Ko potopim eno roko v tóliko količino drugega mesa, skupka kit in valovitih mišic, se mi zdi, kot da gnetem pročelje dorskega templja in darujem žgalno daritev poganskemu maliku, kar brez teleta, niti nobenega ovna ni, ki bi se niz planino zapletal v glogove grme, samo ta prepraženi zrak, ko me stiska po pljučih, ko ne morem spregovoriti ene resne besede s samim sabo. Kadar si kot človek izpodbijam resnico naravnost sebi v obraz, glede transformacije v igralskem smislu, glede zavisti, glede zatrte zaljubljenosti, glede trdega, stebriščnega objema, ki še šimpanza, kaj šele Jane Goodall ne bi pogrel, takrat se kolovrati sučejo vzvratno in času delajo medvedjo uslugo. Če dobim mlad redno zaposlitev, se prezgodaj začne prerekanje z omotom ležernosti in postavanja v prijetni, ogrevani senci. Senca uslužbenca je senca pod ekvadorskim bananovcem - vroča in navpično bolščeča lučna tvorba, ki je tako jasno zastavljena, da malokatera stvar v meni. Pisati osebno je postalo že skoraj pravilo, kot je po abecedi zasvojenega pisatelja avtoarheologija edini možni način, da postane osvobajanje imoralnega duha tudi njegova paleontologija, triasne nanose na stran, zdaj je čas za razgaljene prsi, deviške plavalne kožice po sredi trebuha, kjer se drgnejo toplotna telesa, od same potrebe po trenju zevajoč kot mantin podolgovati goltanec. Diham na škrge, kar pritiče letnemu času in vsem zakonitostim razpadanja nastalega govna.
Najin duel ne bo ostal omejen na otroške poglede, visoke secesijske dveri in žabice, ki so take hladne, da ti ob pogledu nanje ključ pade v Temzo. Iz Temze ven seveda človek ne more vzgonsko vznikniti brez kakšnih garij ali kužnih strdkov. Škropiti jesenski prah s solzami, pravi Kralj Lear, ampak le tedaj, ko že usiha, kot Aralsko jezero, in svoje plapolajoče obale oddaljuje od vrvečih ribiških vasic, ljudje ginejo, karavana gre dalje, voda gre globlje. Ampak tudi iz še tako onesnažene mlakuže se lahko dvigne prapor, na katerem je biološki simbol moškega, diagonalen in odločen kot le kaj. Kot jaz v tem trenutku, da ni nič več vredno smetišča - da je vse pomembno zgolj še za oddaljevanje. Oddaljevati se od sebe je lepše na mediju, ki bo pomenil konec neke klasične, romantične dobe, zadnje zatočišče krvavega veka, kjer so skupaj cmoknile prepotene in hladne dlani, ne pa spolzke tipografije samopašnih profilnih strani. Vsakdo lahko laže, le ko mu zapleteš jezik s svojim v Šakuntalo in Kalidaso, je za hip onemogočen. Gorski velikan iz nordijske mitologije, ki mu ognjeni lokostrel ostriže brado, zubelj za zubelj.
Najbolje je, da stranišče tukaj zori in dehti, v glavi pa se izselijo vsi kompsognati, pterozavri, ankilozavridske družine z obrambnim kamnom okoli ritnic ... in tako dalje v vekov veke.
