoj zatem pa praznujem, da iz pipe neprekinjeno prihaja voda. Četudi ne bo nobene več. Do zahoda bom čakal. Hec, hec. Saj ni take sorte, pomisel in in izmislek moj, oba sta nekje na ravni tistih nedotaknjenih tropskih plemen, ki smo se jih ljudje dotaknili zgolj s helikopterji in teleskopskimi objektivi fotoaparatov. Ni treba daleč, da najdemo zunajzemeljska bitja, ne.